M kot MORALA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (40c)
 

Pri naši čudni morali smo danes prišli do anakardov oz. indijskih oreščkov. O njih velja spregovoriti zlasti zaradi tega, ker so ključni element za zamenjavo pri tistih receptih, kjer so sicer prisotni mlečni izdelki, kot recimo bešamela, siri za mazanje, nadev za cheesecake, sladoledi ali mousse. Pravijo, da so potem te zadeve “cruelty free”, za razliko od naših klasičnih mlečnih izdelkov, ki naj bi, po drugi strani, trpinčili živali. 

V 40% je dobavitelj te sestavine Vietnam, ki ima zanimivo proizvodno verigo za pridobivanje. Po

poročanjih Human Rights Watch so namreč vietnamski anakardi skoraj v celoti plod prisilnega dela v centrih za rehabilitacijo odvisnikov, ki so jih obsodili. Seveda jih je veliko prišlo tja brez normalnega sodnega procesa, nimajo svojega odvetnika, prisiljeni pa so tam delati osem ur na dan, šest dni v tednu, izluščiti pa morajo po en orešček vsakih šest sekund. Kdor ne drži tega ritma, je deležen določenih telesnih kazni - da ga tolčejo z gorjačo z žeblji, da ga zaprejo v samico, da je prisiljen k postu in mu odvzamejo vodo, velikokrat pa se tudi uporablja elektrošok. Zato je te oreščke, podobno kot afriške diamante, HRW poimenovala “krvavi anakardi”. 

Preostalih 60% anakardov sicer prihaja z juga Indijske podceline, kjer to delo počno ženske, ki zadevo delajo sede po deset ur dnevno za plačilo okoli 2,20 evrov na dan. Težava pa ni v naporu, temveč zlasti v tem, da imajo anakardi kar dve lupini, ki pa ob luščenju izpuščata močno jedko olje, ki razžira gole in nezaščitene roke delavk. Poleg tega so v Indiji anakardi tako dragoceno živilo že od nekdaj, da ob izhodu delavke telesno pregledajo, tudi nedrčke in spodnjice, kakor je to recimo delal Escobar. Morda res niso vseh polna usta glede ubogih odvisnikov, vsaj ne več, zagotovo pa to velja za “ženske tretjega sveta”, a ne v tem primeru - boljša je čudovita presna in veganska cheesecake, ki pa za svoje “testo” uporablja mandlje, ki so v resnici še en problematičen element, čeprav je res, da jih reklamirajo tudi v znamenitih okroglih sladkih vafljih italijanske multinacionalke, ki se imenujejo po znanem italijanskem slikarju. 

Zaradi visoke vsebnosti kalcija, se iz njih pridobiva mleko, ki potem služi za proizvodnjo rastlinskih sirov in krem. Povpraševanje po mandljih je tako naraslo, da jih Evropejci, ki smo jih sicer tradicionalno uživali, sedaj moramo uvažati, največ iz Kalifornije ki pokriva 82% tržišča. Gre skorajda za monopol, ki še narašča v deležu, vendar pa je to ameriško zvezno državo spravil na kolena glede vodnih rezerv. Za en sam mandelj se namreč potrebuje več kot štiri litre vode, Kalifornija pa proizvede vsako leto več kot 950 tisoč ton mandljev, kar močno vpliva najprej na živalstvo, pa ne samo, saj ima suša seveda še širše vplive. 

Podobno glede vode velja tudi za še eno statusno živilo, ki ga proizvedejo veliko tudi v Kaliforniji, sicer pa tudi v sosednji Mehiki - avokado. Za pol kg avokada je namreč potrebnih kar 270 litrov vode. Omenjena Mehika seveda ne stoji precej bolje. Ta država je postala prva proizvajalka avokadov, potem ko se je v manj kot desetih letih tamkajšnja prozvodnja pomnožila za vsaj desetkrat. Živilo je tam znano kot “zeleno zlato”, pa ne zastonj, vendar zaradi tega prihaja do: krčenja gozdov za pridobivanje plantaž, prekomerne uporabe pesticidov in umetnih gnojil, naraščanja kriminala in nasilja, saj imajo za avokado podobne kartele, kakor za trde droge. Kako se torej ravna z ljudmi, nam je potem najbrž jasno. Zato se spet govori o “krvavem avokadu”, kakor to velja za anakarde in diamante.

Objavljeno v tedniku Novi glas

I kot ISLAM (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (35b)

Že pred kar veliko leti, natančneje pred osemnajstimi, je kapucinski nadškof v Smirni (Izmir) v Turčiji pravil o zgovornem dogodku oz. še bolj zgovornih besedah v okviru tega dogodka. Dogodek je bilo uradno srečanje krščansko-muslimanskega »dialoga«. Na neki točki se je muslimanski govornik obrnil na navzoče kristjane in dejal: »Zahvaljujoč se vašim demokratičnim zakonom, vas bomo osvojili; zahvaljujoč se našim religioznim zakonom vam bomo zagospodovali«. Sicer so te besede in ta dogodek mnogi že navedli, a je zaradi svoje aktualnosti dobro, da se zadevo večkrat ponovi. Velikanska vsota denarja, ki z nafto prihaja v blagajne islamskih držav, bi nam morala dati misliti glede ene zadeve – kdo vrši karitativnost do tistih, ki obupani zapuščajo dežele tretjega sveta? Seveda samo krščanske ali ex-krščanske dežele, torej dežele s tovrstnimi temelji, med katerimi je seveda tudi demokracija in z njo povezani zakoni. 

 

Ta dobrota je namreč izključno krščanski koncept, četudi pa bi iskali z mikroskopom, ne bi našli šejkov med sponzorji mednarodnih humanitarnih organizacij, kjer se sicer najde takšne in drugačne sponzorje, tudi precej sumljivih okoliščin. Razen, ponavljamo, muslimanskih bogatunov. Tudi zadeve, kot so recimo »demokracija«, »socialna pravičnost«, »človekove pravice« in še druge podobne reči, ki so se rodile pod krščansko streho, tam tudi ostanejo, ker se jih samo tu razume in se z njimi strinja. Tudi »dialog« je samo enostranska zadeva, če tako rečemo, saj so tudi razna muslimansko-krščanska srečanja praktično vedno na pobudo krščanske strani. Tudi tisti namen, da bi se »bolje spoznali«, zveni kot ena floskula, če nismo politično in še kako korektni, saj bi sicer dejali le, da je zadeva odvečna. O Islamu vemo namreč že vse, kar je treba vedeti, vprašanje je, če hočemo vedeti. 

 

Poleg tega je tudi tako, da z muslimanske strani ni sogovornik en sam, tisti, ki pa želijo biti sogovorniki, bodisi povedo ene in iste stvari glede invazije in podjarmljenja, kar je pač v DNK islamske religije, bodisi pridejo »zmerni« in »razumni« muslimani, katerih mnenje pa v muslimanskem svetu kaj prida ne velja, če sploh kaj velja. Kot pa je bilo rečeno nekemu našemu sodelavcu, muslimani včasih na določena odgovorna mesta tudi nalašč dajo kakega, vsaj na videz, intelektualnega in močno spravljivega predstavnika, vendar imajo povsem drugačne namene, ki niso nič kaj prijetni, zelo milo rečeno. 

 

Imamo znova in znova poudarjeno ironijo zgodovine, ki se (če verujemo, skrbno vodena od določenih prstov, op. a.) poigrava s človekovo domišljavo inteligenco. Tako se je po padcu komunizma zgodilo, da so na površje ponovno priplavale tiste težave človeštva, ki so navzoče že praktično od vedno. Tako ni prišlo do nikakršnega »konca zgodovine«, tudi zato, ker do slednjega ne more priti, saj ima zgodovina bolj kot svoj konec, neki svoj cilj. Za to ni potrebno biti krščansko ali kako drugače veren, a pustimo to. Tako ni prišlo niti do »smrti svetega«, temveč se prav to »sveto«, kot ga pač določena stran pojmuje, vsiljuje s še ne videnim in občutenim nasiljem, za katerega se je – govorimo o muslimanskem svetu - mislilo, da se je končalo pred stoletji. Marsikdo se je tako zmotil v svojih napovedih za prihodnost. Kot se pogosto zgodi, so dejstva drugačna od napovedi. Zadnjič smo dejali, kako je vezivo islamskega nacionalizma zamenjal socializem-komunizem, sedaj pa je slednjega zamenjal islamski fundamentalizem, ki seveda vključuje nasilje. Kdo od teh strokovnjakov, ki so delali napovedi, je predvidel, da bo »best-seller« tretjega tisočletja Koran?

 

Objavljeno v tedniku Novi glas