Naša dva novčiča

Osrednja oseba današnje Božje besede, zlasti prvega berila in evangelija, omenjena pa je tudi v psalmu, je vdova. To je figura, ki je bila v judovski družbi na samem robu, saj je smrt njenega moža pomenila tudi njeno družbeno smrt. Izgubila je namreč svojo pravno gotovost, pa tudi finančno podlago in se je pogosto zgodilo, da je morala za svoje preživetje in preživetje družine beračiti. Za družbo je taka ženska postala nihče, neki nebodigatreba, družbena smet. Na vdovo seveda iz vseh teh razlogov nihče ni bil pozoren, nihče je ni videl, opazil, od vseh je postala zavržena. Obsojena je bila na propad, na nič. Zlasti, če je prišla v deželo lakota. 

Danes je tudi med nami veliko takšnih "vdov", kamor spadajo vsi tisti ljudje, ki so na robu družbe in nima nihče oči zanje. To ne nujno pomeni, da jih ne vidimo fizično, da jih ne opazimo, kolikor bolj to, da nas ne zanimata njihova stiska in usoda. Na to je sicer tu treba opozoriti, saj se je v naši družbi ta socialni čut skoraj povsem izgubil. Izgubil se je, ker ni več skupnosti. Skupnosti ni več, ker se je izgubil čut za občestvo svetih, ki je izredno pomemben del Cerkve same. Zato pozabljamo tudi na tiste »vdove«, ki so duše v vicah in čakajo na našo pomoč. 

Vdovi iz Božje besede sta izpostavljeni zaradi svoje drže, ker bi kaj lahko ravnali tudi drugače, izpostavljeni pa sta zaradi svojega zaupanja v Boga in njegovo previdnost. Prva vdova bi lahko ne naredila jedače najprej za Božjega moža Elíja, ampak bi ga kaj lahko napodila iz hiše in mu rekla, naj se pobere tja, od koder je prišel, pa tega ni naredila. Prav tako bi druga vdovalahko pogledala na levo in na desno, da bi videla, če je slučajno kdo ne opazuje, potem pa v zakladnico vrgla en sam bakreni novec, namesto obeh, ker se pač nikoli ne ve... 

Tako se pač ljudje obnašamo, ko se ne zaupljivo prepustimo Božji previdnosti. Bolj gre seveda za življenjsko držo, ki pa se še kako izraža v molitvi in pa v našem obisku zakramentov, kjer mislimo na spoved in sveto mašo. Krvavo se oklepamo sebe in svojih sposobnosti, pa čeprav smo majhni in krhki, vedno pa so zadeve v življenju, ki jih more rešiti edinole Bog. Četudi pa bi mogli tudi sami rešiti kaj, pa je z Božjo pomočjo narejeno precej bolje in bolj celostno narejeno. Živimo in molimo precej bolj zaupljivo ter vdano v Božjo voljo. 

Vstopnica za nebesa

Misel na žegnanjsko nedeljo

Pomislimo, kako smo lani ob tem času bili zaprti in nam ni bilo dovoljeno obhajati sveto mašo z verniki, potem pa je bilo število močno omejeno, pa je bilo tako, kot da bi potrebovali za sveto mašo vstopnice. V resnici pa imamo, če pogledamo evangelij, dve vstopnici, ki sta nam potrebni za zveličanje, zato, da pridemo v nebesa – to sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Seveda nista samo tisti, ki nam bi nekaj zagotavljali le ob koncu našega zemeljskega življenja, temveč nam celovitost življenja zagotavljata že sedaj, tu na zemlji. 

Za ponazoritev naših dveh vstopnic, kakor smo ju označili, lahko vzamemo razlago cerkvenih očetov, ki so jo podali ob priliki o usmiljenem Samarijanu, ki jo sicer najdemo pri evangelistu Luku. Tam ta tujec namreč gostilničarju da dva denarija za ubogega potolčenega oropanega, ta dva denarija pa po svetih očetih označujeta ravno ti dve zapovedi ljubezni, do Boga in do bližnjega. 

Kakor Judje v Jezusovem času niso bili enotni glede tega, katera zapoved je največja, tako zagotovo velja tudi danes. Takrat so se prepirali o pomembnosti med 613 zapovedmi, kjer je bilo 248 zapovedi in 365 (za vsak dan ena) prepovedi, kjer je nekdo rekel, da je večja tista o soboti, spet drugi katera druga... Podobno potekajo razprave danes o tem, kar je najpomembneje. Manjka zavedanje o tem, da ima zdravje dve plati, ki se dopolnjujeta, a je vseeno najprej zdravje duše, ki se potem odslikava na zdravje telesa. Ta in ona avtoriteta bi naj imela prav glede tega, kar je za ljudi najpomembneje, ali naj bi bilo. Vseeno pa je Božja avtoriteta tista, ki je nad vsemi drugimi in je tudi edina, ki ob izbiranju ene zapovedi postavi, seveda ne po enakosti, ampak po podobnosti, na prvo mesto dve zapovedi. Tista o bližnjem je namreč tisti o Bogu podobna, ne pa enaka. Kot je dejal stari rek, se pogosto prevajalec izkaže kot izdajalec. 

Vračamo se na pojem »podobe« s prejšnje nedelje. Človek je Božja podoba, zato je potrebna ljubezen do njega, vendar zaradi Boga. Če hočemo pravo ljubezen do bližnjega, le-ta ni mogoča brez najprej ljubezni do Boga, podobno pa lahko izhajamo iz tega, kakor recimo dela apostol Janez, da se razodeva naša ljubezen do Boga iz ljubezni do bližnjega. Mera ljubiti Boga je ljubiti ga brez mere, potrebno pa je nato ta odnos prenašati v naš odnos, v našo ljubezen do bližnjega. Potem pa sicer velja, da je bližnji vsak človek, prijatelj ali sovražnik, vendarle pa velja, lepo pa je to kodificiral sv. Tomaž Akvinski, hierarhija ljubezni. Gremo od najožjega kroga navzven. Tako se izkaže, da mora biti nekaj narobe v obeh odnosih tistega človeka, ki bi bil lahko sicer zelo družbeno aktiven, a zanemarja svoj odnos z domačimi, še posebej z zakoncem in otroki. Kot je jasno, lahko podobno rečemo, da smo zelo aktivni v družbi, recimo v kaki karitativni organizaciji, pa zelo slabo živimo svoje molitveno in/ali zakramentalno življenje, skratka svoj odnos z Bogom. 

Ko se tako izbira pomembnost, je vselej neka hierarhija, saj je sicer anarhija, je pa res, kot smo dejali, da sta obe zapovedi dve plati enega kovanca in gresta z roko v roki. Če smo pa postavljeni pred izbiro med Bogom in bližnjimi, damo prednost slavi in časti Bogu, a le-to mu dajemo skupaj s svojimi bližnjimi.

Luč odrešenja

Misel na misijonsko nedeljo (30. med letom)

Premišljujemo dogodek ozdravitve slepega Bartimaja v Jerihi. Zelo jasno je odlomek povezna z našim duhovnim življenjem in spreobrnjenjem, ki je vsem nam potrebno. 

Najprej Jeriha, ki je najnižje mesto na svetu kot jasen znak, kako se je treba ponižati skupaj s Kristusom. Treba je, kakor pravi v pismu Galačanom (5,24) sv. Pavel, križati »svoje meso, s strastmi in poželenji vred«. Odpovedati se je torej treba svojemu mesenemu mišljenju, svoji le človeški logiki, da bi sprejeli Kristusovo, ki je učlovečeni Logos – vrhovni, Božji um. Konec koncev je krst prav to, da smo pokopani s Kristusom, da bi potem z njim tudi vstali. Ni namreč dovolj, da z njim samo umremo, temveč moramo z njim biti tudi pokopani. Človeško se mora, v duhovnem smislu, razkrojiti, da bi potem iz očitno mrtvega in razpadlega Božja milost naredila svoje, to je novega človeka. To seveda ne pomeni, da naše narave ni več kot osnove, ta seveda ostane, pomeni pa, da se res v polnosti ta narava da na razpolago svojemu Odrešeniku, da naredi tisto delo, za katero je prišel. 

Lepo to ponazarja, kakor so dejali sveti očetje, odvreči plašč s strani Bartimaja. Tisto, kar si mi domišljamo, da nam bo pomagalo, pa je samo naš človeški produkt, nam ne bo pomagalo. Mi se ogromno zanašamo na svoje sposobnosti in domislice, a nam to ne bo prineslo tega, da bi resnično spregledali v duhovnem smislu. To nam uma ne razsvetljuje, ampak ga zatemnjuje, to nam ne daje moči, ampak jo jemlje, to nam ne daje zares videti, ampak nas slepi oz. zaslepljuje. V vsem, kar smo in kar imamo, se moramo izročiti Kristusu, potem pa iti z njim vso pot, kakor lepo v svojem evangeliju poudarja sv. Marko, do najnižje točke. To je potem zagotovilo vstajenja in tega, da zares spregledamo. Da moremo ljudi in stvari gledati in videti v drugačni luči, v luči odrešenja.  

Objavljeno v tedniku Novi glas

Služba ali služenje?

Misel na 29. nedeljo med letom

Če pozorno beremo današnji evangeljski odlomek, potem slednji opisuje naše življenje in razmišljanje. Opisuje, kaj nam je v resnici pomembno v življenju in kako poslušamo in slišimo tistega, ki nam govori stvari, ki so drugačne od našega mišljenja. Kakor učencem, je tudi nam zelo važno, kaj lahko dosežemo v življenju, do kakšnega položaja lahko pridemo, kako lahko služimo, ampak to zadnje se sprašujemo raje, kaj in koliko lahko služimo ali zaslužimo, po možnosti na lahek način. 

V resnici bi tudi nam bilo zelo koristno imeti kakšnega vplivnega prijatelja, ki bi nam »zrihtal« pravo službo, ne delo, temveč službo. Želeli bi prijatelja, ki bi nam lahko zagotovil položaj in vidnost v družbi… Vsi bi seveda, poleg tega, radi bili vselej srečni in veseli, nikdar ne bi radi čutili bolečine, potrtosti, ne bi radi imeli kakšne bolezni, vedno bi nam moralo iti kot po maslu. Skratka, kot normalno stanje praktično vsi pojmujemo ugodje, kar pa ni resničnost, temveč fantazije. Žal krščanska vera, če je prava, ne prinaša ne nikakršnega ugodja niti nobene ugodnosti. Gospod Jezus prav tako nikomur ne zagotavlja materialnih pridobitev, če stopi v prijateljstvo z njim. Nasprotno, bolj ko bomo odmislili te razne posvetne in materialne težnje in si bomo želeli duhovnih darov, bolj bomo slednje tudi zares prejemali, ker bo v nas prostor zanje. Seveda ne bo šlo brez napora in trdega dela, ker duhovno življenje pač ni »službica«, ko lepo človek cel dan sedi na stolčku, ki mu ga je nekdo »zrihtal«, pa mu ni treba nič pametnega delati, temveč je treba trdo garati. 

Treba je gojiti zakramentalno in molitveno življenje, treba si je prizadevati tudi za to, da sledimo krščanskim naukom, kakor je potrebnega tudi veliko intelektualnega napora, ker smo, resnici na ljubo, v naši veri precej slabo podkovani, zato bi se morali veliko izobraževati in se vanjo tudi po tej plati poglabljati. Pa še nekaj je treba vzeti v zakup – življenje na zemlji je trpljenje. Temu se ne da izogniti, če pa je nekdo pravi kristjan, bomo spoznali prav iz tega, kako sprejema trpljenje in preizkušnje. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pravi cilj našega življenja

Misel na 28. nedeljo med letom

Vsak od nas je tisti »nekdo«, ki bi rad izvedel, kako bi prišel v življenju do tega, kar imenujemo sreča. Današnji svet nas spodbuja k temu, da bi se vsak od nas uresničil oz. se izpolnil. Poudarek je torej dan na meni samemu, vendar pa je to pot brez izhoda, uresničitve oz. izpolnitve pa ne prinaša. Izpolni se vsakdo v drugem, najprej v Bogu, potem v svojem bližnjem – obema je potrebno služiti. 

Človek, ki pride k Gospodu, živi precej dosledno svoje življenje v odnosu do bližnjega, kakor ga lahko živi tudi nič koliko ljudi današnjega časa. Osnova, ki nikakor ni slaba, kar z ljubečim pogledom nakaže tudi Gospod Jezus, gre pa vendarle za samo dobro življenje v zemeljskem smislu. Kristus že takoj na začetku stvari postavi na svoje mesto, saj pokaže temu človeku, kako nikakor ni samo neki učitelj, ampak mu pove, da je dober samo Bog, s čimer nakaže, da je tisti, ki govori z njim, nihče drug kot Bog. Zahteve, ki jih postavlja Bog, gredo onkraj zgolj človeških sposobnosti in človeške pameti. Tisto, do česar pridemo ljudje sami po sebi, je sicer lahko dobra osnova, ki jo priznava tudi Gospod sam, kakor smo rekli, a se na neki točki vse to ustavi. Potrebna je usmeritev v nadnaravni cilj, natančneje v Boga kot cilj. Izpolnjevanje njegovih ne samo zahtev, temveč tudi predlogov, nasvetov, je tisto, kar nas precej bolj osrečuje in izpolnjuje, kot pa bi si to ljudje omogočili sami po sebi. Imeti bogastvo, v takšnem in drugačnem pomenu, sicer ne pomeni obsodbe za neuspeh v iskanju sreče in izpolnitve, vendar le, če je slednje sredstvo, ne pa cilj. Nihče ga namreč ne bo nesel s seboj ob ločitvi s tega sveta. 

Tu je kontrast med dvema kategorijama, ki imata enako osnovo - apostoli in tem človekom, le da so eni vse zapustili in šli za Kristusom, da bi jih on napolnil in osrečil, ta človek pa se ni pripravljen odreči zemeljskim in človeškim ugodnostim ter udobju. Apostoli namesto vsega, kar so imeli, prejmejo Kralja samega, v srcu tega človeka pa, kakor je veljalo že ob njegovem rojstvu v Betlehemu, zanj ni prostora. Kjer ni prostora za Kristusa Kralja, ni prostora najprej za Božjo modrost in previdnost, za tisto pravo otroško zaupanje do Boga. Zelo nevarno pa je tudi, da nekdo, ki ostaja tako navezan, ves prostor svojega srca porabi le še zase, pa da potem ni prostora niti za bližnjega, začenši s tistimi najbližjimi.

Objavljeno v tedniku Novi glas