Med idejo in resničnostjo

Zanimiv je evangeljski odlomek, ki ga poslušamo na to zadnjo nedeljo bogoslužnega leta. Spremljamo sicer besedni dvoboj med Jezusom in Pilatom, a ne gre le za spopad dveh idej, temveč gre za nekaj veliko globljega, kar zadeva pravzaprav vse naše življenje. Gre namreč za vprašanje tega, na čem in na kom gradimo svoje življenje.

Imamo vsaj dve besedi, ki se ponavljata, a je najbrž na koncu ključna beseda "resnica". Diametralno nasprotje imamo v tem, kakšna in katera je vsebina te besede za enega in kakšna za drugega. Na eni strani imamo političnega uslužbenca Pilata, ki se zadovolji s tistim, s čimer se tudi danes marsikdo zadovolji - s svojo državno "službico", položajem in oblastjo. Na drugi strani imamo Jezusa, ki nima nič od tega. Še več kot to - ve, da ga prav kmalu čaka smrt. Pilatova gotovost je v zemeljskih rečeh, kjer pa se ne zaveda, da v bistvu sploh ni gospodar nad seboj, saj mu je oblast dana od zgoraj, kar mu kasneje Kristus tudi jasno pove (19,11). Torej, nič zanesljivega - tisti, ki je nekaj dal, lahko tisto ali še več tudi vzame. Žal pa si tudi danes ljudje domišljamo, kako veliko imamo in koliko veljamo, pa čeprav je vse skupaj tako krhko in lahko v trenutku vse izgubimo. Pa tudi tisto vprašanje se postavlja, koliko je nekdo zares svoboden, ko je v službi nekega političenga ali podobnega sistema. Na pamet mi prihaja prizor iz Lukovega evangelija, ko je mlajši sin želel jesti celo hrano prašičev, a se je še pravočasno zavedel, da bi na ta način padel pravzaprav na njihovo raven. 

Tudi mi smo v tem, ker se hranimo s pravzaprav že pripravljeno hrano. Govorim o tem, da si tistih velikih vprašanj, življenjskih in onkraj življenjskih, ne zastavljamo več. Zadovoljimo se z odgovori, ki nam jih ponujajo drugi, navadno tisti, ki obvladujejo svet informacije in zabave, čemur v ZDA pravijo "infotainment", kakor nam je lepo pojasnil pred kratkim naš urednik Jurij. Po drugi strani pa seveda nismo zadovoljni z odgovori, ki nam jih daje krščanska vera. Pa tu ne govorim le o nauku katoliške Cerkve, ker tistega tako ali tako ne sprejemamo več, temveč govorim tudi o samem Kristusovem nauku, kakor tudi o svetopisemskem nauku. Vse to upoštevamo le relativno, kot je tudi za Pilata nekaj relativnega resnica - pač odvisno od ideje, ki jo nekdo ima. Razlika med obema je tista, ki vlada tudi med povprečnim današnjim kristjanom in povprečnim kristjanom prvih stoletij. Kristus je pripravljen za resnico umreti, podobno tudi kristjan prvih stoletij, Pilat in današnji povprečni kristjan pa ne. Zakaj? Ker Kristus in ti kristjani niso umrli ali bili pripravljeni umreti za neko idejo ali ideal, temveč za nekoga. Za besedo se skriva nekdo. Pri Pilatu in povprečnemu današnjemu človeku, tudi kristjanu, pa ima vsaka takšna beseda, kakršna je denimo resnica, le relativno vrednost, v resnici pa nič ne pomeni, je prazna. Če namesto besede resnica damo recimo "ljubezen", ni bistvene razlike. 

Tu ne bom dajal odgovorov, vabim pa k razmišljanju, komu pravzaprav posvečujemo svoje življenje, kdo mu vlada in kdo nam vlada. Tisti kralj, ki "ni od tega sveta" nas vabi, da bi šli globlje, da bi videli, kako pomembna je duhovna raven v našem zemeljskem življenju, ker vse drugo mine, nima obstoja. Lahko se seveda tudi zadovoljimo s tem, da se bomo hranili s tisto hrano, ki nam jo ponuja svet, a mi smo narejeni za več, za boljšo hrano. Tke hrane pa ta svet ne more dati.  

I kot IMPLOZIJA

Cerkveni in družbeni antislovar (10)

Zanimivo razmišljanje sem našel pri sociologu Gianfrancu Morri, pri katerem smo si izposodili tudi naslov rubrike, ko razmišlja o prehodu od moderne v aktualno družbo, ki jo mnogi oz. kar velika večina imenuje “postmoderna družba”. Ravno zato smo tudi mi primorani govoriti o postmoderni družbi, četudi se z besedno zvezo ne bi strinjali. Dejstvo je, da so strokovnjaki, ki to družbo preučujejo, prisiljeni iskati vedno nove in nove interpretativne kategorije, da bi vsaj malo pojasnili velike spremembe, ki so v teku. Tako se torej govori, ob “postmoderni družbi”, tudi o poindustrijski, potrošniški, postmaterialistični, sekularizirani in še kakšni družbi. Besede so težke, težko razumljive za navadne smrtnike, kažejo pa na veliko željo strokovnjakov, ki ponovno upravičujejo svojo manijo po tem, da bi vse razložili, potrebujejo pa te izraze, da bi pojasnili to tako nestabilno in pravzaprav tekočo resničnost. 

Vemo, da se za označbo sedanje družbe kot tekoče, pa tudi njenih odnosov kot takšnih, moramo

zahvaliti svetovno znanemu sociologu poljskega rodu, Zygmuntu Baumanu, ki ni slučajno tudi sedanje dobe označil za “tekočo moderno”. Gre za spis, ki sem ga prvič bral pred kakimi trinajstimi leti, za to pa se imam zahvaliti profesorju dr. Janezu Juhantu. Tudi sam se bolj nagibam k Baumanovi označbi kot pa k tisti, ki to družbo označuje za postmoderno, saj menim, da še vedno potekajo isti oz. vsaj zelo podobni, analogni procesi, ki so značilni za moderno dobo. Zanimiva definicija oz. proces, ki opisuje razvito industrijsko družbo ali družbe, je “implozija”. Vsi smo vajeni besede “eksplozija”, veliko teh eksplozij vidimo v filmih, ne le akcijskih, pa tudi po televizijskih poročilih je zadnja desetletja ogromno eksplozij, ne pa tudi implozij. Vsi tako vemo, kaj pomeni eksplodirati, zato bi nam tudi ne bilo težko razumeti, da v družbenih znanostih to pomeni, da se nekaj prelomi, implozija pa pomeni, da se nekaj pomeša. 

Sociologija zato uporablja besedo “implozija”, da bi označila, kako v prostoru in času, v starosti in razredih, vrstah in poklicih ni jasnih razmejitev, meja, da so se te meje celo tako zabrisale, da jih praktično ni več, da so izginile. Na ta način so se resničnosti, ki so prej obstajale ločeno, med seboj zlile. Namesto implozija bi se lahko reklo tudi konfuzija, kar pomeni “zlitje med”, je pa tudi res, da je to tujka, ki označuje zmedo. Moderni svet, ki sta ga zaznamovali seveda novoveška filozofija in znanost, sta označevali določenost oz. determiniranost in ločenost, kar ne pomeni, da prej to ni veljalo, ker vemo, da je veljalo, le da je ta rez postal v moderni dobi radikalen. Descartes v tej smeri ne govori zastonj o “kopernikanskem obratu”, ki seveda ni veljal le za filozofijo, temveč širše v družbi. Vsekakor je še vedno veljalo, da so bili časi različni, da je obstajala meja med dnevom in nočjo, zato pa se je tudi vedelo, kam spadajo razna opravila. Razlika je bila med delovnim in prazničnim dnem. Spola med seboj nista bila le jasno ločena, temveč so ju ločevale tudi razlike v obredih iniciacije in različnih navad – za moške je veljalo tako, za ženske drugače. Poklici so bili strogo ločeni in se je natančno vedelo, kaj delajo moški, kaj pa ženske, prav tako smo vedeli, da bomo po trgovinah in obrtnih delavnicah dobili, recimo, peka, mesarja… Javne zgradbe so služile vsaka svoji določeni potrebi – imeli smo kavarno, muzej, cerkev, bolnišnico… 

Ko se ozremo naokrog, zlahka ugotovimo, kako te razločitve, diferenciacije, ločenosti, razločenosti, determiniranosti praktično ni nikjer več, niti Cerkev se temu ni izognila, če smo pošteni. Vse je tako pomešano, soprisotno, eno in hkrati še drugo, nekaj in hkrati nasprotje tistega … Nakupi se vse bolj dogajajo po ogromnih stavbah, ki so marsikje že prava skladišča, če govorimo o nakupovalnih središčih. Vsekakor so ta postala prave katedrale potrošnje, kjer ne najdemo le stvari, ki jih rabimo, temveč še marsikaj drugega zraven, zlasti vse, kar potrebujemo za zabavo, “entertainment”, kakor označujemo industrijo, ki je zadolžena za zadovoljitev naših potreb oz. še bolj nagonov. Pravzaprav bi morali zraven dodati še informacijsko industrijo, kakor nas je lepo opozoril naš urednik Jurij. In spet pride do zlitja, do implozije torej, saj dobimo “infotainment”. Saj konec koncev danes ne gremo več “kupovat”, temveč gremo “na shopping”, kar pomeni veliko, veliko več, saj vključuje “popoln servis”, če tako rečemo, naš seveda, na koncu pa niti ni nujno, da smo kaj kupili. Seveda bi lahko pisali še strani in strani, a je dovolj, vsaj tako mislim, da bi razumeli, kako se je prejšnja ločenost, diferenciacija umaknila pomešanosti in zmedi, zabrisanosti vlog.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Končno in večno

V bogoslužnem koledarju imata konec in začetek bogoslužnega leta poseben poudarek, saj poslušamo takšne vrste besedila, ki nas spominjajo in opozarjajo na krhkost, minljivost, končnost in prehodno naravo našega zemeljskega življenja. Opozorjeni smo, in sicer s pomočjo posebnega jezika, ki mu pravimo apokaliptični, kaj je zares pomembno v času našega bivanja tu na zemlji, po drugi strani pa tudi na naše poslednje reči, o katerih morda tudi premalo razmišljamo, pa četudi v novembru več hodimo po pokopališčih, kamor našim pokojnim sorodnikom nosimo cvetje in sveče. Spomnjeni in opomnjeni smo namreč na to, da vsakega od nas čakata smrt in sodba, potem pa večna sreča ali večno trpljenje. 

Če tako pogledamo današnji evangeljski odlomek, potem je poudarek zlasti na minljivosti življenja in sodbi, ki nas čaka. Ne bi se smeli preveč ukvarjati z mislijo, kdaj bo konec sveta, kdaj se bo vse skupaj končalo, kakor smo opozorjeni, kolikor bolj s tem, da bo za vsakega prišel njegov konec sveta, ko bo umrl. Zato pa so pomembne izbire in poudarki, ki jih daje vsak od nas svojemu lastnemu bivanju na zemlji. Evangelij sicer na splošno poudarja, da bo ta svet minil, vendar bi moral stvar vsak od nas vzeti zelo osebno. Zemeljske resničnosti, ki so za mnoge danes edina stvar, ki kaj velja, se bodo razblinile kot milni mehurček. Svojega življenja tako ne smemo, ne bi smeli ali ne bi smeli preveč utemeljevati na denarju, oblasti in drugih zemeljskih stvareh, kakor tudi ne bi smeli za edine zveličavne imeti naše čute, čustva in medčloveške odnose. Ne rečem, da te reči niso pomembne in jih ne potrebujemo, še bolj kot ostale seveda potrebujemo čustveno življenje in medčloveške odnose, vendar pa smo opozorjeni, da je nekdo, ki je za naše življenje še pomembnejši in brez njega ter brez odnosa z njim vse ostalo propade. Z vero v Jezusa Kristusa se naše medčloveške vezi spremenijo in ne uničijo, kot pravi bogoslužje, brez te vere pa smrt neizprosno prekine vse naše vezi. Tudi spomini so le slaba tolažba za osebe, ki jih več ni, če seveda nimamo vere. Če jo imamo, potem spomin na pokojne pomeni tudi odnos z njimi, saj lahko za nas posredujejo, če so pri Bogu ali se še očiščujejo.

Vse zemeljske stvari in stvarnosti tako niso cilj, temveč sredstva. Z njimi je treba ravnati pametno in preudarno, ne pa za zadovoljitev lastnega egoizma. Podobno modro je treba ravnati tudi glede čutnega, čustvenega življenja in v naših medčloveških odnosih nasploh. V vse je treba spustiti Kristusa, da vse prežari. V naše življenje mora "priti na oblakih z vso svojo močjo in slavo", čeprav ga kot takšnega, torej kot Gospoda moramo in moremo prepoznati le v revnih podobah, po katerih se nam daje. Kako s Kristusom ravnamo sedaj, ko ga ne gledamo v njegovi slavi in veličastvu, ko je krhek in nebogljen? Od tega je tudi precej odvisno, če bomo deležni te njegove moči in slave ob koncu našega življenja. Kako ravnamo z njegovim naukom in naukom Cerkve, ki jo je ustanovil? Tudi tu smo lahko zelo usmerjeni le sami vase in v lastno korist, ki pa je le zemeljska korist, ne pa nadzemeljska, nadnaravna.

Evangelij jasno poudari, da mora biti Kristus sonce našega življenja, kakor je vzklikal bl. Lojze Grozde. Če namreč sonce ne daje svetlobe, tudi luna ne sveti, kot nam je znano iz narave. Brez Božje luči ljudje otemnimo. Brez Boga se naš sistem slej ali prej poruši. Lahko se kujemo v zvezde, kot se reče, ampak poznamo še mnogo drugih rekov in pregovorov, ki nam povedo, kaj se zgodi s človekom, ki to počne, ki je torej poln samega sebe in svoje lastne slave ter moči. Edini sistem, ki je večen, je tisti Božji. Beremo, kako bo Kristus tudi ob koncu časov deloval enako, saj tudi takrat pošilja svoje poslance, da bi zbrali njegove zveste. Vsi ostali sitemi niso večni, se spreminjajo, so izpostavljeni tudi določenim pojavom, kot tudi vemo iz opazovanja narave. So torej reči, ki minevajo, ki se razkrajajo, ki se spreminjajo in so dobrine, ki so večne. Za ketere se bomo odločili? Za koga se bomo pravzaprav odločili?

H kot HOSTIJA

Cerkveni in družbeni antislovar (9)

Od časa do časa pride na vrsto tudi kakšna bolj “cerkvena” tema, ne le družbena, treba je namreč upravičiti naslov naše rubrike. A pojdimo k bistvu. Še pred nedavnim se je “šlo k obhajilu”, danes se ta fraza uporablja le še za praznik 1. svetega obhajila, zato se ob vprašanju, ali je kdo šel k obhajilu, danes pisano pogledajo, ker pač govoriš o odraslih kristjanih, najbrž bi lahko dali pridevnik tudi v narekovaje, saj “biti odrasel kristjan” pomeni tudi to, da je vse prejšnje za v koš, je preživeto in podobno. Dandanes tako nekdo ne gre več “k obhajilu”, temveč "gre po hostijo”, “prejme hostijo”, celo “vzame hostijo” ali “gre vzet hostijo”. 

Kot marsikaj se je zbanaliziralo v Cerkvi tudi sveto obhajilo, pa čeprav še vedno velja ob evharistični

molitvi, zlasti ob posvetilnih besedah, za vrhunec svete maše. Vrhunec ta zadeva gotovo že dolgo ni več, postalo je nekaj povsem navadnega, banalnega, posvetnega. Zdi se namreč, še več, vidimo, da pri delu maše, ki se mu reče “obhajilo”, ne gre več za prejemanje “nekoga”, temveč “nečesa”. Da se je nekaj spremenilo v pojmovanju, razumevanju in, da, v verovanju, kaže sama praksa ravnanja s tistim, kar je nekoč, še pred nedavnim, veljalo za Najsvetejše, za Kristusovo telo, za Gospoda Jezusa samega, danes pa je očitno drugače. Včasih se je besedi “hostija” dodalo pridevnik “sveta”, da bi povedali, da se je nekaj s tisto “stvarjo” dogodilo, da se je spremenila, in sicer je “nekaj” postalo “nekdo”, ne kdorkoli, temveč Gospod sam. 

Danes je hostija pač hostija, prej in potem, nekaj, kar nekaj tudi ostane. Največ, kar je še dopustno, je to, da gre za znamenje, simbol in nič več. Kruh torej ostane danes kruh, zato pa ni nič narobe, če se ravna, kot se pač ravna. Danes pogosto vidimo nekakšno mešanico sentimentalizma, ponosa in sodobnih teženj ter konceptov, kakršne so npr. “človekove pravice”. Vpliv sveta je zelo močan, mediji pa nam vseskozi vsiljujejo ravno vse to. Obhajilo je postalo neki statusni simbol, neki simbol pripadnosti, postalo je neka nagrada za našo navzočnost oz. prisotnost pri maši. Pomembna so dobra čustva, kot je rekla neka prijateljica na spletu drugi prijateljici, ko sta se pogovarjali o tem, kdo bo lahko sedaj prejemal obhajilo, če pustimo ob strani dejstvo, da se pravila in načela niso spremenila: “Torej lahko tudi jaz, ki živim z moškim, sedaj vzamem obhajilo”? Če pustimo mešanje pojmov, kjer ni več jasno, kdo živi s kom in kdo je s kom poročen, skrbi zlasti drugi del odgovora: “Če se imata s tipom zares rada, obhajilo lahko vzameš, se mi zdi”. 

Včasih je nekdo obhajilo prejel, danes ga kar vzame. Nič čudnega, ko pa je že pred samimi posvetilnimi besedami napačni prevod grške in latinske besede - namesto prejmite oz. sprejmite, kar pomenita besedi “labéte” in “accipite”, imamo praktično v vseh prevodih rečeno: “Vzemite”! Včasih, še pred nedavnim, smo se spraševali, ali smo vredni obhajilo prejeti, danes, ko se vzame obhajilo ali celo hostijo - sam Kristus naj bi tako zaukazal -, se tega ne smemo več spraševati, saj je to vendar naša pravica. 

Naj navedem, kaj pravi italijanski bloger “Il Mastino”, pa se opravičujem že vnaprej, če bodo uporabljene tujke, ker tokrat žal ne gre drugače, saj slovenščina preslabo loči neke besede, zato pa različne besede z različnim, a sorodnim pomenom, prevaja z eno in isto besedo. Pravi ta bloger takole: “Vredne evharistije nas ne napravi več očiščenje od grehov, temveč čustva, čustva v posvetnem pojmovanju, seveda, kar pomeni farsično in čutno izkazovanje afektov, ki so resna in krščanska zadeva. Krščanstvo ne zastonj nikdar ne govori o “sentimentih”. “Sentimentalno” obhajilo ni več globoko in intimno srečanje med Bogom in ustvarjenim bitjem, ki sprejema Stvarnika in se mu pusti odrešiti. Postalo je dejanje ponosa, izraz napuha, je sikanje Bogu: “Kdo si ti, kdo pa sem jaz”? - nihče se ne podvrže. Obhajilo je postalo izziv vernika Bogu samemu in njegovi Cerkvi. V nekaterih primerih je postala prava kletvica proti Očetovemu usmiljenju, ki jo izpljunemo na oltar, ki je vendarle bil pripravljen za izgubljenega sina. Nočemo Božjega usmiljenja, temveč želimo pred Bogom izterjati “pravico”, da delamo, kot hočemo in želimo, ker smo prepričani, da ta Bog nima nobenega vpliva na naše življenje. Prepričani smo, da je nesposoben odrešenja, glede na to, da mislimo, da sploh ni potrebe po kakem odrešenju, zato pa ga gledamo z domišljavostjo, s kakršno se gleda v oči “impotentnega boga”. 

Te besede so zelo ostre, a je hkrati res tudi to, da se danes kaj doseže le še s šok terapijo. Vsekakor je potrebno, da se vsak pri sebi zamislimo, ali še verujemo v spremenjenje in v resnično Božjo navzočnost v svetih podobah. Če je naš odgovor pritrdilen, potem bo treba pokazati to tudi na zunaj, z ustreznimi kretnjami češčenja in z ustreznim ravnanjem s stvarmi, ki niso le svete, temveč celo najsvetejše.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Drugačno gledanje

Vsako leto beremo na praznik vseh svetih začetek Jezusovega govora na gori, ki je nam vsem zelo dobro znan in ga imenujemo po navadi kar “blagri”. Seveda je teh blagrov v celem Svetem pismu še več, zlasti jih je veliko v psalmih in t.i. “modrostnih knjigah”, pa tudi pri kakem preroku jih nekaj najdemo in še kje. Večinoma najdemo isti kontrast, saj tisti, ki gledajo na življenje in svet s tostransko logiko, blagrujejo človeka zaradi tistega, kar ima ta svet za zasluge, medtem ko želi Sveto pismo predstaviti drugačno logiko gledanja, drugačen pogled na življenje in svet. Če pogledamo, kje najdemo prvo blagrovanje v Svetem pismu, potem je to v 1. Mojzesovi knjigi, ko Lea blagruje samo sebe, ker je po dekli Zilpi dobila otroka (30,13), a je to še logika tega sveta, ker je nomadski človek vidil Gospodov blagoslov najprej v rodovitnosti. Se pa kasneje stvari spremenijo in Mojzes v svojem blagoslovu izraelsko ljudstvo blagruje, ker, v nasprotju z okoliškimi ljudstvi, svoje zmage in obstoj črpa iz odnosa z Bogom. 

Danes so v evangeliju blagrovani ljudje, ki so za ta svet poraženci, a so predstavljeni kot zmagovalci. Logika tega se skriva prav v tistem, kar smo povedali, ker gre za tiste ljudi, ki so znali v življenju stvari poglobiti in so ugotovili, da pravega blagra in blagoslova ne prinesejo minljive dobrine tega sveta, temveč duhovne dobrine, v končni fazi je to odnos z Bogom, torej duhovno življenje. Elizabeta Marijo blagruje zaradi njene vere: “Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!” (Lk 1,45). 

Že večkrat smo uporabili podobo tega, da imamo, ko hodimo skozi življenje, tudi mi, podobno kot Izraelci, dve sten ina naših straneh – na eni Božjo besedo, na drugi strani pa tiste, ki so jo spravili v prakso. Ženi, ki blagruje Jezusovo mater, ker je pač njegova mati, slednji jasno pove, da je še bolj od telesnega materinstva pomembno tisto duhovno materinstvo. Ali pa očetovstvo. Treba je torej biti rodovitni še na drugačen, na duhovni način. “Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo” (Lk 11,28). Vse drugo namreč mine, to so pa zakladi, ki ne minejo. Pa da ne bo spet kdo začel, glede na to, da smo včeraj imeli državni praznik t.i. “reformacije” tudi tu z načelom “sola scriptura”, saj je v katoliški veri Božja beseda še veliko več kot le pisana beseda, ker je poleg tega še izročilo. In to trdi tudi 2. Vatikanski cerkveni zbor, da ne bo tu pomote. Slavimo torej danes tiste ljudi, ki so svoje življenje upodobili po Svetem pismu, zlasti evangeliju in po nauku Cerkve. 

Takšni ljudje bi še danes za svet veljali za blazne, pa ni težava v tem. Težava je zlasti v tem, ker bi tovrstni ljudje tudi za mnoge kristjane veljali in veljajo za blazne, še zlasti zaradi druge lastnosti njihovega življenja po veri, ker se namreč nasanjajo na nauk Cerkve in svoje življenje po slednjem upodabljajo. Če pa svet ne ve zanje, pa je pri Bogu drugače, pa četudi so živeli daleč od oči sveta, nekateri morda celo življenje za samostanskim obzidjem ali v skromnosti in prozaičnosti vsakdanjega življenja, kot recimo zakonska para, ki ju je papež pred kratkim uvrstil na seznam svetnikov. Danes načeloma slavimo tiste, ki jih sicer ni na seznamu, a so se trudili živeti sveto v svojem vsakdanu. Jasno povabilo za nas k spreobrnjenju, ki v prvi vrsti pomeni popoln preobrat v gledanju na svet in življenje. Je povabilo k sprejetju drugačne logike, takšne, ki ni od tega sveta, takšne, ki gleda onkraj stvarnega in ki na prvo mesto postavlja duhovne dobrine, zato pa seveda Gospoda. To je vera, da ta svet ni vse, ampak obstaja še drugačen svet onkraj njega, kjer se vsi ti, ki jih svet ni opazil, ali jih je preziral, uživajo srečo pri tistem, ki vidi v srca ljudi.