Komentar rezultatov

Odziv na glasovanje je bil resnično dober, saj vas je glasovalo 32. Kar polovica se vas je odločila, da našim duhovnikom manjka razgledanosti, sedem vas pravi, da jim manjka družabnosti, šest se vas je odločilo za čut za sočloveka, pet za svetost, trije pravite, da manjka duhovnikom nekaj, kar ni na tem seznamu, dva pravita, da manjka duhovnikom retoričnih sposobnosti, nihče ne pogreša prijaznosti.

Če se ozrem na razgledanost, bi rekel, da to vsekakor predstavlja pereč problem, vendar ne le v duhovniških vrstah. Tudi duhovniki so pokazatelji situacije našega časa, kjer ljudje v trgovinah v voziček poleg ostale krame ne vržejo tudi kake knjige. Prevladuje občutek nezainteresiranosti, odtujenosti, celo apatičnosti, ki mu niti duhovniki niso imuni. Zapiranje v svoj mali svet in ne prav velika želja po razgledanosti, po tem, da bi opazovali, videli... prinašata nerazgledanost in še kaj drugega (rekel bi, da tudi pomanjkanje čuta do sočloveka). Če bi želeli opazovati in gledati, se razgledovati, bi lahko videli, bili razgledani. Ljudi ne zanima družbena situacija, politika, težave ljudi okoli njih... Rešitev je predvsem v zanimanju za stvari, radovednosti v dobrem smislu. Duhovniki imajo tu nalogo ljudem odpirati oči, jih vabiti k razmišljanju, opazovanju in ocenjevanju sveta okrog nas (to je počel seveda že naš Gospod Jezus Kristus). Seveda pa so tudi ljudje poklicani, da ne le govorijo, kaj bi morali duhovniki storiti in, kakšni bi morali biti, temveč, da se laiki tudi sami angažirajo na tem področju. Sprememba se ne more zgoditi čez noč, ampak postopoma, zanjo pa si moramo prizadevati prav vsi udje Cerkve.

Družabnost je seveda tudi pereč problem, vendar ob opazovanju mladih duhovnikov na Primorskem menim, da se je tu precej spremenilo na bolje. Mlajši duhovniki se precej družijo med seboj, v določenih primerih (šport ob nedeljah) pa zraven privabijo še bogoslovce in laike. Vezi, ki se tu ustvarjajo so tiste prave. Kot vsaka stvar v življenju pa tudi družabnost od vsakega posameznika zahteva napor - dvigniti se mora iz svojega malega sveta, se odpraviti k drugemu. Na tem področju sem precej optimističen za prihodnost.

Čut za sočloveka kronično primanjkuje duhovnikom, ki so vzgajani za individualiste. Tu tiči eden od vzrokov za pomanjkanje tega čuta. Sprašujem se, kako je sploh mogoče biti duhovnik v pravem pomenu besede, če nimaš čuta za sočloveka? Res je, svet spodbuja ravno k pomanjkaqnju tega čuta, toda ravno duhovniki morajo biti na tem področju luč.

Svetost je zelo širok pojem. Prav gotovo je prav, da so duhovniki na tem področju zgled, vendar pa je pomembna predvsem na skritem, kjer vidi Bog. Je pa to trud vsakega posameznika in vsakdo ima svojo pot svetosti - Gospod vsakega pokliče po imenu in zato ima vsak posameznik svojo pot hoje za Njim. Zrcali se v odnosu do bližnjega, vendar pa gre za prizadevanje posameznega človeka. Nevarnost ponašanja je tu velika. Duhovnikova naloga je tu predvsem ta, da spodbuja ljudi, da se odločajo vzeti križ na svoje rame vsak dan. Sporočati mora, da to ni brez veze, ampak se splača, predvsem iz perspektive večnosti, h kateri naj bi kot kristjani težili. Duhovnikov zgled sprejemanja križa je, ponovno, luč ljudem.

Če imajo duhovniki radi ljudi, jim pomanjkanja retoričnih sposobnosti nihče ne zameri. Gotovo se morajo truditi tudi za to, da nedeljske pridige ljudi nagovorijo in spodbudijo, vendar pa to pravzaprav ni odvisno le od retoričnih sposobnosti. Retorika bi naj bila umetnost prepričevanja, vendar pa v primeru hoje za Kristusom samo prepričevanje z besedami ni dovolj - potrebna je osebna odločitev in angažiranost.

Veseli me, da so duhovniki prijazni, kar je tudi moja izkušnja. Bodimo tudi mi prijazni do njih. Predvsem pa jim pomagajmo in jih spodbujajmo na njihovi težki poti. Boditi jim moramo kakor Simon iz Cirene, sicer utegne biti ta križ zanje pretežak. Imejmo radi svoje duhovnike, zanje molimo in se Gospodu zanje zahvaljujmo!

Zakaj se druži s takimi?

Nedeljski evangelij je bil zelo zanimiv - za tiste, ki so morda že pozabili, je naš Gospod poklical cestninarja Mateja, potem pa se še ustavil na večerji pri njem, farizeji in pismouki pa so spet imeli pripombe - in mi je dal misliti. Najprej to, da se je Jezus družil z vsemi, torej tudi z bogatimi. Dandanes so se namreč našli nekateri, ki so Jezusa želeli prikazati kot komunista, ki bi se družil le s (tedanjimi) proletarci, proti bogatim pa bi se boril. Ravno ta je eden od evangelijev, ki jim ne daje prav - Jezus je poklical bogatega cestninarja, sprejel ga je v svojo pisano druščino učencev, kjer so bili tako delavci (Peter in Andrej) kot tudi sinovi privatnikov (Jakob in Janez) in še bi se dalo naštevati. Jezus ni izključeval nikogar in tudi danes ne nikogar izključuje. Opazil sem, da se je za krinko pravičnosti judovske duhovščine skrivalo nekaj drugega, kar krasi tudi nas, "lube Slouence" - tako je, prav ste ugotovili - "FOVŠIJA". Postavljali so meje usmiljenemu Božjemu srcu (s takimi grešniki se druži), še bolj pa jim je šlo v nos Matejevo bajno bogastvo (kakor tudi Zahejevo). Kot ponavadi, so se hitro morali nečesa domisliti, da bi sebe opravičili - nadeli so si masko pravičnosti. Problem pa je v tem, da jim je zavist zaslepila oči, kar se tudi nam velikokrat dogaja, in niso mogli sprevideti lastne grešnosti, temveč so videli le tisto cestninarjev in podobnih. Na misel mi tu pride tudi zgodba o Suzani, ki jo reši Danijel (DanD 3,1-64), kjer je vzrok za zavist Suzanina lepota. Res zanimivo je to Sveto pismo, ker se ga da tako perfektno aplicirati na naše življenje! Tudi mi se gremo neko elito in se imamo za perfektne, hkrati pa obsojamo take, ki imajo nekaj, česar mi nimamo, ne vidimo pa njihovega srca, njihove iskrene želje, da bi se srečali z Gospodom. Naj bo torej moje povabilo tole: "Ozdravite najprej svojo dušo in pogled ter hrepenite po tistem, kar je zgoraj!"

Kakšen naj bo duhovnik

Rad bi vam posredoval par lepih cvetk, ki sem jih že jeseni izbral iz Odloka o službi in življenju duhovnikov (D), ki je bil razglašen že daljnega 7. decembra 1965. Dvoje najzanimivejših besednih zvez sem tudi podčrtal, saj se mi zdi, da se premalo poudarjajo:

• Duhovniki so vzeti iz ljudi in postavljeni za ljudi – niso ločeni ne od ljudstva ne od posameznega človeka
• Škofje naj v duhovnikih gledajo brate in prijatelje in naj jim bo pri srcu gmotni in še posebej duhovni blagor duhovnikov. Radi naj jih poslušajo in se z njimi posvetujejo
• Bratska povezanost in sodelovanje med duhovniki
• Duhovniki naj iskreno priznavajo in delajo za spoštovanje dostojanstva in posebnega deleža laikov pri poslanstvu Cerkve. Radi naj laike poslušajo, njih želje upoštevajo, priznavajo njihovo izkušenost in pristojnost na različnih področjih človeškega delovanja
• Na primeren način naj laikom pustijo svobodo in področje dejavnosti ter jih naj spodbujajo, da se lotijo del tudi na lastno pobudo
• Pripravljeni naj bodo ubirati tudi nova pota pod vodstvom Duha ljubezni
• Usklajevati zunanje delovanje z notranjim življenjem
• Primerno nagrajevanje duhovnikov – po priporočilu vernikov.

Kaj reči na to? Najprej, da duhovniki niso z nekega drugega planeta, čeprav si nekateri še vedno mislijo, da so nekaj »eht« in so ljudem nedostopni. Manjkajo jim temeljne kvalitete, ki jih ljudje pričakujejo od njih, te pa so, da so jim blizu, da jim znajo prisluhniti, da jih skušajo razumeti, da so sočutni… Lahko bi rekli, da marsikateremu manjka temeljni človeški čut, torej je samo vzet iz ljudi, ni pa za ljudi.

Pri drugi cvetki bi lahko spet marsikateri duhovnik pritrdil, da njihovih škofov marsikdaj ne zanima zadovoljstvo, dobro počutje, zdravje svojih duhovnikov, kaj šele, da bi jih poslušali in se z njimi posvetovali. V takem kontekstu je pričakovanje, da bi v njih videli brate in prijatelje, nepojmljivo. Žalostno je, da se ta »odnos« ponavadi začne že v bogoslovju in se potem le nadaljuje. Na nekatere duhovnike to celo tako deluje, da na enak način, kakor njih obravnava škof, oni obravnavajo bogoslovce.

Tretja točka je spet precej problematična, saj bratska povezanost med duhovniki ne dosega želene ravni. Skupnost, kjer naj bi duhovnik našel zatočišče, tj. med svojimi brati, ne obstaja, ampak gre za nekakšen konglomerat individualistov, čemur v zelo veliki meri pripomore tudi vzgoja v semenišču.

Beseda »laik« še vedno marsikje deluje kot kletvica in se za duhovnika ne spodobi, da bi jo sploh izgovoril. Še posebej težko je upoštevati drugo poved te točke, saj marsikateri duhovnik večino svojih energij potroši, da bi bil »factotum«. Poleg tega se marsikateri božji služabnik tudi trudi, kako bi ugodil vsem laikom, pa potem ne ugodi nikomur, ponavadi se zastudi še samemu sebi in pade v depresijo. Morda bi bilo bolje truditi se biti čimbolj všeč Bogu. Laiki cenijo dober zgled in se po njem tudi marsikdaj ravnajo.

Naslednjo točko lahko poimenujemo »animiranje«. Ker smo že, sicer bolj med vrsticami, rekli, da se načelo subsidiarnosti (višja avtoriteta se ne vtika v kompetence nižje, ampak ji pusti svobodo in iniciativo) še vedno premalo upošteva, si tudi laiki ne upajo česa narediti iz lastnega nagiba in svobodno, duhovnik pa jih marsikdaj pri tem celo ovira.

O novih potih pod vodstvom Svetega Duha mislim, da ni potrebe dodatnih komentarjev. Morda le to, da se premalokrat ravnamo po njegovih navdihih.

Ta točka govori o temeljih duhovnikovega zunanjega delovanja – notranjem življenju. Če tega ni, potem tudi ni temeljev za uspešno delo v pastorali. Vsak duhovnik mora imeti čas za pogovor z Bogom v molitvi, za meditacijo, zakramentalno življenje in nenazadnje tudi lastno izobraževanje. Sem spada tudi čas za oddih, počitek, dopust… Pač, zdrav duh v zdravem telesu. Kot najpomembnejši se tako ponavadi izkaže duhovnikov jutranji čas, iz katerega potem čez celoten dan lahko črpa moči. Pomembno pa se mi zdi tudi, da zna Božje delovanje najti v vsakdanjih dogodkih in opravilih, tudi to je namreč molitev.

In še zadnja točka – delavec je vreden svojega plačila. Od duhovnikov se to, da kaj naredijo, itak pričakuje, saj so služabniki in morajo stvari narediti brez besed in pritožb, kaj šele, da bi za svoje delovanje dobili kako nagrado. Njihova nagrada je večno življenje. To je sicer res, da pričakujemo plačilo v nebesih, toda tudi duhovnik je človek in mu veliko pomenijo majhne pozornosti in zahvale ljudi, pa tudi predstojnikov (morda predvsem teh). Vsakdo namreč potrebuje spodbud za svoje delovanje. Preprosta beseda »hvala« je marsikdaj več kot dovolj, a večkrat ostaja neizgovorjena.

Psalm 8 – Kaj je človek?

Tokrat vam dajem na voljo del komentarja priznanega italijanskega eksegeta Gianfranca Ravasija. Meni je zelo všeč, lahko pa, da bo tudi komu izmed vas.

Julija 1969 je Pavel VI. Ameriškima astronavtoma N. Armstrongu in E. Aldrinu zaupal besedilo Ps 8, da bi ga izročila luninemu pesku in zvezdnim širjavam, ki sta jih kmalu zatem tudi prekoračila, rekoč: »Človek je v središču tega podviga in se v tem podvigu razodeva istočasno kot velikanski in božanski, ne sam v sebi, temveč v svojem bistvu in svoji usodi. Slava torej človeku, slava njegovemu dostojanstvu, njegovemu duhu, njegovemu življenju«. Ps 8 je radostni spev o človeku, mikroskopski figuri v primerjavi orjaškimi kozmičnimi strukturami, pravi krhek »trs«, če vzamemo znamenito Pascalovo podobo, pa vendar je gospodar stvarstva, ki ga je bog »kronal« za vladarja, »misleči trs«, ki lahko dojame in sodi vse bivajoče. Sofoklej je v skladu z duhom psalma vzkliknil: »Mnogo je čudovitih stvari, a nobena ni čudovitejša od človeka. Rod brezskrbni ptic in zveri divjih, rodove in morska bitja valov v zanke svojih mrež ovije in ujame človek zelo iznajdljivi« (prvi spev Antigone)

Če pa to molitev beremo v tehnicističnem duhu našega časa lahko postane tvegana, saj se človek na površju našega planeta vse prepogosto prej izkaže kot blazni tiran kot pa pametni in modri vladar. Že Jobova knjiga nam v skoraj parodistični obliki prinaša neke vrste antieksegezo Ps 8: »Kaj je človek, da ga tako upoštevaš in misliš nanj v svojem srcu, da ga obiskuješ vsako jutro, ga preizkušaš vsak trenutek?« (Job 7,17-18). Ravno zaradi tega je čudovita pridiga, pismo Hebrejcem, psalm aplicirala na popolnega človeka, Kristusa, »ovenčanega s slavo in častjo, da bi okusil smrt za vsakogar« (prim. Heb 2,6-9). On je namreč edini, ki kraljuje nad vesoljstvom s tisto oblastjo miru in ljubezni, ki pripravlja novi svet, nova nebesa in novo zemljo (prim. 2 Pt 3,13). Nočno vzdušje, ki ga hvalnica predpostavlja, v tej kristološki interpretaciji tako pridobi nepričakovan pomen: postane oznanilo božične noči, kjer bo dete, »ovenčano s slavo in častjo« začelo z osnovanjem novega in popolnega človeštva.

(G. Ravasi, I salmi - introduzione, testo e commento, Edizioni San Paolo, Cinisello Balsamo (Milano) 2006)

Nobelove nagrade

Tokrat vam dajem v branje zanimivo cvetko Vittoria Messorija iz knjige »Pensare la storia« (»Razmisliti zgodovino«), saj ta problem najdemo tudi danes, ne le pred dvajsetimi leti.

Med vražami, ki se nas danes najbolj dotaknejo, je zagotovo tudi nekoliko magično poveličevanje tistih, ki so bili nagrajeni z Nobelovo nagrado. Izbire Švedske Akademije so obkrožene z neko duhovno auro, čeprav vsi vedo, da gre pri njih pogosto za geo-politične kompromise, trenutne mode, konfesionalne predsodke, če že ne za demagogijo (dajanje lažnih obljub, trditev za pridobivanje zaupanja ljudi in s tem politične moči – SSKJ) ali za čisto običajno dezinformacijo starih učenjakov z roba sveta. Dovolj je, da preletimo seznam nagrajencev od 1901, da vidimo, kako se večji del izborov ni obdržal v času.

Vendar pa je potreba po »gurujih«, »prerokih« ali preprosto samo po »učiteljih«tako velika, da je, v pomanjkanju boljšega, namišljena sekularizirana kultura prisiljena svojo religiozno potešitev usmeriti na prerokbe prejemnikov Nagrade. Te potem lovijo razni radikalisti, da bi se podpisali pod njihove sumljive namene. Prav tako te nagrajence sprašujejo mediji, kadar gre za največje probleme (življenje, smrt, bodočnost človeštva), kakor da bi kompetenca na nekem specifičnem področju dajala jasnovidnost nad vsem na tem svetu.

V resnici pa se izkaže, da kakor vsi »strokovnjaki«, tudi dobitniki te največje med nagradami pogosto kažejo na to, da ne zadenejo niti na svojem ožjem področju, tako da zaidejo v neverjetna protislovja. V času predsedniških volitev leta 1988, je šel torinski tednik »Il nostro tempo« nekoliko brskati po medijih iz novembra 1980, ko je Ronald Reagan prvič prišel v Belo hišo. In kaj so našli? Kopico napačnih napovedi, ki so jih kasnejša dogajanja seveda postavila na laž.

Med drugim se je našlo tudi mnenje ameriškega profesorja Lawrencea Kleina, ki je prav tistega 1980 dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo. Kot sveže pečeni nagrajenec je takole slovesno nastopil: »Inflacija v Ameriki ne bo padla, kakor tudi ne brezposelnost. Čaka nas deset let suhih krav: le blaga rast čez celotna Osemdeseta. Če bi zmagal Carter ali Reagan, bi bilo eno in isto. V tem je za nas ekonomiste res enostavno postavljati napovedi. Želim si, da bi vedno bilo tako.«

V osmih letih, ki so sledila, se je zgodilo tole: ljudstvo je Reagana polno zanosa izvolilo še enkrat, potem pa je, ker ga tretjič ni več moglo, izvolilo Busha kot njegovega podpredsednika in pa zato, ker se je obvezal, da bo nadaljeval Reaganovo delo. Med drugim je šlo tudi pri Bushu za spreobrnjenca; glede na izjemen uspeh svojega predhodnika, se je priključil zmagovitemu vozu, potem ko je leta 1980 rekel: »Reaganove ekonomske teorije so vudu ritual.«

Toda, kakršnekoli so že bile politične in socialne sodbe o Reaganu in njegovih dveh mandatih, pa na področju ekonomije govorijo dejstva: od leta 1980 do 1988 je ameriška ekonomija doživela največji »boom« v svoji zgodovini, za seboj pa je potegnila ekonomijo celotnega Zahoda. Brezposelnost se je spustila na svoj fiziološki minimum, saj je bilo ustvarjenih kar 17 milijonov novih delovnih mest. Inflacija, ki se je pod Carterjem zdela neobvladljiva, se je s 13 odstotkov spustila na 3. Pravo nasprotje torej z napovedjo Nobelovega nagrajenca, ki je bila razglašena kot absolutna gotovost (Želim si, da bi napovedovanje za nas bilo vedno tako enostavno.«)

Že razsvetljenci osemnajstega stoletja so se posluževali posmeha (grand rire vainqueur ). Ta zmagoslavni posmeh so priporočali, da bi osmešili religijo, vero, Cerkev in vsa ostala mračnjaštva. Zgodovina pa je neusmiljena in nas uči, da se je dobro posmehovati, vendar novim prerokom. Z njimi pa tudi kultu »strokovnjaka«, ki ga je v zadnjih letih moč zaslediti tudi v cerkvenih krogih, pri mnogih cerkvenih možeh, ki nam priporočajo, naj se, preden spregovorimo ali kaj predvidimo, raje posvetujemo s »strokovnjaki«. Če pa so ti Nobelovi nagrajenci, toliko bolje, saj gre za najbolj verodostojne…

In komu boste verjeli vi? Kako majhen je človek. To se še posebej izkaže v takih zgodovinskih demantijih, vendar pa se očitno ljudje iz svojih napak še ne dovolj naučimo. Zgodovina se izkaže za neizprosno, trdo učiteljico. Kako je že rekla Marija: »Razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli«?