Vsi samo pridni?

Letos 2. advetna nedelja lepo sovpada z godom sv. Miklavža, kar nam lahko koristi tudi pri tem razmišljanju. Včeraj sem bil namreč na dveh "miklavževanjih" za otroke - v naši in sosednji župniji. Potegnem lahko nekaj vzporednic iz tistega, kar je bilo. V sosednji župniji je Miklavž otroke vprašal, če so pridni. Ko je množica otrok, bodo seveda rekli, da so pridni, kar tudi so storili. A Miklavž z odgovorom ni bil zadovoljen. V drugo so še glasneje zavpili, da so bili pridni, eden izmed fantov pa je razumel, kaj želi dobri mož, pa je priznal, da je bilo "tako-tako". Zakaj nam lahko to služi? Ker si tudi sami precej prizanašamo in nismo iskreni do sebe, posledično pa tudi do drugih, pa tudi do Boga. Pred časom je na to opozoril tudi sveti oče Frančišek. Govorimo, da je že v redu tako, kot je, da smo že dobri taki, kakršni smo. To ni dobro za našo življenjsko rast, zlasti ne za duhovno. 

Pozor, Miklavž ni rekel, da pa ti otroci niso bili TUDI pridni, temveč da niso bili SAMO pridni. Razlika je velika, kot je pri določenih trditvah pomembno, kam postavimo vejico. Spomnim se pokojnega strica iz zamejstva, ki je dejal, kako bi bila stoodstotno pravilna tista parola: "Trst je naš!", če bi ji dodali samo besedico tudi (to je sicer besedica, ki jo sam kar preveč razkošno uporabljam v svojih zapisih, tako pomembna se mi zdi). Govorimo torej o tem, da znamo biti odkriti in iskreni, ko se presojamo. To je prvi korak k poboljšanju, do katerega je sicer potem še dolga in zahtevna pot. 

Povezava z današnjimi svetopisemskimi berili, še zlasti z evangelijem je pa ta, da si potemtakem nočemo priznati, kako naša življenjska pot ni prav ravna, gladka, položna, lepa in še kaj. Vedno gremo v skrajnosti - ali govorimo tako, kot bi sploh ne bilo nobene poti oz. bi ta bila tako nemogoča, da ni mogoče nič storiti, ali pa si sami sebi lažemo v drugo skrajnost, da pa ni treba nič storiti, kakor smo prej dejali. Oboje je zgrešeno in v obeh primerih nič ne potrebujemo, tudi nikogar pravzaprav. Kaj bi počeli z odrešenjem in odrešenikom, če pa se ne da bodisi nič storiti bodisi ni treba nič storiti, ker je že dobro, kakor je. 

Izkušnja našega življenja kaže, da ta življenjska pot seveda ni enostavna, da je težka, zahtevna. V našem življenju delujejo sile zla. Imamo bolezni, bolečino, trpljenje in smrt. Tu imamo spet dve možnosti, ko lahko te sile absolutiziramo in rečemo, da proti njim pač nič ne moremo storiti, po drugi strani pa se lahko za te sile popolnoma nič ne zmenimo. Danes se tako iz skupne zavesti in spomina odstranjuje zlo, smrt, minljivost, krhkost, po drugi strani a smo z vsem tem bombardirani na vsakem koraku. Iz naše govorice se je tako vse to izrinilo, informacijsko-zabavna industrija, s tujko "infotainment" pa nas s tem neprestano obstreljuje. Lepo mi je bilo včeraj, ko so v igrici predstavili nastopajoči, kako delovanje zla po eni strani ni absolutno, po drugi strani pa tudi ni zanemarljivo, kakor ga tudi ni mogoče obvladati s človeškimi močmi. Miklavževo bolezen je najbolje ozdravila moč molitve, po drugi strani pa oče deklice v igrici ni mogel nič storiti proti hudiččkom, četudi je bil najboljši policaj, pred katerim nepridipravi bežijo. Miklavž jih je ukrotil takoj, samo z besedo. Vsekakor velja priznati, kako so sile zla resnične, kako delujejo na nas, nimajo pa absolutne moči. Ker pa gre za nadnaravne sile, za duhovne sile, se je treba tudi proti njim duhovno boriti. Molitev, v najširšem smislu besede, ki pomeni duhovno življenje, svete zakramente, poglabljanje v poznavanju nauka, je tista, ki je tu učinkovita. 

V adventu je zato treba napraviti najprej pregled svojega življenja, se zamisliti in si iskreno priznati, kakšno je. Treba je pogledati, kaj je dobrega, kaj pa slabega. Kaj nam pomaga in kaj nas ovira. Druga stvar pa je ta, da napravimo kak korak v smeri poboljšanja. Če bomo skušali vse reševati sami, potem bo pot še naprej za nas pretežka, sicer pa se bo tisto, kar je krivo zravnalo, hrapavo izgladilo... Ne pomeni, da bomo s pomočjo čudežnih formul dobili instantne, takojšnje rešitve, daleč od tega. Dobili bomo pa notranjo moč za spopadanje s težavami, dobili bomo tudi upanje in vero, da se da težave rešiti. Če je še tako težko in zavozlano življenje, je mogoče najti rešitve, če seveda po poti ne hodimo sami. To velja tako v zemeljskem, kot tudi v duhovnem smislu, saj imamo vselej ljudi, ki nam lahko pomagajo, če se ne zapiramo vase, imamo pa tudi odrešenika Jezusa Kristusa, kakor tudi nepregledno vojsko nagleov in svetnikov, ki se borijo na naši strani. 

K kot klerikalizem (1)

Cerkveni in družbeni antislovar 12a

Pri črki “k” mi je prišlo na misel vse tisto, kar sem bral pri italijanskem blogerju Pietru, čigar spletni dnevnik se imenuje Traditio liturgica. Da ne bo pomote, ne gre za kakršnegakoli “tradicionalističnega” katoličana, pa naj to pomeni, kar hoče, temveč za pravoslavnega kristjana, ki pa je seveda odrastel v italijanskem kulturnem okolju, zato ga tudi dobro pozna, odlično pa pozna tudi zlasti grško sceno, sam je namreč strokovnjak za klasično filologijo, torej za grščino in latinščino, odlično obvlada tudi sodobno grščino, starocerkveno slovanščino in ruščino. Ponavlja tisto, kar je dejal že pravoslavni kristjan Alexander Kalomiros, da je namreč za Cerkev, tako zahodno kot tudi vzhodno, klerikalizem smrtonosna bolezen.

 

Ideja je preprosta – antični in srednjeveški model Cerkve, ki je slonel na meništvu in

kontemplativnosti, mističnosti, je zamenjal legalno-klerikalni model. Ta je nad prvim prevladal in ga delno tudi zadušil. Prišlo je do menjave mišljenja, načina gledanja, perspektive, kot rečemo s tujko. Premaknilo se je središče. Ne da bi seveda vselej tako želeli, se je nekje sprožilo gibanje, ki je nazadnje privedlo do sodobne sekularizacije, torej vdora posvetne miselnosti in gledanja na stvari tudi v Cerkev samo. Oba omenjena kristjana, Kalomiros je žal že pokojni in je želel na temo celo napisati knjigo, sta mnenja, da je sodobno stanje posledica starih napačnih izbir in odločitev. Naj bo torej najprej jasno, da ne govorimo o slabih namenih kogarkoli, ki je sprožil proces, ki je razmajal in celo sprevrgel nekdanjo uravnoteženost, saj je pogosto bilo treba kaj ukreniti – ni bilo druge izbire, dejstvo pa je, da je prišlo skozi stoletja do čedalje večjega odpiranja duhu sveta, zlasti pri dejavnih kristjanih, tistih torej, ki so “hodili v cerkev”, kot še danes pravimo. 

Sv. Avguštin je trdil, da je “kristjan s kristjani in škof zanje”, kar kaže na močno, tudi notranjo, povezanost med klerikom, torej posvečeno osebo, in laiki, torej “navadnimi” verniki oz. tistimi, ki niso posvečeni v duhovnike ali škofe. Stavek kaže, kako so bili vsi pravzaprav na isti ravni, čeprav vsak s svojo posebno nalogo in poslanstvom. V tej dobi in tem obdobju krščanstva je vsak član krščanske skupnosti, pa naj bo to vernik, škof, patriarh ali papež, v službi skrivnosti odrešenja, ki se konkretno odraža v Cerkvi. Nihče svojega položaja ni uporabljal za kak drugi namen, kot pa je odrešenjski namen, zveličanje duš. Sv. Pavel je zato dejal: “Nismo gospodarji vaše vere, temveč služabniki vašega veselja”, s čimer jasno kaže na pravkar omenjeno gledanje. Veselje, jasno, ni mišljeno v posvetnem smislu kot veselje tega sveta, temveč kot večno veselje, večna sreča, kot življenje kristjana v Kristusu. 

Zlasti v zahodni Cerkvi pa danes nima smisla uporabljati tovrstnih stavkov, ker je ozračje popolnoma drugačno, tako iz zgodovinskih razlogov kot tudi zaradi strukturnih izbir v Cerkvi. Z Luthrom je prišlo do dveh skrajnih izbir – po eni strani do popolnega zanikanja službenega duhovništva, kar je prevzel protestantski pol, po drugi strani pa do ozračja sumničavosti in na koncu do izključitve vernikov iz “kontrolne sobe” v Cerkvi. Če so v Nemčiji in drugih “reformiranih” deželah, lahko rečemo slikovito, vrgli iz Cerkve duhovnike, so po katoliških deželah duhovniki vrgli iz Cerkve laike, torej vernike. Prišlo je do preloma, saj vernik ni imel več nobene besede, nobenega pomembnega položaja, ni več odločal o ničemer. Pomemben položaj ima od takrat naprej v Cerkvi le še posvečena oseba, torej duhovnik ali škof. 

Tisto, kar je sv. Benedikt dal v svoje redovno pravilo, da torej Bog lahko spregovori tudi po najbolj nepomembnem bratu, zato mora opat poslušati vsakogar, ni veljalo več. Na eni strani smo tako imeli Cerkev, ki poučuje, na drugi Cerkev, ki se uči. Eni ukažejo, drugi ubogajo. Najbrž ni treba dodatno poudarjati, kako je isti model pričel veljati tudi znotraj samega klera, kot se reče s tujko, ko označujemo vse posvečene osebe ali tiste, ki so na poti do posvečenja. Višji kleriki ukažejo, nižji morajo ubogati. 2. vatikanski cerkveni zbor je skušal zadeve omehčati, namen je bil dober in pravi, vendar pa je v resnici prišlo, to si je treba priznati, do nekaterih rezultatov protestantskega sveta, duhovščina pa se je postopoma “laicizirala”, postala posvetna. V bistvu je položaj tako slabši kot prej, saj se napačno danes jemlje kot cerkveno tisto, kar je posvetno, in za evangeljski duh tisto, kar je le duh sveta.

se nadaljuje...

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Dvignimo pogled

Adventni čas začenjamo, priznajmo si, kar zaspano, brez pravega žara. Zato je kot na mestu tisto starodavno vabilo, da bi se pa v tem času zbudili iz spanja. Potrebno je poživiti najprej osebno skrb, kakor tudi skrb družine, da bi ta čas dobro izkoristili in obhajali. Na ta način lahko prebudimo tudi vsaj delček širše skupnosti. Najbrž je to edini način, da se zoperstavimo tistim strupom, ki v adventnem času še bolj prežijo na nas, skrivajo pa se v takšni in drugačni preobleki. Vsekakor za to obleko drži da je “mikavna za oči in vredna poželenja” (1 Mz 3,6), a ravno to je za človeka izredno nevarno tudi zato, ker ga to brez težav lahko zapelje proč od bistva božičnega praznika, na katerega se v adventu kristjani pripravljamo.

Prvi del adventa nam zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev ter katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč. 

Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa, srednjeveški kanonik v Chartresu, pravi: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

V evangeljskem odlomku smo slišali vabilo, da bi se vzravnali, dvignili pogled. Dvigniti je treba pogled od zemeljskih stvarnosti ter ga usmeriti bolj k nebeškim. Ne pomeni, da bi človek zavrgel materialne dobrine, svoje telo, čute in čustva, temveč da ne bi svojega življenja utemeljeval na tem, ker je vse skupaj končno in minljivo. Vera v Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa je tista, ki nam daje drugačen pogled, večnostni pogled, ki gre preko teh končnih stvarnosti. Kaj pomaga vse skupaj, če bo pa minilo - edino en način je, da bi se naše življenje in naše medsebojne vezi ne uničile, temveč le spremenile, to pa je vera v Jezusa Kristusa. Seveda pa je vera brez del mrtva, zato je treba to vero gojiti, jo hraniti z malo večjim naporom in skrbjo za svojo duhovno razsežnost. Potrebnega je veliko zlasti intelektualnega in duhovnega napora. O veri se je treba dobro poučiti. Ob tem je seveda vseskozi hrana molitve: "Čujte torej ves čas in molite...". Najpomembnejša in najmočnejša molitev je sveta maša. Najpomembnejši zakrament ozdravljenja sta sveta pokora in evharistija skupaj - brez prve ni druge, vsaj ne v polnosti. Izrednega pomena je skupna družinska molitev ob večerih. Kot smo ugotovili z našimi starši, se da lepo to skupno molitev izpeljati v okviru večerje, da torej skupaj pojemo, se pogovorimo in potem zmolimo. Potrudimo se in prenesimo potem ta advent v vsakdanje življenje.

J kot JEZA

Cerkveni in družbeni antislovar (11)

V tokratni rubriki se bomo dotaknili jeze, čeprav bi se lahko česa drugega ali tudi koga drugega, kot recimo tudi velikega moža, ki je nosil jezo kot priimek, govorim seveda o Francu Jezi. 

Bogoslužno leto gre k svojemu koncu, november je mesec spomina na rajne, zato je na mestu tudi starodavni spev Dan jeze, Dies irae, če povemo bolj znano ime, ki je latinsko. Tista jeza je seveda drugačne narave, ker je to tisto ogorčenje, ki mora biti, je torej “dobra jeza”, ki obsoja slabo ravnanje, izraz pravičnosti. Božja jeza, ki je torej tu mišljena, je izraz najvišje pravičnosti. Tisto, kar opažamo okrog nas, pa je tista slaba jeza, ki tudi spada med sedmerico glavnih grehov. 

Zanimivo delo, ki obravnava te glavne grehe, je knjiga 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za

roge, ki je izšla pri založbi Emanuel že leta 2011, lani pa so jo ponatisnili. Veliko, res veliko je te jeze naokrog, te agresivnosti in destrukcije, precej manj mirnosti, preudarnosti, potrpljenja. Res je tudi, da danes velikokrat ne gre le za “kratko blaznost”, kot so jezo označevali v antiki, temveč se zadeva kopiči in kopiči, enkrat pa eksplodira. Morda je, ko že govorimo o jezi, danes veliko več prav tega kopičenja, potuhnjene jeze, kot je že tako ali tako veliko in preveč te potuhnjenosti. Soočenja nas je v tem potuhnjenem svetu strah, žrtve tega pa smo po malem postali že vsi. Tako ni nič čudnega, da se potem jeza in agresivnost kažeta drugod, da udarita iz ozadja, kot se, recimo, dogaja na cesti.

Mnogi se poslužujejo določenih športnih in fizičnih aktivnosti, da bi svojo jezo sprostili, a navadno večjega uspeha ni, ker še zdaleč ne gre le za fizično ali čustveno zadevo – žal mi je, a jeza je več kot čustvo. Premalo smo že nasploh pozorni na duhovno razsežnost človeškega bitja, zato pa mislimo oz. si domišljamo, kako bomo vse rešili, če bomo bolj poskrbeli zase v psiho-fizičnem smislu, kot rečemo, nič pa ne naredimo na duhovni ravni. Tako torej ostajamo, poleg vsega drugega, tudi jezni. 

Že res, da je jeza nekaj naravnega, ni pa nekaj spontanega, saj se sproži takrat, ko smo napadeni, ko ni zadoščeno pravici, ko le-ta ni spoštovana, ko smo užaljeni. Aristotel in Avguštin sta govorila o jezi kot maščevalnosti oz. kot o tisti, ki išče povračilo. Živimo v svetu in družbi, kjer je velika, če ne celo prevelika občutljivost za pravičnost oz. za pravico. Vsakdo se ima za upravičenega za nekaj, zato pa smo potem jezni, če se ne zgodi po naših pričakovanjih. Že pri črki H smo govorili o tem občutku upravičenosti, ko bi morali raje imeti občutek oz. odprtost za dar. Vse je danes postalo tako samoumevno, do vsega smo upravičeni, imamo pravico. Tako smo potem jezni na delovnem mestu, ker smo upravičeni do večje svobode pred šefom in kolegi. Doma sem upravičen do miru, ko pridem iz službe, do tega, da otroci ubogajo, da je obrok na mizi, če govorimo za moške. Žena je upravičena do tega, da pride njen mož takoj domov, da jo kdaj vendarle pogleda, da ji kdaj tudi pove, da jo ima rad, da je kaj pozoren do nje… V enem od naših zapisov smo govorili tudi o upravičenosti do otroka danes. Gorje, v glavnem, če so nam pravice kratene oz. če nam je kratena le ena od njih. 

Načeloma ne bi imeli nič proti jezi, če ni zadoščeno pravičnosti ali pravici, vendar pa je treba tudi vedeti, o kakšni in kateri pravičnosti in pravici ter pravicah govorimo. So različne ravni – nadnaravna, naravna, potem pa tudi subjektivna pravičnost ali pravica ter pravice, ki spet lahko veljajo za neko skupino ali posameznika. Guareschijev don Camillo je znal lepo, seveda v luči vere, razlikovati med različnimi ravnmi pravičnosti: “Pred Bogom nimamo nobene pravice, temveč samo dolžnosti. Bog ima do nas pravico, mi do njega samo dolžnosti”. Tako se potem velikokrat jezimo, ker mislimo, da smo bili do česa upravičeni, pa nam je to bilo krateno, nismo pa pogledali, ali smo do konca naredili v danih okoliščinah svojo dolžnost ali svoje dolžnosti. Jezus se je jezil na farizeje in pismouke, nebeški Oče se je jezil na ljudi, a Bog je Bog, svoje je naredil, pričakovati pa je bilo, da svoje naredijo še ljudje, da torej izpolnijo dolžnost. Kako težko jo je narediti, napraviti svoje delo, služiti. Potem se pa jezimo. 

Pa da ne bomo omenjali le krščanskih zadev, lahko citiram hindujskega misleca Tagoreja, ki velja za utemeljitelja sodobnega hinduizma: “Spal sem in sanjal, da je življenje veselje. Zbudil sem se in videl, da je življenje dolžnost. Delal sem in spoznal, da je dolžnost veselje”. Veliko je torej te neupravičene jeze in agresivnosti vse naokrog, premalo poglabljanja v življenje in življenja, premalo dela – na sebi, kakor tudi za to, da naredimo, kar smo dolžni. Premalo občutka za dar, posledično pa tudi odprtosti. Verjamem, da, če bi bilo več tega, bi bilo okrog nas precej manj pričakovanj za vsako ceno, tekmovalnosti, jeze, agresivnosti, nasilja.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Med idejo in resničnostjo

Zanimiv je evangeljski odlomek, ki ga poslušamo na to zadnjo nedeljo bogoslužnega leta. Spremljamo sicer besedni dvoboj med Jezusom in Pilatom, a ne gre le za spopad dveh idej, temveč gre za nekaj veliko globljega, kar zadeva pravzaprav vse naše življenje. Gre namreč za vprašanje tega, na čem in na kom gradimo svoje življenje.

Imamo vsaj dve besedi, ki se ponavljata, a je najbrž na koncu ključna beseda "resnica". Diametralno nasprotje imamo v tem, kakšna in katera je vsebina te besede za enega in kakšna za drugega. Na eni strani imamo političnega uslužbenca Pilata, ki se zadovolji s tistim, s čimer se tudi danes marsikdo zadovolji - s svojo državno "službico", položajem in oblastjo. Na drugi strani imamo Jezusa, ki nima nič od tega. Še več kot to - ve, da ga prav kmalu čaka smrt. Pilatova gotovost je v zemeljskih rečeh, kjer pa se ne zaveda, da v bistvu sploh ni gospodar nad seboj, saj mu je oblast dana od zgoraj, kar mu kasneje Kristus tudi jasno pove (19,11). Torej, nič zanesljivega - tisti, ki je nekaj dal, lahko tisto ali še več tudi vzame. Žal pa si tudi danes ljudje domišljamo, kako veliko imamo in koliko veljamo, pa čeprav je vse skupaj tako krhko in lahko v trenutku vse izgubimo. Pa tudi tisto vprašanje se postavlja, koliko je nekdo zares svoboden, ko je v službi nekega političenga ali podobnega sistema. Na pamet mi prihaja prizor iz Lukovega evangelija, ko je mlajši sin želel jesti celo hrano prašičev, a se je še pravočasno zavedel, da bi na ta način padel pravzaprav na njihovo raven. 

Tudi mi smo v tem, ker se hranimo s pravzaprav že pripravljeno hrano. Govorim o tem, da si tistih velikih vprašanj, življenjskih in onkraj življenjskih, ne zastavljamo več. Zadovoljimo se z odgovori, ki nam jih ponujajo drugi, navadno tisti, ki obvladujejo svet informacije in zabave, čemur v ZDA pravijo "infotainment", kakor nam je lepo pojasnil pred kratkim naš urednik Jurij. Po drugi strani pa seveda nismo zadovoljni z odgovori, ki nam jih daje krščanska vera. Pa tu ne govorim le o nauku katoliške Cerkve, ker tistega tako ali tako ne sprejemamo več, temveč govorim tudi o samem Kristusovem nauku, kakor tudi o svetopisemskem nauku. Vse to upoštevamo le relativno, kot je tudi za Pilata nekaj relativnega resnica - pač odvisno od ideje, ki jo nekdo ima. Razlika med obema je tista, ki vlada tudi med povprečnim današnjim kristjanom in povprečnim kristjanom prvih stoletij. Kristus je pripravljen za resnico umreti, podobno tudi kristjan prvih stoletij, Pilat in današnji povprečni kristjan pa ne. Zakaj? Ker Kristus in ti kristjani niso umrli ali bili pripravljeni umreti za neko idejo ali ideal, temveč za nekoga. Za besedo se skriva nekdo. Pri Pilatu in povprečnemu današnjemu človeku, tudi kristjanu, pa ima vsaka takšna beseda, kakršna je denimo resnica, le relativno vrednost, v resnici pa nič ne pomeni, je prazna. Če namesto besede resnica damo recimo "ljubezen", ni bistvene razlike. 

Tu ne bom dajal odgovorov, vabim pa k razmišljanju, komu pravzaprav posvečujemo svoje življenje, kdo mu vlada in kdo nam vlada. Tisti kralj, ki "ni od tega sveta" nas vabi, da bi šli globlje, da bi videli, kako pomembna je duhovna raven v našem zemeljskem življenju, ker vse drugo mine, nima obstoja. Lahko se seveda tudi zadovoljimo s tem, da se bomo hranili s tisto hrano, ki nam jo ponuja svet, a mi smo narejeni za več, za boljšo hrano. Tke hrane pa ta svet ne more dati.