Lani sem na radiu imel tudi ta postni govor, ki go vori o poklicu prvih učencev, je pa iz Lukovega evangelija, in sicer LK 5,1-11.
Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.
Ta odlomek iz petega poglavja Lukovega evangelija me že dolgo časa zelo pritegne in nagovarja – kot je mogoče že na prvi pogled opaziti, pa govori o poklicu. Ta poklic pa ni samo za nas, ki smo na poti, da postanemo duhovniki, temveč je za vsakega izmed nas. Gre za tisto odločitev, ki jo mora vsak kristjan narediti, če se želi v polnosti poistovetiti s samim seboj, če se želi uresničiti, če želi poslušati Gospoda.
Zgodba se dogaja na več ravneh. Najprej imamo Jezusa, ki je predstavljen kot potujoči pridigar in zdravilec, kakor je predstavljen v prejšnjem poglavju. Ta od daleč opazuje utrujene in nezadovoljne delavce, ki niso imeli ravno uspešnega delavnika. Vse to se dogaja v Betsajdi, to ime pa v aramejščini pomeni »hiša rib«. V tem kraju so torej živeli izkušeni ribiči, jezero pa je moralo biti zelo bogato z ribo. Vseeno pa niso ujeli ničesar, vendar, pojdimo po korakih.
Na drugi ravni se Jezus približa Simonu, Bog vstopi v človekovo življenje. Simon je običajen, preprost človek, kar je zelo važno. Če bi namreč Bog najprej vstopil v življenje kakega pomembneža, recimo kakega kralja, potem bi stvar ne bila več intimna, ampak javna, za to pa še ni čas tu v petem poglavju, ampak šele ob koncu evangelija – treba je namreč prehoditi določeno pot z vsem kar ta s seboj prinaša.
Gospod nato Simonu reče, naj vrže mreže, povabi ga, naj tvega. Simon kot izkušen ribič seveda ve, da podnevi ponavadi ne moreš uloviti ničesar, Gospodu tudi pojasni, da so lovili celo noč, a je na koncu vendarle pripravljen tvegati. Mi smo dostikrat podobni Simonu, ko smo tako prepričani vase in v svoje sposobnosti in izkušnje, da ponavadi nočemo poslušati drugega. Nočemo ga poslušati, pa čeprav kdaj celo vemo, da je v življenju izkusil več ali, da ima intimen odnos z Bogom. Kljub dvomom pa Simon opazi, da se ne dogaja nekaj običajnega, ampak nekaj posebnega, in tvega. Vržejo mreže in ulovijo tako veliko količino rib, da sta se čolna celo začela potapljati. Pri Bogu nič ni nemogoče in to sedaj vidijo Simon in njegovi družabniki.
Simon Peter torej pade Jezusu pred noge, ker je spoznal, kdo stoji pred njim in, kako majhen in grešen je sam. Vsak od nas mora spoznati svojo majhnost pred Bogom, priznati mora svojo nepopolnost, svojo grešnost. Vendar pa to še ni vse, to še zdaleč ni dovolj. Gospod od Simona in njegovih družabnikov pričakuje nekaj več, pred njimi je posebno poslanstvo. Simon pa je podoben vsem nam in Gospoda odganja, ker se boji. Njegov strah pa ni več tisti Strah božji – priznanje svoje majhnosti pred Božjo veličino – ampak je tu prisoten človeški strah. Strah ga je, da ne bo zmogel vsega tega, kar je pred njim. Gospodu želi reči, da on ni pravi za to poslanstvo, naj pošlje koga drugega. Strah ga je, da ne bo imel kdo drug loviti rib, ne želi izpustiti iz rok tega kar ima, po znanem slovenskem pregovoru »raje vrabec v roki kot golob na strehi«. Kakor da se mu kak trenutek prej tveganje ne bi obrestovalo. Jezus pa mu reče: »Ne boj se, odslej boš lovil ljudi!«. Gospod mu želi povedati, da je Simon izbran za nekaj drugega, da, prav on! Ribe bodo lovili drugi, za to bo že poskrbljeno, on pa mora loviti ljudi za Božje kraljestvo.
Nazadnje končno pridemo do tistega odgovora, ki ga Bog zahteva in je tako radikalen samo pri Luku: »Pustili so vse in šli za njim.« Treba je odvreči stare stvari, stare običaje, kar nas teži, in iti za Njim. Za njim do konca, do križa. Šele tedaj bomo lahko deležni vstajenja. To od nas Gospod zahteva v tem postnem času. Tudi mi moramo pustiti vse in mu slediti na Kalvarijo, vse do konca. Samo tako bo velika noč tista prava. Samo tako bomo z Njim vstali tudi mi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar