W kot WOLFE 2

Cerkveni in družbeni antislovar (50b)

Govorimo torej o Wolfu in najprej o njegovih »radical chic« buržujih, ki v svoji nezrelosti vse presojajo po sebi in so prepričani, da imajo ključ razumevanja vsega in da so središče sveta. Slednji so bili, takrat, ko je pisal, in so še vedno otročji v tem, da želijo spremeniti tisti svet, ki se spremeniti ne da, ker ga je najprej potrebno sprejeti takšnega, kakršen je, predvsem pa je ta svet potrebno dobro opazovati, saj je bil tu že pred nami in bo še tu za nami. Zakaj? Ker ga seveda nismo naredili mi. Kadar človek to spozna, prične živeti svet oz. v njem in preneha biti buržujski. Preneha misliti revolucionarno in postane proti revolucionaren, kakor se tudi nauči tega, da je hvaležen za tisto, kar ima in za tiste, ki jih ima. 

 

Wolfovi »radical chic« so bili tako mrtvi že v času njegovega pisanja, pa se tega niso zavedali, kakor

se tega ne zavedajo niti sedaj, ko je umrl tisti, ki jih je s svojim pisanjem »uničil«. Nanj so po nekaj mesecih že pozabili, ob času smrti pa so seveda točili krokodilje solze. Še vedno pa velja tisto, kar je Wolfe preroško napovedal, da namreč gre za jalove, impotentne ljudi v njihovem bistvu. To vidimo, on pa je to videl že prej, precej prej. 

 

Kot vidimo na slikah, je šlo za vselej urejenega in elegantnega moža, ki je bil vedno v beli obleki, obleki čistosti, pa ne zato, ker bi sam bil brez greha, temveč zato, ker je greh klical z njegovim pravim imenom. Vedno je torej znal reči bobu bob, kot je slovenski rek. Pravzaprav pa je rekel, da je nosil »vanilijevo« in ne belo obleko, a to so podrobnosti. Težava je v tem, da je Wolfe iskal tudi podrobnosti. Bil je torej vedno »chic«, nikdar pa »radical«, vsaj ne v tistem političnem smislu, kakor ga vidimo recimo v Italiji. Bil je konservativec z juga, in sicer iz slavnega Richmonda v državi Virginia, kjer še vedno razumejo, da mora vladati neki red, neka hierarhija, kar je odsev urejenosti duše in posedovanja smisla življenja. Bil je gentleman v belem, z velikim spoštovanjem in obvladanjem jezika, zelo kreativen, a še pred tem zelo delaven. Potrjeval je tako, da je potrebnega precej več trdega dela kot pa kreativnosti in inspiracije oz. ravno za to, da slednji dve prideta do človeka. 

 

Zato je vedno bil pred ostalimi, kot recimo leta 1968, ko je predvidel, kako želijo le doseči prvo mesto v hedonističnem narcizmu pod vplivom drog – napisal je knjigo »The Electric Kool-Aid Acid Test«. Nato je napisal hvalnico herojstvu majhnega človeka z »The Right Stuff«. Zanimivo je pokazal na to, kam pelje seksualno sprevržena družba z »I Am Charlotte Simmons« - najstnik se osvobodi vseh zavor in se počuti kot Prometej, nato pa postane le meso za posilstvo. Vmes se je posvetil še materialističnemu in brezbožnemu scientizmu v delu »Sorry, but Your Soul Just Died«. Odličen je zapis ob smrti astronavta Johna Glenna (1921-2016), saj je Wolfa močno zanimalo vesolje, red univerzuma, ta izvirna tišina, prostranost vsega, še bolj pa skrivnost, ki se skriva za vsem tem. Koliko od naštetega lahko preberemo v slovenščini? Vprašanje je retorično. Zato sem na koncu hvaležen za TV, da znam italijansko.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

W kot WOLFE 1

Cerkveni in družbeni antislovar (50a)

Dvojni V sicer ni naša črka, ampak smo se odločili, da se spomnimo osebnosti, ki je umrla letos, to pa je ameriški časnikar, pisec in pisatelj Tom Wolfe. Sicer je prišel na vrsto šele sedaj, čeprav je umrl v 89. letu starosti že 14. maja letos, a črka je črka, odločitev pa je padla že prej. Tako kot mnogi, kaj dosti tega možakarja nisem poznal, razen tega, da sem vedel za njegovo skovanko določenega dela družbe kot »radical chic«, a mi je zanimanje vzbudil najprej naš urednik Jurij, potem pa prijatelj Marco Respinti, novinarski kolega iz Milana, ki ima tudi hrvaške korenine. 

 

Dobil sem zagotovilo, da gre za t.i. časnikarsko »veliko pero«, pa sem se pozanimal, kako je kaj s tem, potem ko sem si priskrbel kar nekaj njegovih knjig. Ugotovil sem namreč, da Wolfa pravzaprav nihče (vsa čast izjemam, seveda!) ni poznal. Tudi film, ki je nastal po njegovi knjigi, je že prestar, da bi še bil komu, razen redkih, zanimiv. Govorimo seveda o filmu, ki je nastal po istoimenski knjigi, »Kres ničevosti« (»The Bonfire of the Vanities«), ki nam pove, kakšne so lahko skrajne posledice t.i. »kapitalizma« oz. tega, da nekateri ljudje prodajo dušo napačnemu bogu. Radical chic smo rekli, kar bi na daleč lahko primerjali s slovenskim delom Janka Kersnika »Jara gospoda«, le da govori o novopečenih ameriških milijonarjih, ki se zbirajo okrog kulturnih osebnosti, v tem primeru je to bil pianist Leonard Bernstein (1918-1990), in prazno govoričijo ter pišejo svoje čeke za razno-razne reči, med drugimi tudi za t.i. »filantropijo«, kot se navadno zadevo imenuje na Wikipediji, ko znane osebnosti mečejo drobtinice s svoje bogate mize v neke dobre namene. 

 

Zato je potrebno brati Wolfa, ki s svojim ostrim jezikom obračunava s tovrstnimi hinavščinami, seveda zlasti s tistimi, ki jih je doživljal v svojem okolju, a je to isto okolje z globalizacijo prišlo tudi v naše domove preko televizije. To branje je v zadovoljstvo in zabavo, predvsem pa vzbudi kritično razmišljanje v človeku, ki je morda že kar malo zaspal v svoji nekonfliktnosti. In vendar imamo tudi pri nas številne, ki so marsikam prišli po vezah, ki opletajo s praznimi parolami po visokih položajih, a seveda tega ne počno s svojo denarnico. Tudi prej ni bila njihova, temveč očetova. Wolfe je torej predvidel ta nihilizem zgornjih slojev, do katerega je najprej pripeljala sprevrženost same človčnosti in človeškosti vpletenih, potem pa je prišla seveda na ta teren še ideološka sprevrženost. Gre za t.i. »buržoazijo«, pa naj bodo to marksisti, liberalci, fašisti, krščanski demokrati, celo določeni kleriki. Gre za sploščenost njihovega pogleda, ker mu manjkata tako globina kot višina, vidi pa le tuzemskost, morda pa lahko celo trdimo, da je vse skupaj zreducirano na koncu le še na točko »jaz«. Vsekakor gre za jetnike svojih lastnih predstav in za nezrele osebnosti. S še enim zapisom nadaljujemo prihodnjič.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

V kot VAS 3

Cerkveni in družbeni antislovar (49c)

Kanadski komunikolog McLuhan je bil v preučevanju medijev izviren in je zgodovino napredovanja komunikacij razdelil v tri obdobja: 1) ustno izročilo, ki je veljalo za »zaprto družbo«, ki živi v medsebojnem sožitju »plemensko slušno kulturo«, le-ta je prostorsko zaokrožena, osnovana na pripovedih (ki so jih v moderni dobi označili za »mite«) in ne pozna indivudualnosti; 2) obdobje pisave in tiska – tadva prelomita plemensko ravnovesje, uho zamenja oko, kar pospešuje vzročno pogojeno miselnost, razumskost in linearno komunikacijo posameznikov; 3) elektronsko obdobje, v katerem mediji krožno razširijo svoj »živčni sistem« na ves planet, vsak človek je udeležen v težave drugih, na globalni ravni pa se spet pojavijo takšne vrste odnosov, ki so podobni tistim, ki so se dogajali na vasi.

Ko živimo v postindustrijski družbi, smo šli še dalje od te časovne razporeditve, saj prehajamo, če že

nismo prešli, od informacijske družbe, ki jo obvladujejo masovni mediji in enosmerna sporočila med enim virom in več naslovniki, h komunkacijski družbi, ki jo zaznamuje multimedialnost ali večpredstavnost, kjer sovpadajo TV, računalniki in druge telekomunikacijske naprave, kjer je osebek istočasno naslovnik in vir večsmernih sporočil. Kdor pravi, da je kak medij bil popolnoma izpodrinjen, se moti, saj je sicer res neki medij zamenjal drugega v naslednji novi dobi, vendar ga ni popolnoma uničil – stari medij se je predrugačil, našel nove oblike in prostore, kjer lahko deluje naprej, vsekakor pa deluje po nekih načelih, ki se jih pojmuje kot »naprednejše«. Tako je storila pisava z ustnim izročilom, časopis s knjigo, kinematograf s fotografijo, televizija z radiom, prav tako pa se dogaja tudi z večpredstavnostjo in internetom.

McLuhan je trdil, da so elektronski mediji ukinili tako čas kot prostor. Se je res zgodilo prav to, ali pa sta čas in prostor nazadovala od prvotnih dejavnikov, ki vplivata na prav vsak medosebni odnos, do dejavnikov, ki vplivata le na določene oblike medosebnega občevanja. Vseeno pa McLuhan ni uporabljal klasične metodologije, saj ni delal klasične analize, temveč je rekel, da raje dela neke vrste »izvidništvo«, s tem, da je pristopal »mozaično« k zadevam. Takšen pristop je namreč imel za bolj učinkovit v primerjavi z racionalno-logičnim. Ko se pa sprašujemo, kako je končala »globalna vas«, se je najbolje nasloniti na kategorijo »prostora«. Meyrowitz razlikuje med fizičnim in družbenim prostorom. V ustni in pisni kulturi sta ta dva prostora ostala povezana, so pa stvari spremenili elektronski mediji, saj ko komuniciramo preko njih, naše stvarno nahajanje več ne določa, kje in kaj smo na družbeni ravni.

To je eno, v internetni dobi pa lahko rečemo, da se je zgodil še en ključni preobrat, saj v bistvu nimamo več le enega sveta, temveč dva – še virtualnega. Internet tako ni »medij«, temveč »svet«, tako da imamo danes tudi dve globalni vasi. Tu bi bilo za povedati še veliko, da ne rečemo ogromno, a bo najbrž o teh tematikah še veliko mogoče govoriti, vsekakor pa priporočamo vsem, ki določene informacije »lansirajo« in oblikujejo mnenja ljudi, da upoštevajo dejstvo dveh globalnih vasi in da se lahko mnogi tako ali drugače prepričajo, kakšne so informacije, ki jim jih nudijo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

V kot VAS 2

Cerkveni in družbeni antislovar (49b)

Obstaja torej danes še globalna vas oz. lahko o njej še vedno govorimo v svetu, v katerem imajo posamezniki svobodo, da si informacije celo »izdelajo« po želji, in sicer s pomočjo multimedijske interakcije in medmrežja? Najprej se je treba za odgovor ozreti jasno na to, kaj ta globalna vas sploh je, da bi se potem lahko ozrli na trenutno stanje, pa da lahko nato kritično pretresemo izraz in vidimo, kaj lahko pove današnjemu času. 

 

McLuhan izraz uporabi že leta 1962 v delu Gutenbergova galaksija ('The Gutenberg galaxy'), kjer se ukvarja tudi s pojavom fragmentacije, ki se je začela z iznajdbo tiska, kakor smo že pisali. Pravi takole: »Pospešek v elektronski dobi je za zahodnega človeka ... nenadna implozija in fuzija med prostorom in funkcijami. Naša civilizacija ... vidi, kako se vsej njeni mehanizirani fragmenti nenadoma in spontano reorganizirajo v organski in vseobsežni skupek. To je novi svet globalne vasi«. Če se dobro pogleda, McLuhan ni prvi, ki bi se skliceval na »vas«. Že Robert E. Park, sociolog čikaške šole, uporabi leta 1923, ko študira »mesto«, to metaforo, da bi opisal novo urbano resničnost, ki jo je prinesel vpliv medijev, posebej v tem primeru časopisov: »Časnikarji in tisk težijo, zavestno ali nezavestno, da odslikavajo v mestu, kolikor je pač mogoče, življenjske razmere »vasi«. Na vasi so se vsi poznali, se klicali po imenu. Vas je bila demokratična. Tudi naša danes je država vaščanov. Naše institiucije so v bistvu tiste, ki jih najdemo na vasi. Na vasi so bile kvante in javno mnenje glavne moči družbenega nadzora«. 

 

Če se vrnemo k McLuhanu, potem lahko za razumevanje »globalne vasi« uporabimo njegov znameniti moto »medij je sporočilo« (»the medium is the message«), ki je sinteza t.i. »tehnične teorije« - slednja predstavlja bistveni doprinos avtorja k zgodovinski analizi komunikacij. »Elektrika predstavlja radikalno, prežemajoče in decentralizirano sporočilo, ki se prestavi v odstranitev tistih dejavnikov časa in prostora, ki sta pogojevala naše življenje vse do včeraj. To je tudi bistveno sporočilo radia, telegrafa, telefona, televizije in računalnikov – to so vse sredstva, ki nam, ne glede na to, kako jih uporabljamo, sporočajo, da sta prostor in čas odpravljena, istočasno pa ustvarjajo zavzetost v globini. Sama elektrika je sporočilo. »Sredstvo je sporočilo«. 

 

Globalno vas danes poziva zlasti princip globalizacije kot odločilni dejavnik, bomo pa videli prihodnjič, da je še kar nekaj drugih principov, ki so s tem povezani. Vsekakor globalizacija deluje na mnogih ravneh, ki se med seboj prepletajo, povezujejo, na ta način pa tudi ojačajo, potem pa prodrejo na mnoga področja, od gopolitičnega do ekonomskega, od družbenega do kulturnega. Kar se zgodi na kateremkoli koncu zemlje, je kot da bi se zgodilo pod našim balkonom. Zahod npr. ne more spregledati, da je ogromno ljudi na svetu materialno revnih, pa ne samo iz humanitarnih razlogov, temveč tudi zato, ker migranti pritiskajo na naše meje ter zahtevajo sprejetje, delo in integracijo, s tem pa vzpostavljajo nove težave tam, kjer imamo že ogromno lastnih. 

 

Kaj ta čas delajo mediji? Ker pravi McLuhan, da so danes »edine novice slabe novice«, nam sporočajo razne nesreče, katastrofe in krivice. Vse to po eni strani kliče k odgovornosti, po drugi strani pa vnaša frustracije. Ko smo tako tesno skupaj, sicer res to privilegira neko »homologacijo« različnih ras in kultur, kar bi nekateri tako radi vsilili, a odsotnost razlik je vedno bila in je škodljiva in kvarna, ne le za neko skupnost, temveč tudi za posameznika oz. osebo, če rečemo krščansko. Globalizacije torej ne moremo sprejemati pasivno, nekritično ali sprijaznjeno. Nadaljujemo v še enem delu.

Objavljeno v tedniku Novi glas 

V kot VAS 1

Cerkveni in družbeni antislovar (49a)

Še do nekaj desetletij nazaj je vas pač bila vas, torej naselje na podeželju, izven mesta, morda kmečko, ali vsaj z določenimi kmečkimi lastnostmi in prvinami. Za nas mestne mulce (odraščal sem v Novi Gorici prvih 14 let) je bilo po eni strani vedno zanimivo iti na vas, čeprav smo vselej na podeželje gledali nekoliko zviška, kakor smo se pač v mestu naučili. Veliko smo tako hodili v domače kraje staršev, pri nas sta to bila Most na Soči in Prvačina, od koder sta bila doma oče in mama, pa tudi po drugih vaseh smo bili veliko, kjer so pač bili strici in tete. Za to, da so po vaseh le še določene kmečke prvine, še vedno drži, ni pa več tistega kmečkega sveta, o katerem smo naše generacije lahko le še brali v knjigah in poslušali v pripovedovanjih staršev, starih staršev in drugih. 

Te prvine so danes tudi vse, kar je od pravih vasi še ostalo, vse drugo se je spremenilo. Danes

gledanje zviška mestnih mulcev na vaške nima več smisla, ker v miselnosti med obojimi pravzaprav več ni razlike, vsaj bistvene razlike ne. Tisto, kar je med današnjim mestom in vasjo drugače, so le še neke zunanje lastnosti, ki so precej obrobne in nepomembne, vse ostalo se ne razlikuje. Vas se je tako spremenila, ker se je svet spremenil, pravzaprav pa je zares ves svet postal vas, kakor pravi tudi italijanski rek (»Tutto il mondo è paese«), ki je postal dandanes še kako resničen. Če je včasih ta rek svet združeval v določenih slabih lastnostih človeštva, pa je v današnjih časih teh skupnih lastnosti človeštva še več, da ne rečemo ogromno. 

Prišlo je tako do posebne vasi, to pa je »globalna vas«, kakor je svet z oksimoronom (za kar slovar pravi, da je »bistroumni nesmisel«) označil sloviti in genialni kanadski komunikolog Marshall McLuhan. S tehnološkim razvojem so se razvila namreč tudi komunikacijska sredstva, zlasti je do tega privedla uvedba satelita, ki omogoča komuniciranje na veliko razdaljo v realnem času. Svet je tako pravzaprav postal majhen, posledično pa prešel na značilno vaško obnašanje, vsaj na neki način se lahko tako trdi. Res, da si obe besedi v zvezi »globalna vas« pravzaprav nasprotujeta, a privedeta do podobnega pravilnega in bistroumnega pomena, kakor ga imamo pri reku: »Hiti počasi« (»Festina lente«). Vas je osnovna oblika človeškega naselja, ko pa rečemo, da je nekaj »globalno«, to pomeni, da se nanaša na ves svet. To, kar nas bo v prihodnje zanimalo s pomočjo metafore kanadskega komunikologa pa je, koliko ta metafora in retorična figura še velja oz. v kaj se je vse skupaj razvilo. Z našim razmišljanjem nadaljujemo prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas