Brez Kristusa smo nemočni

Misel na 5. velikonočno nedeljo 

Pri sodobnem človeku le redko najdemo pojmovanje življenja, ki bi bilo drugačno od zgolj biološkega pojmovanja. Tovrstno pojmovanje pa je tuje evangeljskemu pojmovanju, za katerega je to biološko življenje ne samo v drugem, temveč celo v tretjem planu, glede na to, da imamo kar tri izraze za življenje, o čemer smo kdaj že spregovorili. Pa ne gre za to, da bi ne šlo pri biološkem življenju za neresnično življenje – seveda gre za resničnost, je pa res, da je to le en vidik življenja, in sicer tisti minljivi. O njem Gospod govori, da ga razjedata molj in rja.

Naj gledamo tako ali drugače na življenje, ne moremo storiti nič, ker nas slednje presega, v vsakem primeru prihaja od Boga, tudi v samo tem biološkem smislu. Ker pa je Bog večen, tudi življenje ne more biti drugačno, kot pa večno. Četudi bi kdo tega ne verjel, to ne spremeni dejstva. Zaradi Adamovega greha mora človek svoje zemeljsko življenje končati s smrtjo, tako to je. Pred prihodom Jezusa Kristusa, Božjega Sina, bi se naše zemeljsko življenje ne moglo dobro končati, z njegovim prihodom pa se vse spremeni. Kakor se zaključi bizantinski spev, je Kristus: »Vsem, ki so v grobovih obnovil življenje.« Namreč, ne gre za to, da bi Kristus podarjal to biološko življenje, kar se sicer včasih tudi zgodi, pa vendar nekoč tudi za takšnega nastopi dokončna telesna smrt. Vprašanje je bolj to, kam bo po ločitvi od telesa, kar se zgodi ob zemeljski smrti, šla naša duša, ki pa je večna. Dušo pa poživlja Duh, namreč Sveti Duh, ta je tisti, ki ga Kristus pošilja za obnovo našega življenja. Naša duša je namreč brez tega Božjega življenja obsojena na duhovno smrt, ki je večna smrt – sv. Janez jo v Razodetju imenuje tudi »druga smrt«. 

Marsikateri človek se tako močno napreza, da bi ohranil tisti del življenja, ki ga ne more ohraniti, žal pa na ta način zapravi tisto, kar večno ostane, to pa je naša duša. Če zanjo ne skrbimo v tem zemeljskem življenju, smo kakor tisti človek, ki leži napol mrtev ob poti iz Jeruzalema v Jeriho – tudi mi smo napol mrtvi zaradi greha, smo duhovno mrtvi. Samo s Kristusom živimo v polnosti, kar nam prav tako govori v Janezovem evangeliju. On nam daje posvečujočo milost, Božje življenje, s katerim polno živimo že na tem svetu, naša duša je nahranjena in napojena, kar ne morejo storiti ne materialne reči ne čustva ne naši odnosi, ampak samo Bog. 

Prvi je odnos s Kristusom, potem pa šele imamo prave medsebojne odnose, kakor tudi pravi odnos do stvari tega sveta. Na to trto smo bili s krstom vcepljeni, če se od nje ločimo, pa to pomeni smrt. V Kristusovi Cerkvi imamo Kristusa samega. V zapovedih in zakonih, kjer nas vodi po pravi poti kot edini resnični Kralj in Pastir. V nauku Cerkve, kjer nas uči edini pravi Učitelj in Prerok. V zakramentih Cerkve in v molitvi, kjer nas edini pravi Duhovnik posvečuje in napolnjuje s svojim življenjem. Tista Kri, ki se je prelila za ves svet, se po sveti pokori, spovedi, ki je po očetih »drugi krst« preliva po naših žilah. Šele tako smo res na poti v večno življenje, ne pa v večno smrt. Šele tako sveta evharistija za nas ni strup, ampak zdravilo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas