biti duhovnik ni lahko 8

S prebrisanostjo, zvijačnostjo in kulturo, lahko blagemu, ponižnemu, ubogemu in slabotnemu človeku še vedno vlijemo kanček upanja. Don Milani je učil, da je 'kultura osmi zakrament' (zakramentov je sicer v Katoliški Cerkvi sedem, op. prev.). Toda, če smo majhni, revni, zadnji, ni lahko nekaj začeti in biti uspešen. Tudi ko ubogi kriči od obupa, je zoprn - je kakor revni otroci, ki sovselej slinasti, ušivi, neznosni, medtem ko so otroci vplivnežev in bogatašev vselej lepi, četudi so v resnici grdi, sprejemljivi, četudi so neznosni.

Težava je v tem, da nas in druge prepričamo da vse dotlej, dokler bomo samo sedeli in gledali, po možnosti televizijo, bomogledalci dogajanja, naša edina, slaba tolažba, pa bo tarnanje nad vsem. Če nismo akterji, smo lahko samo gledalci ali žrtve. Treba je torej, kakor slepemu iz Jerihe reči: "Le pogum, vstani" (Mr 10,49). Prva stvar, ki jo mora vsakdo storiti, je vstati. Kako se nekdo lahko dvigne? S študijem, razmišljanjem, intelektualno vnemo. Jasno je, da se nihče ne more rešiti s televizijo, ki k nam prihaja s streh (zdaj že počasi lahko rečemo, da prihaja s tal, op. prev.) in nas bombardira po domovih, kakor tudi ne z žogo, ki zastruplja in poneumlja naše nedelje (in še kak drugi dan v tednu, op. prev.).

Iz svoje majhnosti pridemo lahko samo tako, da študiramo, razmišljamo in se soočamo z mnenji drugih.

Danes je svet gotovo slabši kot včeraj, saj so razlike večje. Veliko večja je razlika med tistim, ki ga ne zanima, če so novi davki, in tistim, ki mora gledati na vsak evro. Vseeno pa v današnjem svetu lahko študira tudi, kdor je reven - za to ima številna sredstva. Če hoče, če ima voljo za to, se lahko izobrazi, pa ne zato, da bi imel več denarja, temveč da bi živel bolj odgovorno in z večjo trdnostjo.

Naj povem svojo osebno izkušnjo. Iskreno rečeno - če bi ne bil šel v semenišče, bi ne mogel študirati. Seveda to ne bi bilo nič tragičnega, bi pač bil kmet ali zidar, kot moji bratje. Šel sem v semenišče, pa ne zato, da bi študiral, kot so to storili mnogi moji vrstniki, temveč da bi postal duhovnik, poleg tega pa sem lahko še študiral. Ko je moj župnik očetu povedal, da želim postati duhovnik, je ta vzkliknil: "Presneto! Še tega je bilo zdaj treba!" Moj oče ni hodil v cerkev, a ni bil hudoben mož. Ko sem mu povedal o svoji nameri, da grem v semenišče, mi je dejal: "Ne iti za duhovnika, ker so duhovniki zlobni, brez srca!" Po mnogih letih izkušenj moram dati prav svojemu očetu, saj so na splošno duhovniki zlobni, ozirom, povedano bolje, niso dobri, človeški, potrpežljivi, razumevajoči. Imajo močno religijo, ki pa ni 'učlovečena', veliko teoretično pobožnost. Vedno se postavijo na stran oblastnikov, bogatih in znajo pridigati, sposobni so velikih svetovnih razmišljanj, ne znajo pa jokati!

Danes lahko, hvala Bogu, študirajo vsi, zato je vsaj po tej plati že bolje. Seveda, če nekdo študira in ničesar ne razume, zato ni kriv nihče drug - kot sem dejal, gre za nesrečneža. Vendar je danes veliko bolj kot nekoč mogoče potovati, in sicer z veliko večjim intelektualnim dobičkom. Dandanašnji imamo takšne možnosti in priložnosti, ki si jih naši predniki niti v sanjah niso mogli predstavljati. Morda danes teh priložnosti ne znamo dovolj dobro izkoristiti, a ne moremo iskati opravičil, češ da ni bilo mogoče nečesa storiti. Lahko odpremo oči, zato lahko presojamo in izbiramo. Jasno, vsaka pustolovščina se lahko tudi ponesreči. Življenje je kakor igra s kartami - treba je znati igrati, ne goljufati. Treba je dobro izkoristiti svoje karte, več od tega ne moremo storiti.

Prikovani kralj

Praznujemo praznik Kristusa kralja, pa smo slišali evangeljski odlomek, ki ni prav nič kraljevski. Kralje si po navadi predstavljamo kot sedeče na prestolu, oblečeno v zlato in drage kamne, o tem našem pa slišimo, da to zanj ne drži. Popolnoma je ponižan, pretepen, zlomljen, ranjen in vsi se mu posmehujejo. Je to sploh še kralj? Zanj veljajo tiste Izaijeve besede, ko govori o trpečem Božjem služabniku: »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli« (Iz 53,2). Prav v drugem delu te vrstice pa je tisto, kar je za nas bistveno in nam razloži marsikaj – zaradi njegove zunanjosti si ga ne želimo.

Toda Kristusovo kraljevsko dostojanstvo se ne kaže na zunaj, ampak na notranjem področju – tam on zmaguje.

Pa tudi mi zmagujemo, kadar premagamo vse tisto, kar nas usužnjuje in nas dela slepe, da ne znamo več videti tiste prave lepote, ki je telesnim očem, navajenim na blišč in spektakel, skrita.

Pomagali si bomo z eno pravljico.

Visoko nad mestnim središčem je na visokem stebru stal kip srečnega kralja. Ves je bil pozlačen s tankimi lističi najdragocenejšega zlata, za oči je imel dva svetla safira, na ročaju meča je žarel velik rdeč rubin.

Vsi so občudovali ta kip. »Zadovoljen sem, da je na tem svetu vsaj nekdo zares srečen,« je zamrmral razočaran človek, ko se je ozrl kvišku. »Prav takšen je, kakršni so angeli,« so dejali otroci iz sirotišnice, ki so videli v sanjah angele, kar pa ni bilo všeč učitelju matematike, ki se mu ni zdelo prav, da otroci sanjajo.

Neke noči je letela nad mestom drobna lastovka, ki je zaostala za svojimi prijatelji, namenjenimi v tople kraje. Ko se je zvečer spraševala, kje bi prenočila, je zagledala kip na visokem stebru: »Zlato spalnico imam,« si je rekla, ko se je pripravljala k spanju. Prav tedaj pa ji je na glavo padla debela kaplja. Zdelo se ji je to prav čudno, ko pa je bilo nebo jasno, brez enega samega oblačka. Potem je nanjo padla druga kaplja.

»Kakšen smisel ima kip, če ne more zadržati dežja?« je rekla lastovka in sklenila, da si bo poiskala drugo zavetje. Ko pa se je ozrla kvišku je videla, da so bile oči srečnega kralja polne solz, ki so tekle po njegovih zlatih licih. »Kdo pa si?« je vprašala lastovka. »Srečni kralj,« je odvrnil kip. »Zakaj pa potem jočeš?« je dejala lastovka. In kip ji je povedal svojo življenjsko zgodbo.

»Ko sem bil živ in sem imel človeško srce, nisem vedel, kaj so solze, saj sem živel v palači Brezskrbnosti, kamor žalost ni smela vstopiti. Čez dan sem se s prijatelji igral v čudovitem vrtu, okrog katerega je bilo visoko obzidje, pa mi ni nikdar prišlo na misel, kaj je onkraj zidu, zvečer pa sem vodil ples v veliki dvorani. In res sem bil srečen, če je to, da ti nič ne manjka sreča. Tako sem živel in tako sem umrl.«

Za trenutek prekinimo zgodbo, da nekoliko premislimo, kako skušamo delati v življenju prav isto kot srečni kralj. Skušamo živeti čim bolj brezskrbno, biti materialno dovolj preskrbljeni, pazimo, da se našim otrokom ne bi nič hudega zgodilo, zapiramo se v neke namišljene svetove in želimo čim bolj uživati. Vendar nadaljujmo z zgodbo o srečnem kralju.

»Ko pa sem umrl,« je nadaljeval kralj svojo zgodbo, »so me postavili tako visoko, da lahko gledam vso grdobijo svojega mesta in ne morem, da bi ne jokal, čeprav je moje srce ulito iz svinca.«

Tudi mi smo se v življenju prisiljeni podati iz zavetja svojega doma v svet. Kakor ljudje na Golgoti,  smo tudi mi priče zlu in hudobiji, ki sta v svetu. Vendar lahko tudi mi, kakor skoraj vsi na tej gori trpljenja, ostanemo ravnodušni do tega, kar imamo pred očmi.

Lahko pa se nam zgodi v življenju nekaj drugega, zato poslušajmo zgodbo naprej.

»Daleč od tod je v ozki ulici žena s suhim in izžetim obrazom in zgaranimi rokami. Po poklicu je vezilja in veze cvetje hrepenenja na svileno obleko za najlepšo kraljičino družabnico. V kotu sobice leži njen bolan sinko, ki pa mu razen hladne vode nima kaj dati. Lastovka, nesi tej ženi rubin z mojega meča, saj so moje noge pritrjene k stebru in tega ne morem storiti. Ko je lastovka letela mimo dvora, je slišala kraljičino družabnico: »Upam, da bo za dvorni ples moja obleka narejena. Toda vezilje so tako lene.« Ptica pa se ni zmenila za dekletovo ošabnost, ampak je zletela skozi okno veziljine hiške in položila rubin zraven njenega naprstnika.

Lastovki je bilo lepo pri srcu, ko je naredila dobro delo. Tudi kip je vzljubila in je sklenila ostati pri njem še nekaj časa. Srečni kralj ji je naročil, naj razda vse bogastvo, ki je na njem ubogim. Tako sta izginila dva safira, počasi pa je – listič za lističem – izginilo tudi vse zlato. »Bolj čudovito kot kar koli na svetu je trpljenje in bolečin človeštva,« je kralj govoril ptici. Prišla je zima in lastovka je sprevidela, da bo umrla. »Poljubiti me moraš, ker te imam rad,« je kralj dejal ptici. Ta je poljubila kip in se mrtva zgrudila k njegovim nogam, kralju pa je počilo svinčeno srce.

Počasi so se ob kipu začeli zbirati mestni veljaki in govorili: »Ker ni več lep, ni več koristen.« Pretopili so ga v livarni, a počeno srce se ni hotelo stopiti. Skupaj z lastovko so ga vrgli na kup smeti.

Če še malo zgodbo obrnemo na nas vidimo, da tudi Jezus ne more s križa, ker je nanj pribit, lahko pa se spreobrnemo in začnemo na življenje in ljudi gledati drugače. Tedaj prav v trpljenju in brezupu Kristusa srečamo kot svojega Boga in odrešenika. Če se zanj odločimo in želimo biti z njim, dobimo zaklad, ki ga moramo deliti z drugimi in se zanje in za Jezusa žrtvovati. Sprva morda ne vidimo smisla, ko pa smo z Jezusom in se trudimo drug drugega ljubiti s takšno ljubeznijo, kakor nas je on ljubil, ko je šel za nas v smrt, smo srečni in najdemo smisel v svojem življenju. Pa tudi sebe se naučimo ljubiti in ceniti, ko ugotovimo, da smo narejeni za to, da ljubimo.

Ker pa se Kristusova zgodba ni končala s smrtjo na križu, ampak se je nadaljevala v vstajenje in vnebohod vemo, da se tudi za nas ne bo tako končalo. Tudi zgodba nam to pove.

Nebeški kralj je poslal svojega angela, da bi mu prinesel dve najdragocenejši stvari iz mesta. Prinesel mu je svinčeno srce in mrtvo ptico. »Prav si izbral,« je rekel Bog, »zakaj v mojem nebeškem vrtu bo ta drobna ptička večno prepevala in v mojem zlatem mestu me bo srečni kralj slavil!«

Z ubogim roparjem se tudi mi zaupno obrnimo na Gospoda, rekoč: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«, da bomo tudi mi šli v njegovo bleščeče nebeško mesto in tam slavili Kralja usmiljenja in ljubezni.

- Oscar Wilde, Pravljice, Mladinska knjiga, Ljubljana 1959.

Nekje vmes

Na svetu ni nič večnega, zato slišimo v evangeliju: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Mi se radi ustavljamo in občudujemo lepoto stvari, ki jih je naredil človek, pozabljamo pa, da to ni tisto bistveno in zaradi tega ostajamo na površju. Ne znamo videti bistva stvari, tega kar je v ozadju. V ozadju pa je ravno to, da če vse drugo na svetu preide in se zruši, še vedno ostaja nekdo, ki se ne zruši – človek. Od vsega drugega ne bo ostal kamen na kamnu, človek pa bo ostal – delček po delček, za vsakim bo nekaj ostalo.

Evangelij nas vodi ozki poti zgodovine, pa to ni tista kronološka zgodovina, ki se marsikomu priskuti zaradi povezovanja z nekimi letnicami in datumi, s števili torej. Ne, ta zgodovina je drugačna. Že res, da je ena stran temna in zaznamovana z nasiljem, ki nosi razdor, rušenje, vojne, potrese, laž... a imamo na drugi strani tudi drugačno podobo, ki je sicer zares majhna, a zato zelo močna: »Niti las z vaše glave se ne bo izgubil.« Na eni strani poti je torej nasilje, ki ruši, na drugi strani pa nežnost, ki rešuje. Kje smo mi? Med tema dvema poloma.

Jezus na vprašanje, kdaj se bo to zgodilo ne odgovarja, ker je to ZDAJ. Saj občutimo, tukaj in zdaj, kako krhko je vse skupaj: svet, narava, ljubezen… Vsak dan znova en svet umre in se nov rodi – na eni strani je bolečina, ker se stvari lomijo, na drugi strani veselje in upanje, ker brstijo nove. Prav tu vmes smo mi vsi, vsakega od nas to doleti.

Ko pa je treba hoditi po tej vmesni poti, nam Jezus ne pove, kdaj moramo hoditi. Izbire namreč nimamo – hoditi moramo. Zato je važno, kako moramo hoditi: vztrajno. Kristjan namreč ne beži, ampak je vedno prav tam vmes, je sredi sveta in njegovih ran ter jih obvezuje. Kje je to naše mesto, nam lepo ponazori pesem našega prijatelja: »Kjer lomi se življenja pot, tam sem jaz doma. Kjer prekolje trava se počez, tam gradim svoj most…« (Marko Rijavec, Kjer lomi se življenja pot, Polna dlan zvezd, Ognjišče, Koper 2005, str. 15).

Torej se nimamo kaj spraševati, kje in kdaj je vse to, ker imamo križev kolikor hočemo, a se moramo odločiti, da gremo stati pod katerega izmed njih. Gre za odločitev, za življenjski načrt, saj je važno vztrajati in iti do konca. Vsakokrat, ko do konca sledimo neki ideji, nekemu navdihu, nekemu poslanstvu, službi, prodiramo globlje v skrivnost življenja, v samo njegovo bistvo. Vsako človekovo dejanje, ki vztraja v času, se bliža popolnosti Boga.

V čem pa je treba vztrajati, da »rešimo življenje«? Treba se je zlasti vztrajno »osvobajati« dveh stvari – laži in nasilja. Gospodove učence bodo sicer vsi sovražili, ker se bodo upirali logiki tega sveta in bodo razkrivali lažne obljube denarja in oblasti. Pa zato, ker bodo razkrivali zlaganost sveta, ki sicer pravi, da ljubi življenje, v resnici pa ljubi smrt. In vendar jim nihče zares ne bo mogel škodovati, ker Bog ljubi vsak najmanjši njihov delček, celo en sam, samcat las. Gre za neko drugačno ljubezen, ki ni od tega sveta, kakor tudi Gospodovi učenci niso od tega sveta.

Vprašanje, ki ni fakultativno

Evangelij nas vse bolj sprašuje bistvena življenjska vprašanja, kamor spada tudi tisto o večnosti. Pri tem vprašanju si bomo pomagali z enim od velikanov krščanske misli, Pascalom namreč, ki pravi, da nazadnje ostane ena sama stava: ali Bog je ali Boga ni – na nekaj od tega dvojega je treba staviti. Podobno je treba staviti tudi na to, ali je vstajenje ali ne. Če ga namreč ni, potem tudi Boga živih ni, ni Boga Abrahama, Izaka in Jakoba, katerega je začutil tudi francoski matematik in mislec.

Toda, danes bi mnogi dejali takole: »Zakaj bi se s tem vprašanjem večnosti sploh še ukvarjali, to je stvar nekih časov, ki jih ni več. To vprašanje za nas zdaj ni pomembno, ker je na stotine, na tisoče drugih stvari za postoriti – urnik je natrpan. Kaj bi izgubljali čas in si belili glavo s tovrstnimi vprašanji.« In drvimo od tu do tam, da bi izpolnili vse obveznosti. Časa za tista t.i. »komplicirana« vprašanja ni. Vsak dan podoben scenarij. Sivi vsakdan, ki ni narejen za to, da se sprašujemo take reči.

Saduceji so se odločili, na podlagi nekih bolj ali manj razumskih dokazov, da vstajenja pač ni – predstavijo ga kot nekaj neumnega, nerazumnega, smešnega. Tudi danes je veliko takih, ki na podlagi »znanstvenosti« skušajo dokazati, da Boga ni, posledično tudi ni vstajenja, če pa Bog že je, gre za neko hladno in oddaljeno bitje, ki z nami nima kaj dosti opraviti. Toda ti na vprašanje o Bogu in vstajenju, čeprav negativno, vsaj skušajo odgovoriti, vse več pa je takih, ki si teh vprašanj sploh ne zastavljajo, ampak jih potiskajo čim bolj proč kot nepotrebna, kot nebistvena za življenje.

Vsi pa, čeprav je to morda zadnja stvar, ki bi si jo želeli, pridemo v življenju do nekih čudnih, nerazumljivih in nerazložljivih stvari. Ko se npr. srečamo s smrtjo, neizogibno na naša vrata potrka tudi vprašanje o vstajenju mrtvih, če seveda želimo razmišljati o življenju in njegovi minljivosti ter o tem, ali sploh še kaj bo po tem zemeljskem življenju.

Zadeve si potem marsikdaj skušamo razložiti na poenostavljen način in z našimi kategorijami, našimi merili in pogledi, s kakršnimi so si v besednem dvoboju z Jezusom pomagali tudi saduceji. Če vstajenje mrtvih že je, potem bi po našem prepričanju to moralo biti neko podaljšanje in izboljšanje tistega, kar imamo na zemlji – celo vezi bi morale biti prav takšne, kakršne so, v večnosti bi morali veljati prav takšni zakoni kakor tu.

Zaradi tega poenostavljanja, razlaganja s človeškimi kategorijami ipd. pa tudi vzamemo kot sprejemljive za naše »življenje« po smrti samo tiste strani življenja, ki so nam všeč, ki nam ustrezajo, ki niso zahtevne, v katerih uživamo. Če bomo torej nekoč umrli – kar v teh časih ni nujno, da se bo zgodilo prav hitro – tako ali tako ni nobene težave, ker je naša duša neumrljiva – tako vsaj pravijo svetovne religije in ne le krščanstvo - in se bo pač nekje reinkarnirala, da bi se uživanje nadaljevalo. To pojmovanje reinkarnacije je seveda napačno, saj le-ta pomeni kazen, dovršitev pride, ko se ta krog ponovnega rojevanja prekine in se duša združi z Najvišjim. Tudi od krščanstva vzamemo tisto, kar nam ustreza, stvari poenostavimo, jim dodamo še malo vzhodnih prvin, ki so spet poenostavljene in prikrojene po tem, kakor ustreza zahodnemu človeku, in smo spet na začetku. Nismo si pa še zastavili vprašanja o vstajenju mrtvih, kaj šele, da bi o njem temeljito razmislili.

Do enaintridesetega leta življenja si tudi naš Pascal ni zastavil tega vprašanja. Potem pa se je vse spremenilo. Ko je spoznal Boga, je videl, da si vprašanje o večnosti vsak mora zastaviti, ker odgovor nanj pogojuje življenje vsakega posameznika – kot zakleto, smo vsi neizogibno pred možnostjo A oziroma B. Na eno je treba staviti.

Ko pa že odgovarjamo, na vprašanje ne smemo gledati z zemeljskimi, »materialističnimi« očmi, ker te ne vidijo v globino stvari. Treba je gledati s povsem drugačnimi očmi - z očmi vere, ki so edine sposobne prodreti v globino stvari in gledati preko navideznega in z drugimi kategorijami, kakor želi Jezus povedati tudi saducejem.

Prav je, da uporabimo vse darove, ki nam jih je Bog dal, da na to in podobno pomembna vprašanja odgovorimo. Zlasti je tu mišljen dar razuma, ki pa pride do skrajne točke, po Pascalu, ko si moramo razumno priznati, da je cela kopica stvari, ki ta naš razum presegajo. Tu vstopi vera.

Ko začnemo gledati z očmi vere, dobijo naenkrat vse stvari v življenju drugačno podobo in marsikaj je kakor, da bi to prvič videli. Vidimo odtenke in vidike dogodkov in ljudi v življenju, kot jih še nikdar nismo videli. Vidimo drugačno lepoto stvari in ljudi.

S takšnimi očmi lahko tudi razumemo, da bo v nebesih vse tako bistveno drugače, da bomo to lahko v polnosti razložili šele tam. Tudi sorodstvene vezi – te bodo seveda ostale, ampak bodo zelo drugačne. Šele tedaj bomo lahko zares v polnosti ljubili tudi vse svoje drage, saj vemo, kako nepopolno nam to uspeva na tem svetu in si gotovo ne želimo, da bi tako ostalo tudi v nebesih.

Svetost se začenja že sedaj

Na današnji praznik se nam postavlja zlasti eno vprašanje: »Kdo so sveti?« Po navadi se nam zdi ta kategorija svetosti nekaj zelo oddaljenega, abstraktnega, nekaj, kar bi za nas nikakor ne moglo veljati. Predstavljamo si neke nadljudi, »supermene« duhovnega življenja, ki jih sicer lahko občudujemo, ne moremo pa jih posnemati – z Božjo besedo, ki smo jo slišali, nam Cerkev pravi, da se v tej presoji motimo.

Sveti, katerih se danes spominjamo, so tisti, ki so se odpovedali neprestanemu izgovarjanju in odlašanju z odločitvami o boljšem življenju ter so se prepustili Božjemu usmiljenju. Ne gre za neke heroje, temveč za čisto običajne ljudi, množica Jezusovih učencev vseh krajev in časov, ki so se trudili živeti po evangeliju. Sem spadajo tudi tisti, ki jih imenujemo »ljudje dobre volje«, ki v življenju niso živeli samo zase in za svoje koristi, ampak so se trudili razdajati se za druge.

Kar prisluhnimo, kakšen prizor nam pred oči pričara knjiga Razodetja: »Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje« (Raz 7,9). Prav nihče, pa naj pripada kateremu koli narodu ali kulturi, ni izključen iz tega svetniškega življenja, le želeti si mora to, po tem hrepeneti.

Množica je sestavljena iz vseh »Božjih otrok«. To ni množica »pomembnežev«, ampak gre za ljudstvo slabotnih, bolnih, pomoči potrebnih. Ti ljudje se pred Bogom ne ponašajo stoje in z visoko dvignjeno glavo, ampak so na kolenih, njihova glava pa je nagnjena na prsih. Tudi njihove kretnje ne izražajo nobene grožnje, ampak prosijo pomoči.

Lahko smo že ugotovili, da sveti nismo po smrti, ampak se svetost začne že tukaj in zdaj. To nam jasno sporoča apostol Janez v svojem prvem pismu, ko pravi: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo … Ljubi, ZDAJ smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo« (1 Jn 3,1-2). Svetost mora postati življenjska odločitev vsakega vernika. Naše misli, dejanja, izbire in načrti morajo biti prežeti z obzorjem večnosti, kamor se steka naše sedanje življenje.

Ta svetost, ki je za vsakega izmed nas, je opisana v blagrih (Mt 5,1-12). Ti vsakemu človeku lahko pomagajo, mu služijo kot rešilna bilka iz žalostnega stanja, v katerem je. Izvemo, da sreča ni v vsem tem, kar nam ponuja današnji svet, s čimer nas pravzaprav vsak dan bombardira, ampak je nekje drugje. Seveda bo kdo rekel: »Kako le je nekdo lahko srečen, če je ubog, žalosten, usmiljen?« Toda, če dobro pogledamo, kaj je vzrok temu, da je življenje tako grenko, vidimo, da so to nenasitnost, arogantnost, hinavščina in brezbrižnost ljudi.

Svetost potemtakem ni prav nič drugega kot vsakdanja pot, vsakdanji trud, da bi živeli drugače, da bi se »spreobrnili in verjeli evangeliju«, kakor slišimo na pepelnično sredo. Naše plačilo pa ne, da BO v nebesih, ampak JE v nebesih.