Onostranstvo (Hereafter): Zanimiv film, ki je bil umaknjen s kino sporeda.
Tudi pri osemdesetih je Clint
Eastwood edinstven v mnogih pogledih – gledalcem vedno ponudi stilistično
dodelane filme in zanimive filme, pa tudi izzivalne, če govorimo o moralnih
izbirah filmskih junakov. Pri zadnjem njegovem delu ni nič drugače. V filmu
'Hereafter' (Onostranstvo) je tako. Film se posveča osebnim zgodbam treh ljudi –
francoske novinarke, ameriškega 'medija' (tisti, ki je sposoben vzpostaviti
stik z dušami umrlih) in dvanajstletnega angleškega dečka. Tragični dogodki
zaznamujejo življenja vseh treh, predvsem pa pri njih sprožijo vprašanja o
smrti in o tem, kaj se zgodi po njej.
To so vse vprašanja, ki so danes
'tabu tema' in jih radi pometemo pod preprogo kot za življenje nepomembna. Prav
to ugotovi francoska novinarka Marie Lelay (Cécile De France). Po tem, ko bi skorajda
umrla v cunamiju, ki prizadene 'raj na zemlji', kjer je preživljala dopust z
ljubimcem (poročenim moškim), se šokirana vrne v Pariz. Pri delu je zmedena, zanimajo
jo druge stvari (namesto dogovorjene knjige o predsedniku Mitterandu, želi
napisati knjigo o vprašanju smrti in življenja po njej, kar pa založnika ne
zanima…), kar ji prinese obilico težav na delu in v odnosih z bližnjimi.
Morda so povezana z interesi
drugačne vrste, kot se zgodi v primeru medija Georgea Lonegana (Matt Damon).
Sam svoj 'dar' doživlja kot prekletstvo, ki bi se ga bilo treba znebiti
(zaposli se kot gradbeni delavec), brat pa ga prepričuje, naj bo 'profesionalni
jasnovidec', rekoč: »Ne moreš bežati od tistega, kar si.« Lepe besede, a kaj,
ko podjetni brat v Georgeovem daru vidi možnost za lahek zaslužek in se zdi, da
ga v drugačnih okoliščinah življenje po smrti ne bi kaj dosti zanimalo, če
sploh kaj.
Smrt lahko človeku vzame
najboljšega zaveznika, sorodno dušo. To se zgodi Londončanu Marcusu (Frankie/George
McLaren), ki izgubi brata-dvojčka Jasona. Njuna mati je samohranilka, zasvojena
z alkoholom in mamili, posledično pa zelo slabo skrbi za svoja otroka. Drug
drugemu sta dvojčka tako najboljša opora in res delujeta kot eden (Marcus
'začuti', da se je bratu nekaj pripetilo). Za svoja leta sta nenavadno bistra
in iznajdljiva (materi pomagata reševati težave s socialno službo, ki ji želi
otroka odvzeti). Ko smrt zareže v njegovo življenje, se Marcusu pojavi kopica
vprašanj, ki pa jih rešuje na svojevrsten način.
Smrt Eastwood prikaže ne samo kot
tisto, ki ljudi ločuje, ampak tudi kot tisto, ki ljudi združuje, posebej tiste,
ki se o njej in z njo povezanimi vprašanji, ukvarjajo. Kalifornijski režiser v
nekem pogovoru pravi, da »ne bi bilo preveč smiselno zgodbe nasloniti na neko
institucionalno verstvo, ker bi to odtegnilo pozornost od osrednje teme, ki je
v učinku smrti na te ljudi. Poleg tega bi strinjanje z neko določeno religijo
film naredilo preveč kategoričen. Če nekdo veruje v nekega določenega boga, že
ve, kaj je prav in kaj narobe.«
Težava nastane prav v tej
'nadverski' drži. Tudi v tem filmu je krščanski duhovnik prikazan v negativni
luči – je mrzli birokrat, ki pogreb opravi rutinsko (v 'Punčki za milijon
dolarjev' je bil tisti, ki ni hotel slišati za Frankiejeve dvome, v 'Gran
Torinu' tisti, ki je imel vnaprejšnje odgovore na življenjska vprašanja in je bil
premlad, da bi vedel, kaj je bolečina bližnjega) – torej pri njem ne gre iskati
odgovorov. Kasneje po internetu (Youtube) Marcus posluša muslimanskega imama in
protestantskega pridigarja ter vidi, da so odgovori velikih verstev preveč
infantilni celo zanj. Odgovor nato išče pri raznih šarlatanih in ni zadovoljen.
Končno, seveda spet s pomočjo interneta, najde vidca, ki se zdi 'pošten', a ni
jasno, zakaj. Ko torej iščemo odgovore na tovrstna vprašanja, je treba vero že
vnaprej izključiti (Marie, ki je vedno živela v ateističnem okolju, se sploh ne
sooči z verskimi odgovori, saj je doživela zadevo na lastni koži - kar je zame vsaj
čudno, če že ne nerealistično).
Tu ne gre za neko propagando 'new
agea', ampak gre namen filma v drugo smer. Fantič prek jasnovidca ugotovi, da
mora težo preteklih spominov pustiti za sabo, prav tako pa mu je rečeno, naj ne
išče več nobenih 'paranormalnih' izkušenj. Zahvaljujoč se svoji knjigi o
'onostranstvu', se Marie sreča z vidcem Georgeom. Ta ima, ko se dogovorita za
zmenek, drugačno videnje kot navadno – v njem vidi, da bo poljubil francosko
novinarko, kar se bo seveda zgodilo kmalu in za to ne bo potrebnih nekih
nadnaravnih sposobnosti. Marie se bo končno spet čutila razumljeno in
ljubljeno. Celoten film je torej osredotočen na tri 'osamljence', ki preko neke
religiozne izkušnje premagajo tesnobo in ponovno vzpostavijo medčloveške vezi,
odnose. Za Eastwooda torej verska izkušnja ni pomembna, kakor ga tudi ne zanima
kvaliteta le-te. Zanj je predvsem pomembno to, da zgodba poudari junaštvo
tistega, ki se samostojno odloča in sprejema posledice svojih dejanj.
Pravzaprav gre za svobodomiseln in agnostičen pogled, značilen za skoraj vse
njegove filmske junake. Zato se ni bati, da bi film koga spodbudil k iskanju
paranormalnih izkustev, je pa zelo verjetno, da bo še koga prepričal v to, da
krščanstvo ne nudi pravih odgovorov na ključna življenjska vprašanja.
Objavljeno v 3. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).
Ni komentarjev:
Objavite komentar