Kristus, kralj ljubezni, miru in resnice

Prva pridiga na župniji pri nedeljski maši:

Prišli smo do konca tega cerkvenega leta. To se ne sklada tudi s koncem koledarskega leta, zato se pojavi vprašanje, katero je pravo? Obe leti sta pravi, ker obravnavata različna časa. Koledarsko leto obravnava zgodovinski čas, človeško zgodovino, cerkveno leto pa govori o milostnem času, o t.i. zgodovini odrešenja. Odrešenje je k nam prišlo po Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, zato je bogoslužno leto tesno povezano z dogodki okoli njega. Najprej je tako advent - čas pričakovanja Odrešenika, ki se konča z njegovim rojstvom, potem spremljamo Jezusovo življenje, zlasti njegovo delovanje v odrasli dobi, nekako v zadnjih treh letih njegovega življenja, nato spremljamo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje, kar je vrhunec zgodovine odrešenja, zato se je nanje treba tudi pred tem, v postu, primerno pripraviti. Vse skupaj se nadaljuje s prikazovanji po vstajenju, vnebohodom in prihodom Svetega Duha. Po tem dogodku spremljamo čas Cerkve, v kateri, čeprav je tudi grešna, deluje Sveti Duh in jo vodi. Ob koncu liturgičnega leta pa nas bogoslužje spominja, da bo nekoč tudi konec tega zemeljskega, zgodovinskega časa. Takrat bo resnično nastopil in zakraljeval Kristus, ki sedaj kraljuje v nebesih in deluje, kot smo dejali, po Svetem Duhu. To bo obenem tudi dopolnitev časov in poveličanje vsega v Kristusu.

Kristus torej je kralj, ima svoje kraljestvo in kraljuje, vendar pa velja razmisliti, kakšen kralj je. Evangelij nam je pri tem razmišljanju lahko v veliko pomoč, ko nam predstavi soočenje predstavnikov dveh oblasti. Na eni strani je Pilat kot predstavnik mogočnega rimskega cesarstva, ki je obvladovalo večino tedaj znanega sveta, na drugi strani pa je Jezus, predstavnik nekega drugega kraljestva, ki ni od tega sveta. Razlika je vidna že na prvi pogled – rimski oblastnik sedi na prestolu, oblečen je v draga oblačila, odišavljen, pomaziljen, poln zlatega nakita in dragih kamnov. Zelo je bogat, slaven in vpliven, poveljuje vojski in razpolaga z določenim ozemljem. Na drugi strani pa je samo človek, vsaj kolikor vidi Pilat in bo kasneje tako tudi naznanil, rekoč: »Glejte, človek«. Ta človek nima svojega doma, ampak tava naokrog, nima denarja in drugega bogastva, njegova oblačila so umazana, raztrgana, prašna, oguljena in ponošena. Ni odišavljen in njegova glava ni maziljena z dragocenim oljem. Ne poveljuje nobeni vojski, kajti še njegovi učenci, ki so že do pred kratkim bili pred njim, so se od strahu razbežali, prav tako tudi ni vladar nobenega ozemlja. Prav nebogljeno deluje pred predstavnikom mogočnega imperija. Jezus pravzaprav nima več oblasti niti nad svojim življenjem, ampak je prepuščen na milost in nemilost drugim, kakor jagnje krdelu volkov.

Da pa bi res lahko videli pravo razliko med oblastnikoma, velja sedaj pogledati še druge značilnosti zemeljskih vladarjev, katere v evangeliju predstavlja Pilat. Danes bi jim namesto kralji in kraljice, cesarji in cesarice rekli predsedniki, generali, diktatorji… Še vedno pa imajo prav takšne značilnosti, kakršne so imeli vladarji izpred dva tisoč let, prav tako pa ima Jezus še vedno iste značilnosti kot tedaj.

Če so zemeljski vladarji vzvišeni, je Jezus izmed vseh najbolj ponižen - učencem umiva noge, nase sprejema trpljenje in bolečine, sebe za grehe vsega človeštva daruje v smrt. Vladarji vladajo z oblastjo in krutostjo, on pa vlada z ljubeznijo. Vladarji grešnike kaznujejo, Jezus grešnikom ljubeznivo odpušča. Če okrutni oblastniki ljudem zadajajo rane, jih Jezus ozdravlja in celi. Če vladarji ljudi med seboj razdvajajo in ločujejo, jih Jezus združuje. Če vladarji ljudi zapirajo, jih Jezus notranje osvobaja. Če vladarji ljudem jemljejo sredstva za preživetje, tako da nimajo kaj jesti, Jezus ljudi nasičuje s kruhom življenja. Če vladarji za dosego svojih ciljev žrtvujejo ljudi, Jezus za dosego svojega cilja, da nas reši greha in večne smrti, ne žrtvuje drugih, temveč samega sebe. Če zemeljski vladarji ljudem jemljejo domove, jim Jezus zagotavlja večni dom v nebesih. Če vladarji prinašajo vojno, Jezus prinaša notranji mir. In nazadnje - če zemeljski vladarji pričujejo za laž, navidezno resnico, popačenost, nejasnost, Jezus pričuje za resnico.

Jezusa namreč ni strah za svojo oblast in svoje kraljestvo. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta, je večno in on bo večno kraljeval, nihče ga več ne more vreči z oblasti. Zemeljski oblastniki pa so vedno v strahu, da jih bo kdo vrgel s prestola in se polastil vsega, kar imajo. Jezus je že dal vse, kar je na zemlji imel – za nas je dal svoje življenje, zdaj ko je v nebesih pa nam daje svojo ljubezen po Svetem Duhu, da bi tudi mi okrog oznanjali njegovo kraljestvo ljubezni, miru in resnice. Želi, da se glas o njegovem čudovitem kraljevanju širi po vsej zemlji. Vse nas želi pripeljati v večno veselje, radost in srečo.

Zato naj bosta na koncu vprašanji, dragi bratje in sestre. Kateremu vladarju želimo biti podobni mi? Smo pripravljeni v našem življenju oznanjati Kristusa kralja in njegovo kraljestvo?