Zbudimo se iz spanja

“Advent” pomeni prihod, kakor naš Bog, pa je tudi ta prihod hkrati eden in trojen. Eden je zato, ker vselej pride Božji Sin. Trojen pa zato, ker gre, kakor nam lepo pove denimo sv. Bernard, za časovno tri različne Gospodove prihode, kakor so ti prihodi med sabo različni tudi glede načina. Lahko rečemo, da zaobsežejo vse časovne dimenzije – preteklost, sedanjost in prihodnost. Pa poglejmo, kaj pravi veliki Marijin častilec sv. Bernard glede časovno in načinovno različnih treh prihodov: “Ob prvem prihodu, Božji Sin prihaja v mesu in šibkosti; ob drugem prihodu prihaja v Duhu in moči; ob tretjem prihodu prihaja v slavi in mogočnosti.” Gre torej za tri prihode – v mesu, v duhu in v slavi, če rečemo na kratko. Kot pa bomo videli – in sv. Bernard nam to jasno pove – je še kako važna duhovna priprava: “Drugi prihod je pa sredstvo, preko katerega od prvega preidemo na tretji prihod.” V lepi pridigi nam Peter iz Bloisa (kanonik v katedrali v Chartresu, ki ga ne smemo zamešati z bolj znanim pesnikom in diplomatom, katerega poezije so tudi v “Carmina Burana”, op. a.) še obširneje razloži te tri načine prihoda: “Poznamo tri Gospodove prihode – prvega v mesu, drugega v duši in tretjega s sodbo. Prvi prihod se je zgodil sredi noči, po besedah evangelija: “Sredi noči je nastalo vpitje: »Glejte, ženin!«” (Mt 25,6). Ta prihod se je že zgodil, saj so Kristusa videli na zemlji in je govoril z ljudmi. Mi se sedaj nahajmo v drugem prihodu – pod pogojem, da bomo takšni, da bi On lahko prišel k nam. Rekel je namreč, da bo, če ga bomo ljubili, prišel k nam in postavil svoje bivališče med nami (Jn 14,23). Ta drugi prihod je torej za nas zadeva, ki je povezana z negotovostjo – kdo je namreč, razen Božjega Duha, ki pozna tiste, ki so od Boga? Tisti, ki jih želja po nebeških dobrinah vodi izven samih sebe dobor vedo, kdaj pride Gospod, kljub temu pa ne vejo, od kod prihaja in kam gre (Jn 3,8). Kar pa zadeva tretji prihod, je več kot gotovo, da bo do njega prišlo, prav nič pa ne vemo, kdaj bo do njega prišlo. Nič ni namreč bolj gotovega od smrti, nič pa bolj negotovega od tega, kdaj bo do nje prišlo.”

Pri teh besedah francoskega srednjeveškega kanonika se moramo nekoliko zaustaviti, saj nam približajo pomen adventa, ki je zadnje čase postal prava tabu tema. Prvi del adventa nam namreč zlasti govori o poslednjih človekovih rečeh, za katere sodobni kristjan niti več ne ve, katere so. Ponovimo jih, torej: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Porabništvo in čustvenost, ki sta dandanes v ospredju, sta to tematiko, namreč poslednje človekove reči, izrinila iz naših glav in src. Žal je ta tematika izginila tudi iz glav in src pridigarjev in katehistov, tako da naši verniki o teh pomembnih rečeh niti ne morejo slišati, četudi bi želeli. Advent pa je milostni čas tudi zato, ker človeka, če ga seveda resno vzame, prisili tudi k misli na svojo omejenost in končnost. Sv. Janez Marija Vianej je lepo govoril, kako: “Tri četrtine kristjanov dela samo za potešitev telesa, ki bo kmalu propadlo v zemlji, ne misli pa na svojo dušo, ki bo nujno večno srečna ali nesrečna.” Res je, želimo poskrbeti za to, da bi si čim bolje uredili svoje življenje, “najprej štal’co, potem pa krav’co”, da bi si torej uredili dom, družino, službo in še kaj, ob tem pa pozabljamo na to, kar nas nujno enkrat čaka, kjer ta “enkrat” niti ni nujno tako daleč. Želimo imeti mirno in lahkotno življenje, brez velikih pretresov, a ravno to je najbolj nevarno, da nas uspava. Peter iz Bloisa nadaljuje: “V trenutku, ko bodo ljudje govorili o miru in gotovosti, bo smrt prišla nenadoma kot porodni popadki pri ženi in nihče ji ne bo mogel ubežati.” Kako modro nam zato sveta Cerkev postavlja Pavlovo opozorilo na začetek adventa: “Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.” (Rim 13,11-14).

To seveda ne pomeni, da je treba zavreči svoje telo, svoje čute in svoja čustva, daleč od tega, ker bi tako ne bili več ljudje. Vse to je del naše narave. V adventnem času nam Cerkev kliče le k temu, da bi svoja srca odprli Božji milosti. Slednja pa, kot so nam lepo povedali sholastiki, ne uničuje človekove narave, temveč jo predpostavlja in izpopolnjuje. Pomeni, da je advent milostni čas, da bi človek zares spoznal, kdo v resnici je, komu pripada in kam spada. Želja je, da bi vsak od nas lahko spoznal in z bl. Antonom Martinom vzkliknil: “V nebesih sem doma!”

V adventu se bomo zato potrudili za to, da stopimo dol z norega vrtiljaka, ki nam ga narekuje življenjski tempo, če se mu seveda pustimo. Tu še kako drži trditev, da nimamo časa, saj, če v tej smeri ničesar ne storimo, ima čas nas. Ima nas v svojih krempljih in nas stiska, mi pa se temu primerno počutimo. Advent bo zato za kristjana pomenil več molitve. Ni drugega sredstva, da bi se uprli slabim vplivom, kakor nas je opozarjal že naš Gospod Jezus Kristus: “Ta rod se lahko izžene le z molitvijo” (Mr 9,29). Ker pa je adventni čas pravzaprav le povzetek našega bivanja na zemlji, nam bo koristil, da bomo svoje stvarno in duhovno krščansko življenje poglobili tudi sicer, ne le v teh štirih tednih, kolikor v sveti Cerkvi adventni čas traja že kakih tisoč let. Povabljeni torej, da se vendarle že zbudimo iz spanja in se zavemo, da po starem ne bo več šlo naprej. Gospod prihaja: “Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel” (Lk 12,37).

Bližnji Vzhod in vojna (3)

 Tako pridemo v tretjem delu našega razmišljanja do nerazrešenega vprašanja, vprašanja, ki ga je verjetno nemogoče rešiti, med antisionizmom in antisemitizmom. Najbolj enostavno je med pojmoma narediti enačaj, kar je, kot pravi Giacobazzi, ena od sodobnih manter. Morda se tovrstni diskurz, ki je, kakor smo že imeli priložnost reči, črno-beli, lahko dela po studijih osrednjih medijev po Evropi, pa bi že v ZDA bilo težko delati enako, ne pa recimo v Mea Shearimu, eni od najstarejših judovskih četrti v Jeruzalemu. Pred časom je tam stal napis: "Sionistom vstop prepovedan!" Tudi v tem mesecu nemirov in spopadov pa ni bilo drugače. Še več, po zidovih so se pojavile naslikane palestinske zastave, ki so jih tudi izobesili, tako da so potem posredovale izraelske oblasti.

Kdor se vsaj malo, tudi površno, spozna na to temo, ve, da se je sionizem rodil s kar velikim nasprotovanjem vernega judovstva, kar se tudi dandanes nadaljuje. Nekoliko so se stvari umirile, neke stvari niso več takšne, kakršne so bile, vseeno pa še vedno precejšnje skupine "haredim" (pravovernih Judov) odkrito nasprotujejo sionističnemu projektu, izraelski samostojni državi in podobnemu. Kot smo povedali, podpirajo prizadevanja palestinskih Arabcev in bi celo raje živeli pod palestinsko zastavo, kot pa pod izraelsko. 

Stvar pa velja tudi, če se jo pogleda z nasprotnega zornega kota. Četudi je imel številne razlike, je sionizem, zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi, oznanjal nastop novega Juda proti staremu. Novi Jud mora biti vezan na zemljo in kmetijstvo ter biti vojak in patriot, v nasprotju s "tavajočim" Judom diaspore, ki ni vezan na zemljo in ima druge dejavnosti in ki ga ne zanimata preveč ne vojaščina ne patriotizem, saj je svojo izkoreninjenost iz dežele očetov postavil za nekakšen temelj, tudi religiozni. Vincenzo Pinto se je vprašanja lotil tako, da je spomnil na pomemben poseg: "Leta 1995 je Anita Shapira, ena najbolj znanih izraelskih znanstvenic, ki pripada tako imenovanemu zgodovinopisju establišmenta, jasno postavila kočljivo vprašanje: v kolikšni meri je sionizem znal svojo identitetno konstrukcijo podkrepiti z negativnim načelom (kot je antisemitizem) v nasprotju s pozitivnim (kot je judovski nacionalni preporod)? V primerjavi z drugimi judovskimi odzivi na antisemitizem (liberalni humanizem, bundizem, reformni judaizem) je edinstvenost sionizma v tem, da je sprejel osnovno antisemitsko predpostavko, da Judje predstavljajo tuje telo v nacionalni tovarni evropskih narodov - telo, ki se nikdar ne more asimilirati."  

Tako potem najdemo številne rabine, ki vse to poudarjajo, pa tudi bolj umerjene pripadnike judovskega ljudstva, ki so močno kritični do sionizma in njegove linije, ki pa jo najdemo skoraj v celoti zastopano v osrednjih medijih, tam pa ni prostora za neko vsaj malo kritično presojo. Tovrstni Judje se že destletja povezujejo palestinskimi Arabci in skušajo nekaj doseči. Po drugi strani pa so omenjeni "haredim" na popolnoma nasprotnem bregu sionističnega mainstreama, če uporabimo tujko. Vedno je torej obstajal obsežen judovsko-progresivno-asimiliran svet, ki je odkrito protisionističen ali vsaj zelo kritičen do izraelskih vlad. Med Sorosom in Netanjahujem zija ogromno brezno.

Giacobazzi ta del takole zaključi: "Skratka, judovstvo še zdaleč ni monolit, temveč otočje, kjer pa se otoki med seboj vojskujejo."

O upepeljevanju umrlih

Pokoncilske spremembe v Cerkvi

Že brž na začetku naj povem, kako se zavedam, da se s tem, kar bom napisal, marsikdo ne bo strinjal, kakor je to zagotovo veljalo tudi ob tistem zapisu o ne obsodbi komunizma na 2. vatikanskem koncilu, a so to vendarle stvari, ki jih je treba povedati in v tej smeri razmišljati. To, da gredo takšna in podobna razmišljanja nekoliko proti toku, je zame dovolj velik razlog, da jih pišem. Tega sem želel napraviti že kar nekaj časa, a je sedaj, ko obhajamo petdesetletnico pričetka zadnjega koncila, najlepša priložnost. Dejstvo je, da so se po njem zgodile mnoge spremembe. 

Vse seveda ne takoj, ampak sčasoma, tudi zato, ker so bile nekatere zadeve še vedno prepovedane, dokler ni v letu mojega rojstva (1983) izšel nov Zakonik cerkvenega prava. Ena od takšnih reči je upepeljevanje umrlih, število katerih je v zahodni Evropi že preseglo število tistih, ki jih pokopljemo v krsti – sam sem ravno danes popoldne, preden to pišem (ponedeljek, 3. decembra 2012) imel žarni pogreb. Zadeva je tudi v cerkvenih krogih postala nekaj običajnega, vsakdanjega – nihče v tej smeri več kaj posebnega ne reče. Pa saj niti ne more, ko pa kanon št. 1176 zadevo »liberalizira«, ko pravi, da Cerkev živo priporoča, da se ohrani pobožna navada pokopavanja teles umrlih, da pa po drugi strani ne prepoveduje upepelitve, če razlogi zanjo niso proti krščanskemu (ne katoliškemu) nauku. Nove norme se skladajo z iniciativo papeža Pavla VI. Ta je v tistem pokoncilskem zanosu, ki je včasih bil prav uničevalno naravnan – staro je treba zavreči, podreti, uničiti, se mu odpovedati, v korist novega - dopustil upepeljevanje. Tako smo v katoliški Cerkvi prelomili še eno starodavno izročilo, ki je veljalo od samih začetkov krščanstva. Skoraj nekakšno pravilo je bilo odpreti se svetu, kar je velikokrat pomenilo tudi sprejetje tistega, kar je veljalo za druge, ne pa tudi za katoličane. Danes, zanimivo, želimo povedati, v čem je krščanska različnost, kar je postalo celo naslov knjige Enza Bianchija, ki jo dobimo tudi v slovenskem prevodu. 

Pa poglejmo, kaj je o praksi upepeljevanja dejal švicarski katoliški filozof Romano Amerio (1905-1997), ki je preučil spremembe, ki so se v katoliški Cerkvi zgodile v 20. stoletju, zlasti po koncilu, a ostaja pozabljen – najbrž zato, ker njegovo razmišljanje marsikomu v Cerkvi ni všeč, ker se ne sklada z vsemi shemami, ki so nam jih predložili, mi pa smo jih malce preveč nekritično sprejeli. Takole pravi Amerio: »Če je nesmrtnost duše dogma vseh religij, pa je vstajenje teles ekskluzivna dogma krščanstva in od vseh našemu razumu najteže razumljiva, saj je povsem zadeva vere, prvi in zadnji od paradoksov. Prav v nobenem verovanju, razen v krščanstvu, ne najdemo jasno napisano, da bi nekega dne telesa vstala in si ponovno privzela svojo celotno identiteto človeške osebe, v »vsej polnosti«. To je seveda ena od ključnih točk katoliškega sistema, Cerkev pa je zažiganju teles vselej nasprotovala prav zato, da bi ohranila to vero v vstajenje teles. Ob smrti človeka ni več, vendar pa je telo, ki je bilo človek in ki ob koncu časov spet bo človek, vredno vsega spoštovanja in skrbi.« 

Švicarski teolog nadaljuje: »Starodavna in nikdar opuščena navada pokopavanja mrtvih izhaja iz evangeljske in pavlinske ideje o semenu, ki je zakopano v zemljo in o telesu, ki ga vsejejo kot razpadljivo, vstane pa kot nesmrtno (1 Kor 15,42). Pri pokopavanju so kristjani predvsem posnemali Kristusov pokop. Cerkev je seveda vselej vedela, kako tudi tista spremenitev v prah, ki se zgodi pri upepelitvi, ne prejudicira tega, da vstala telesa spet postanejo človeške osebe, vendar pa verstvo, v katerem je vse znamenje, ni moglo zanikati, kako je zažig trupla protiznamenje vstajenja. Upepelitev odstrani vso simboliko, ki jo ima telesni pokop, kakor tudi odvzame pomen vsem častitljivim besedam, ki zaznamujejo telesni pokop: coemeterium (it. cimitero), ki pomeni počivališče; sveta njiva – kraj, kjer so Bogu posvečeni; depositio, ne v fizičnem smislu, da nekoga položimo v zemljo, temveč v pravnem smislu, da so trupla dana v hrambo, da bi bila vrnjena ob dnevu vstajenja. Te simbolne vrednosti so se zdele tako močne, da jih je Cerkev spremenila v teološke vrednosti, tako da je nekdo z zažigom svojega telesa sporočal svojo nevero.« 

Kot navadno, je zaključek švicarskega misleca zelo trd: »Izguba izvirnosti Cerkve, tudi ko gre za stvari, ki so del dolgega in versko zelo pomenljivega izročila, spada v splošni fenomen prilagoditve svetu, razbarvanju svetega, vsiljevanja utilitarizma in omračitev izvirne usode človeka, ki gre onkraj tega sveta.« Če dobro pogledamo, je ta sprememba med najbolj vidnimi, saj je Cerkev vse od svojih začetkov posnemala Kristusov pokop, čigar telo ni bilo sežgano, ampak z največjo pozornostjo položeno v grob, da bi se tako razlikovala od poganov. V času preganjanj so mnogi celo tvegali življenje za to, da bi lahko pokopali telesa umrlih bratov po veri. Že leta 637 je tako lahko tretji koncil v Toledu izjavil, da je Cerkev neprekinjeno in od vedno pokopavala telesa umrlih. Celo francoska revolucija ni mogla uresničiti tega, da bi državljani sežigali trupla, saj so se ljudje temu uprli. 

Kar ni uspelo francoskim revolucionarjem, so na vse pretege skušali uresničiti prostozidarji, zlasti v latinskih deželah. Tako je Cerkev, čeprav je trdila, da upepelitev sama po sebi ne nasprotuje nobeni katoliški verski resnici, v dekretu iz leta 1926 imela to prakso za »brezbožno, škandalozno in hudo zgrešeno«. Vse do leta 1983 je tako Zakonik cerkvenega prava določal, da je treba odreči cerkveni pokop vsakomur, ki je določil, da njegovo telo upepelijo, če bi pred smrtjo ne dal kakršnega koli znaka kesanja. Ta sprememba torej ni in ne more biti nekaj majhnega, ampak odpira tudi katoličane svetu, a v smislu, da so »takšni, kakršni so vsi drugi«. Tudi v cerkvenih krogih žal ni več tiste zavesti, kako pomembna so znamenja in simboli ter njihova ohranitev, da bi se ohranila tudi istovetnost, pripadnost neki skupnosti, ki ima svoje izročilo in svoja pravila. Pozabil sem, da je to izročilo postalo odveč – saj pravzaprav še v slovenščini namesto nje uporabljamo raje tujko »tradicija«, še to pa v slabšalnem pomenu. Vsa ta znamenja, ki so se jih naši predniki tako strogo držali, niso bila noben farizejski legalizem, ampak znamenje pripadnosti. Kot nas lepo učita še dva vélika monoteizma, judovski in muslimanski, je velikokrat skupnost vernih zelo kompaktna zlasti takrat, kadar ni »tako kot vsi ostali«.

Objavljeno leta 2012 v tedniku Novi glas

Bližnji Vzhod in vojna (2)

Pravo obravnavanje, pa tudi poročanje vselej upošteva kompleksnost zadev. To pomeni, da stvari niso monolitne, ampak sestavljene iz več dejavnikov, pa je treba vse upoštevati. Mednarodni odnosi in politika sta prav tako kompleksna, potem pa je seveda odvisno, kakšen odmev nekaj ima. Raven debate je zadnje čase precej uboga, navadno pa obsega samo tisto, kar se najde v glavnih medijih, ki jim s tujim anglicizmom rečemo "mainstream", preostala debata pa je stvar družbenih omrežij. Tako imamo prej obstoječe že homologirane ideje, v katerih odmevno sobo (s tujko "eco chamber") potem uporabnik vstopi in posluša še bolj poudarjeno sporočilo medija, slednji pa je, kot je vedno trdil McLuhan, že sam po sebi sporočilo ("The medium is the message."). To je podobno vnaprej pripravljeni liofilizirani hrani, ki se ji potem doda vodo in se jo pogreje. Kar zadeva informacije, velja zanje zadnjih dvajset let, da so mešanica infotainmenta in vzbujanja strahu, kakor smo že imeli priložnost pisati. Torej imamo vnaprej pripravljene informacije ("info"), katerim je dodana določena "zabava" ("entertainment"), temu pa še zbujanje strahu ali terorja. Ker imamo potem vsaj dve propagandi, pridemo do zadnjič omenjenega navijaštva, kjer navijači ene strani kričijo na drugo in obratno, potem pa seveda imamo še medsebojno verbalno obkladanje najnižjega nivoja. O smislu za dojemanje resničnosti raje ne bi govorili, ker to ne obstaja. Tistim, ki za vsem stojijo, to vse zelo koristi, saj pride do neke vrste nevtralizacije potrebe ljudi po tem, da bi se bolj ozavestili in oblikovali ali, če rečemo s pogosto tujko, formirali. A potrebno je reči, da je na kocki še več, saj gre za uničujočo digitalizacijo, ki nas oddaljuje in dela mlačne, mlahave ter apatične. Stopnja obupa med ljudmi je pa ogromna.

Giacobazzi pravi, da se tako ne gre v globino stvari, namesto tega pa se gradi mite, po katerih imamo vselej neke črno-bele nasprotnike - mite amplificirajo mediji, globlje povezave povsem ignorirajo. Tako imamo v našem primeru ZDA-Združeno kraljestvo-Izrael proti Rusiji-Iranu-Palestini. Gre za slabo sestavljen mit, ki ima, kakor vsi miti, tudi kak element resnice, vendar gre vseeno za mit in ne za resničnost, se pa ga ponuja kot nekaj absolutnega. Že če bi poznali resnične rusko-izraelske odnose, pa ne tiste včerajšnje, ampak današnje, bi bilo dovolj, da se dokaže lažnost takšnega mita.

Vendar pa se velja na kratko sprehoditi skozi zgodovino. Ko govorimo o judovskem državnem projektu, da bi torej obstajala neka judovska država, ne gre brez anglosaških velesil na eni strani in sionizma na drugi. Prva stvar so dogovori, sklenjeni, ko je palestinska pokrajina še spadala pod turški Otomanski imperij, da vzpostavijo tam določena judovska posestva in naselja, a vse pod budnim britanskim očesom. Potem je sploh šlo za toplo-hladne odnose s samim Britanskim imperijem, ki je "podedoval" palestinsko ozemlje kot svoj protektorat, da se potem pride do ustanovitve same države leta 1948. Tu ne gre pozabiti na logistično-trgovske odnose med sionistično organizacijo in nacionalsocialistično Nemčijo, kakor tudi za vojaške dogovore s stalinistično ZSSR, nazadnje pa je prišlo do utrditve odnosov, ki niso bili nikdar le rožnati, ampak takšni in drugačni, z ZDA in njenimi zavezniki. Zanimivo je tudi dejstvo, da je obstajal del sionistično-revizionistične desnice, ki je pred 2. svetovno vojno odkrito simpatiziral z italijanskim fašizmom. Slednji je prav tako pomagal v določeni meri graditeljem Tel Aviva, a pazljivo, da ne bi kompromitiral preveč svojih odnosov z arabskim svetom. Ko govorimo o arabskem svetu, imamo neverjeten labirint mnogih barv, kjer je pomembna tudi tista rjava, ki je bila všeč jeruzalemskemu velikemu muftiju Aminu al-Husseiniju, ki je pregledal bosanske muslimanske SS-ovske čete z iztegnjeno desnico. Aja - to je bilo še pred 2. svetovno vojno, da ne bo pomote, ko so cveteli komunistično-nacionalsocialistični odnosi na takšen in drugačen način, potem pa je bil še podpisan sporazum Molotov-Ribbentropp. Ko torej gre za mednarodno politiko in njene igrice, imamo v teoriji visoke ideale, v resničnosti pa vladajo zelo nizki, da ne rečemo nizkotni, interesi. Ko se potem ustanovi leta 1948 državo, je lep čas ne vodijo nobeni t. i. desničarji, da so stvari jasne.  

Zadeve imajo na Bližnjem Vzhodu številne oklepaje takšnih in drugačnih oblik, zato je Iran v času islamistične revolucije trgoval glede orožja z ZDA kot glavnim partnerjem, a zato tudi z Izraelom. Potem so se interesi medsebojno precej križali ter se nato ločili v povzročeni in vsiljeni vojni med Iranom in Irakom - sodelovali so: ZDA, Izrael, Iran, Irak in ZSSR (lahko bi napisali še koga). Posledica te vojne med 1980 in 1988 je bil več kot milijon mrtvih. Treba je vedeti, da vsi sedijo vselej za vsemi mizami, za katerimi je mogoče sedeti, pa je pravzaprav res kot na stadionu v nekih preteklih časih, zdaj v manjši meri - navijači se med seboj "pobijajo", vodstva klubov pa se enkrat medsebojno opazujejo, drugič med sabo govorijo, tretjič se obkladajo, vselej pa se izpeljujejo določeni posli, ki so v njihovem interesu, ne vedno v interesu navijačev.

Nekaj majhnih primerov, ki bi jih bilo lahko še več, če bi se ozrli še recimo na Sirijo, Libanon in še kam. Preden pa gremo naprej na tretji del našega pisanja, se je treba še na kratko ozreti na Hamas in na islamski terorizem.

"Farbanje" ljudi s poenostavljanjem je, oprostite igri besed, zelo enostavno - resničnost je drugačna. Izvor Hamasa in dopuščanje njegove rasti s strani izraelskih oblasti že dolgo preučujejo razni za to usposobljeni zgodovinarji in analitiki. Vsekakor imamo polarizacijo, delegitimacijo preostalih palestinskih skupin, kakor tudi ideološko-čustveno podžiganje v obe smeri, kar je vse rezultat naraščajočega spopada. Če pa ne ostanemo zgolj pri tej skupini in se ozremo na islamsko nasilje, potem je odvisno od vetra - enkrat piha v pravo, drugič v napačno smer. Ko pravim ustreza, ker napadajo nekega skupnega sovražnika, kot je recimo veljalo za Assada v Siriji, je stvar v redu in se govori o sirskih upornikih, da niti ne govorimo o celih državah, ki so danes tisti, ki vzdržujejo red, jutri pa največji zločinci, kar se potem hinavsko na simbolni način pokaže javnosti zlasti na športnem področju, ko športniki tistih držav ne smejo sodelovati na tekmovanjih. Pravzaprav smo v zadnjem letu temu bili priča tudi na kulturnem in šolsko-akademskem področju. Še enkrat torej na koncu tega drugega dela postavljamo navijačem vprašanje, ali sploh poznajo dobro ekipo, za katero navijajo?

Bližnji Vzhod in vojna (1)

Ko sem se kak teden nazaj z nekom pogovarjal o več vojnah, seveda tudi o tisti na Bližnjem Vzhodu, me je precej zmotilo neko določeno navijaštvo. Vprašanje je namreč bilo, za koga oz. za katero stran sem - kot da bi šlo za neko nogometno tekmo. Vsekakor bomo o tem še spregovorili kasneje, vsekakor pa je, če že gledamo navijaško na stvari, najprej dobro poznati ekipo ali ekipe, kakor se strinja komentator Andrea Giacobazzi, sam pa bi dodal, da je potrebno poznati tudi samo ligo ali tekmovanje, če se smem tako izraziti, kakor tudi razmere, v katerih se dvoboj odvija. Ko so mi v nedeljo 8. oktobra dopoldan povedali, da bi naj v Sveti deželi bila vojna, je bila moja reakcija ta, da sem dejal, da tovrstna vojna brez večjih sprememb tam divja že desetletja - le to drži, da je enkrat manj, enkrat pa bolj intenzivna. 

Vsekakor je treba stvari pogledati z več strani in v njeni kompleksnosti, pa ne vselej zavzeti se za eno ali drugo stran. Takole glede tega pravi Giacobazzi: "Izstopa sloganistično, dekontekstualizirajoče poenostavljanje. Neznosna je torej večna nenapisana obveznost, da se toto corde poistovetimo z eno od vpletenih strani, ne glede na to, ali gre za svetove, s katerimi se nam ni treba identificirati (verski, politični, nacionalni, celo zgolj geografski). Od "ali z Afganistanci ali s Pentagonom" (težko bi razumeli, s katerimi Afganistanci, saj so bili nekateri - tudi izrazito islamski - v Washingtonu precej dobrodošli) do novejšega "ali z Obamo ali z Romneyjem", prosperira kraljestvo lažnih alternativ. Kraljestvo, ki se lahko razširi vse do "ali s Trockim ali s Stalinom", pri čemer prvega pretepajo odposlanci drugega. To je področje deformiranega, modernega, totalitarnega pragmatizma brez celostnosti, ki zahteva nenehno negativno privrženost tej ali oni zadevi, ki jo natančno narekuje trenutna agenda. Navodilo, da je treba sprejeti tisto, kar je drugo od nas samih, otrok nihilističnega branja resničnosti, po katerem so dejanja veljavna le glede na to, kaj uničujejo, ali bolje rečeno, kaj se zdi, da uničujejo. Ne gre za afirmacijo, temveč za vsiljivo negacijo. Sedanja anti-civilizacija tistega, kar sovražim, v nasprotju z večno civilizacijo tistega, kar ljubim."

Kakor pravi naš komentator, je vsekakor res, da imamo višje ali nižje stopnje zla, vendar pa imamo dandanes, kakor tudi pravi, še eno težavo, da bi se potem nazadnje vselej radi odločili za t. i. manjše zlo. Verjetno smo se tega navadili, vendar pa je ne samo kristjan, temveč vsak človek, poklican k čim večjemu dobremu, ne pa, da zreducira vse na najmanjše zlo kot neki najmanjši skupni imenovalec. V tem primeru gre to takole: "Človek lahko sovraži dejanja islamskih grlo-rezcev, ne da bi se poistovetil s koloni na Zahodnem bregu, lahko globoko obžaluje, da je Gaza zravnana z zemljo, ne da bi postal zastavonoša Hamasa." Podobno velja tudi v ostalih spopadih, kjer je najbolj aktualen tisti v Ukrajini, ki je ob dogajanjih na Bližnjem Vzhodu kar nekako potihnil. Tudi tam potem imamo oz. smo imeli takšne in drugačne navijače, če si pa kaj povedal drugače, so te hitro poenostavljeno popredalčkali in poetiketirali tisti, ki si vselej v profil, prav po navijaško, stavijo neke zastavice ali druge značke. 

Potem ko se je po večini nehalo izpovedovati pravo vero, se je na njeno mesto postavilo izpovedovanje demokratične veroizpovedi, kjer se je pred pričetkom vsakega razmišljanja ali debatiranja najprej treba strinjati glede določenih stebrov te vere, potem se lahko dalje debatira in (manj) razglablja. Pri vojni v Ukrajini se je tako zlasti v Italiji kot mantra ponavljalo tisto, da se je treba strinjati, da imamo enega napadalca in enega napadenega, pa seveda tudi, kdaj se je stvar začela in kako dolgo traja. Na Bližnjem Vzhodu: "Je preprosto nesmiselno, da se od vsakogar zahteva, da skoraj kot resnično demokratično izpovedovanje vere ponavlja pleonastično obsodbo terorizma, preden začne kakršnokoli razmišljanje. Vsak, ki ima vsaj malo razuma, ne more biti del tega, prav tako kot ni nikogar, ki ne bi videl (razen hipnotiziranih in odvisnih od telefona), da te odvečne veroizpovedi niso nič drugega kot preddverje za vstop v vnaprej pripravljeno shemo dialoga, psevdo-debatno kletko."

Naš komentator podaja pozitivni primer, da bi mogel razložiti: "Hvaležen sem za program zaščite katoliških krajev in skupnosti, ki ga pelje naprej sirska vlada, in menim, da je bil načrt za strmoglavljenje te izvršne oblasti v okviru arabskih pomladi milo rečeno nizkotna zamisel, vendar to ne pomeni, da bi se moral v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti v slogu vnaprej napisane zadolžnice povezovati z vsako odločitvijo te države. Pri sprejemanju ali zavračanju vedno velja načelo bližine. Da bi se rešili umetne polarizacije, se je zato treba poskusiti izogniti redukcijskim shemam in nesporazumom."

Nazadnje je treba povedati še nekaj - stvari niso toliko povezane s sedanjostjo, aktualnostjo. V neki meri so seveda zgodovinski razlogi, v največji meri pa zadeve zgodovino presegajo in se temu z eno učeno grško-latinsko skovanko pravi, da so metahistorične (meta = onkraj, historia = zgodovina). 

Za uvod bo najbrž dovolj.