M kot MORALA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (40c)
 

Pri naši čudni morali smo danes prišli do anakardov oz. indijskih oreščkov. O njih velja spregovoriti zlasti zaradi tega, ker so ključni element za zamenjavo pri tistih receptih, kjer so sicer prisotni mlečni izdelki, kot recimo bešamela, siri za mazanje, nadev za cheesecake, sladoledi ali mousse. Pravijo, da so potem te zadeve “cruelty free”, za razliko od naših klasičnih mlečnih izdelkov, ki naj bi, po drugi strani, trpinčili živali. 

V 40% je dobavitelj te sestavine Vietnam, ki ima zanimivo proizvodno verigo za pridobivanje. Po

poročanjih Human Rights Watch so namreč vietnamski anakardi skoraj v celoti plod prisilnega dela v centrih za rehabilitacijo odvisnikov, ki so jih obsodili. Seveda jih je veliko prišlo tja brez normalnega sodnega procesa, nimajo svojega odvetnika, prisiljeni pa so tam delati osem ur na dan, šest dni v tednu, izluščiti pa morajo po en orešček vsakih šest sekund. Kdor ne drži tega ritma, je deležen določenih telesnih kazni - da ga tolčejo z gorjačo z žeblji, da ga zaprejo v samico, da je prisiljen k postu in mu odvzamejo vodo, velikokrat pa se tudi uporablja elektrošok. Zato je te oreščke, podobno kot afriške diamante, HRW poimenovala “krvavi anakardi”. 

Preostalih 60% anakardov sicer prihaja z juga Indijske podceline, kjer to delo počno ženske, ki zadevo delajo sede po deset ur dnevno za plačilo okoli 2,20 evrov na dan. Težava pa ni v naporu, temveč zlasti v tem, da imajo anakardi kar dve lupini, ki pa ob luščenju izpuščata močno jedko olje, ki razžira gole in nezaščitene roke delavk. Poleg tega so v Indiji anakardi tako dragoceno živilo že od nekdaj, da ob izhodu delavke telesno pregledajo, tudi nedrčke in spodnjice, kakor je to recimo delal Escobar. Morda res niso vseh polna usta glede ubogih odvisnikov, vsaj ne več, zagotovo pa to velja za “ženske tretjega sveta”, a ne v tem primeru - boljša je čudovita presna in veganska cheesecake, ki pa za svoje “testo” uporablja mandlje, ki so v resnici še en problematičen element, čeprav je res, da jih reklamirajo tudi v znamenitih okroglih sladkih vafljih italijanske multinacionalke, ki se imenujejo po znanem italijanskem slikarju. 

Zaradi visoke vsebnosti kalcija, se iz njih pridobiva mleko, ki potem služi za proizvodnjo rastlinskih sirov in krem. Povpraševanje po mandljih je tako naraslo, da jih Evropejci, ki smo jih sicer tradicionalno uživali, sedaj moramo uvažati, največ iz Kalifornije ki pokriva 82% tržišča. Gre skorajda za monopol, ki še narašča v deležu, vendar pa je to ameriško zvezno državo spravil na kolena glede vodnih rezerv. Za en sam mandelj se namreč potrebuje več kot štiri litre vode, Kalifornija pa proizvede vsako leto več kot 950 tisoč ton mandljev, kar močno vpliva najprej na živalstvo, pa ne samo, saj ima suša seveda še širše vplive. 

Podobno glede vode velja tudi za še eno statusno živilo, ki ga proizvedejo veliko tudi v Kaliforniji, sicer pa tudi v sosednji Mehiki - avokado. Za pol kg avokada je namreč potrebnih kar 270 litrov vode. Omenjena Mehika seveda ne stoji precej bolje. Ta država je postala prva proizvajalka avokadov, potem ko se je v manj kot desetih letih tamkajšnja prozvodnja pomnožila za vsaj desetkrat. Živilo je tam znano kot “zeleno zlato”, pa ne zastonj, vendar zaradi tega prihaja do: krčenja gozdov za pridobivanje plantaž, prekomerne uporabe pesticidov in umetnih gnojil, naraščanja kriminala in nasilja, saj imajo za avokado podobne kartele, kakor za trde droge. Kako se torej ravna z ljudmi, nam je potem najbrž jasno. Zato se spet govori o “krvavem avokadu”, kakor to velja za anakarde in diamante.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Prehranjevanje kot kmečko dejanje

Kaj nam pravi ameriški avtor Wendell Berry

Za osrednjo temo tokratne priloge smo izbrali temo prehrane in narave, ki je s tem povezana. Pred časom sem kupil dve deli ameriškega kmetovalca, romanopisca, pa tudi avtorja številnih člankov ter predavatelja Wendella Berryja, ki se je po nekaj letih življenja v velemestu vrnil v rodni Kentucky kmetovat. Tema je vsekakor pomembna za vse, o njej pa moramo razmišljati tudi kristjani, pa tudi kaj storiti, misli Berryja pa nam lahko koristijo. Zanimivo se je pogovarjati, kako jemo, pa rečejo ljudje, da pri babicah jedo “tradicionalno” hrano, a je treba reči, da to ni tako, saj je to kuhinja, ki še nima tako “dolge brade”, v resnici pa se je poslužujemo zadnjih petdeset ali šestdeset let, ko so na razpolago stvari, ki jih prej bodisi ni bilo bodisi niso bile za domačo uporabo. Še kako se je spremenil tudi naš odnos do zemlje, kakor nas je rad večkrat opozoril tudi naš urednik Jurij Paljk, pa živeli smo kot v nekakšni iluziji, ko se je zgodila industrializacija in še kaj. 

 

Naš omenjeni Američan pravi, da smo “se petdeset ali šestdeset let ujčkali v iluziji, da dokler bomo

imeli denar, bomo imeli tudi hrano. Motili smo se. Če bomo še naprej izčrpavali zemljo in delo, ki nam omogočata, da se prehranjujemo, se bodo zaloge prehrane zmanjšale in se bomo znašli pred težavo, ki je precej večja od padca te papirnate ekonomije. Vlada ne bo mogla proizvesti hrane zgolj tako, da bo podarila več sto milijard dolarjev družbam agrobusinessa”. To je Berry govoril jeseni leta 2008, nekaj mesecev po izbruhu velike ekonomske krize. Naš kmet in pisatelj neprestano postavlja ob bok dve ekonomiji, ki se med seboj izključujeta, kjer je prva seveda tista papirnata, medtem ko je druga osnovana na dobrem in pravem odnosu do narave in zemlje, ki je torej tudi vzdržna na dolgi rok, medtem ko prva vse to le izčrpava in uničuje, iščoč le čim večji in čim hitrejši dobiček. 

 

S tem je tesno povezan tudi način prehranjevanja, ki je seveda ena od osnovnih človeških potreb, vendar ni več neko naravno dejanje, temveč je postalo žrtev prehrambnega trga, ki pa služi drugim namenom, ne pa primarno prehranjevanju ljudi. Kateri so ti nameni? Zagotovo so najpomembnejši prav večanje dobička, financiranje ekonomije in spodbujanje zlorabljanja tistega, kar ni bistveno. Prva od obeh zbirk člankov in esejev Berryja nosi v italijanščini zanimiv naslov 'Jesti je kmečko dejanje' ('Mangiare e' un atto agricolo'). No, danes to več ne drži, ker naše prehranjevanje ni več zadnji del neke “kmečke” verige, torej procesa od setve do žetve, sledeč pravilom spoštovanja do zemlje oz. do Stvarstva, če rečemo po krščansko. Prehranjevanje je danes daleč od tega in je postalo žrtev vsega, kar se na nas zvrača s televizije in spleta v številnih oblikah. 

 

Seveda se tu postavi tisto vprašanje, kaj lahko storimo tisti, ki nismo ravno kmetje, ki živimo v urbanem okolju, pa se Berry na to pogosto vprašanje, ki mu ga zastavljajo ob koncu konferenc, odzove, da je treba “jesti odgovorno”. Pri razlagi, kaj bi to bilo, začne ravno pri trditvi, da je prehranjevanje kmečko in ekološko dejanje. "Prehranjevanje je sklep vsakoletne drame prehranske ekonomije, ki se začne s setvijo in rojstvom. Mnogi od jedcev ne vedo več, da je to res tako. Na prehranjevanje gledajo morda kot na kmetijsko proizvodnjo, ne pa kot na del agrikulture (puščamo ta izraz, ker vsebuje tudi besedo “kultura”, ki je v sobesedilu izjemnega pomena, op. A. V.). Sebe pojmujejo kot “porabnike”. Če malo globlje pomislijo, morajo priznati, da so pasivni porabniki. Kupijo tisto, kar želijo, ali tisto, v kar so jih pregovorili, da želijo, v mejah tistega, kar lahko kupijo. Plačajo, po večini brez nobenih protestov, zahtevano ceno. Na splošno tudi ne vedo nič glede osnovnih zadev kakovosti in cene proizvodnje tistega, kar jim je prodajano – koliko je zares sveže, koliko je pristno ali čisto ali prosto od nevarnih kemičnih substanc, s kakšne razdalje je kaj prišlo in kaj je hrani in ceni dodal transport, kaj industrijska predelava, embalaža in reklama. Ko je nekaj bilo spremenjeno, predelano ali prekuhano, ne vedo, kakšen vpliv so ta dejanja imela na kakovost, prehransko vrednost in ceno živila." 

 

Berry zato predlaga “vrnitev k zemlji” v zelo širokem smislu. Treba je namreč spet vzpostaviti tisti pravi odnos do narave in Stvarstva, kakršnega so znali imeti naši predniki, kakor tudi vrnitev k življenju v skupnosti in skupnostih, namesto pogubnega individualizma. Samo na ta način se lahko izognemo dokončni pogubi tudi v smislu tega zemeljskega življenja, kjer moramo biti pametni gospodarji po Gospodovem naročilu. Tu gre za spremembo načina mišljenja in življenja. 

 

Zaradi pomanjkanja prostora seveda ne moremo obdelati vsega, kar pravi Berry, a se vseeno na koncu ozrimo še na skupnost, kakor misli on o njej. “Skupnost”, pravi, “ni le izključno človeška skupnost, temveč skupek bitij na nekem določenem ozemlju, vključno s samim ozemljem, torej z zemljo, vodo, zrakom in vsemi družinami in vrstami nečloveških živih bitij, ki so del tega ozemlja”. Zato pa “proizvodnja, dobiček, učinkovitost, ekonomska rast in tehnološki napredek ne vključujejo nobenega ekonomskega ali družbenega kriterija in mu ne odgovarjajo. Obstaja pa drug skupek ciljev, ki pa, nasprotno, imajo neke kriterije, ti pa so: svoboda (skorajda sinonim posameznikove in lokalne samozadostnosti), užitek (oz. veselje do tega, da živimo) in dolžina življenja ali vzdržnost (ki izraža našo željo, da svoboda in užitek trajata). Vsa ta stremljenja imajo že v sebi kriterij blagostanja. Končno je vse to odvisno od blagostanja narave – ideja, da lahko svoboda in užitek dolgo trajata v bolnem svetu, je popolnoma absurdna”.

Iz priloge Bodi človek! 3.8.2017 v tedniku Novi glas

E kot EKOLOGIZEM

Cerkveni in družbeni antislovar (6)

Velja se ustaviti pri eni od sodobnih ideologij, zlasti je najbrž to primerno ob tem, ko je sveti oče Frančišek izdal okrožnico, ki se ukvarja s podobno temo, saj o okolju govori prav “Laudato si’”. Kot smo že ugotavljali, so papeža mnogi neupravičeno označili za ekologista, kot da bi pripadal okoljski ideologiji, saj sveti oče ne govori tako kot najglasnejši ekologistični aktivisti. Zanimivo je bilo pred časom, ko smo prebirali besede enega od ustanoviteljev organizacije “Greenpeace”, Patricka Moora, ki je kasneje organizacijo zapustil. Ker se je, kot še druge, spremenila “v protiznanstveno, protitehnološko, protiglobalizacijsko in protikapitalistično organizacijo”. Pravzaprav je postal protičloveški, proti temu pa tudi papež opozarja. 

Ekologizem je močno prisoten v medijih, zato je prav, da skušamo vsaj razmišljati in se kaj vprašati

ob tovrstnih zahtevah. Moore, ki je zrasel v gozdu, ki obdaja Vancouver, je velik ljubitelj dreves, ki jih ima za “največji obnovljivi energijski vir in odgovor na mnoge potrebe človeštva, od energetskih, pa do gradbenih”, ne prenaša ekologizma, ki je postal praznoverje, brez nikakršne znanstvene podlage, ki v mnogih primerih celo goji sovraštvo do človeštva. Opozarja pred tveganjem, da bi nas “zeleni” lahko pahnili v “mračna stoletja z intelektualnega vidika.” Govori celo o “zločinu proti človeštvu”, ko je govor o genetsko spremenjenih organizmih v kmetijstvu: “Vsako leto pol milijona otrok v svetu izgubi vid zaradi pomanjkanja vitamina A, 70% od teh umre. To je pokol, ki bi ga lahko tudi preprečili s plantažami genetsko spremenjenih rastlin, ki pa jih zavirajo.” 

Glede energije in razvoja opozarja Moore na nevarnost, da bi o vsem odločala klimatska politika. V tem tisti protičloveški pristop ekologističnih gibanj pride do svojega vrhunca: “Ljudje so del narave, lep in pozitiven del narave. To, da rast prebivalstva pomeni smrt narave, je daleč od resničnosti. Kakor je tudi popolnoma zgrešeno prepričanje, da rast porabe energije na posameznika škoduje okolju. Nasprotno, revščina je tista, ki ima velik vpliv na onesnaženost okolja. Zato je zelo pomembno, da omogočimo razvoj revnih dežel s tehnološkimi izboljšavami.” Začeti bi bilo treba prav v kmetijstvu, kjer je mehanizacija ključna za razvoj: “V nerazvitih družbah se kar 80% ljudi ukvarja s poljedelstvom, saj si morajo zagotoviti potrebno za preživetje dan za dnem, ne morejo pa se ukvarjati zaradi tega še s čim drugim, njihov standard pa ostaja vedno isti. Samo mehanizacija omogoča povečanje produktivnosti in sprostitve moči za druge zadeve. Tako ljudstva lahko izboljšajo svoje razmere. Ekologisti pa želijo vsiliti samo biološko pridelavo, na ta način pa zavirajo razvoj.” 

Zelo vprašljiva je tudi obsedenost z globalnim segrevanjem, zlasti zato, ker se, kot smo lahko videli, v zadevo ne gre znanstveno, temveč politično, ideološko, celo tako, da se potvarjajo grafi in podatki. Jasno je, znanstveno dokazano, da je bilo precej vroče obdobje nekje do leta 1250 ali še malo, potem pa je prišlo do prave male ledene dobe, kakor lahko beremo v zadnjem delu Rodneyja Starka. Tudi Moore tako pravi: “Drži, v zadnjih 130 letih se je temperatura povečala, a zgolj zato, ker smo izšli iz zelo mrzlih stoletij. V vsakem primeru smo v obdobju med dvema ledenima dobama, tako da bo zemlja v prihodnosti šla neustavljivo proti novi poledenitvi – čez tisoč ali dva tisoč let, tega ne vemo natančno. Vsekakor ni nobenega znanstvenega dokaza, da je za to segrevanje kriv človek. Poleg tega pa, odkrito povedano, ne razumem te bojazni pred povišanjem temperatur, saj je človek tropska in ne polarna vrsta. Saj vendar nismo pingvini, ampak so naši predniki izšli iz ekvatorialnih krajev, narejeni smo za toploto. Dokazano je, da bi, če ne bi bili oblečeni, ne mogli preživeti pri temperaturi v senci okrog 20°C. Zakaj bi se torej bali segrevanja?”

V bistvu pa se lahko ekologističnim gibanjem zahvalimo tudi za to, da še vedno tako pridno vztrajamo pri fosilnih gorivih, saj se po robu postavljajo vsakršni alternativi – od jedrske pa do geotermičnih črpalk in tistih zares obnovljivih virov, ki sta les in voda. Ta dva elementa predstavljata kar 90% obnovljivih virov. Najboljši obnovljivi viri so namreč tisti, ki jih je moč skladiščiti in so na voljo povpraševalcem. Hidroelektrarne so npr. izrednega pomena, a okoljevarstveniki ne dovoljujejo postavitve jezov. To je absurdno. Pravijo, kako uničujejo ekosistem, res pa je ravno obratno – postanejo pravi raj biotske raznovrstnosti, poleg tega, da zadoščajo človekovim potrebam.” Kaj pa sonce in veter? “Teh virov ni mogoče skladiščiti, poleg tega pa sta neverjetno draga v primerjavi z drugimi energetskimi viri. Zato je tisti, ki pritiska na vetrno in sončno energijo, v resnici za uporabo fosilnih goriv.”

Objavljeno v tedniku Novi glas.