Vabilo z obale

Dolgi evangeljski odlomek 3. Velikonočne nedelje je izjemno sporočilno bogat za nas in naše življenje. Če nekoliko naobrnemo zadnji stavek Janezovega evangelija, kjer pravi, da vse knjige sveta ne bi zadostovale za popis vseh Jezusovih besed in dejanj, potem pa nam ne bi zadostoval ves čas sveta, če bi se hoteli posvetiti celotnemu tokratnemu odlomku. Nekaj, kar pa velja vedno, je naše poistovetenje z Gospodovimi učenci, zlasti s tistim, ki navadno izstopa, to pa je apostol Peter.

Učenci so dobili jasna navodila, da naj gredo v Galilejo, kjer bodo videli Jezusa. Apostoli tudi gredo

v Galilejo, kjer se je vse skupaj začelo, vendar pa je njihova napaka v tem, da gredo povsem nazaj in  začnejo spet delati tisto, kar so delali, še preden so srečali Jezusa. Spomnimo se, kako je rekel pa Jezus Petru, ko je slednji bil še Simon, kako odslej ne bo več lovil rib, temveč ljudi. Kasneje se je ta obljuba sicer uresničila, kakor smo slišali v prvem berilu, a v evangeliju temu še ni tako. Zakaj? Ker Petrove oči, ki niso v prvi vrsti tiste telesne, temveč duhovne oči, še niso očiščene. Podobno velja tudi za ostale apostole, razen za enega, po izročilu je to Janez, ki ima svojo notranjost zamegljeno nekoliko manj od ostalih in potem prvi spozna Gospoda. Če pomislimo, Gospoda ni spoznala Magdalena, kakor tudi ne učenca na poti v Emavs, kar pomeni, da je treba za to, da bi spoznali poveličanega, vstalega Gospoda, ubrati neko drugačno pot.

To je prvo sporočilo za nas. Sprašujemo se, kako da ne spoznamo Gospoda, vendar pogosto ubiramo neke vedno enake poti, prepuščeni smo starim življenjskim vzorcem, ki so seveda napačni. Pri verovanju je več nevarnosti v tej smeri. Najprej lahko mislimo, da bomo do njega prišli s pomočjo neke družinske folklore, zato se tre cela množica ljudi na oljčno (cvetno) nedeljo in na blagoslovu velikonočnih jedi. Zato je tudi Božič postal samo neki družinski praznik, čeprav se po drugi strani lahko upravičeno sprašujemo, kaj smo naredili iz družine… Ne pomaga nam niti neko znanstveno dokazovanje, ne pomaga nam razum, ne pomagajo nam naši čuti, niti naša čustva. So stvari, ki so večje, tako od našega razuma, kakor tudi od naših čutov in čustev. Vera gre še naprej od tega in nam daje takšne vrste oči, ki so sposobne zaznati poveličanega Gospoda v našem življenju. Veliko ljudi prehitro zapušča pot vere, ne da bi nanjo niti dobro stopili, ker ostajajo na ravneh folklore, zgolj razuma, čutov in čustev.

Že večkrat smo dejali, da ne izključujemo vseh naštetih stvari, obstaja pa velika težava pomešanja sredstev s ciljem. Zato se je treba vedno vprašati, če so naš cilj dokazi za obstoj Boga ali Bog sam, če govorimo o razumarju. Podobno se je treba vprašati, če je cilj naše dobro počutje in dobra čustva ali Bog sam? V obeh primerih namreč velja, da je v življenju dovolj tako svetlobe kot tudi teme. Vse samo dobro je samo ne enem otoku, ki ga je sv. Tomaž More lepo poimenoval Utopija. Podobno danes radi iščemo predvsem odnose, namesto osebe. Tudi to je pomešanje sredstev s ciljem. Kakor je spraševal tiste, ki so ga prišli aretirat, tudi danes Jezus sprašuje tudi današnje kristjane, torej mene, tebe in vse nas: “Koga iščete?” Lahko seveda odgovorimo enako, a to ni pravi odgovor, saj ne iščemo neke zgodovinske osebnosti iz nekega kraja, temveč iščemo živo osebo, ki “s poveličanimi ranami kraljuje na veke”.

Lahko seveda pustiš vse skupaj in greš spet v tisto staro, kar si domišljaš, da obvladaš, a se potem izkaže, kot se je tudi izurjenim ribičem apostolom, da svojega življenja ne obvladamo. Nanj vpliva toliko reči, da se zelo zlahka zalomi in ni nobenega uspeha. Veliko ljudi tako danes živi, kot bi Boga ne bilo. Pravi izziv pa je postavil nekoč zaslužni papež Benedikt XVI., ki je dejal, da naj se trudimo živeti, kot da bi Bog bil, kot da bi obstajal. To seveda ni enostavno, ker se mora človek truditi živeti po krščanskih načelih, moliti in živeti zakramentalno življenje, vendar je prav takšen način življenja tisto, ki nas odpira podobnim navdihom in povabilom, kakršnega so slišali apostoli od sprva neznane osebe: “Vrzite na desno stran in boste našli!” Tisti svetopisemski izrek, da bo rešen tisti, ki bo vztrajal do konca, ni tako iz trte izvit. Večkrat se je izkazalo, kako se je trdo delo, tudi na duhovnem področju, obrestovalo. A seveda v današnjem svetu tega, da bi trdo delali in tudi potrpeli, ne poznamo več. Izrek sv. Benedikta: “Moli in delaj!” je zato še kako aktualen tudi današnjemu času. Če si bomo namreč postavili neki red v vsakdanje in molitveno življenje, če se bomo potrudili, delali in vztrajali, se bo to nekega dne obrestovalo. Pa ne le za nas osebno, temveč tudi v skupnosti, v kateri živimo, ne nazadnje pa tudi v državi in narodu, katerih del smo.

Luč v temino naših grobov

Kristusov grob je podoben vsakemu od naših grobov, ker je tudi njegova smrt takšna kot so naše smrti oz. je bila celo nasilna, kar naše večinoma sicer niso. Po medijih pa vidimo veliko teh okrutnih smrti, zato lahko rečemo, kako je ta konec človeškega zemeljskega življenja danes postal spektakel, da bi postala smrt nekaj oddaljenega, da je nihče od nas ne bi ozavestil. Ko vendarle doleti koga od naših bližnjih pa veste sami, kako ni prav nič nekaj oddaljenega, temveč postane smrt tudi moja. Ko doživimo smrt, nastane gosta tema in zbeganost. Na neki način tudi sami vstopimo v grob tistega, ki je umrl, sploh, če je to bil kdo od res bližnjih ali tudi kdo, ki smo ga poznali. Rekel bi, da je prav, da je tako. To je nujno dejanje, če hočemo to veliko zlo smrti kakorkoli osmisliti, najti vsaj majhen razlog za to, da upamo in verujemo.

Grob pa ne predstavlja samo smrti, temveč zlo nasploh. Gre predvsem za vse tisto zlo, ki človeka doleti, tega pa je kar veliko, če pogledamo, koliko je bolečine, bolezni in trpljenja na svetu, vsi pa smo ga v večji ali manjši meri deležni. Bilo bi utopično pričakovati, da v življenju tega zla ne bi bilo – tudi to je resničnost in del življenja. Bolj kot pa to zlo odrivamo nekam stran, da bi šlo v pozabo, bolj pride po neki drugi poti spet nazaj, saj vemo, kaj pravi ljudski pregovor, da »srečo iščemo, nesreča pa pride sama«. Na tem svetu je tako, da poleg luči obstaja tudi senca, še tako dobra stvar pa ima tudi svoje slabe plati. Tako je pač z zemeljskimi in človeškimi stvarniki. Nerealno bi zato bilo pričakovanje, da grobov ne bo več, lahko pa se zgodi nekaj drugega.

Na veliko soboto zvečer pride v cerkev le majhen plamenček, ki pa se nato od sveče do sveče razširi po celotni notranjosti stavbe. Morda se zdi to simbolno dejanje nekaj banalnega in brez veznega, vendar pa nam hočeš, nočeš sporoča, da je edina rešitev za nas ljudi ne v tem, da se skušamo svojih grobov znebiti, temveč raje ta, da vanje spustimo majhen plamenček luči, ki je sposobna pregnati temo. Verjamem in želim verjeti, da se za Veliko noč zbere malo večje število ljudi tudi zato, ker nas je še vedno veliko takšnih, ki želimo upati in verovati, da smrt ni zadnje dejanje našega življenja. Želimo res verovati skupaj s sv. Janezom Zlatoustim, da s prihodom Jezusa Kristusa med nas ljudi, zadnje dejanje ni več smrt temveč »zaspanje«, kot to pravijo vzhodni bratje kristjani, da bi se potem zbudili v neko naročje, v neki objem. Želimo upati in verovati, da nas čaka topel sprejem in objem našega dobrega nebeškega Očeta, našega brata Jezusa Kristusa in naše ljube Matere Marije. Spet ne govorimo le o smrti, temveč o vsem zlu, ki je del našega življenja – Kristusova vstajenjska luč sporoča, da nobeno zlo nima zadnje besede, četudi bi se sprva tako zdelo, temveč z njegovo pomočjo vse to postanejo premagljive ovire. Še vedno so ovire, a so tudi premagljive.

Noben naš grob ni in ne more biti kraj smrti oz. kraj, kjer bi zlo in smrt imela zadnjo besedo. V vsak grob lahko posije luč, pa če se zdi še tako brezupno. Francoski škof in duhovni pisatelj Charles-Louis Gay pravi lepo: »Je bil tisti Jezusov grob morda kraj smrti? Vsak grob je kraj smrti. V resnici pa, zaradi vere, ki je prava luč, ali je tisti grob skrival v sebi življenje ali smrt? Bilo je to življenje, tiho življenje, če hočemo, življenje, ki je bilo skrito in kot vsejano, čakajoč pravi trenutek, da se odpre in se razodene svetu, in vendar je šlo prav za življenje, in to kakšno življenje! Bilo je to vzvišeno, polno, kraljevsko življenje, ki je imelo oblast nad sabo, ki se je, potem ko je to svobodno želelo, skrilo za tri dni, da bi kmalu vzniknilo na plano ter preplavilo počasi vse, ker je močnejše od časa, širša od vesolja in globlja od pekla. Da, vse to, kar je umrlo v tebi, o moj Bog, je bolj živo od vsega ostalega, kar živi na nebu in na zemlji. Pšenično zrno spet vzcveti v klas – ne postane le en klas, temveč neskončna žetev, ki napolnjuje zemljo, obstane vse do zadnjega dne in božansko hrani našo borno človeškost. Vse življenje Cerkve, vse do konca sveta, vse nadnaravno življenje, podarjeno ustvarjenim bitjem, izvira iz tiste izdolbene skale, kjer je tvoje telo počivalo tri dni…«

Bratje in sestre, ne recimo tudi mi, da je vse zaman, da je vse zastonj. Nobena zahvala, nobena prošnja, nobena tožba, nobena solza niso zastonj! Ni zastonj nobena naša, še tako majhna molitvica, ni zastonj priti v domačo Cerkev. Tu namreč najdemo tistega, ki je sicer drobna lučka, a edini lahko razsvetli naše grobove, vse naše temine. Če najde le majhno špranjo, bo to naredila. Kot smo pa videli, ima ta lučka tudi to lastnost, da se veča in širi, dokler nas v notranjosti ne popolnoma razsvetli. Kot rečeno, verjamem, da si te luči želimo, zato ji odprimo vrata svojega srca. Svetloba slavno vstalega Kristusa naj razsvetli temino naših grobov! Blagoslovljeno Veliko noč! Kristus je vstal, resnično je vstal! Aleluja! 

Zaveza v krvi

Z mašo Velikega četrtka se začenja velikonočno Tridnevje. Začnemo pravzaprav s tri dni trajajočo mašo, zato Francozi denimo obredom Tridnevja skupaj rečejo kar »Velika maša« (La Grand Messe), saj se vse skupaj zaokroži šele s sklepnim blagoslovom pri maši velikonočne vigilije na Veliko soboto. Danes še posebej obhajamo spomin postavitve svete evharistije in službenega duhovništva. Evharistija nosi že v svojem imenu hvaležnost, ki naj bi bila še zlasti danes posebej navzoča v nas, saj je Jezus samega sebe podaril za naše odrešenje in v spravo za naše grehe, zagotovil pa je tudi, da bo po duhovnikih ostal med nami resnično, ne le duhovno navzoč.

Slišali smo o velikonočnem jagnjetu, ki so si ga morali priskrbeti Judje za obhajanje svoje Velike

noči. To jagnje, ki so ga v vsaki verni hebrejski družini vsako leto žrtvovali je moralo biti neoporečno, torej brez kake napake, zato je že znamenje, ki je usmerjeno na tisto pravo Jagnje, ki je Jezus sam, žrtvovan na oltarju križa. Njegova prelita kri je njegovo življenje, ki se je za nas prelilo, se še preliva in se tudi bo prelivalo do konca sveta za nas ljudi, da bi ne bili več zapisani zlu, bolečini in smrti, temveč bi v moči te svete hrane lahko te stvari bile le prag, ki ga je potrebno prestopiti, da se zares osvobodimo, da rastemo in zares zaživimo, kakor tudi, da temu življenju ne bo konca.

To so seveda tako velike skrivnosti, da lahko tu na široko blodimo in debatiramo, vseeno pa nam prav simbolika krvi da razumeti, kaj pomeni tista »zaveza v krvi«, o kateri govori apostol Pavel, kakor tudi evangelist Luka v svojem pasijonu, ki smo ga poslušali v nedeljo. Zaveza pomeni, da se neka oseba popolnoma podari, z vsem svojim življenjem, drugi osebi, če pa hoče druga oseba s prvo zares združena, mora tudi se mora tudi sama podariti z vsem svojim bitjem, z vsem, kar je in kar ima, prvi osebi. Sicer bo kdo rekel, da to nima smisla, ker se ne vidi, vendar temu ni tako. Če se dve osebi ne podarita druga drugi najprej na duhovni ravni, se to ne bo nikdar zgodilo tudi na duševni oz. psihični ter na telesni oz. fizični ravni.

Ne gre le za izmenjavo dveh volj ali za izmenjavo na ravni želja, niti za neko čustveno podaritev, kakor tudi ne za zgolj telesno podaritev, temveč je zadeva bistveno globlja in vse omenjeno vključuje. Ko nam Kristus izroča svoje telo, izroča sebe v celoti. V današnjem svetu, ki ga zaznamujeta tržna in materialistična logika, to seveda težko razumemo, vsem pa so na očeh posledice tega, da med dvema osebama velikokrat ne pride do te »zaveze v krvi«, temveč je vse le na fizični in čustveni ravni, globlje od tega pa ne gre.

Do te omenjene zaveze v krvi mora prihajati najprej pri sveti evharistiji, pa tudi seveda pri drugih zakramentih, da bi do nje prihajalo tudi v našem vsakdanjem življenju, zlasti v naših medčloveških odnosih, še zlasti po naših družinah, naših delovnih mestih, v naših prijateljstvih in še kje. Vsakdo od nas je poklican k temu, da pri sveti maši svoje življenje popolnoma razgrne pred Troedinim Bogom, sveto Materjo Marijo, angeli in svetniki, vsemi blaženimi, vernimi dušami, torej pred Bogom in celotno Cerkvijo, ki je z nami še posebej navzoča prav pri sveti evharistiji. Če je Jezus dal do zadnje kaplje svojega življenja zame, sem poklican, da mu tudi sam izročim svoje življenje v celoti. Zato se pri maši zahvalim za vse dobro in lepo v življenju, kakor tudi za vse ljudi mojega življenja, ker je maša zahvalna daritev. Gospodu izročim tudi vse prošnje, ki jih nosim v svojem srcu, ker je maša prosilna daritev. Potožim mu tudi vse gorje, torej vse tisto, kar me teži in boli v življenju, kar so mi prizadejali drugi, pa tudi to, kar sem sam prizadejal hudega, kakor tudi vso svojo nezvestobo, površnost, nedoslednost, ter svoje opustitve, ker je maša spravna daritev. Na ta način pa Gospoda resnično hvalim in slavim, ker je, kot pravi sv. Irenej, »Božja slava živi človek«, sveta maša je namreč hvalna in slavilna daritev. To je najboljše možno sodelovanje pri maši, saj Gospod sprejema naše darove, ki mu jih pri našamo, da jih poveliča ter nam jih kot takšne potem izroči. Potrudimo se za takšno sodelovanje pri maši, da bomo prejemali sadove Duha, ki si jih želimo in jih omenja sv. Pavel: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23a). Če bo to postala vsakodnevna pobožna vaja zvečer, preden ležemo v posteljo, bomo še lažje vse to prinesli Gospodu vsakokrat, ko pridemo k sveti maši. Saj velja že med nami pravilo, da je največje darilo prav tisti človek sam, ki pride na obisk, zato se pa velja potruditi, da se v celoti izročimo tistemu, ki se nam sam izroča, da bi ga lahko zares sprejeli vase. Sam namreč pravi »(S)prejmite in jejte … (S)prejmite in pijte,« kakor se glasi pravilni prevod posvetilnih besed (gr.: »Labete!«, lat.: »Accipite!«)

R kot RAZSVETLJENSTVO

Cerkveni in družbeni antislovar (18)

Velja se zaustaviti ob zgoraj navedeni temi, saj ta miselna smer še kako vpliva tudi na današnje življenje, razmišljanje, odločanje in še kaj, tudi v sami Cerkvi, čeprav zagotovo ni samo ta miselni tok tisti, ki vpliva. Zagotovo bi se morali zaustaviti še pri mnogih drugih miselnih tokovih, kot so recimo, nominalizem, humanizem, renesansa in podobni, a bo najbrž za to še priložnost, prostor je pa vsakokrat omejen. 

Razsvetljenstvo se je zelo diskretno in postopoma prikradlo zlasti po kulturni poti v evropsko in zahodno družbo, začenši z 18. stoletjem, njegovo delovanje pa je bilo zelo močno vse tja do začetka druge polovice 20. stoletja, ko je to gibanje stopilo v krizo, vendar ima še vedno določen vpliv, četudi smo že kar krepko zakorakali v 21. stoletje po Kristusu. Razsvetljenstvo je gibanje, ki na temelju razuma samega, kot temeljnega in pravzaprav edinega vira človeškega mišljenja in življenja, želi pripeljati do nekega novega spoznanja. 

Zato so razsvetljenci seveda zbirali vse tisto, kar so dobrega spoznali pred njimi, a so to počeli le na podlagi svojih kriterijev in prepričanj. Tesno je zato z razsvetljenskim gibanjem povezano tudi enciklopedično, saj so znanje zbirali v enciklopedije. Kaj najdemo notri? Vse tisto, kar se da razločiti čisto razumsko, kar pa ne spada k “eksaktni znanosti”, ne le, da ne spada v enciklopedije, temveč se razsvetljencem in enciklopedistom s tem sploh ne zdi vredno ukvarjati. Še več, te zadeve naj bi človeku kot takemu škodile. Na tako omejeno razumljenem razumu se je skušalo tudi oblikovati družbo. 

Posledice takšnega gledanja pri organiziranju družbenega življenja smo lahko videli na lastne oči; čeprav nekoliko spremenjeno, pa se tovrstni poskusi dogajajo še dandanes, ker se seveda iz preteklih spodletelih poskusov nismo kaj prida naučili. Pa poglejmo malo, kako so si zadeve predstavljali, da vidimo, kako ni kaj dosti drugače niti danes. Kultura se mora izkazati in se konkretizirati v nekem družbenem projektu. Povedano drugače – glede na to, da je človeštvo kot celota skupek posameznikov (posameznik oz. individuum je stopil na mesto osebe), vsak od teh pa se ima za gospodarja vsega univerzuma (čemur kristjani pravimo stvarstvo), se mora uresničiti edini zares človeški in človečni družbeni projekt. Priti mora do takšnega tipa družbe, kjer temeljne pravice posameznika ne bodo ovirane ali kratene, temveč bodo uresničene. To je tudi edini zares znanstveni projekt, poleg tega, da je edini zares “human”, kot se rado reče. 

Ker nimamo več oseb, temveč posameznike, so se danes zadeve zelo razširile v imenu neke znanosti in znanstvenosti, tako da se veliko ne le govori, temveč tudi dela v smeri pravic živali, pa tudi okolja, ko imamo raznorazna ekologistična gibanja. Vsekakor je prišlo do spremembe v religioznem, torej verskem, pojmovanju, saj je človeštvo od začetka razsvetljenstva naprej naravnano zlasti v horizontalnem smislu. Imamo tako človeško kraljestvo, ne več Božjega, za katerega si moramo prizadevati, kot rečeno, pa je to pripeljalo tudi do tega, da je to človeško kraljestvo prepustilo mesto živalskemu kraljestvu (če pustimo tu ob strani odlične čokoladice s sličicami živali), pa tudi kraljestvu narave oz. Narave. Družbo morajo podpirati zgolj znanstveni kriteriji, urejati pa jo zato mora politika kot eksaktna znanost. Na mesto vere je tako že kdaj stopil omenjeni človeški in družbeni projekt. Ker pa je duh ušel iz steklenice in se ga ne da več nadzorovati, je danes bolj pomemben živalski in okoljski projekt, kar je že davno spoznala tudi politika, človek je velikokrat kar v napoto, osebe pa tako ali tako ni, če imamo le posameznike. Zato nimamo niti prave družbe, kaj šele, da bi imeli skupnost – skupnosti ni več, kot smo že večkrat opozorili, a je lepše takšnih opozoril ne slišati. Čeprav smo tako le nametali nekaj smernic, jih je vseeno dovolj, da se vsaj malo zamislimo.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Beseda se rodi iz tišine

V znanem evangeljskem odlomku, ki govori o prešuštnici, se lahko prepozna vsak izmed nas, in sicer tako v koži grešnice same, kot tudi v koži pismoukov in farizejev. Tisto: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen..." je še prelahko nalepiti vsakemu od nas kot specifikacijo, ker smo namreč grešniki prav vsi ljudje: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave" (Rim 3,22-23). Smo pa tudi vsi mi kot evangeljski pismouki in farizeji. Ne izkoristimo namreč priložnosti, da bi ostali tiho in se zamislili nad samimi sabo, temveč govrimo veliko in preveč - posebej o drugih. 

Zanimivo je tako opazovanje reakcije našega Gospoda, ki ostane lepo tiho. Oglasi se šele, a zelo na kratko, kar pa je dovolj, ko sogovorniki ne nehajo pritiskati vanj. Zakaj je zanimivo, ker je odlomek kot nalašč na 5. postno nedeljo, ki ji pravimo tudi tiha. Spet nam ta nedelja ponudi tišino kot izredno pomembno, če ne ključno vrednoto, da bi lahko potem primerno uporabljali dar besede in govora. Prava beseda in pravi govor se morata namreč vselej roditi iz tišine in poslušanja. Pri nas ljudeh temu seveda večinoma ni tako, temveč velja prej tisto pravilo, da je treba govoriti in govoriti, kričati in kričati - nekaj bo že ostalo. Ostane res marsikaj, veliko pravzaprav. Vendar so to ruševine in prizadetost, kar pač ostane za našimi besedami in hrupom. 

Tako je na tem svetu, da se najboljše rodi iz miru in tišine. Ko govorimo o cerkvenih zadevah, se je iz tišine recimo rodila koralna glasba, ki je latinskemu bogoslužju lastna. Seveda pa tišine in miru danes ne maramo, ker nas praktično prisilita, da se ukvarjamo sami s sabo in s tistim, kar nas označuje. Vendar, kaj je krščanska vera brez tega? Kvečjemu neka ideja ali filozofija, kar so danes zagotovo postale ljubezen, usmiljenje, pravičnost... 

Vse skupaj smo popredmetili, zato pa GOVORIMO O - marsičem. Govorimo o ljubezni, usmiljenju in pravičnosti. Veliko tudi govorimo o ljudeh, zlasti drugih. V zvezi z ljudmi, je danes nekaj izredno modernega veliko govoriti o odnosih. Ko tako govorimo o razno-raznem, pomeni, da je vse to predmet našega opazovanja, torej tudi naši odnosi. Torej smo prav taki, kakršni so pismouki in farizeji v evangeliju, ki so govorili o ženi, o postavi, o Mojzesu in o Bogu. Kristjani smo velikokrat prav takšni.

Na drugi strani imamo Kristusa, ki GOVORI Z nekom - s pismouki in farizeji, s prešuštnico... Seveda pa veliko tudi govori z Bogom, da bi potem lahko ljudem tudi govoril o njem. V svoji prvi okrožnici nam je papež Benedikt XVI. lepo povedal naslednje: “Kristjanova vera ne izvira iz neke etične odločitve ali velike ideje, temveč iz srečanja z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje, s tem pa tudi odločilno usmeritev.” (Benedikt XVI., Bog je ljubezen, 1). Tako vidimo, kako niso bistveni zares naši odnosi, ki so vselej le sredstva, temveč osebe, z veliko in malo začetnico. Kot je lepo dejal don Giussani, je bilo v preteklosti veliko osebnosti, o katerih se da marsikaj po vedati, ni pa mogoče govoriti z njimi. Zelo žalostno bi bilo tako v tem pogledu, če bi tudi danes Bog, Jezus Kristus, pa tudi naši bližnji bili le osebnosti. Niso namreč najpomembnejši odnosi, temveč osebe - brez njih ni nobenega odnosa. Govoriti o nekom je lahko, govoriti z nekom je precej težje. Tudi zato, ker to zahteva tišino in poslušanje.

 Zato smo povabljeni, še zlasti v tem drugem delu postnega časa, da bi znali malo več prisluhniti tišini in drugim, šele nato pa tudi k temu, da bi bolj umerjeno (torej s pravo mero in pretehtano) ubsesedili, kar je treba. Tako bomo znali prav ceniti dar besede in govora, pa tudi dar oseb, ki so nam dane v življenju, z veliko in malo začetnico.