Da nas ne odplakne

V tednu po nedelji »šestdesetnici« Cerkev daje v premišljevanje vesoljni potop. Ta dogodek je povezan s priliko o sejalcu iz evangelija, in sicer gre pri potopu za resnični dogodek, ki ga poznajo praktično v svojem izročilu vse velike civilizacije, medtem ko je evangeljska podoba sicer nekako vzeta iz življenja, vendar pa naš Gospod v svojih prilikah vedno obrne stvari drugače, kakor pa so v resničnosti. Božja logika, zato pa logika nebeškega kraljestva namreč ni enaka človeški ali tudi naravni logiki, ker gre pač za nadnaravno, Božjo logiko. Kateri pametni sejalec bi namreč kar tako vsepovsod metal dobro, rodovitno Seme? So pa to Božji darovi, njegova milost. Gospod seje na njivo sveta, ki je takšna in drugačna, a to pomeni, da seje v človeška srca, v dušo. Teren je takšen in drugačen, prav kakor Gospod priliko razloži učencem. Zgodba o potopu pokaže, kako je to že od vedno v praksi oz. kako Bog spoštuje človeško svobodo. Dovzetnost za njegovo milost je takšna in drugačna, v izprijeni družbi ali civilizaciji pa srca postanejo kamnit teren, kamor Božje seme nikakor ne more prodreti. Že precej ljudstev je skozi zgodovino propadlo in še kaj jih bo, le malo se jih reši, a vendarle se vedno ohrani neki sveti ostanek, iz katerega se spet razvije številčen rod. Ladja rešitve s sredstvi zveličanja je seveda sveta Cerkev, v resnici pa je na tej ladji, kakor smo večkrat povedali, le malo ljudi. Kakor pravi Dom Chautard v svoji duhovni knjigi 'Duša vsakega apostolata', imamo kristjani s tem oznanjevanjem še ogromno dela, pač vsakdo na svojem mestu in v svojem stanu.

Prilike so tako obrnjene, da kristjani, potomci Jezusovih učencev, pač potrebujemo posebno razlago, nekdo nam mora sveti katoliški nauk pač pravilno razlagati, kakor ga je Cerkev torej vedno, povsod in vsem razlagala, če rečemo s sv. Vincencijem Lerinskim. To je to apostolsko izročilo, o katerem govori sv. Irenej – kar so učenci prejeli od Gospoda, to se je izročalo naprej in naprej. Sicer ljudje lahko gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in razumejo… Nihče ne potrebuje nekih sodobnih razlag, ki bi bile v skladu z duhom in miselnostjo časa, vsi pa v bistvu hrepenijo po resnici. Kakor pa se je zgodilo sv. Pavlu v Atenah, se vedno najde neka skupina ljudi, ki sliši enkrat tradicionalni, torej pravi, nauk, pa reče, da bi ga radi poslušali še kdaj – že iz izvirnika se razume to, ne pa, da so Pavla vzvišeno odslovili... Dom Chautard pravi, da ljudje pač potrebujejo poučevanje pravega nauka. Duhovniki dosežemo omejeno število ljudi, zato mora tudi vsak vernik delati svoje apostolsko delo, kjer v življenju pač je. Mnoge bo res življenje odplaknilo, nekateri pa bodo sčasoma razbili trda tla svojih src, da bo počasi lahko kaj sadu.

Sveti Pavel nam pove resnico, kako težko je biti pričevalec v življenju. Ni čudno, da je prav ta beseda uporabljena za mučence, saj je vse skupaj bolj mučno kot pa ne. Pa saj se vidi že vsak dan doma, kako težko delo je vse skupaj, nad sabo, nad otroki, ko se trudi za vzgojo… Vendar pa moramo, vztrajati in trdo delati, zaupajoč v Božjo milost, ki prihaja na pomoč naši krhkosti, kakor nas uči sv. Pavel. Gospod vsem nam pravi, da nam zadostuje njegova milost, ki dopolnjuje in dograjuje na naši krhkosti. Premalo res zaupamo vanjo. Noetova zgodba pa nam govori tudi o redu v duhovnem življenju in življenju nasploh, kar vsi mi današnji ljudje težko slišimo in razumemo, pa se res ni za hvaliti s tem. Treba si je postaviti neke vrste red in organiziranost, kdaj in kako stvari delamo. Imamo čas za osebno in skupno molitev, za branje, za delo. Kako delamo svoje delo? Vemo, koliko časa gre v nič zaradi tega, kar je v evangeliju – skrbi tega sveta… Koliko vsega nam pojedo elektronske naprave, koliko vsega nam razbijejo, bi pa mi, nasprotno, morali zbirati in se večkrat zbrati. V postnem času, ki je pred nami, lahko precej naredimo na tem področju, zato naj ne gre kar tako mimo. Če se ne bomo zakoreninili, nas bo pač odplaknilo.