Središče življenja

Po zadnji večerji, ko se je Gospod Jezus dal učencem, po njih pa vsem nam v jed kot »kruh življenja«, nam isti Gospod v priliki o  trti in mladikah pove, kako pomembno je ostati v edinosti, v odnosu z njim, ter po njem z Očetom. Pravi: »Jaz sem trta, vi mladike« (Jn 15,5). Ta trditev je izredno pomembna, kakor bomo videli.

Dandanes je namreč tako, da smo ljudje prepričani drugače. Morda tega ne na glas govorimo, a delujemo že tako oz. vsak posamezno velikokrat deluje tako, kot bi on sam bil središče vsega dogajanja v svetu, kot bi se vse gibalo okrog njega samega. Po zgornji Gospodovi trditvi si tako velikokrat, prevečkrat vsak od nas domišlja, da je on trta, drugi pa mladike. Prepričani smo celo, da ne potrebujemo vinogradnika, ker že sami vemo in znamo vse, kar je o življenju treba vedeti. Ne potrebujemo torej nad seboj nobene druge avtoritete, ne potrebujemo se več ničesar o življenju naučiti, ne potrebujemo nobenega oblikovanja več. Oblikovati oz. preoblikovati se morajo zlasti drugi. Izboljšati se morajo drugi. Meni morajo streči drugi, ne pa obratno.

Toda jaz nisem in nikdar ne bom središče sveta. Jaz torej, če rečemo z evangelijem, nisem trta, temveč sem mladika. Trta je Gospod Jezus, nebeški Oče vinogradnik. Nihče od nas torej ni popolnoma neodvisen, temveč smo vsi odvisni – neodvisni smo le do neke mere. Ali ne velja, da je človek, vsak človek bitje odnosov? Torej smo zavezani odnosom, ti pa so naravni in nadnaravni. Vsak od nas je vpet v neke naravne in nadnaravne odnose, v teh odnosih pa nekomu, neki osebi tudi odgovarja. Odgovarja, kako živi svoje življenje in ni vseeno, kako človek živi svoje življenje, če je z nekom v odnosu – in vedno v odnosu z nekom je. 

Do neke mere se tako, če se trudimo za medčloveške odnose, napolnimo z življenjskim sokom že po naravi stvari, naravno. Vsak od nas je namreč del neke skupnosti in je važno, da ne samo pričakuje od drugih v skupnosti, da bodo kaj naredili za vso skupnost in zanj, temveč mora tudi on sam dati svoj doprinos. V družini mora vsak dati svoj doprinos, glede na svoj položaj – oče svojega, mati svojega, otroci svojega… To so naše stanovske dolžnosti. Tako stvari lahko dobro tečejo. Gotovo, da to ni lahko – treba se je marsikdaj čemu odreči, se zadržati, tudi zdržati. A, kot so rekli že stari: hočeš, nočeš, treba je. To je potrebno za nekakšen reden potek, velikokrat pa pridejo tudi izredne zadeve, ki od članov določene skupnosti, od vsakega posebej zahtevajo, da se še bolj potrudi in da da še kaj več od sebe. To velja, ko pridejo razne preizkušnje in krize, a ne samo, saj tudi lepi izredni dogodki terjajo dodaten trud od posameznih članov – recimo nosečnost, rojstvo, poroka…

Seveda pa človek ni le naravno, temveč je tudi nadnaravno bitje. Če bi bili le naravna bitja, potem bi stremeli le k naravnim rečem in to se žal tudi prepogosto dogaja. Toda pomislimo – če je naravni konec človekovega življenja smrt, ali naj bi potemtakem človek stremel po smrti? Nasprotno, vsak od nas stremi po življenju, po takšnem, ki je močnejše od smrti in v katerem ni vsega tistega, kar označuje to našo zemeljsko življenje – bolezni, bolečina, takšna in drugačna revščina, nepravičnost in seveda zlo. Stremimo torej tudi po nadnaravnem življenju, to pa nam lahko da le tisti, ki zase pravi, da je trta.

Povezavo z Gospodom Jezusom potrebujemo zato, da prejmemo za naše življenje prepotrebne duhovne darove. V nobenem človeškem odnosu kristjana ne sme biti pogled usmerjen le na »midva«, temveč mora biti ta odnos včlenjen na Gospoda Jezusa, ker se sicer hitro zreducira z »midva« na »jaz« in smo spet na začetku, ko človek misli, da je on sam središče, da je on sam trta. Pomembno je torej, da gojimo molitveno in zakramentalno življenje, da se hranimo mi sami in naši odnosi s »hrano večnosti«. Pač, po načelu psalmista, ki je dejal: "Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji" . Človeške reči so minljive, torej tudi naši odnosi, za obstojnost potrebujejo pomoč od zgoraj, ki pa jo nudi le povezanost s pravo vinsko trto, Gospodom Jezusom. Medčloveški odnosi, ki bi ostali le na človeški, torej na čutni in čustveni ravni, so neobstojni in krhki, kakor sami ljudje, ki jih sestavljamo - trdnost, trajnost in nadnaravnost prinaša le Božji Sin.

Resničnost, prihodnost in odgovornost

Krščanstvo pri nas v prihodnje 

Vprašanje, kakšna je prihodnost krščanstva v Evropi, se čedalje pogosteje postavlja, čeprav nas je kar malo strah iskreno se spopasti s tem vprašanjem. Po Besedah sociologa Giuliana Guzza pa tega strahu nima, kakor zgleda, Pew Research Center. Slednji pravi, da bo, če se bo tendenca nadaljevala, leta 2050 le še 15% svetovnih kristjanov Evropejcev, medtem ko je bil leta 1910 delež precej večji – 66%. Afrika bo po raziskavah vse bolj krščanska, Evropa vse manj. 

Treba pa je paziti, saj bo Evropa vse manj krščanska, ne pa manj religiozna – povpraševanje se bo

enostavno spremenilo in se že spreminja, najpogosteje v tisto tako udobno in, po papeških besedah »a la carte« individualistično religioznost: »Po mojem mnenju sicer Bog obstaja, vendar drugega ne bi vedel povedati«. Namesto človekovega iskanja podobe, po kateri je bil ustvarjen, torej Boga, raje slednjega upodablja po svoji lastni podobi in obliki, tako da si naredi takšne vrste boga, ki zagovarja njegovo obnašanje. 

Ta predvidevanja niso presenetljiva, glede na tiste napovedi, ki jih je že leta 1969 izrekel neki Joseph Ratzinger, ki se seveda z vprašanjem ni spopadel v smislu številk, morda pa prav zato kar zmrazi njegova tedanja napoved: »Iz današnje krize se bo dvignila Cerkev, ki bo izgubila veliko. Postala bo majhna in bo morala začeti bolj ali manj od začetka. Ne bo več sposobna zasedati stavb, ki jih je zgradila v časih blaginje. Z manjšanjem svojih vernikov bo izgubila tudi velik del družbenih privilegijev. Njen novi začetek bo izviral iz majhnih skupin, gibanj in tiste manjšine, ki bo postavila vero v središče življenjske izkušnje. To bo bolj duhovna Cerkev, ki ne bo prišla do političnega mandata tako, da se bo enkrat spogledovala z Levico, drugič pa z Desnico. Bo revna in bo postala Cerkev ubogih. Takrat bodo ljudje videli tisto malo čredo kot nekaj povsem novega – ugotovili bodo, da je tista mala čreda upanje za njih same, da je odgovor, ki so ga vselej na skrivaj iskali.« 

Samo tistemu, ki jih na hitro prebere, bodo te besede zvenele kot žalostne, pesimistične in polne obupa, v resnici so polne upanja in so spodbudne, kakor tudi kot »vzgojni udarec« za današnjega evropskega, torej tudi za slovenskega in goriškega kristjana. Naša dolžnost tako ni samo v tem, da svoje krščanstvo izpričujemo, temveč da to delamo na najbolj iskreni možni način. Zlasti je treba o krščanstvu pričevati vsem tistim, pogumno, jasno in umirjeno ter z ljubeznijo, ki si mislijo, da krščansko vero že dovolj dobro poznajo, zato pa nanjo gledajo zviška kot na nekaj za življenje brezveznega, dolgočasnega in kar nima kaj povedati. Prav ti lahko ugotovijo, ob spreobrnjenju, da gre zanje za »nekaj povsem novega«. Naloga, ki nas tako ne le čaka, temveč je že tu, je torej hkrati zelo težka in lepa. Sadov najbrž mi ne bomo videli, kot jih niso videli že mnogi preprosti verniki pred nami, a važno je, da sejemo »dobro seme« krščanske vere z velikim upanjem, vero in ljubeznijo, iščoč – po sv. Pavlu – »stvari, ki so zgoraj«. Za sadove bo poskrbel Gospod sam, kot je vedel že očak Abraham.

Objavljeno v Novem glasu in Oznanilih.

Za dobro "stajo" smo odgovorni vsi

Ko so preroki napovedovali Odrešenika svojega ljudstva, so le-tega označili tudi s podobo pastirja svojega ljudstva (Iz 40,11; Ezk 34,23; 37,24; Zah 13,17...), pa tudi samo izraelsko ljudstvo je bilo poimenovano Gospodova čreda (Ezk 34,5; Mih 7,14; Zah 10,3...). Ko je nastopil Jezus Kristus, je med drugim slovesno zatrdil, da so se te prerokbe dopolnile v njem, posledično pa tudi Gospodova čreda ni več le izraelsko ljudstvo, temveč vsi tisti, ki bodo poslej krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, torej tisti, ki bodo priznali in sprejeli Gospoda Jezusa za svojega Odrešenika, kajti: »v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem rešiti« (Apd 4,12). 

Iz Gospodovih besed vidimo veliko razliko, ki nastopi s prejšnjim pojmovanjem Boga, saj je sedaj Bog ne le blizu svojega ljudstva, prej pa je bil precej daleč, temveč je prav sredi svojih, jih pozna v globini in se žrtvuje popolnoma za te svoje ovce, saj da zanje življenje. Takoj nam pride na pamet vzporednica staršev, ki so pripravljeni za svoje otroke žrtvovati vse, tudi svoje življenje. Pri Gospodu Jezusu vse to niso le prazne besede, kot so velikokrat pri nas ljudeh, ki si sicer želimo biti karseda zvesti svojim besedam, pa nam tolikokrat ne uspe, temveč je Gospod Jezus tisto, kar je rekel, tudi storil, saj je šel za rešitev vseh ljudi v trpljenje in smrt, tretji dan pa je vstal. Vseeno pa ljudem pušča svobodo, da ga sprejmejo in prepoznajo za svojega Boga in Gospoda, ali pa ga zavržejo, čeprav on vselej čaka in vabi v svojo stajo – nekatere, da se vrnejo, spet druge, da se pridružijo njegovi čredi, saj so tudi vsi ti pravzaprav njegove ovce, četudi tega ne priznavajo, ne priznavajo več, ali pa se tega sploh ne zavedajo: »Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,16).

Ker je Jezus šel k Očetu v nebesa, ostaja sedaj nevidni pastir svoje črede, Cerkve, postavil pa je tudi vidnega poglavarja Cerkve, svetega Petra, papež pa je vselej naslednik apostola Petra, ki ima naročilo: »Pasi moja jagnjeta… pasi moje ovce!« (Jn 21,15.17). Iz prvega berila vidimo, kako je zaupano mu službo apostol Peter tudi izvrševal, saj je skupnost Gospodovil apostolov in drugih učencev vodil in učil, v imenu apostolov govoril ljudem, po njem je Gospod sprejel tudi prve pogane v Cerkev… Sveti Peter je bil prvi rimski škof, po njem pa služba poglavarja Cerkve na zemlji preide na vsakokratnega rimskega škofa, kar je sedaj sveti oče Frančišek. Ostali nasledniki apostolov so škofje, ki so, kakor so bili apostoli pod vodstvom apostola Petra, pod papeževim vodstvom. Papež skrbi kot pastir za celotno zemeljsko Cerkev, škof za en del, škofijo. Prav zato imajo škofje tudi znamenje pastirske palice ali »pastorala«. V njihovi službi vodenja škofije pa škofom pomagamo duhovniki, saj je škofija razdeljena na župnije. Tako da podoba pastirja velja tudi za duhovnike.

Znamenja, da pripadamo tej veliki čredi, ki je Cerkev, so isti in enotni nauki, pripomočki za naše posvečevanje, ki jih Cerkev deli, to so zakramenti, nazadnje pa tudi množica svetnikov, ki so živeli po evangeliju in naukih Cerkve, Bog pa jih je poveličal z nadnaravnimi znamenji, čudeži. Glavni namen Cerkve je ta, da ljudi vodi k večnemu zveličanju, saj je Jezus prišel »iskat in zveličat, kar je izgubljenega« (Lk 19,10), Cerkev pa to delo nadaljuje. Jasno je tukaj, da to delo ni le delo duhovnikov, temveč tudi vseh vernikov, saj je vsakdo poklican, da v to čredo, ki ima za svojega pravega pastirja Kristusa, vabi še druge. Vsak kristjan je na neki način poklican k temu, da, po navodilu apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti…« (1 Pt 3,15-16a). 

Da bi pa to kristjani zares lahko vršili, pa nas isti apostol Peter najprej vabi, da »Gospoda Kristusa posvetimo v svojih srcih« (1 Pt 3,15a). Imamo seveda, kot smo dejali, kot Kristusove ovce dovolj svobode, celo tako, da lahko gremo po svoje, če pa želimo ostati v edinosti z našim Dobrim pastirjem, potem smo poklicani, da smo učljivi, zvesti in poslušni. Cerkev namreč po svojih pastirjih vse Kristusove učence uči, hrani, ko jim deli zakramente ter jih vodi po naukih in zapovedih. To je tista trojna služba, ki je učiteljska, duhovniška in pastirska, isto trojno službo pa po svetem krstu vrši tudi vsak kristjan: ko se najprej poglablja v evangelij in krščanski nauk ter to tudi širi v svojem okolju; ko sebe posvečuje s pomočjo zakramentov in duhovnega ter molitvenega življenja; ko se trudi gospodovati nad seboj in se bori proti grehu in zlu. 

Danes smo posebej povabljeni, da molimo ne le za nove duhovne poklice, temveč tudi za tiste pastirje, ki jih imamo, pa tudi tiste, ki smo jih imeli. Obnovimo svojo zvestobo Kristusu in Cerkvi ter se zavežimo, da bomo po najboljših močeh delali za Kristusa, dobrega pastirja. To bomo delali s trudom za dobro krščansko življenje povsod, kjer smo, pa tudi tako, da bomo po svojih močeh sodelovali v župniji in z duhovniki župnije. Pomembna je zavest pripadnosti neki skupnosti, kjer svoje darove delimo z drugimi. Župnija je še malo večja družina, ki med seboj povezuje več družin in posameznikov ter skupnosti. Ali tej svoji župniji kaj dam na razpolago od svojega, ali pa se v domačem župnijskem uradu oglasim le ko kaj nujno potrebujem, ker je pač to še eden od servisov? Na vseh področjih je vprašanje, ali le od drugih zahtevamo, ali pa tudi sami kaj damo v skupno dobro, kaj naredimo. Kakor so vsi družinski člani odgovorni za dobro družinsko življenje, tako velja tudi v življenju župnije. Če želim, da bi se kaj v župniji in njenem življenju izboljšalo, se najprej moram vprašati, kaj sem v tej smeri pripravljen narediti sam, kakor tudi, kaj sem za to naredil.

Konkretni v usmiljenju

V evangeliju bele nedelje, ki je postala tudi nedelja Božjega usmiljenja, smo slišali Gospodove besede apostolom: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Te besede ne veljajo le apostolom, temveč vsakemu kristjanu. Vsak od nas jih torej mora vzeti zelo resno, saj smo povabljeni, da delamo v smislu enega od blagrov: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7).

 

In res bi vsak od nas v globini srca rad dosegel usmiljenje. Sv. Peter Krizolog zato pravi: »O človek,

bodi sam sebi merilo odpuščanja. Kakor želiš, da bodo drugi usmiljeni do tebe, bodi tudi ti usmiljen do drugih.« Potem pa nam pove, kako pridemo do tega usmiljenja: »Zato naj bodo molitev, post in usmiljenje za nas edinstvena sila, da dosežemo Boga, naj bodo za nas edinstvena obramba, ena molitev pod tremi različnimi vidiki”. Morda nismo navajeni usmiljenja, kakor je tu navedeno, saj je nekaj zelo konkretnega, praktičnega, oprijemljivega. Mi bi o usmiljenju in odpuščanju zlasti veliko govorili in razpravljali, ne bi pa konkretno usmiljeni bili. Kristjani zato nimamo predloženih “besed usmiljenja”, temveč imamo “dela usmiljenja”, tako telesna kot duhovna. 

Kako kaj vršimo ta dela usmiljenja? Oni dan je naš profesor prava lepo povedal, kako mu vselej ob teh razpravah o usmiljenju pride na misel Matejeva prilika o ovcah in kozlih, kjer je tudi sam Gospod Jezus zelo stvaren, konkreten v tem, kaj je usmiljenje, glede na to, da so judje na veliko o tem razpravljali, manj pa bili za akcijo. Ljudje smo pač narejeni tako, da čakamo in pričakujemo. Kaj pa? Da bodo seveda drugi nam nekaj naredili. Četudi ne govorimo tega na glas, pa je vselej tisto v naših mislih: “Jaz bom do drugih usmiljen, kadar bodo oni usmiljeni do mene…” In tako razmišljamo vsepovprek, kakor da ne bi bili kristjani, temveč bi veljal neki zakon karme za nas. Prijatelj večkrat reče, kako takrat Kocbek ni ustanovil revije “Beseda”, temveč “Dejanje”. Tudi naša vera je “Beseda, ki je postala meso” – ni torej nekaj abstraktnega, temveč konkretnega. Zato se potrudimo vsak večer vprašati same sebe, kako smo bili konkretno kaj čez dan usmiljeni, če bi že radi usmiljenje dosegli. 

Ker smo govorili o zelo konkretnem usmiljenju pri cerkvenih očetih, se ozrimo še na sv. Janeza Zlatoustega, ki nam v tem oziru ponuja petero poti sprave, kar lahko vsak od nas prenese v življenje in vsaj nekaj od tega resnično naredi. Biti konkretno čez dan vsaj malo usmiljen je namreč naša dolžnost, kakor je naša dolžnost vsaj tista minimalna vsakdanja molitev. Petero poti sprave, torej: “Prva pot je obsodba lastnih grehov. Druga je odpuščanje vseh meni prizadejanih krivic. Tretja pot je molitev, četrta pot je v miloščini, peta pa v ponižnosti … Ko smo tako spoznali način, kako zdraviti naše lastne rane, se teh zdravil tudi poslužujmo. Ko bomo potem pridobili pravo zdravje …, bomo šli naproti Kristusu, kralju slave, in bomo pridobili večne dobrine po milosti, usmiljenju in dobroti samega našega Gospoda Jezusa Kristusa”. Zaupna in vztrajna molitev kakor tudi dejavna pomoč bližnjemu so tiste gotove poti do Božjega usmiljenja, ki se jih lahko posluži prav vsak kristjan. Tu moramo spoznati, da pa kaj dosti v te poti ne verjamemo, ker tudi ne verjamemo, da nam Bog lahko kdaj odpusti naše prestopke. Sv. Marija Favstina Kowalska je slišala od Jezusa samega: “Želim, da duhovniki oznanjajo moje veliko Usmiljenje do duš grešnikov. Grešnik se ne sme bati, približati se Meni … Poglej moje Srce, ki je polno ljubezni in usmiljenja do ljudi, še posebej do grešnikov” (Dnevnik 50.1663). 

Božji služabnik don Oreste Benzi, ustanovitelj Skupnosti Janeza XXIII., ki med drugim rešuje dekleta, ki po italijanskih ulicah počnejo najstarejšo obrt, se ozre na besede v začetku Svetega pisma: “Ni dobro človeku samemu biti”. Pravi, da je tu zadeva splošna, ker Bog govori človeku nasploh in ne le enemu konkretnemu moškemu, ki bi potreboval žensko. Zato pravi don Oreste, da gre stavek prevesti v: “Človek je bitje za…” Takole potem nadaljuje: “Praktično ti postaneš človek takrat, kadar nisi več ti središče samega sebe… človek ni narejen,da živi zase, človek je narejen, da živi za drugega in za Drugega, ki je neskončen, v katerem pa najde delnost.” Zato bi konkretnost usmiljenja bilo treba vselej razširiti naprej in pridemo na družine, iz katerih pa je potem sestavljena župnija. Župnija je vselej tista malo večja družina, ki v sebi združuje več družin in posameznikov ter skupin. Župnija bo torej konkretno toliko usmiljena, kolikor bodo usmiljeni njeni posamezniki in družine ter skupine. Zavežimo se danes pri Svetogorski Kraljici, da bomo kot posamezniki in družine vsak dan konkretno prispevali svoj kamenček v palačo usmiljenja. Ponovimo si večkrat Gospodovo naročilo iz Lukovega evangelija: “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!” (Lk 6,36).

Luč upanja

Pri velikonočni vigiliji smo brali o ženah, ki gredo h grobu in se sprašujejo, kdo jim bo odvali kamen, zavaljen na vhod, danes imamo učenca, ki vstopita v grob. Žene in učenci, ne le tista dva, ki sta sama stopila v grob, se spopadajo s tistima velikima življenjskima vprašanjema o zlu in smrti, ki sta ključni za vse ljudi. Zanimivo je pogledati, kako se dandanes spopadamo z zlom, boleznijo, trpljenjem in smrtjo v družbi, za katero je premalo dejati, da je tekoča, ker je prav zvodenela. Vsekakor lahko rečemo, da naša zahodna in tudi slovenska družba ni več krščanska, kar vidimo v tem, kako gleda in presoja svet in življenje v njem. Nekoč, še ne tako dolgo nazaj, se je zadeve presojalo skozi krščansko prizmo, lahko rečemo, da skozi Gospoda Jezusa. Ko se pa osrednjega akterja, namreč samega Gospoda Jezusa, odstrani, se spremeni presoja človeškega življenja, seveda tudi ali zlasti konca tega življenja. Ostane le še golo dejstvo, da smo terminalni bolniki, ki nas po določenem številu let in po določenem času usihanja našega telesa in njegovih moči neizbežno čaka konec.

Ta strah pred smrtjo, ki ga lahko predstavlja grobni kamen, ki je bil zavaljen h grobu, sedaj pa je odvaljen, človeka obhaja seveda že praktično od samega začetka, zato je pravzaprav nekaj ne le običajnega, temveč celo nekaj vraščenega v človeka. Težava pa nastane tedaj, ko človek na ta strah in na velika življenjska vprašanja išče samo človeške odgovore in rešitve, zavajajoč samega sebe, da bo te odgovore in rešitve tudi končno in dokončno našel. Lahko si domišlja, da bo bodisi vse rešil sam in je podoben osamljenemu jezdecu iz starih westernov, lahko pa se zateka k vsemogočni tehniki, medicini in napredku - če rešitve človeštvo še ni našlo, jo zagotovo bo. Toda smrt ni le nekaj naravnega, temveč tudi nadnaravenga, kakor velja tudi za zlo. Pravi odgovor zato ne more priti s strani človeških, naravnih znanosti, ker gre za vprašanja, ki presegajo njihove kompetence. Odgovori lahko le nekdo, ki je sam hkrati naraven, pa tudi nadnaraven, ki je torej človek in Bog. Za kristjane je tako po tisočletjih iskanja Gospod Jezus tisti, ki končno prinese prave odgovore na velika življenjska vprašanja. Z vero v Gospoda Jezusa je, če rečemo preneseno, kamen odvaljen, sicer pa zavaljen h grobu.

Mnogi, ki zase pravijo, da so kristjani, se znajdejo v velikih škripcih ob velikih življenjskih vprašanjih, če osrednja oseba njihove vere ni več Gospod Jezus, temveč le še Jezus. Oseba postane tako osebnost, modri učitelj iz preteklosti, ne pa zares tisti, ki je »s svojo smrtjo premagal smrt«, kakor pravi velikonočno bogoslužje. Jezus za marsikoga ni več Gospod, torej tisti, ki je močnejši od zla, trpljenja in smrti. Avtor »Zgodb iz Narnije« Clive Staples Lewis pravi, da s takim Jezusom, ki je konec koncev le človek, nimamo kaj delati, si z njim nimamo kaj pomagati: »Človek, ki je bil zgolj človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, ne bi bil velik moralni učitelj.« Bil bi nor ali »peklenski hudič«, za psihiatrično kliniko ali neskončno hudoben, glede na nemogoče zahteve njegovega nauka. Po Lewisu mora vsak od nas sam izbrati in se odločiti, če je Jezus Kristus bil in še vedno je Božji Sin, ali pa je norec ali hudobnež. Na izbiro nam je dal samo to, če je ali ni Božji Sin in nič drugega. Po Pascalu nam v primeru, da Jezusa ne priznamo za Gospoda, za Božjega Sina in Odrešenika, preostane le še nič. Ostaneta torej obup in nihilizem.

Ta nič pa danes mnogi izberejo, ko govorimo o zlu, bolezni, trpljenju, ki v končni meri postane vprašanje o življenju in smrti. K temu jim pomaga medijski svet, ki skuša z neprestanim bombardiranjem iz smrti, zla in nasilja narediti velik spektakel. To se seveda dogaja namensko, da bi tem stvarem odvzeli smisel, da bi mi v notranjosti otopeli, postali do teh reči pasivni. Ne smemo se namreč postavljati velikih vprašanj. Nastane pa velika težava, ko hudo zboli ali umre kdo od bližnjih in se današnji človek znajde prazen in obupan pred dejstvom, saj ne gre več za »tisto« bolezen ali smrt, temveč to neizbežno postane »moja« bolezen ali smrt – s tem se mora vsakdo spopasti in nima izbire.

Spopadanje s smrtjo se kaže v razlii z ravnanjem z mrtvim telesom nekoč in danes. Kot smo videli pri ženah v evangeljskem odlomku vigilije, so takrat telesu in truplu izkazovali neverjetno spoštovanje, ker telo ni le simboliziralo človeka, temveč je telo bil človek – to je še do nedavnega še veljalo tudi za krščansko prepričanje, po katerem oblika je vsebina, torej tudi telo »vsebuje« vso človekovo skrivnost, vse, kar človek je. Danes se začne vse kazati že pri starosti in bolezni, ko je treba takoj odstraniti simbol propadanja iz naše sredine – zato se človeka zapre v zato namenjene ustanove. Kmalu ne bomo imeli v tej smeri nobene izbire več. Ko nekdo umre, je treba seveda truplo takoj odpeljati, ga odstraniti. Po možnosti ga je treba takoj še uničiti z upepelitvijo in celo pepel raztrositi. Vse, kar ostane za umrlim je tako le še spomin, ne sme pa ostati nič drugega, nič dotakljivega – kot bi nikdar sploh ne živeli. Potem še tiste besede, češ da bo ostal spomin za vedno, a to seveda ne drži, ker bo spomin na nekoga umrl skupaj z nami, če ni šlo za nikogar posebej pomembnega. Spet bi bil potreben spomin, ki je večji od človeškega, a to je že druga zgodba.

Podobno je treba odstraniti vsako sled bolezni in trpljenja. To je eden od načinov, ki bi mu lahko dejali "eksorciranje" bolezni. Drugi način je zaupanje v vsemogočno tehniko, v medicino in napredek. Nekateri v tej smeri delujejo po načelu, da je "bolje preprečiti kot lečiti", in sicer zelo radikalno, kakor je storila recimo superzvezdnica Angelina Jolie, ki si je najprej dala odstraniti prsi, potem pa še rodila, da ne bi zbolela za rakom, ker je izračunala, da ima precej možnosti, da se to zgodi, tudi zradi družinske nagnjenosti k tem boleznim. Postavi se vprašanje, če je z eksorciranjem bolezni in samopohabljanjem telesa res mogoče rešiti te večne uganke. Konec koncev je na mestu vprašanje, kaj ti koristi dolgo življenje, če ne zares živiš. Tudi uživaštva in teh reči se človek sčasoma naveliča - in kaj potem? Od števanje ur do konca? Zakaj le?

Pomeni, da nam ti obupni poskusi nič ne pomagajo, ker tako ne rešimo ničesar. Bolezen, trpljenje bolečina, smrt in življenje samo - to so večna vprašanja, ki jih je treba osmisliti. Simbolno lahko rečemo, da mora vsak od nas stopiti v grob, se torej spopasti zelo osebno s temi vprašanji, ko pa pride do konca svojega človeškega naprezanja, preostane le še vera. Človek ima v tej smeri dovolj svetlih znamenj - kar simbolično predstavlja lepo pospravljen Jezusov grob, vseeno pa ostaja tudi še veliko več senc, da dvomimo in postavimo zid med nami in večnostjo. Povabiti je treba v te svoje grobove, v te svoje temine Gospoda Jezusa, da prinese nekaj te svoje vstajenjske luči. Prazen grob le tako lahko postane za nas kraj upanja, da naša človeška naprezanja sodelujejo z Božjo milostjo, ki nam prihaja po Jezusu Kristusu. Z Gospodom Jezusom postanejo trpljenje, zlo, bolečina in smrt smiselni, imamo v njih upanje, dobimo nekaj luči in notranje moči, da gremo lahko naprej. Ta velikonočna luč, ki je moč vstalega Zveličarja, naj vas razsvetli.