Ameriški podpredsednik J. D. Vance pravi, da moramo ljudi ljubiti hierarhično. Papež Frančišek odgovarja, da moramo vse ljubiti enako. Kaj o tem uči cerkveno učiteljstvo?
Dr. Julio Loredo se s preučevanjem katoliškega nauka o redu ljubezni (Ordo Amoris), kakor ga je toretiziral najprej sv. Avguštin, potem pa sistematiziral sv. Tomaž Akvinski, osredotoči na nasprotje med restriktivno migracijsko politiko, ki jo sprejemajo nekatere zahodne vlade, in vizijo papeža Frančiška o sprejemanju priseljencev. Naj spomnimo, da se je Vance leta 2019 spreobrnil h katoliški veri, in sicer pri dominikancih v Cincinnatiju, v zvezni državi Ohio, iz katere prihaja. Zato mu Tomažev nauk ni tuj, čeprav zase pravi, da se najbolj naslanja na sv. Avguština.
Celo levosredinske vlade v Evropi, kot sta Nemčija in Danska, so zaradi objektivnih težav, kot sta kriza zaposlovanja in naraščajoča kriminaliteta, uvedle strožje migracijske politike, vključno z deportacijami. Ta pojav priznavajo tudi osrednji mediji, ki so te skrbi prej označevali kakor „suverenistične“ ali „populistične“ obsesije.
Prednostne naloge papeža Frančiška
Priseljevanje je glavna prednostna naloga papeža Frančiška. Besedilo se sklicuje na knjigo Sprememba paradigme papeža Frančiška, ki prikazuje, kako je sprejemanje vsakega migracijskega toka za papeža postalo „novo brezpogojno načelo“ in je nadomestilo druga načela, ki jih je razglasil Benedikt XVI. No, tu je treba reči, da to sicer niso zgolj načela, saj bi potem zapadli v relativizem. Papež Benedikt je kot ta načela sicer naštel življenje (od spočetja do naravne smrti), svobodno vzgojo in družino, vendar če bi naj to bila za nas načela, potem to ne velja za druge, ki imajo drugačna načela. Tu je težava teh krogov, ki v resnici niso protirevolucionarni niti tradicionalni, to pa velja za TFP, katere član je Loredo, hkrati pa predsednik njene italijanske različice. V resnici gre tu za naravne pravice človeka, ki bi morale veljati za vse.
Razhajanje s politiko ZDA
Med papeževim stališčem in politiko ameriške vlade, zlasti pod Trumpovo administracijo, ki je ponovila svojo politiko deportacije nezakonitih priseljencev, obstaja nasprotje. Papež Frančišek je to politiko kritiziral in jo označil za „množično deportacijo“.
Pravica narodov
Medtem ko papež Frančišek priznava pravico narodov, da zaščitijo skupnosti pred tistimi, ki so zagrešili nasilna kazniva dejanja, se zdi, da pa ne priznava pravice države, da tistim, ki se nezakonito priseljujejo, ne da bi zagrešili kazniva dejanja, zavrne stalno prebivališče ali svoje meje zapre pred takšnimi tokovi. Papež meni, da lahko revščina v izvorni državi pomeni „absolutno pravico“ do izselitve. To stališče je v nasprotju z družbenim naukom Cerkve, po katerem je končna odločitev o priseljevanju v pristojnosti „preudarnosti svetne oblasti“. Vendar pa vemo, kako v modernizmu tudi DNC ni več isti kot je bil.
Ordo Amoris in dobri Samarijan
Koncept Ordo Amoris (red ljubezni), ki ga omenja ameriški podpredsednik Vance, trdi, da mora ljubezen slediti določeni hierarhiji. Zadeva se od samega sebe širi k bližnjemu, začenši pri najbližjih. Najbolj nas seveda v družbenem nauku zanima red v ljubezni do bližnjega. Tako naš cerkveni oče in cerkveni učitelj lepo razložita, da je najprej ljubezen zakoncev drug do drugega, nato lastna družina, nato sorodstvo, nato prijatelji, pa neka lokalna skupnost, pa pokrajina, pa država, potem ostali. Generalno in daleč bi v teoriji ljubili vsi, kar nam lepo pokaže v zdravnikovih besedah Dostojevskij, težava je pri konkretnih osebah, pri marsikom res prav pri najbližjih. Papež Frančišek kot odgovor na to stališče navaja, da je pravi ordo amoris tisti pri usmiljenem Samarijanu, ki je odprt za vse brez izjeme. Ta vizija poudarja brezpogojno sprejemanje vsake osebe. Je temu res tako in je to pravilna interpretacija?
Teološka analiza
Dominikanski teolog, pater Peter Totleben v članku v World Catholic Report pojasnjuje, da je ordo amoris hierarhični red, ki temelji na ljubezni do Boga in iz nje izhaja. Teolog pojasni, da prilika o usmiljenem Samarijanu ni v nasprotju z redom ljubezni, temveč poudarja, da ni mogoče dobro ljubiti vseh, če ne sledimo natančno določenemu redu.
V nasprotju s sodobnim egalitarizmom
Sodobni egalitarizem bi lahko privedel do izkrivljenega pogleda na ljubezen, zaradi katerega bi lahko ljubezen do resničnih ljudi zamenjali z abstraktno ljubeznijo do človeštva, kakor smo zgoraj dejali. Ordo amoris pa se po drugi strani kaže v hierarhiji medosebnih odnosov, ki nam omogočajo, da v sistemu koncentričnih krogov dajemo prednost tistim, ki so nam najbližji.
Sklep
Dr. Loredo naredi ključno primerjavo med pragmatičnim in reaktivnim pristopom nekaterih zahodnih vlad k priseljevanju ter univerzalističnim in vključujočim pristopom papeža Frančiška. Doktrinarna analiza Ordo Amoris, ki jo uvaja kritika koncepta „Najprej Amerika“, zagotavlja teološko podlago za razumevanje kompleksnosti različnih pogledov na ljubezen in dobrodelnost. Očitno je, da obstajajo napetosti med temeljnimi načeli Cerkve in sodobno občutljivostjo za egalitarizem. Vendar pa ta težnja po načelih francoske revolucije v resnici ne bi smela čuditi preveč, če vemo, da se jih od zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora zmotno zasleduje tudi v Cerkv in tudi v hierarhiji. Tu bi veljalo opozoriti še na besede kardinala Kocha o sprejemanju zadnjega koncila: "Tako progresivci kot tradicionalisti razumejo Drugi vatikanski koncil kot prelom z izročilom, čeprav na nasprotne načine. Razlika je le v tem, da se za progresivce prelom zgodi po koncilu, medtem ko se za tradicionaliste zgodi s koncilom. Vendar sta si ti dve skrajni stališči tako blizu prav zato, ker drugega vatikanskega koncila ne razlagata v okviru splošnega izročila Cerkve.“ Očitno kardinal ne pozna prave tradicionalistične misli. Bratovščina sv. Pija X., kot prvo, meni, da se je prelom zgodil že pred zadnjim koncilom, kot drugo pa ne sprejema določenih stvari zadnjega koncila ravno zato, ker stvari razlaga "v okviru splošnega izročila Cerkve". Tu najdemo tragedijo zagovornikov t. i. "reforme reforme", ki bi rada naredila sintezo tudi med naukom in izročilom Cerkve ter načeli, med drugim, francoske revoluciji, kakršno je recimo načelo enakosti. Sedanji papež vsaj ne skriva stvari in ne skuša združevati nezdružljivega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar