Zadnjič smo se spopadli z zabavo in uživanjem, in sicer s pomočjo katoliškega psihoterapevta Roberta Marchesinija (ki ga ne gre zamešati z nekim zelo znanim »etologom« istega imena in priimka!) in srbskega meniha Arsenija Jovanovića. Če nadaljujemo, potem se trpljenja, bolečine in drugih podobnih reči ljudje ne moremo odkrižati z zabavo in anestetiziranjem, temveč mora biti pristop drugačen. Ko govorimo o teh vprašanjih, pridemo do tega, da je danes pravzaprav v družbi prevladala »morala užitka«, ki seveda navadno ni kaj preveč moralna, a dejansko se je na mesto tradicionalne morale postavila neka nova morala. Prepričanje, da ima življenje neki cilj, smoter, da vsebuje neki smisel, pravzaprav predstavlja tej novi morali smrtnega sovražnika, kakor tudi prepričanje, da življenje najde svojo izpolnitev šele z uresničenjem tega smisla. Zabava za vsako ceno ne prinese ničesar drugega, kakor to, da postane človeško življenje žrtev neprestane sedanjosti, v smislu zadnjič omenjenega: »Vse in sedaj«!
Seveda smo že v antiki imeli dve miselni smeri, dve filozofski šoli, ki sta predlagali popolnoma različni miselnosti – poleg Sokratove šole smo imeli, med drugimi, še šolo Aristipa iz Kirene. Za razliko od prijatelja Sokrata, Aristip nikdar ni razpravljal o končnem smislu življenja, temveč se je zadovoljil z zatrjevanjem, da je sreča v iskanju užitka. Takšna miselnost je seveda imela na moralnem področju svoje posledice, saj ob središčnem pomenu užitka, vrlina, prijateljstvo in druge podobne stvari postanejo le nekaj postranskega in se tega poslužujemo, kolikor nam koristi. Za kirenajško šolo sploh ni obstajal neki naravni red stvari. Kot beremo na enem fragmentu te šole: »Nič ni pravično, lepo ali sramotno po naravi, temveč samo po dogovoru (nomos) in navadi (ethos)«. Zelo podobno torej z dandanašnjim pojmovanjem.
Še eno podobnost z današnjim časom pa najdemo pri enem od učencev Aristipa, Hegeziju, ki je trdil, da je na zemlji nemogoče doseči srečnost, seveda v smislu trajnega užitka, saj je pravih užitkov, pač zaradi telesnih bolezni in bolečin, le malo. Ker pa, skladno s filozofijo učitelja, ni obstajala nobena druga vrednota, kakor le užitek in korist, je bolje to življenje končati. Hegezijo so zato poimenovali kot »smrtnega prepričevalca« (Peisithanatos), saj so si mnogi vzeli življenje, potem ko so bili poslušali njegove teorije. Iz tega razloga so mu prepovedali učenje po filozofskih šolah. Brez smiselnost tako tudi danes vodi v obup, ki pa je zadnja pred stopnja pred samomorom. Danes imamo druge »smrtne prepričevalce«, ki krhke in šibke vabijo na smrtne počitnice v Švico, kar se seveda drago plača. Par dni v Švici, smrtni koktejl in kremacija, to je odgovor, ki se ga daje ljudem. Kot vztraja Marchesini, strasti človeka usužnjujejo, če jih ne kroti in usmerja z zdravim razumom. Prihodnjič nadaljujemo v tej smeri in zaključimo z odgovorom na vse te miselnosti, ki so tako pogubne za človeka.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar