Gustave Thibon (1903-2001) je slovenskemu bralcu precej malo poznan. Slovi kot “filozof-kmet”, če vzamemo tisto oznako, ki mu jo vedno nadevajo, saj sta prav ti dve službi tisti, ki sta ga najbolj zaznamovali. Že to, da se je rodil in umrl v isti vasi pove, da ni šlo za nekega revolucionarja, vsaj ne v tistem smislu, kot revolucionarje splošno poznamo. Kot mlad je Thibon precej potoval, zlasti v Veliko Britanijo in Italijo, pa tudi v tedaj francosko severno Afriko, kjer je tudi odslužil vojaščino, pri triindvajsetih letih pa se je vrnil na svojo kmetijo, kjer je bil do smrti.
Gre pravzaprav za samouka in neštudiranega moža, vsaj v klasičnem smislu tega, saj je pustil šolo pri trinajstih letih, vendar je ogromno bral, veliko tudi poezije. Zaradi prve svetovne vojne je zasovražil patriotizem in demokracijo, pod vplivom piscev, kot sta recimo Leon Bloy in Jacques Maritain, ki smo ga omenjali v enem od zadnjih zapisov, se je naš filozof-kmet spreobrnil v katoliško vero, potem pa sodeloval z Maritainom, da je pričel s svojim pisanjem v revijah, najprej v Revue Thomiste. Vsekakor lahko zatrdimo, da je ta Provansalec šel proti revolucionarnemu toku, v smislu, da je šel proti prevladujoči miselnosti. Svojo upornost je sicer peljal naprej predvsem v svoji rodni Franciji, pa vendar je postal kasneje znan tudi širše.
Če je Heidegger govoril o “prekinjenih poteh”, pa je Thibon predvsem pisal o “Odprti poti za povratek”, kakor je podnaslovil svojo zbirko člankov “Svoboda reda”. Pisal je predvsem o resničnosti, saj je vselej črpal iz tega, kar je videl, slednje pa potem uporabil kot neke vrste nove prilike, čisto v evangeljskem smislu, da bi tako poudaril večne resnice, pravila in zakone, ki še vedno veljajo, četudi se je vsem okrog njega zdelo obratno. Njegovi argumenti tako imajo, kot je dejal, “liste” na tleh, torej dokaze, kakor rastline pustijo svoje sledi na tleh, potem pa tudi “korenine” na nebu, to pa so vzroki, smotri in cilji. V neredu, ki vlada že toliko časa, je Thibon spet ponudil tisto, kar se je želelo zavreči. Zato je pisal o krizi ubogljivosti, o avtoriteti, o utopiji, o svobodi, o redu in o podobnih resničnostih. Napadel je ideologijo države kot vrhovnega cilja - “statalizmu”, kakor tudi o državni pomoči, kar je s tujko “asistencializem”. V tem oziru govori o naravnih skupnostih, subsidiarnosti, človeški solidarnosti, zakonu džungle… Spregovori o spolni osvoboditvi, o erotizmu v nasprotju s spolnostjo. Kot zadnje pa govori o vsakdanjih stvareh, kot recimo o živalih in ljudeh, o splošnem čutu, o uravnovešenosti, o prijaznosti, kakor tudi o svetosti v vsakdanjem življenju. Pobliže bomo pa bomo kaj iz vsebine pogledali prihodnjič.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar