Čuječnost

Novo bogoslužno leto začenjamo z odlomkom, ki nas hoče prebuditi, oziroma želi od nas, da bi bili budni, saj tako vztrajno ponavlja Jezus te besede o budnosti ali čuječnosti. Pa zakaj le bi morali biti pazljivi, budni? To je zelo naporna zadeva, saj to pomeni ne spati. Starši dobro veste, kako je, ko se rodi otrok in vas ponoči ne pusti spati – to ni prav prijetna zadeva. To povabilo se tako zdi neko povabilo k še večji napetosti nas ljudi, ki smo že tako obremenjeni od vsega v tem življenju. Naš hrbet se že tako šibi pod razno raznimi bremeni, zdaj pa se zdi, da bomo dobili še eno tako notranjo obremenitev. Zdi se neka grožnja.

Pa si moramo vendar priznati, da si marsikdaj tudi želimo biti na trnih, kot rečemo. Zakaj? Ker imamo v sebi ta čut za pomembno, da je tisto, kar čakamo, nekaj pomembnega. Danes to ni več tako enostavno, saj smo navajeni, da vse dobimo tukaj in sedaj, da se vse zgodi zelo hitro, bliskovito. Advent pa nas vabi ravno k temu, da bi se naučili umetnosti pričakovanja nečesa pomembnega. Tistega, kar je pomembno, kar ni banalno, ne moremo doseči takoj, ampak take zadeve potrebujejo svoj čas. Navadno morajo dozoreti oz. smo mi tisti, ki moramo dozoreti za kaj pomembnega. 

Lep primer človeka, ki je znal tako čakati na nekaj pomembnega, je starček Simeon, katerega hvalnico molimo duhovniki vsak večer pri sklepni molitveni uri: »Zdaj odpuščaš Gospod svojega služabnika v miru … Na svoje oči sem videl Zveličarja« (Lk 2,29-30). Celo življenje je čakal na to, da se izpolni Gospodova obljuba, da bo doživel dan, ko bo Gospod izpolnil svojo obljubo.

Tudi mi verjamemo obljubi nekoga, ki nas ima rad. Verjamemo, da bo tisto, kar je rekel, tudi izpolnil. Pa tudi to je res, da nikdar ne obupamo nad tistim, ki ga imamo resnično radi, da ga čakamo, četudi celo življenje.

Kaj pomeni čuti, budno čakati v primeru današnjega odlomka? Gospodar je zapustil svojo oblast, vsakemu svoje opravilo, svojo dolžnost, vratarju pa naročil naj čuje… Kaj to pomeni, da moram čuti, da moram čakati na vrnitev tega gospodarja? Kaj pa mi je dal? Zapustil mi je svojo oblast in svojo hišo. Čuti torej ne pomeni, da se napijem kave, red-bulla, potem pa čakam na straži na kdove kaj, ampak pomeni, da izvršujem oblast, ki mi jo je dal gospodar. Kaj mi je dal? Dal mi je življenje, čisto posebno življenje, s svojimi lastnimi 'zadolžitvami'. Tisto, kar imam, je zelo dragoceno, je njegov dar, sam pa imam oblast s tem razpolagati. Zanimivo je tudi to, da imam že zdaj na razpolago njegovo hišo, kar lepo poudari besedno zvezo 'odgovorna svoboda' – z izročeno oblastjo ne morem početi, kar bi se mi zljubilo, ampak moram z njo modro in odgovorno ravnati.

Kaj pa vratar? Tudi on mora biti buden, njegova naloga je selektivne narave, saj izbira, kdo bo vstopil in kdo ne. Čuti tako za nas pomeni izbirati na tej naši poti – advent je pravzaprav takšna mini podoba naše življenjske poti –, kaj je za nas pomembno in kaj ne, med tistim, kar bomo vzeli s seboj in tistim, kar ne bomo.

Naša čuječnost tako ni nekaj dolgočasnega, ampak enostavno pomeni živeti, ker  ima naše življenje smisel in cilj. Želimo si biti srečni in izpolnjeni, kar pa ni nekaj v daljni prihodnosti, ampak je možno že sedaj. Kristus nam je s svojim prihodom in velikonočnim dogodkom (trpljenjem, smrtjo in vstajenjem) dal v roke ta vzvod, dal pa nam je tudi še en vzvod, po katerem bomo v tem domu lahko živeli večno, bomo večno srečni in izpolnjeni. Potrudimo se, da te neverjetne oblasti, ki nam jo je dal, ne bi zlorabili, ampak bi jo pravilno uporabili.  

Umor stolnice

Tako je arhitekt Stefano Maccarini Foscolo dal naslov svoji knjigi, ki govori o tem, kaj se je zgodilo v stolni cerkvi v Reggiu Emilia, v Italiji. Tam je namreč krajevni škof Adriano Caprioli, ki je tik pred tem, da se upokoji zaradi dosežene starosti petinsedemdesetih let ukazal preureditev (več o tem tudi v članku spletnega časopisa 'La Bussola quotidiana'). Morda je bila stolnica tudi res potrebna te preureditve, vendar je tisto, kar se je potem zgodilo, zločin. Tudi zdrava pamet, poleg določenih norm in smernic, namreč določa, da je treba upoštevati slog cerkvene stavbe in nove stvari postaviti tako, da bodo v dobri povezavi s starim. Ohraniti je prav tako treba stare arhitektonske elemente, kakor pravijo dokumenti 2. vatikanskega koncila, saj predstavljajo 'bogastvo, ki ga je treba zelo skrbno ohranjati'. Glede novitet pa pravi, da naj se jih ne vnaša, 'razen ko bi jih zahtevala prava in zagotovo preverjena korist Cerkve'. Tudi sicer niso upoštevali cerkvenega učiteljstva na tem področju, ampak naredili po svoje. 

Na ogled so slike novih elementov v stolnici v Reggiu Emilia. Pri vsaki sliki je tudi komentar, da razloži zadeve, ki je nekoliko kritične narave, opira pa se na komentar umetnostnega kritika Vittoria Sgarbija. Vsak element je delo določenega umetnika, ki ga je pač naredil, kakor sam ustvarja, kar pa ni nujno ustrezno in dobro tudi za cerkveno stavbo, ki ima drugačen namen. Zdi se mi tudi, da ne more ravno vsakdo ustvarjati cerkvenih arhitektonskih in umetniških elementov - tu ne gre za poveličevanje nekega umetnika, ampak za poveličevanje Boga. V imenu t.i. liturgične prilagoditve, ki je v Italiji že vsaj dve destletji izredno priljubljena beseda, se v častitljive in stare cerkve vsiljuje neke nove stvaritve, ki naj bi bile lepe in nekaj vredne že zato, ker so jih naredila velika umetniška in arhitekturna imena - če so verni, je postransko vprašanje, če poznajo smernice in navodila cerkvenega učiteljstva pa tudi, se zdi.

Daritveni oltar

Navkljub navodilom, da je potrebno ohraniti véliki ali t.i. glavni oltar, so le-tega barbarsko odstranili in celo odkopali njegove temelje. Sedanji daritveni oltar bi lahko tudi bil v redu, ampak ne v takšni cerkvi, gre namreč za dva neobdelana kamnita bloka, ki so ju našli v kamnolomu v Carrari, na enem je celo vklesano 'Caesar', kar naj bi pomenilo, da sta bloka ostala še iz rimskih časov. Avtor je umetnik Claudio Parmiggiani. Problematičen, še bolj kot sam oltar, pa je krožni stožčasti podstavek pod njim, za katerega bi se arhitekt vsaj lahko pogovoril z avtorjem oltarja - išče nek geometrijski učinek, kjer je krog tisti glavni in 'večnostni' element, vendar pa podstavek popolnoma razvrednoti tisto, kar s svojo grobostjo in primitivnostjo sporoča daritveni oltar. Tudi gladka tla cerkve, pa tudi podstavek oltarja je tak, so v popolnem kontrastu s samim oltarjem, za razliko od npr. novega oltarja v devinski cerkvi sv. Janeza, kjer so tla cerkve bolj groba, zato pa tudi ustreza grobo obdelan oltar. S tem podstavkom v obliki sira (to je nenazadnje dežela parmezana - parmiggiano reggiano) oltar popolnoma izgubi svoje sporočilo in postane neke vrste luksuzno pohištvo. Postavitev dveh kamnitih blokov za oltar se tudi zdi neko vračanje k poganstvu (kar nenazadnje ponazorijo tudi 'duhovnice', ki plešejo tam okrog stojala) a o tem bi se dalo diskutirati, predvsem pa bi potrebovali več prostora. Tu je slika oltarja:

Velikonočna sveča:

Mislim, da tu niti ni vredno citirati avtorja te rakete, ki bi naj predstavljala znamenje zmage vstalega Kristusa, znamenje zmage luči nad temo, ker je čista in zastonjska provokacija, saj je v popolnem kontrastu z vsem ostalim. Luknja, ki so jo pa naredili v tleh za nameščanje te 'sveče' me spominja na tisto, ki se jo naredi v parketu telovadnice, da se postavi tista dva stebra za odbojkarsko mrežo - v Vipavi smo ničkolikokrat to počeli, ampak v telovadnici. Ko so 'svečo' skušali prižgati, jim ni uspelo:

Prižnica, ki so jo spremenili v 'ambon':

Kot že rečeno, niso upoštevali, da je treba ohraniti pretekle arhitektonske elemente, ampak so prižnico spremenili v ambon. Naj povem, da bi naj po bogoslužju Pavla VI. ambon bil v prezbiteriju, ne pa izven njega, saj naj bi predstavljal 'mizo Božje besede'. Ker je treba vse 'videti' (drugače ne verujemo), pa je japonski umetnik Hidetoshi Nagasawa, ki je sicer šintoistični vernik, napravil takšno stojalo, da se vidi evangeljsko knjigo (spet pod 'ambonom' plešejo 'duhovnice'): 

 

Isti japonski umetnik je tudi napravil čudno stopnišče, po katerem naj bi lahko na 'ambon' stopilo hkrati kar pet ljudi - sprašujem se, če vsi celi in brez poškodb. Da čudna oblika nikakor ne ustreza arhitekturi cerkve, ni treba posebej poudarjati:

Isti japonski umetnik je napravil tudi neke vrste križ, ki bi naj potem bil oltarni križ, a so vsaj to preprečili. To seveda ni noben križ, aploh pa manjka na njem 'korpus' - Kristusovo telo, ki ponazarja tisto žrtev, ki se zgodi na samem oltarju pri maši:

Škofovski stol ali 'katedra':

V stilu 'uboštvene umetnosti' je ta element napravil grški umetnik Jannis Kounellis. Uporabil je les neke starinske hiše iz Viterba, ki so ga mislili sicer zavreči. Seveda tovrstna umetnost ne ustreza dostojanstvu cerkvene stavbe. Škofovska katedra tudi ne spada v cerkveno ladjo, temveč v prezbiterij. Meni se zdi zadeva takšna, kot bi jo naredili iz odpadnih železniških pragov. Najbrž bo naslednji škof zadevo odstranil:

Naj na koncu povem, da se verniki, na čelu z zgoraj omenjenim arhitektom, ne samo da niso strinjali, ampak so bili odkrito proti. S takšnimi posegi se dela vsestranska škoda - vprašanje, če se bo dalo še popraviti v prihodnosti tovrstne zablode. Umetniki so vsi trdili, da so delali zastonj, najbrž pa ni bil zastonj material, prevoz in podobne zadeve. Zaradi del je bila katedrala kar tri mesece zaprta za bogoslužje, potem pa so bile zadeve zamaskirane v lesenih zabojih (na spodnji sliki). Da ne pozabim tudi na to, da so odstranili cerkvene klopi s klečalniki, namesto njih pa namestili plastične zložljive stole, tako da verniki ne morejo več poklekniti v držo češčenja, ki je pristna molitvena drža katoliške Cerkve, ki se je razvila skozi več stoletij. Naredili so veličastno odprtje, kot na kakem sejmu, kjer predstavijo novosti. Kakšen občutek so imeli verniki ob razkritju, pa je razvidno iz določenih komentarjev, kjer je tudi razvidno njihovo odkrito ogorčenje nad tem, kar se je zgodilo.

O naših dobrih semenih

Z današnjim odlomkom smo prišli do sklepa Jezusovih štirih govorov, ki predstavljajo večji del Matejevega evangelija, s koncem četrtega, t.i. 'eshatološkega' govora pa smo prijadrali tudi do konca cerkvenega leta. Naj najprej povem, da zadeva govor, ki je eshatološki, poslednje človekove reči - tisto torej, kar vsakega od nas čaka, ko se konča naše zemeljsko življenje. Morda se zdi zadeva zahtevna, kakor se nam zdijo zahtevni vsi podobni sestavki, ki imajo na sebi to prevleko, ki ji učeno rečemo 'apokaliptični jezik', pa ni tako zahtevno. Seveda bodo ob tem mnogi pomislili na napovedi o koncu sveta, pa pravzaprav sploh ne gre zato, ker gre bolj za konec našega, človeškega življenja… Še bolj kot za konec, pravzaprav za cilj našega življenja. Razkrita je končna človekova resnica – kaj ostane ali obstane, ko nič več ne ostane.

Tam bo pravzaprav narejeno tisto, kar se pogosto naredi ob koncu nekega obdobja, nekega cikla – treba je pregledati, kakšno je to obdobje bilo. Tu pa pride na vrsto ta naš kralj Kristus, ki nam bo postavil pred oči vse te zadeve. Ta kralj pa je zelo drugačen od naših človeških kraljev, ker sodi povsem drugače od njih oz. sodi podobno, njegove oči pa so drugačne, ker so 'oči srca'.

Kakor je zemeljskim vladarjem pomembno, kaj mu je kdo dobrega naredil, je to pomembno tudi kralju Kristusu, le da on sedi na drugačnem prestolu. Njegov prestol podpirajo solze, bolečine in rane tistih najmanjših, pravzaprav so njihove solze, bolečine in rane tudi Jezusove rane, ker je Jezus v teh ljudeh, če ga le znamo najti.

Kako drugače gleda ta kralj, ki nam ga predstavi evangelist Matej, ki ga sploh ne zanimajo naše napake in spodrsljaji, ampak naša dejanja ljubezni. Še kako torej pridejo tu v poštev besede sv. Janeza od Križa, ki je dejal, da bomo ob smrti sojeni glede na našo ljubezen. To je torej tisto, kar na koncu ostane, tisto, česar ne razjesta 'molj in rja' – ljubezen do bližnjega.

Tu pa nastane težava, ker smo mi uboge, te 'najmanjše', o katerih govori Jezus, zaprli v neko novo družbeno kategorijo, v anonimnost. Za evangelij pa ubogi niso neki anonimneži, ampak je vanje vtisnjeno Božje ime. To je ime tistega Boga, ki odrešenja ne veže na izredna dejanja, temveč na čisto vsakdanja dejanja, katerih smo sposobni prav vsi. Ne gre torej za tisto mašo, pri kateri smo prisotni, ampak tisto mašo našega življenja. Prva namreč ni naše, temveč Božje delo, ko se Bog daruje za nas, mi pa smo poklicani, da naredimo mašno daritev iz našega življenja.

Nebeški arhivi namreč niso polni naših grehov, da bi jih Bog potem potegnil na plano in nam jih očital v obraz, ampak so polni naših dobrih del – koščkov kruha, kozarcev vode, obiskov… Kadar so namreč grehi odpuščeni, jih več ni, ostaja pa 'tisti boljši del, ki nam ne bo vzet'. Bog ne gleda na plevel, temveč na dobro žito.

To žito pa bo zraslo iz semen, ki jih sejemo danes. Ne sprašujmo se, če je morda res 'dobrota sirota', ker to nima smisla. Sejmo to dobro seme, ne da bi se spraševali take in podobne reči. Važna je tista nebeška njiva, kjer bo obrodilo sad tudi tisto seme, ki ga v našem zemeljskem življenju ni. Kar se ne vseje na zemlji, se v nebesih.   

Vse je zastonjski dar

Zanimivo je, kako pride ta prilika o talentih ravno v času, ko pripravljam katehezo o sedmi Božji zapovedi. Morda se bo kdo tu vprašal, kakšno povezavo neki ima ta zapoved z omenjeno priliko, pa vam povem, da je, če jo pravilno razumevamo, zapoved 'Ne kradi!' v tesni povezavi s to pripovedjo o človeškem delu in trudu ter seveda tudi plačilu.

Gre namreč prav za to, da sta prva dva služabnika upoštevala in spoštovala sedmo Božjo zapoved, medtem ko tretji tega ni počel. Marsikdo se seveda s to trditvijo ne bo strinjal, ker zapoved ljudje povečini razumemo v smislu: 'Tale avto ni tvoj, zato se ga ne smeš polastiti,' pa je to banalizacija, ker je ta vidik samo začetek, podlaga, saj brez tistega načela pravičnosti tudi ne moremo spoštovati lastnine drugih. Vendar pa tretji služabnik ni ukradel tiste srebrne ali zlate palice (talent je namreč bila antična merska enota, s katero so merili tudi žlahtne kovine, novozavezni talent je pomenil tako skoraj 60 kg srebra ali zlata), je pa tisto, kar je storil, kot bi jo ukradel.
 

Vse, kar nas obkroža, je Božje in ne naše delo. Res je sicer, da je človek središče, srce stvarstva, zaradi katerega je tudi od Boga vse bilo ustvarjeno, kakor nas lepo spomni Prva Mojzesova knjiga, težava pa nastane, kadar se človek tega ne zaveda, kadar se ne zna čuditi nad vsem, kar ga obkroža, kakor se tudi ne zna čuditi nad urejenostjo stvarstva in nad tem, kako čudovito je sam ustvarjen. Tukaj smo, da kažemo, kako čudovito je Bog vse ustvaril, določil in uredil, da je to napravil iz svoje neizmerne ljubezni do nas. Tako svojega gospodarja razumeta prva dva služabnika, ne pa tudi tretji. Vse se ne začne in konča samo pri meni, ampak se moram nujno dvigniti iz sebe, da bi lahko opazil in občudoval vse okrog sebe.

Prva dva se zavedata, da je vse, kar obstaja, Božji dar. Vse ti je podarjeno, nič ni tvoje, temveč od Boga. Kar je tvoje, je delo. Z njim vračaš Stvarniku izkazano dobroto, se mu na nek način zahvaljuješ, utrjuješ vez z njim. Tretji služabnik ne gleda tako na stvari, ampak razume življenje kot izključno svojo last, s katero lahko naredi, kakor se mu pač zdi. Je njegova pravica, zato se mu tudi ni treba zahvaljevati, ni mu tudi treba odgovarjati za tisto, kar v življenju - in z njim - počne. Za nas pa mora veljati nasprotno, veljati morata zastonjskost in hvaležnost. 

Že res, da je življenje moje, vendar pa je dar, Bog mi ga je dal nekako kot 'posojilo' in mu ga moram počasi vračati tako, da prav res trgujem z njegovo vrednostjo, da zasije v vsej polnosti, da se popolnoma razvijejo vsi njegovi barvni odtenki, okusi.

Potem pa je moje zahvaljevanje, moja hvaležnost. Človek, ki ne živi tako, ne more razumeti, kako osnovni motiv ni denar, plačilo, temveč veselje do dela. Kdor dela iz hvaležnosti, je bolj človek in utrjuje svoj odnos z Bogom, v njem se bolj razodeva Božja podoba. Krade torej tisti, ki ne živi v hvaležnosti, ki ne dela v in iz hvaležnosti. Tisti, ki najprej vpraša, koliko bo dobil. Najnevarnejši kradljivci so skopuhi, tisti, ki za vse delajo 'računico', ki jih žene samo denar. Svoje imetje zakopljejo, skrijejo, napravijo še večje shrambe, kamor bi vse spravili in vse izredno zavarujejo, da le kdo ne bi prišel do vsega tega. Toda na ta način zakopljejo tudi svoje življenje, potem pa sami sebe opravičujejo, ko so postavljeni pred dejstvo. Saj pravzaprav že sami sebe kaznujejo, ko ostanejo sami s svojim bogastvom.

Povabljeni smo zato, da živimo svoje življenje kot neizmerni in zastonjski dar ljubezni, da smo zanj hvaležni. Imejmo oči in srce odprto za vse lepo, kar nas obdaja. Srečujmo ljudi, ampak res tako, da se srečata dve srci. Veselo delajmo in izkoriščajmo te svoje darove. Morda se nam zdi, da je brez veze, da se ne splača, toda mi ne vidimo celotne slike. Kar se bo iz naših rok vsejalo v dobro zemljo, bo zagotovo obrodilo sad, kakor seme, ki se skrije, potem pa vzklije in obrodi. Zaupajmo v to. 

Da nam ne bi zmanjkalo olja

Evangeljski odlomek o pametnih in nespametnih devicah je na vrsti ravno v času, ko si ljudje nabavljamo zimske gume. To je prvo, kar mi je prišlo na pamet, ker se najde kar nekaj ljudi, ki zavlačujejo tudi s tem, češ saj ni še snega, bomo še videli, kako bo s tem. Marsikdaj se res izide dobro in pretirane snežne odeje pozimi ni, zlasti na Primorskem, vendar pa tveganje ostane – lahko pride sneg, mi pa ogrožamo sebe in ostale v prometu, pa tudi sicer so zimske gume primernejše za nižje temperature, deževno vreme in spolzko cesto. Pa človek razume vse tiste, ki nimajo toliko denarja, da bi si vsakič lahko privoščili zimsko obutev za svojega jeklenega konjička, se nas pa najde tudi kar nekaj takih, ki si to lahko privoščimo, ki bi pravzaprav bili dolžni to storiti, pa zavlačujemo. Lansko zimo sem bil tudi sam namreč med temi. Pa tudi sicer marsikdo rad 'prišpara' ravno pri avtomobilskih gumah, ki pa so zelo pomembne za lastno in drugih varnost na cesti.

Primer, ki lepo ilustrira naše vztrajanje na stari poti, kako se nočemo odločiti za drugačno življenje, kako vedno znova in znova zavlačujemo in prelagamo na jutri na mnogih področjih, zlasti pa na področju naših odnosov, kjer največkrat to varčevanje zadeva prav naš odnos do Boga. Vse se zdi pomembnejše od tega, ker se tako mudi storiti in izpolniti vse drugo. Toda na ta način postanejo dejavnosti pomembnejše tudi od človeka – počasi nam zmanjka tako časa in moči zase, kakor tudi za odnos z drugimi, zlasti s tistimi najbližjimi, navadno je to naša družina. Zgodi se tudi nam, da nam zmanjka v svetilkah olja, da nam torej zmanjka življenjske moči, svetlobe in lepote v življenju, kar olje ponazarja.

Pri krstnem obredu imamo lep primer vsega tega, saj se novokrščenca kar dvakrat mazili – s krstnim oljem in sveto krizmo, da bi nakazali, kako pridobi novi kristjan potrebno moč, da živi v polnosti svoje življenje. Ampak to se zgodi takrat, kadar živimo iz svetega krsta, kadar se trudimo sodelovati z Božjo milostjo, ki nam jo Bog velikodušno podeljuje – v odnosu z njim nalivamo olja v svojo svetilko. Jezus je vselej našel čas za pogovor s svojim Očetom. Evangeliji poročajo, kako je pred vsakim pomembnim korakom na samem molil.

Mi velikokrat krivdo za našo živčnost, jezljivost, razburjenost in podobne zadeve radi valimo na druge, premalokrat pa se vprašamo, koliko smo sami storili, da bi bili mirnejši v sebi. Lahko si seveda domišljamo, kako bomo sami rešili vse življenjske težave, z lastnimi močmi, nevarno pa je za nas kristjane – zlasti za nas duhovnike -, da pridemo na kraj požara, razvijemo cevi, da bi gasili, nimamo pa v cisterni vode. Zato ne pustimo našim svetilkam, da ugasnejo, da jim zmanjka olja. Skrbimo zanje. Če morda dvomite v to, da se vaše svetilke napolnijo z oljem v odnosu z Bogom, naj vas še enkrat spomnim, kaj pravi apostol Pavel v pismu Galačanom: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23a).