Glasba človeka dviga na višjo raven

Gregor Klančič je primorski glasbeni pedagog, organist, zborovodja, pevec in še bi najbrž lahko naštevali. Doma je iz Mirna pri Gorici in je sin znanega zborovodje in skladatelja Antona Klančiča. Živi in dela v Ljubljani. Poročen je z Renato Vereš Klančič, prav tako glasbenico, s katero imata tri otroke – dve deklici in fanta.

21. junija praznujemo mednarodni dan glasbe, zato bi bilo prvo vprašanje za vas, kaj pomislite ob besedi »glasba« oz. kaj vam glasba pomeni?

Čeprav me glasba spremlja že vse od otroštva, zdaj pa tudi profesionalno, sem to, kaj mi pomeni in od kod sem črpal vse glasbene potenciale, odkril ob diplomski nalogi »Glasbeno založništvo Goriške Mohorjeve družbe«. Takrat sem začutil, da še danes odseva delo tistih mož, ki so bili v odboru GMD in skrbeli za notne izdaje: Jožko in Lojze Bratuž, Vinko Vodopivec, Emil Komel idr. Pomembnejše od imen pa je njihovo skupno spoznanje, da je treba narediti v cerkveni glasbi korak naprej, da je treba napraviti nove skladbe, ki bi jih ljudje radi sprejeli in peli. Kasneje se je izkazalo, da so prav te skladbe, ki so nastale v za narod najtežjih časih – takrat smo namreč bili pod italijansko oblastjo – naredile za slovensko cerkveno glasbo ogromno, več kot denimo v Ljubljani kot narodnem središču. V petih letih je npr. izšlo veliko novih slovenskih cerkvenih skladb – v veliki meri je besedila napisal Filip Terčelj – ki se še danes pojejo. Če se torej vrnem na začetek, lahko rečem, da sem nevede zajemal iz tega bogastva cerkvene glasbe vsako nedeljo pri maši in to bogastvo počasi kopičil v sebi. Ko potem človek dozori, se v njem tudi nekako izkristalizirajo njegove želje o tem, kaj bi počel v življenju - le odprl sem to zakladnico in mi je bilo kmalu jasno, kam pelje moja pot.

Kar takoj sva nekako prešla k cerkveni glasbi, ki je tudi bila mišljena kot glavna tema tega pogovora. Kaj po vašem mnenju cerkvena glasba pomeni za Cerkev, še bolj pa za samo bogoslužje?

Cerkvenemu glasbenike je danes kar težko krmariti svojo ladjo po tem tako raznolikem oceanu glasbene kulture, ki nas obdaja. Po eni strani nas z vseh strani bombardira posvetna glasba, v klasični glasbi nas, čeprav smo v 21. stoletju, še vedno zaznamuje modernistična smer, saj smo otroci 20. stoletja, potem pa poglejmo, kaj vse slišimo v cerkvi? Imamo tradicionalno slovensko cerkveno glasbo, o kateri sem tudi prej govoril, izredno se širijo v Cerkvi popevke, potem lahko damo temu za kontrast svetovno zakladnico cerkvene glasbe – od gregorijanskega korala in renesančne glasbe (Palestrina) – pa tja do novejših modalnih napevov ali lahkotnejših taizéjskih spevov, tako da je res težko najti smer v vsem tem. Kako odgovoriti? Najprej bi dejal, da je treba spet odkriti vrednost tišine, tiste prave, v kateri nam lahko nekdo spregovori. Ta strah pred tišino je pravzaprav izraz naše nemirnosti, mogoče želimo z maso informacij, tudi glasbenih, prikriti naše slabosti, našo revščino. Prava glasba mora izhajati iz tišine, iz nje se je tudi rodil gregorijanski koral. Ta je še vedno glasbeni biser, ki bi ga morali gojiti v vsaki cerkvi.

Bi potemtakem na področju cerkvene glasbe morali veljati neki kanoni ali vsaj smernice, da bi se znali, vsaj okvirno, orientirati?

Težko je postavljati na tem področju visoke zahteve, ker že vnaprej vemo, da se povsod tega ne bo dalo izvajati, čeprav se po drugi strani ne bi smeli odreči nekemu idealu, h kateremu je treba stremeti. Premalo si namreč postavljamo vprašanje, komu pri bogoslužju pravzaprav pojemo. Pojemo le zase, ali je to Bogu v čast? Morda si prevečkrat mislimo: »Ah, saj bo Bog sprejel vse, kar mu bomo dali…« Vendar pa vemo, da že ko hočemo nekemu znancu izročiti neko darilo, želimo, da bi to darilo bilo lepo, zato ga skrbno in premišljeno izberemo. Za bližnjega se torej včasih izjemno potrudimo, premalo pa mislimo, kaj bomo dali Bogu s tem, ko mu bomo peli pri bogoslužju. To je eno od osnovnih vprašanj, h katerim se moramo vračati. Potem pa lahko, seveda vsak po svojih zmožnostih in sposobnostih, stremi k idealu, če je ta seveda jasno postavljen. Tako tudi vemo, kako daleč smo na tej poti.

V cerkveni prostor so iz posvetnega življenja prišli tudi razni inštrumenti, kot npr. kitare in podobne zadeve. Ali morda ne obstaja tu neka nevarnost, da človek tudi v bogoslužju ostaja vpet v neko glasbo, ki jo sliši vsak dan, namesto da bi se iz tega nekako dvignil, šel bolj proti Bogu?

Gotovo, ker mislimo, da nas morajo, ko pridemo v cerkev, obkrožati stvari, ki nas tudi sicer v življenju. Pa temu ni tako – ko pridemo v cerkev, moramo vse naše misli posvetiti Bogu. Z njegovo pomočjo se dvigujemo in tudi, kadar potem gremo v življenje, ravnamo kot kristjani drugače. Kar pa zadeva uporabo inštrumentov drži, da so v cerkev prihajali od zunaj – tudi orgle prvotno niso bile cerkveni inštrument – vendar je to, kaj spada v bogoslužje in, kaj ne, tudi glede uporabe, vedno določilo cerkveno učiteljstvo (koncili, dokumenti), čemur moramo mi slediti. Osebno sicer nimam nič proti cerkvenim popevkam, vendar pa menim, da ne spadajo v bogoslužje. Zakaj pa npr. ne bi namesto različnih koncertov na prostem z rock glasbo, za mlade naredili koncertov s t.i. 'ritmično duhovno glasbo'. Ravno tako bi se zabavali, le da na drugačen način. Pustimo vendar pri miru bogoslužje, ohranimo ga kot resnično sveto dejanje. Ni treba, da vanj prihajajo prav vsi vplivi zunanjega sveta.

Torej mora obstajati razlikovanje med svetim in posvetnim, da se lahko človek odloči, kdaj bo vstopil v sveto?

Človek mora zaznati razliko med svetim in posvetnim. Na nek način smo ljudje v sebi razklana bitja, nekako moramo delovati na dveh valovnih dolžinah – smo materialna in duhovna bitja. Mislim, da morajo biti tudi na glasbenem področju zaznavne razlike. Zabavna glasba – na določenem nivoju, seveda – mora biti, ko pa pridemo na vprašanje duhovnega, mora biti meja med svetim in posvetnim jasno postavljena. Tako, kakor lahko človek živi kot duhovno in materialno bitje, tako lahko gresta z roko v roki 'sveta', umetniška, liturgična glasba v bogoslužju in 'posvetna' glasba v vsakdanjem življenju. Nekako vzporedno, ni treba, da ena prehaja v drugo. Priče smo namreč temu, da popevke vdirajo v cerkev, po drugi strani pa določene glasbene zasedbe (npr. Enigma) v pop kulturo vnašajo koralno glasbo. Stvari so se začele mešati, mislim, da na nepravi način. Med duhovno, bogoslužno in vsakdanjo glasbo morajo obstajati meje, ne smemo mešati ene in druge.

Pridemo torej do tega, da kadar v cerkvi izvajamo glasbo, pojemo, pravzaprav tudi molimo?

Sveti Avguštin je dejal, da kdor poje, dvakrat moli. Govor na vzvišeni ravni se je izoblikoval v t.i. 'psalmski' ton, drugače je, če govoriš normalno, ali pa govoriš 'na enem tonu', skoraj, kakor da bi pel. Ko pustimo, da se glasba preplete z besedilom, vnesemo v besedo neke še ne do konca raziskane univerzalne, vesoljne prvine, ki jih glasba nosi s seboj in jih je Stvarnik položil v stvarstvo, v vesolje. Kakor vemo, je glasba sestavljena iz frekvenc. Celotno vesolje se giblje v frekvencah, vendar so to frekvence, ki jih človek v svoji omejenosti, ne more zaznati kot glasbo – vendar pa so to tudi tiste frekvence, ki jih Bog posluša in v njih uživa, kakor tudi mi uživamo ob dobri glasbi. Če se vrnemo k izhodišču, se beseda, ko pustimo, da se glasba preplete z njo, zaradi te nove, božje vsebine – glasba je nekaj, kar je Bog dal v naravo – dvigne na neko novo, višjo raven. Ne smemo pa seveda pozabiti niti na besedilo, saj le-to ne sme biti nek okras glasbi – ali obratno – ampak mora eno z drugim usklajeno delovati. Sploh, ko govorimo o sakralni glasbi, se moramo v polnosti zavedati besedila in ga jasno in z vso vero podajati.

Objavljeno v peti številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas)

 

Mladi niso več takšni kot nekoč

Težaven odnos mladih do Cerkve (5) 

Če Cerkev v Evropi ne bo obnovila svoje vezi z mladimi močmi, je žal obsojena skoraj na izginotje. Brez mladih namreč izumrejo župnije, iz preprostega razloga, da ne pride do generacijske zamenjave, brez župnij pa se iztrošijo tudi združenja in gibanja, saj ne glede na vse, svoje člane dobijo prav tam. Če se ne odločimo zamenjati smeri, oziroma miselnosti, smo podobni podjetju, ki ni sposobno več pridobiti novih strank. 

Žal se aktualne strategije in prizadevanja, da bi spet vzpostavili dialog z mladimi ne zdijo preveč prepričljive, predvsem pa niso kaj prida učinkovite. Če damo za primer urnik nedeljskih maš v večini župnij, je ta še vedno tak kot je bil vzpostavljen po koncilu, ko so se začele maše v živih jezikih. Toda v tem času se je družba iz razmeroma kmečke prek industrijske prelevila že v postindustrijsko. Aktualni svet je nočni svet, ki ga prvi žarki zore ne privlačijo kaj preveč, zlasti ne tiste zore, ki iz sobote prehaja na nedeljo. 

Postavlja se vprašanje, kaj je v ozadju tega premajhnega zanimanja skupnosti vernih za svet mladih? Kako lahko skupnost mirno spi in počiva, ko se tla njene morebitne prihodnosti rušijo, vsaj v Evropi? 

Bistveni pogled, na katerem temelji celotna zadeva je v razdalji med idealom mladega 'prejemnika' cerkvenih iniciativ, ki je v naših glavah in resničnim profilom današnjih mladih, ki smo jih označili v začetku kot generacijo brez anten za Boga, dodatno zmedo pa vnaša še model verskega poistovetenja teh mladih, ki je v pripadnosti brez vernosti. 

Tako se, kljub temu, da imamo neprestano pred očmi, da se mladina oddaljuje od krščanske verske in moralne prakse, da je svetopisemsko in teološko v veliki meri nepismena, še vedno tolažimo, da pač 'mladina ni več taka kot nekoč', da je pravzaprav normalno, da ni normalna, da v tem njihovem zgrešenem načinu življenja in mišljenja v bistvu ni nič tako narobe. Potem pa ostanemo zgroženi in brez besed – značilno za današnji odrasli svet – ko mladi zagrešijo kaj hudega, kar od njih ne bi nikdar pričakovali. 

Radi govorimo, kako se svet spreminja, kar pa nam samo preprečuje, da bi si končno enkrat priznali da se je svet že spremenil, in sicer korenito. Zato je danes tudi vernik drugačen – če je bila včasih dovolj le kaka površna kateheza in udeležba pri zakramentih, da si je nekdo pridobil naslov 'vernika', pa še določeni načini obnašanja (splav, ločitev…) so bili zakonsko preganjani, nekatere zadeve pa tehnično nemogoče (plastična kirurgija, sprememba spola…), danes to več ni dovolj. Če želimo izoblikovati vernega človeka, je enostavno potrebno veliko več, kar pa še vedno ni dovolj jasno. 

Kako sicer razložiti to, da se ob tej nevernosti in verski brezbrižnosti mladih, še vedno zatekamo k liturgični in pastoralni prozaičnosti? Spet tu mislimo na osnovo – župnijo. Zdi se, da se vračamo nazaj v predkrščanski čas. S pomočjo judovske osnove je krščanstvo preraslo grško ciklično pojmovanje časa, v imenu neke zaželene prihodnosti, ki vedno kliče po novem. Zdi se, da je krščanstvo res postalo tisti monotono-teizem, o katerem je ironično govoril Nietzsche. 

Res je, mladi niso kot so nekoč bili – ne prihajajo iz družin, ki bi jim nudile zadostno versko podlago, ki bi jim dovolj jasno posredovale pomembnost vere, torej tudi molitve, za življenje, nihče jih ni učil stalnega branja Svetega pisma, zlasti evangelija (to je npr. redno počel še Elvis Presley), nihče jim ni povedal (pokazal), kaj je to ponižnost in solidarnost. Edino vstajenje, za katerega so slišali, je morda v kakem filmu ali nadaljevanki, ko se kdo zbudi iz kome - kakšno vstajenje Jezusa Kristusa neki! 

Kar moramo storiti je teoretično precej lahko reči – naše župnijske skupnosti, pa tudi gibanja in združenja je treba spremeniti v 'prostore', kjer se lahko naučimo verovati in moliti, kjer se lahko odločimo, da bomo verovali. Postati morajo laboratoriji vere, kot je dejal blaženi Janez Pavel II. To morajo biti prostori, kjer se za evangelij lahko vsakdo popolnoma svobodno odloči in ni podrejeno klerikalni maniji služenja za vsako ceno. 

Za to seveda ni čarobne paličice, pa vendar je treba iskati novih poti, tudi na račun tega, da lahko kdaj zgrešimo in se opečemo – moramo biti učljivi in na nek način fleksibilni, odprti za nove možnosti.

Objavljeno v 5. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).

Darovi in poslanstvo

»Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden« (Apd 2,2-3). Vsak od ognjenih jezikov, ki se še danes spuščajo nad ljudi, prižge ogenj v srcu, podarja notranjo svobodo, začenja posameznikovo pot svetosti, posvečuje njegovo drugačnost in edinstvenost. Sveti Duh vsakemu posamezniku daje izvirnost in svetost, ki je samo njegova, edinstvena. Sporočilo za nas je, da nam ni treba postati nasprotje samih sebe, da bi srečali Gospoda in da bi postali sveti. Ne nazadnje, nam ni treba tega početi niti zato, da bi se srečali sami s seboj, da bi se resnično izpolnili – ko se srečamo z Vstalim Gospodom in nam ta podari Svetega Duha, se srečamo sami s seboj, v tem Duhu namreč lahko prepoznamo Vstalega (1 Kor 12,3). V Jezusu ni več razklanosti, ampak je človeštvo v njem postalo "eno telo", ena velika družina bratov in sester, kjer sta v Svetem Duhu posameznikova edinstvenost in drugačnost bogastvo za vso skupnost in ne breme. V tem istem duhu je Cerkev res lahko občestvo, "skrivnostno Kristusovo telo" in samo v tem Božjem dihu je lahko ustvarjalna in odpira nove in nove poti. Če je skupnost, manjša ali večja, odprta Svetemu Duhu, se binkošti neprestano ponavljajo.   

Apostolska dela nam pripovedujejo, kakšna je bila prva krščanska skupnost, ko je bila odprta za Svetega Duha – apostoli so se zdeli  nekoliko "iz sebe", kakor pijani… Takšni moramo biti vsi, da bi lahko govorili o Kristusu – moramo biti nekoliko iz sebe, nekoliko nerazumni, nepremišljeni, "prevzeti". Če temu ni tako, ne moremo ogreti nobenega srca. »Kdor hoče druge ogreti, mora najprej sam goreti« (Slomšek). Res je, apostoli so bili pijani, ampak od drugačnega - vina upanja, velikodušnosti, radosti (tistega notranjega veselja, ki prevzame celega človeka, ne samo navideznega veselja).

Takšnega vina da Kristus piti apostolom, ko jim podari Svetega Duha. V njih tako deluje prav tisti vir življenja, ki je tudi Kristusa samega delal drugačnega. S pomočjo Svetega Duha je vsak od nas, vsak Kristusov učenec, sposoben nekaj te Jezusove drugačnosti, nekaj te njegove ljubezni, nekaj njegovega usmiljenja. Sveti Duh nas upodablja po Jezusu Kristusu.

Kar se je petdeset dni po vstajenju zgodilo v Jeruzalemu, se dogaja vsakemu izmed nas. Četudi morda nočemo, smo v Bogu. Četudi bi hoteli zbežati, kakor Jona, smo vendarle v Boga potopljeni, kakor smo potopljeni v zrak, ki ga dihamo. Kaj moramo storiti? Odpreti moramo temu Božjemu dihu svoje srce, da lahko vanj pridejo Kristusove besede in nas spremenijo. Moj mali jaz se mora neprestano odpirati neskončnemu Božjemu jazu.

Iz tega pa izhaja tudi poslanstvo – odpuščanje grehov. To je vélika naloga vseh tistih, ki so prejeli Svetega Duha, saj je na vnebohod Jezus dejal: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče« (Apd 1,8). Njegove priče so lahko samo tisti, ki so sposobni v puščavah nasilja in laži, ki so okrog nas, graditi majhne oaze ljubezni, miru in resnice. Okrog nas moramo graditi ceste, da bi se srcem ljudi spet približali, da bi lahko odprli vrata, ki tja vodijo, spet prižgali v njih ogenj, prinesli upanje. »Odpustiti pomeni uničevati zlo« (Panikkar).

Zato naj pride nad nas Sveti Duh in naj prinese spet tisto otroško brezskrbnost, upanje ter smisel v naša tako razrvana življenja. Naj ta Božji veter odpihne proč pepel naših strahov in naj »v vsakem od nas utrdi tisto najbolj človeško gotovost, ki jo imamo, in nas vgrajuje v eno enoto: prizadevanje za mir, srečo, življenje in ljubezen« (G. Vannucci). To je tisto, kar pravzaprav dihamo, po čemer v svoji globini hrepenimo - vsak dan prosimo Svetega Duha za te njegove darove.

Zgled prave molitve

Evangelist Luka nam kar dvakrat pove, kaj so njegovi učenci naredili, ko je šel Jezus v nebo, enkrat v Apostolskih delih, kar smo danes slišali v prvem berilu, ko pravi, da so se z Oljske gore – tam je bil Jezus vzet v nebo – odpravili nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje. Da so se vrnili v Jeruzalem, pa pravi tudi ob koncu svojega evangelija ("Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. 53 Bili so ves čas v templju in so slavili Boga" - Lk 24,52-53) – avtor Apd in Lk je namreč isti. Kar združuje oba odlomka in evangeljski odlomek iz Janezovega evangelija, ki smo ga slišali pa ni samo Jeruzalem, ampak predvsem neko dejanje, ki je s tem mestom neločljivo povezano: molitev.

V evangeliju Jezus učencem nič ne teoretizira, kako morajo moliti, jim ne daje nekih pravil, ki bi se jih morali bolj ali manj strogo držati, temveč jim da zgled s tem, ko sam moli. Ker pa za nas veljajo tiste besede, ki jih je Jezus apostolom zapustil na dan vnebohoda: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19), smo v dvorani zadnje večerje tudi mi in Gospod uči moliti tudi nas.

Vse prepogosto postanejo naše molitve in naše maše eno samo drdranje. Na vsa usta sicer oznanjamo, kako so to svete besede, marsikdaj gre celo za Božjo besedo – recimo, kadar molimo očenaš ali zdravamarijo, ali pri sveti maši – pa ostanemo, žal, res samo pri besedah, nismo pa 'noter' niti z mislimi, niti z dejanji. Zaradi tega je Jezusovo opozorilo v znamenitem govoru na gori za nas vedno aktualno: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7). Naša molitev ni v količini, temveč v kakovosti, važno je torej, kako molimo.

Zato pa nas Jezus v evangeliju, v t.i. velikoduhovniški molitvi, ne uči novih in novih molitvenih obrazcev ali manter, ki bi jih neprestano ponavljali, ampak nas uči, v čem je molitev. Kot vidimo, gre predvsem za življenjsko držo. Kristjanova življenjska drža je upodobljena po Kristusovi – njegovo življenje je daritev. Takšno mora biti tudi naše življenje. »Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je - srca oltar,« pravi S. Gregorčič. Na duhovni ravni se mora dogajati isto, kar se mora dogajati tudi na ravni dejanj – darovanje, žrtev.

Ko Jezus govori o poveličanju, govori o svoji daritvi na križu in to niso samo besede, ampak se na križu le še izvrši dejansko, kar se je že izvršilo pri zadnji večerji v Jezusovem srcu. Zato nobena maša ni samo v besedah, ampak jo vsak od nas daruje in vsak od nas se daruje. Pri vsaki maši moramo dati same sebe, z vsem, kar nosimo, na oltar, da se v Jezusovi daritvi vse izpopolni in poveliča.

Pri tem nam Jezus pomaga s svojim in Očetovim Duhom, za katerega moramo vedno vztrajno prositi, da bi nam dal svoje darove – s tem Bogu odpiramo svoje srce, če pa je že odprto zanj, ostane odprto tudi za bližnjega. Sveti Duh pa je hkrati tudi na skrivnosten način vedno prisoten v naši molitvi, če mu le to dovolimo, če torej res molimo s preprostim in ponižnim srcem. Saj pravi apostol Pavel: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti« (Rim 8,26 sl.).

Razvoj metalskega stila oblačenja

Kako na cesti prepoznamo metalca

Značilni elementi metalske mode so usnjene jakne, ozke kavbojke, motoristični škornji, telovniki iz jeansa z raznimi našitki in značkami, verige in razni usnjeni modni dodatki s kovinskimi bodicami.

Današnjo prepoznavno obliko je ta stil oblačenja dobil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Oprijete kavbojke v črni ali modri barvi so nosili že starejši rokerji. Metalci so, kot potomci le-teh, to kulturo samo nadaljevali, svojim kavbojkam pa so, kljub negodovanju staršev, ki so jim kavbojke kupili, dodali nekaj raztrganin in odrgnin. Namesto kavbojk, so v osemdesetih metalci, kot tudi predstavniki drugih subkultur v tem času, nosili tudi oprijete hlače iz raztegljivega materiala, predvsem v črni barvi. Dandanes teh zadnjih skoraj ne vidimo več, veliko metalcev pa danes nosi hlače v vojaškem slogu, z veliko žepi in kamuflažnimi motivi.

Ko govorimo o metalskem stilu oblačenja, so glavni pionirji bili člani britanske zasedbe Judas Priest, predvsem njihov pevec Rob Halford, ki so na svojih nastopih že ob koncu sedemdesetih let nosili usnjene obleke z raznimi okovanimi okraski. Na oder so se pogosto pripeljali kar na motorjih. Velik del njihovih oblačil je namreč izviral ravno iz sveta motociklizma. Usnjene jakne, ki jih še danes nosijo metalci niso daleč, od tiste, ki jo je James Dean nosil, ko je na velikem platnu jahal svojega jeklenega konjička.

Drugi, malo bolj kontroverzni del, pa je prišel iz t.i. 'usnjene subkulture', ki je predvsem značilna za homoseksualce in sadomazohistične seksualne tendence. Halford je, kot je šele v nekem intervjuju v poznih devetdesetih letih povedal, okovane usnjene zapestnice, pasove, verige in podobne modne dodatke nosil ravno zaradi svoje spolne usmerjenosti. Ostali pa, ki usnjene subkulture niso poznali, so v teh dodatkih videli poudarek agresivnosti novega stila glasbe, ki se je razvijal. Takrat so metalci v velikem številu začeli zahajati v trgovine s seksualnimi pripomočki, da bi se lahko oblačili v tem novem slogu.

Namesto usnjene jakne v toplejših obdobjih nosijo tudi telovnike iz jeansa z raznimi našitki in značkami z logotipi skupin ter okovanimi okraski. Vsekakor pa tako pod usnjeno jakno kot pod telovnik spada črna majica s tiskanim motivom kakšne heavy metal zasedbe.

Zgoraj omenjeno je značilno predvsem za Evropo, čez lužo pa so nastajali drugačni slogi te zvrsti in z njimi tudi rahlo drugačen, ali kdaj tudi popolnoma drugačen, stil oblačenja. Medtem ko so britanski metalci, pod vplivom t.i. 'novega vala britanskega heavy metala', nosili predvsem motoristične in vojaške škornje, so privrženci v Ameriki nastalega 'thrash metala' raje imeli visoke športne copate. Značilna predstavnika te zvrsti sta zasedbi Metallica in Anthrax.

Razvoj je prihajal z vseh vetrov in vsaka skupina in vsak nov slog je dodal nekaj svojega. Člani skupine Motörhead so na primer vpeljali pasove z naboji. Iz skandinavskih dežel so prišli motivi iz njihove mitologije, zlasti značilno Thorjevo kladivo.

Najbolj priljubljen pa je v Ameriki postal 'glam metal' (imenovan tudi 'hair metal'), ki je kot že samo ime pove temeljil ravno na glamurju. Predstavniki te zvrsti, so se oblačili v oblačila, ki so bila prej značilna za ženske, nosili so škornje z visokimi petami, uporabljali so šminko in druga ličila ter veliko nakita.

Podobno je tudi na Japonskem, kjer pod vplivom gibanja 'visual kei' glasbeniki izgledajo, kot bi bili kakšni junaki iz sveta japonske animacije. Vendar pa to gibanje na Japonskem ne zajema le metalske glasbe.

Kakor ostala moda, se seveda tudi oblačila metalske subkulture skozi čas spreminjajo. Marsikateri metalec dandanes kombinira stare elemente in sodobno modo. Tako lahko vidimo nekoga, ki od metalskega ne nosi nič drugega kot le usnjeno zapestnico ali majico z motivom metalskega benda. Vsekakor pa osnovni sestavini, usnje in jeans, ki so ju že v osemdesetih opevali člani britanske zasedbe Saxon v svoji pesmi 'Denim and leather', še vedno ostajata značilni znak te subkulture.

Jure Vončina

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas)