Gospodar ali služabnik?

Slišali smo, kako gre neki gospodar na pot, svojo hišo pa zaupa služabnikom. Ni težko razumeti, da je tisti gospodar, ki gre na pot, Jezus Kristus, ki odhaja v Očetovo hišo, mi pa ostajamo na zemlji kot oskrbniki njegove hiše. Zaupal nam je hišo, ljudi, cel svet. Nima vsakdo takega gospodarja, ki zaupa svoje premoženje nezanesljivim služabnikom – Kristus pa je do nam slepo zaupa in nas spodbuja. Vsakemu od nas pravi: »Vem, da zmoreš.« Zaupaj vase, dragi kristjan, saj ti je Bog dal svoje darove in ve, da s pomočjo teh darov zmoreš gospodariti na njegovem posestvu, ki ti ga je poveril. Blagor ti, ker Gospod zaupa vate!

Gospod pravi še nekaj – blagruje tistega služabnika, ki ga bo ob svojem prihodu našel budnega. Da ostanemo budni, ni nekaj samo po sebi umevnega, k temu nas tudi nihče ne sili – mi se moramo za to odločiti, kar pa nam ne bo težko, če se zavemo, kakšno moč ima ta naša budnost. Bogu je namreč to tako všeč, ga to tako prijetno preseneti, da naredi nekaj nepričakovanega – to je tudi najlepši del prilike. Bog se namreč iz gospodarja spremeni v služabnika – poslušajmo, kaj pravi: »Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel.«

Bog je zadovoljen z držo svojih otrok, saj vidi, da so mu sposobni nameniti tisto nekaj več – ve, da znajo zanj darovati same sebe – svoje srce. Vidi, da je on tisti njihov zaklad – saj se spomnite besed: »Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« Še vedno je človek sposoben za Kristusa prebedeti celo noč – morda v pričakovanju, da se otrok vrne z žura, morda v upanju, da se draga oseba prebudi iz nezavesti. Še vedno zna človek zliti posodico narde na njegove noge, ko vrne dostojanstvo osebi, ki so ji le-to odvzeli. Še vedno je sposoben vreči v tempeljsko zakladnico svoja zadnja dva novčiča, sposoben je objeti bolnika ali osamljenega starca, sposoben je dati košček kruha lačnemu.

Bog ni noben zakrknjen in samovšečen gospodar, ampak je služabnik življenja . Kako velika stvar je, da je Bog naš služabnik! Gospodar kaznuje – služabnik pomaga; gospodar obsoja – služabnik brani in podpira; gospodar ukazuje – služabnik posluša in odpira svoje srce.

Zato je Bog edini, kateremu bom služil, ker je edini, ki se je zaradi mene tako ponižal, da je postal moj služabnik – zame je naredil vse, šel je do konca in daroval samega sebe. Ga torej resnično ljubim? Je zame zares dragocen? »Ljubiš zemljo? Postal boš zemlja. Ljubiš Boga? Postal boš kakor Bog.« pravi sveti Avguštin. Človek namreč se spreminja v to, kar ljubi. Naša vera ne napreduje zaradi prisile – ta je še prevečkrat negativno vplivala na vero ljudi. Ne, vera napreduje ob najdenih zakladih. Zaklad, v katerem je polno lepih ljudi, upanja in ljubezni je tisti, ki moje življenje poganja naprej.

Splača se mi kreniti na pot proti Njemu, ki je Ljubezen, ki je služabnik in ne tat naših src. Pričakuje nas razširjenih rok in z nasmehom na obrazu, da nas posadi za svojo mizo in začne streči nam, svoji neustrašni mali čredi, ki ne neha stražiti njegovih zakladov tu na zemlji.

Kaj resnično potrebujemo na življenjskem potovanju?

V teh nedeljah se mnogi ljudje podajajo na pot, da si privoščijo nekaj počitka, predvsem ob morju, v Cerkvi pa skupaj z Jezusom potujemo po neki drugi poti – skupaj z njim gremo skoz mesta in vasi odločno proti Jeruzalemu. Ker tu ni mišljena tista zemeljska prestolnica, temveč tista nebeška, nam je najbrž kmalu jasno, da nam Jezus s temi zemeljskimi podobami želi predstaviti naše življenje, ki je prav tako usmerjeno v večnost.

To naše življenjsko potovanje je vedno polno številnih srečanj – tudi mi srečujemo ljudi, ki jim umirajo sinovi, kakor je sin umrl vdovi, tudi šefom podjetij, ki jih mi srečujemo, zbolevajo delavci, kakor je obolel stotnikov služabnik, tudi mi srečujemo Marte in Marije. Naše potovanje je polno preprek in nasprotovanj, obenem pa tudi polno notranjega miru, če se mu le ne želimo izogniti in obstati na mestu. Srečujemo osamljene in zapuščene ter ponižane in pretepene – če jih želimo videti.

In smo tu, pred nami je še eno življenjsko vprašanje in pred nami je še eno Jezusova ponazorilna podoba. Težavo predstavlja dediščina, o delitvi katere se ne moreta med seboj dogovoriti rodna brata. Gospod se ne želi postaviti za razsodnika nad bratoma, ne želi pa se niti izogniti temu, da bi nakazal, kaj je v ozadju vprašanja o dedovanju, saj reče, da življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.«

Jezus namreč ve, kaj vsak od nas išče v življenju – vsakdo si želi biti predvsem srečen. Dober in plemenit cilj, za dosego katerega pa lahko izberemo pravo ali napačno pot. Težava bogataša, omenjenega v evangeliju ni v tem, da bi bil hudoben: nikjer ne piše, da bi do premoženja prišel na nepošten ali izkoriščevalski način. Ne, težava je v njegovem pohlepu, pred katerim nam Gospod pravi, naj se varujemo. Njegov pohlep sestoji iz napačne investicije, saj kopiči in kopiči materialne zadeve, njegove oči pa ne vidijo preko njega samega.

Jezus pravi, da je neumen, nespameten, saj misli, da bo tem bolj srečen, tem več bogastva bo nakopičil. Dejstvo je, da ima bogastva več ko preveč, saj ima toliko, da ne ve več kam spravljati.

In vendar je sam – nihče ni omenjen, razen njega samega, pa tudi vse, o čemer govori, se vrti le okrog besede »moje« oz. »svoje«: svojih pridelkov, svoje kašče, svoje žito, svoje dobrine… Gradi večje kašče, da bo spravil vse svoje bogastvo.

Dragi moj bogataš, iz preteklosti in iz sedanjosti – ti si le gradi večjo hišo, kupi si večji in dražji avto, kupi si še čoln, potem pa namesto tega jahto, vendar tvoja sreča ni v teh stvareh. Bogat in poln samega sebe si sam sredi puščave – nesrečen. Nihče namreč ne more biti srečen sam. Sreča je tesno povezana z ljubeznijo, ta pa je v razdajanju. Pravo bogastvo je imeti toliko, kolikor potrebujemo, presežek pa dati tistim, ki nimajo in »imel boš zaklad v nebesih«.

Nebesa ja, tja moramo biti usmerjeni, s srcem in pogledom, tja pa ne moremo sami, ampak nam morajo drugi pomagati. Pa tudi nič kaj dosti za tja ne potrebujemo Kakor je dejal Ruski romar, usmerjen proti Jeruzalemu: »Mo je imetje: na hrbtu bisaga s suhim kruhom, pod pazduho pa Sveto pismo, to je vse.« Dejansko je to vse potrebno za vse nas: hrane in imetja, kolikor ga potrebujemo in Božja beseda, saj je dejal Jezus hudiču v puščavi, da »človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz Božjih ust«. Temu dodajam le še odprto srce, ki to besedo lahko posluša in jo vase vsrkava, potem pa vse prejeto deli z brati in sestrami. Naš pogled je tako usmerjen na »jed, ki ne mine«, naš korak pa naravnan na nebeški Jeruzalem – ob poti pa nas že čakajo ljudje, ki jim moramo biti bližnji – čakajo naš prijazen pogled, nasmeh, toplo besedo tolažbe, nekaj našega časa, truda in tudi kakšnega stvarnega daru. Toda, potrebno je odprto in veselo srce, ne nečimrno in pohlepno, tako srce, ki mu ni žal dati nekaj svojega, da bi bil srečen še kdo, »kajti Bog ljubi veselega darovalca«.

Smisel molitve

Iz prebiranja evangelija vemo, da je Jezus večkrat na samem molil, kar je učencem moralo biti zanimivo, zato ga je eden izmed njih končno vprašal, če jih nauči moliti - saj je vsak prerok (Janez Krstnik je tudi bil to) naučil svoje učence lastno metodo molitve. Predstavljam si zato, da je učenec Jezusu dejal nekako takole: "Nauči nas moliti tako, kot moliš ti."

In tu pridemo do posebnosti molitve, ki jo uči Jezus, saj gre za nek povsem drugačen, lahko bi rekli, revolucionaren način molitve, ki ga tedanja judovska družba - in ne le ta - ni poznala. Jezus je namreč molitev začel z 'Oče', kar bi v aramejščini, ki je bila Jezusov jezik, zvenelo kot 'Abba' - torej 'Očka'. To nakaže, da ima Jezus z Očetom intimen in ljubeč ter zaupljiv odnos, to pa želi posredovati svojim učencem, da bi tudi oni imeli tak odnos. Molitev torej ne temelji v besedah ali kraju, kjer se odvija, ampak izraža nas odnos z Bogom.

Za pravoverne Jude tistega časa je ta Jezusov način molitve gotovo bil nekaj škandaloznega, saj z Vsemogočnim, Stvarnikom nebes in zemlje, katerega imena se ne sme izgovoriti, nihče ne more biti na 'ti', kaj šele, da bi ga klicali 'Očka' - Bog je daleč nad svojimi stvarmi, daleč od praha zemlje, kar je človek. Jezus pa pravi, da med nami in Bogom ni nobene razdalje ali ovire - ker smo Kristusovi bratje, je nebeški tudi naš Oče! Če pa je naš Oče, potem mu lahko povemo vse, se mu popolnoma izročimo z vsem in v vsem, kar smo.

Ne besede torej, ampak naše srce. Če damo pred Boga svoje srce, potem nas on sliši in usliši, ampak na drugačen način, saj nam Jezus ob koncu evangelija reče, da nam Bog da Svetega Duha, če ga vztrajno v molitvi prosimo. Po apostolu Pavlu pa so sadovi Sv. Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost,dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladanje. 

Najbrž zlahka vidimo, kako v svetu teh sadov primanjkuje, ker pa gre, kot smo dejali, posledično tudi za sadove molitve, pomeni, da tudi te danes primanjkuje, ker pa je molitev odraz našega odnosa z Bogom, pomeni, da primanjkuje tudi tega. Ne le na duhovni ravni, ampak tudi bolj splošno, svetu primanjkuje pravega pogovora, kamor spada tudi poslušanje. Če pa se z nekom pogovarjamo in nas ta nekdo posluša, mora slednji tudi obstajati.

Pridemo do temeljnega problema - da ima molitev smisel, mora za nas Bog obstajati. Kakor je Jezusova molitev motila Jude, tako lahko tudi danes naša molitev koga zmoti, kakor ga lahko zmoti naše obiskovanje cerkve in zakramentov. In to je lahko upravičeno. Že otroke pri verouku učimo, da je molitev pogovor z Bogom, pogovarjamo pa se lahko le z nekom, s katerim imamo resničen odnos. Jezus je bil in je, v Bogu zakoreninjen. On ljubi Očeta in Oče ljubi njega - brez tega tudi ni Jezusa, vsaj nima nekega globokega smisla njegov obstoj.

Brez tega globokega odnosa, bi Jezus govoril sam s sabo ali s svojo lastno senco. Toda, kako potem razložiti, da je svet obrnil na glavo v teh 2000 letih? In kako to, da po tolikih letih še vedno njegova oseba tako buri duhove? Le en način je - Jezus je resnični Božji sin, kar pomeni, da Bog obstaja! Če naj ima torej naša molitev smisel, potem Bog mora obstajati, z njim je tudi potreben odnos. Če tega ni, potem so vsi pomisleki tistih, ki nam očitajo obiskovanje obredov, več kot upravičeni, ker potem naš 'biti veren' nima nobenega smisla, ampak smo si sami sebi nasprotni. Zaupamo lahko le nekomu, ki je resničen!

Moje končno vabilo naj bo zato, da imejmo pristen in zaupljiv odnos z Bogom, pogovarjajmo se z njim v molitvi. Molitve ne potrebuje on, temveč mi. Zakaj? Gotovo v molitvi ne bomo dobili takojšnje zadovoljitve tistega, kar mislimo, da so naše resnične potrebe. Ne, v molitvi bomo, če bomo vztrajni in pristni ter odprti, dobili sadove Svetega Duha. Kdo od nas pa si v globini svojega srca ne želi biti ljubljen, kdo ne želi čutiti notranjega veselja in miru? Kdo si ne želi biti potrpežljiv, blag in dobrotljiv? Tudi zvestoba, krotkost in samoobvladanje so za človeka temeljnega pomena, če želi renično živeti in v tem svetu preživeti, čeprav to pomeni plavanje proti toku. 

Tu je torej zame smisel molitve.

Še o spolnih zlorabah...

V irskem katoliškem mesečniku 'Reality' je Gerard Moloney napisal zanimiv uvodnik, ki se dotika teme spolnih zlorab mladoletnih oseb na Irskem. Po podatkih s tam, naj bi en mlad od štirih postal žrtev spolnih zlorab pred dopolnjenim osemnajstim letom. To pa pomeni, da je bolna celotna irska družba, po mojem pa ne le tamkajšnja družba, temveč nasploh evropska, saj je spolnih zlorab in drugih škandalov, povezanih s spolnostjo veliko po celi Evropi. Cerkev naj bi spadala v t.i. 'civilno družbo', zato se tovrstne zadeve dogajajo tudi v njej. 

Žal drži, da se v cerkvenih vrstah ni storilo dovolj, da bi se najprej spolne škandale preprečilo, pa tudi ko so škandali prišli na dan, se ni storilo dovolj, preveč se je 'cincalo', čakalo, pometalo pod preprogo. Zanimiv je bil pred nekaj časa tudi komentar ameriške novinarke Peggy Noonan (Wall Street Journal), ki je dejala, da bi ameriška Cerkev, če bi stvari razkrila že v devetdesetih letih (škandali so stari že več deset let), odnesla celo kožo, saj bi prehitela medijsko pozornost - v devetdesetih ni praktično nobenega resnega ameriškega novinarja zanimala tematika spolnih zlorab v Cerkvi. Po letu 2000 se je novinarska stroka za tovrstne zadeve začela zanimati, za Cerkev pa je bilo prepozno - potegnila se je za okope.

Noonanova je o tem dejala, da bi odgovorni možje v Cerkvi novinarjev ne smeli obravnavati kot sovražnikov, ampak kot prijatelje, ki jim lahko pomagajo reševati nastalo situacijo - pomagajo razkrivati. Ponekod so škofje izbrali tovrstno pot - sem lahko štejemo nemške škofe, drugod so se pač branili izza okopov. 

Zagotovo se lahko strinjam tudi v tem, da po mnogih semeneiščih vzgoja kandidatov za duhovništvo ni ustrezna, saj ne gre za celostno vzgojo, ki bi zagotavljala uravnovešene in osebnostno zrele duhovnike. Sem bi dodal še nevarnost individualizma, ki se začne že v semenišču, potem pa se prenese na župnije in na druga področja delovanja duhovnikov. Noonanova je tudi dejala, da bi morala pri vodenju škofij biti prisotna tudi ženska roka (a woman's touch). To si je sicer mogoče razlagati na več načinov, gotovo pa drži, da v vsaki družini očetovo vlogo dopolnjuje tudi materina.

Kar se tiče norm za obravnavanje primerov spolnih zlorab nad mladoletnimi, bodo zdaj prišle nove, kakor pravi ameriški vatikanist John Allen. V bistvu gre za uvajanje smernic iz leta 2003, zraven pa bodo še bolj praktična navodila za posamezne škofovske konference. Nove norme vsebujejo predvsem dve novosti - žrtev bo lahko podala ovadbo v dvajsetih letih po dopolnjenem osemnajstem rojstnem dnevu (gre za podaljšanje še za deset let, tako da se bo recimo žrtev, ki je utrpela napad pri osmih letih, na cerkveno sodišče obrnila vse do svojega 38. leta); obenem bo med 'težje prekrške' štela tudi otroška pornografija. Veliko hitreje se bo tudi ukrepalo pri odstranitvi duhovnika v najtežjih primerih.

Ob vsem povedanem pa mislim, da je prava pot tista nemška, o kateri sem pisal že pred časom. Tam se je država povezala s šolstvom in civilno družbo, še zlasti s katoliško Cerkvijo, ter si zadala širok in celosten program, ki je tudi vzgojno naravnan. Cerkev namreč ni neka rakasta celica, z odtranitvijo katere bi se vse skupaj uredilo, temveč je z njo mogoče in je treba sodelovati pri skupnih družbenih interesih. Nihče od družbenih osebkov se ne sme zapirati za okope, ampak mora vladati medsebojno spoštovanje in sodelovanje.

Trdno na poti v Jeruzalem

"Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem" (Lk 9,51). Ključni stavek Lukovega evangelija je lahko oz. bi moral biti ključen tudi za nas. Govori namreč o odločitvi, a je ta odločitev nekoliko drugačna od ostalih - lahko namreč govorimo o Jeruzalemu kot mestu v Palestini, lahko pa to pomeni tudi še kaj drugega, pomembnejša pa je pot do tam.

O tem drugem pomenu nam spregovori sveti Pavel v pismu Galačanom. Govori nam o nekem drugem svetu, o duhovnem svetu, o duhovni poti, na koncu katere je Jeruzalem, a tisti nebeški, v katerega se na koncu svoje zemeljske poti dvigne Jezus. Ta cilj mora biti kristjanu jasno v mislih kot nekaj dosegljivega, ne nekaj abstraktnega, čeprav je zadeva tako daleč našemu razumu - tudi pot, ki jo predlaga naš Gospod, z njim pa tudi Pavel, se ne ravno sklada s človeškimi predstavami. Ali to tudi pomeni, da človeku ni blizu?

Če na pot proti Jeruzalemu, na hojo za Jezusom gledamo z "mesenimi" in ne "duhovnimi" očmi, se zdi, da ni človeku prav nič blizu vse to. Najprej je problematičen že cilj - Samarijani so bili skregani z Judi in so Jeruzalem takoj povezovali z njimi. Če bi Jezus ne bil Jud, bi šli za njim, tako pa... To se pač ne sklada z okviri njihove (ozke) religije. Danes bi se podobno kdo ne odpravil za Jezusom, ker to pomeni iti v Rim - Cerkve ne bi sprejeli. Zakaj? Ker preveč omejuje mojo svobodo - v Boga želim verjeti, a na svoj način, nihče mi ne bo pravil, kako. Tudi Jezusov nauk je lep, zdi se kot kakšen zenovski modrec - lepe besede, ki se jih bom, če mi bo ustrezalo, držal, ni pa nujno.

Odgovor na samarijansko držo s strani učencev tudi ni pravi. Želeli so se kar znebiti teh Samarijanov, da ne bi okuževali prave vere. Tudi to je preozka, ideološko obarvana interpretacija.

Za oba primera velja, da hoja za Jezusom ne pomeni le izpolnjevanje nekega nauka ali filozofije, ampak odnos z njim. Potemtakem bi Bog ne poslal na svet svojega sina, temveč bi zgolj poslal knjigo z vsemi zapovedmi - v prvem primeru z modrimi izreki. Z obvladanjem izrekov in tehnik bi se nekdo lahko izkazal za vzvišeno in pametno duhovno bitje, v drugem primeru pa bi se človek izkazal kot Bogu všečen tako, da bi čim bolj dobesedno izpolnjeval napisano. Pa vendar je Bog poslal na svet svojega Sina, da bi bili z njim, da bi ga ljubili. Iz ljubezni sledi postava, ki je postava Duha.

Biti z Jezusom pa ni lahko, saj je treba sprejeti celoten "paket". Ta ne vsebuje lagodnega življenja - dobre plače, vile ob morju, jahte... Pot za njim je zahtevna, vsebuje odpoved, sprejemanje vsakdanjih križev in težav. Zahteva nenavezanost na stvari in na ljudi. Spet lahko rečemo, da zahteva ljubezen do nekoga - v krščanskem primeru do Jezusa. Ljubezen ne navezuje nase, ampak nas notranje osvobaja. Na podoben način in iz podobnih razlogov je danes težko nase vzeti jarem zakona, se poročiti. 

Treba se je tudi ločiti od svoje zgodovine in jo prepustiti, če rečem z Avguštinom, neskončno usmiljenemu Bogu. Pa tudi s prihodnostjo ne smemo biti zasvojeni - z istim svetnikom jo prepuščajmo neskončno previdnemu Bogu. Treba je živeti danes, se čim bolj držati poti, čim bolj biti z njim. To je tisto, kar nas resnično osvobaja, pomirja in odrešuje.

Na tem mestu podajam zanimiv judovski midraš. Bog je poslal nadangela na zemljo oznanjat veselo novico skorajšnjega odrešenja. Čez nekaj časa se je angel vrnil in dejal Gospodu: "Nekateri so bili z eno nogo v preteklosti, drugi z eno nogo v prihodnosti, nihče pa ni imel časa."  

Mi se raje odločimo, da bomo odločno na poti z njim, z Gospodom Jezusom Kristusom. Imejmo čas za Gospoda. Tako bomo svobodni, veseli in mirni - vsaj v sebi. In ne bo nam mar, če si sposodim misel nekega islamskega mistika, če bomo umrli na poti proti cilju - ali ni to boljša izbira kot pa se sploh nikamor ne podati?