Drugačen način gledanja

Kako težko je moralo biti Petru, ko se je v le nekaj minutah spremenil 'iz junaka v bedaka', če rečemo z znanim rekom; še pred nekaj trenutki ga je Jezus hvalil, zdaj pa tako ostro zavrnil. Pa saj Peter ni rekel nič takšnega, nič posebnega: kdo pa ne bi hotel ljubljeni osebi, dragemu prijatelju, svojemu otroku prihraniti bolečine in trpljenja? Kaj pa pomaga še en križ več, ena žrtev več – mar more rešiti svet oz. njegove težave? Kaj to pomaga, ko pa bi Jezus, Božji Sin, uporabil povsem drugačna sredstva – moč, čudeže in avtoriteto?

Jezus Petra z ostrimi besedami spomni na tisto, kar mu je dejal, pa je očitno že pozabil: 'Tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih' (Mt 16,17). Prvak med apostoli se zaradi trenutnega uspeha tako zlahka prepusti tistemu človeškemu mišljenju, po katerem je treba na vsak način uspeti, pa četudi na račun drugih. Pri tem se je treba seveda posluževati sredstev, ki so drugačna od tistih, katerih se poslužuje Bog, in sicer so to: brezpogojna ljubezen, čisto srce, nenasilje, odpuščanje vse do zadnjega, objem bolnega in revnega… 

To pa seveda ni lahko, ampak izjemno težko, čeprav neizogibno za hojo za Kristusom: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj' (Mt 16,24). Če hoče kdo iti? … Zakaj bi si nekdo tega želel, če pa ni lahko, če se da dobro in uspešno živeti tudi brez tega. Res je, toda to lahko privede, da smo polni odzunaj, prazni pa odznotraj. Mislimo si, da smo poskrbeli za svoje življenje, pa temu ni tako. 

Stik s 'križem', z živo krščansko vero, človek izgubi postopoma. Najprej pretrga tisto navpično vez, stik z Bogom. Naš notranji glas se utiša, ko pa je 'Bog mrtev', če rečemo z Nietzschejem, to kaj kmalu privede še do neke druge smrti – do 'smrti bližnjega'. Tako torej v svojih gradovih, če tako poimenujemo svoje gromozanske hiše, ki smo si jih zgradili z višjim standardom, ostajamo sami in negotovi. Postali smo kot polni hladilniki (pre Toni Beline) – polni smo vsega, vendar pa je naše srce postalo hladno.  

    

Zato nujno potrebujemo tisto napetost, ki prinaša življenjsko energijo, tisto pravo, s pomočjo le-te pa lahko hodimo za Kristusom. Potrebujemo vero v večno življenje, da se z našo smrtjo naše bivanje ne konča, ne izniči, temveč se spremeni in nadaljuje. S pomočjo te vere se nam ne bo več treba oklepati svojih človeških 'gotovosti'. Te so tako krhke – že najmanjši piš gospodarske, čustvene, zdravstvene ali kake druge krize jih takoj spremenijo v negotovosti. Treba je spremeniti svoj vidik – nisem jaz sam središče sveta, ne giblje se vse le okrog mene. Skrivnost človeka in njegovega bivanja je večja od njega. Zato si je treba nabirati drugačnih zakladov. 

Odpovedati se sebi tu ne pomeni uničiti se ali zbledeti, saj Gospod noče, da bi za njim hodili 'zafrustrirani' ljudje. Ne, Jezus hoče, da za njim hodijo tisti, ki znajo do konca izkoriščati svoje talente oz. se tega v njegovi šoli učijo – nenazadnje je to celo-življenjska šola. Vzeti moramo svoj križ na rame, kar spet ne pomeni: 'potrpežljivo prenašaj trpljenje, prenašaj krivico…' To ni poziv k ravnodušnosti in brezvoljni predaji.

Če besedo 'križ' zamenjamo z besedo 'ljubezen', lahko hitro razumemo: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj vzame nase vso ljubezen, ki je je sposoben…' Vzemi nase svoj delež ljubezni, sicer ne boš živel. Vzemi nase tisti delež križa, ki ga vsaka ljubezen zahteva, tisti delež žrtve in odpovedi, sicer ne ljubiš.    

Ta korak mora napraviti vsakdo od nas, vendar pa Bog vedno naklanja tudi svojo milost, da nas ne bi bilo strah ljubiti, da se ne bi bali tvegati. Če bi temu bilo tako, bi to pomenilo, da nas je strah živeti. Tako lahko sledimo Kristusu, ne glede na vse in ne glede na dolžino tega našega zemeljskega življenja – nenazadnje tudi Kristusovo ni bilo dolgo, pa ne moremo reči, da ni bilo polno in izkoriščeno. Hoja za Kristusom pomeni prejeti delež njegovega življenja, njegovega bivanja, veselje, še več, navdušenje nad vsako obliko življenja. Kdor hodi za njim, je zaljubljen v življenje. Vsak do od nas naj 'pozabi, da obstaja, kadar pravi, da ljubi' (J. Twarkowski).

Harry Potter in izgubljene vrednote

Zakaj ima zgodba o čarovniku z očali veliko vrednost

 

V naših kinodvoranah je Harry Potter prišel do cilja in tudi v filmskem smislu zaobjel celotno zgodbo, ki je zbrana v sedmih knjigah. Morda pride izpod peresa neverjetne angleške avtorice še kaj o čarovniku z očali, vendar bi to bil samo še nek bonus, saj je bistveno zbrano v sedmih knjigah. Če ste med tistimi, ki se sprašujejo, če je nekaj dovoljeno ali prepovedano, če je nekaj 'naše' ali 'njihovo', se utegne zgoditi, da boste ostali brez zanimive izkušnje ali, v tem primeru, zanimivega potovanja, kjer srečamo vse tiste vrednote, ki so jih pred časom zaprli v omaro pozabe. Angleška avtorica, Joanne Rowling, jih je v knjigah o Harryju Potterju vzela iz te zaprašene omare in jih ponudila v nekakšni 'pravljični' obliki, takšni torej, ki bi bila bližja mladim bralcem. Če pogledamo, kakšen knjižni in filmski uspeh je saga doživela, lahko rečemo, da je Potterjeva avtorska mati iznašla pravo 'čarobno formulo'.

Lahko rečemo, da je čarovnija tista osnovna tematika zgodbe o Harryju Potterju in prijateljih, ki se šolajo na Bradavičarki (Hogwartsu), ampak to drži le na prvi pogled oz. je to le tista površinska resnica. Tisti, ki so se ustavili zgolj pri površni obravnavi, morda tudi zato, ker naj zadeva ne bi bila za odrasle in zrele, so veliko izgubili – to lahko potrdi vsakdo, ki je knjige prebral, manj tisti, ki je pogledal vseh osem filmskih uprizoritev (kot praktično vselej, se je tudi tokrat izkazalo, da so knjige boljše od filmske uprizoritve). Zaradi površnega obravnavanja se je tudi našel kdo, ki je delo enostavno uvrstil v kategorijo mode 'new age', saj je v njem vendarle govora o čaranju, torej o magiji, izrecno pa se na krščansko razodetje ne nanaša. Bolj pazljivo branje nam nasprotno razkrije, kako se avtorica na mnogih mestih obrne na krščanske prvine in vrednote, zlasti na pravo ljubezen.

Dokazov za to je nič koliko. Za začetek je tu zanimiva lastnost glavnega junaka Harryja, ki je relativno imun na magijo, zaradi česar ga najnevarnejši in najmočnejši čarovnik, Mrlakenstein (Voldemort) ne uspe umoriti. Mladega čarovnika namreč varuje poseben urok, ki ga je povzročila ljubezen njegovih staršev, ki so žrtvovali svoje življenje zanj. Prav ljubezen je, torej osrednja tema sage o Harryju Potterju. Gre za ljubezen, ki rešuje in je edina sposobna premagati zlo, kakor ugotovimo tudi ob koncu sage. Tam se nazadnje Harry sam žrtvuje za rešitev svojih prijateljev in zato, da premaga zlo. Ob tem človek takoj pomisli na Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Ljubezen, ki se daruje, torej – prav tista, o kateri govori in uči krščanstvo. Vendar gre saga še naprej in odgovarja tudi tistim dvomljivcem, ki pravijo, da se takšna žrtev ne splača. Harry Potter namreč na koncu svoje življenje dobi povrnjeno, prav kakor nam obljublja naš Odrešenik, Jezus Kristus: »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil« (Lk 17,33). In jasno je nakazano, da je to življenje Harryju na koncu podarjeno.

Ne moremo seveda reči, da je Harry Potter kristološka figura, kakor je to lev Aslan v Zgodbah iz Narnije. Harry Potter namreč - bolj kot ne - spet poudari tiste naravne vrednote, tiste, ki so skrite v globini vsakega človeka, ki jih je Kristus potem pokazal v polni luči – Harry da namreč svoje življenje 'le' za svoje prijatelje, tiste torej, ki so vedno ob njem, Kristus pa da svoje življenje tudi za svoje sovražnike, ker se žrtvuje za vsakega človeka in vsakdo se po njem lahko reši.

V navezavi s tem bi lahko našteli še številne pozitivne vrednote, tudi in zlasti tiste, o katerih 'se ne pogaja', kakor je zatrdil pred časom Benedikt XVI. – o življenju, družini ter svobodi vzgoje in izobraževanja. Gre tudi za boj dobrega proti zlu in resnice proti laži, torej proti danes prevladujoči kulturi relativizma. V enem od osrednjih prizorov želi namreč Mrlakenstein Harryja prepričati, kako ne obstaja ne resnica ne laž, temveč zgolj moč, ki nekaj lahko naredi za resnično. Mladi čarovnik je jasno in glasno proti tej skušnjavi.

Nihče tudi ni popolnoma dober, kakor tudi nihče ni popolnoma zloben in slab. Vsak od nas je zaznamovan z grehom, kakor ima tudi Harry Potter v svoji duši delček Mrlakensteinove – tudi, če je kdo še tako dober, je vedno potreben očiščevanja. Zlobni čarovnik pa spet ne predstavlja hudiča, temveč je nekdo, ki se je v življenju odločal za zlo, raje kot za dobro, ker se ni dovolj potrudil, da bi lahko ugotovil, kako je ljubezen močnejša od zla. Nasprotno pa pri profesorju Robawsu Rawsu (Severus Snape), ki je sicer navidez zloben, vendar pa iz vsega srca ljubi Harryjevo mater. Zaradi tega vedno na nek način varuje mladega čarovnika. In v tem je zelo krščansko sporočilo, v smislu Avguštinovega izreka: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Vendar pa tudi drži, da ljubezen zato, da ostane resnična, včasih zahteva trpljenje in žrtvovanje.

In kako je mogoče, da v fantazijskem delu najdemo takšen zaklad simbolov? Razlogi so nekako trije. Najprej je Joanne Rowling kristjanka. Drugi je v velikem izročilu tovrstnih del v angleški književnosti, kot so npr. C. S. Lewis, J. R. R: Tolkien in G. K. Chesterton. Kot tretje pa naj rečemo, da se mnogo univerzalnih simbolnih struktur sklada s krščanstvom. Velika teologa H. U. von Balthasar in W. Benjamin sta vedno učila, kako se vsaka velika zgodba, ki je vredna pripovedovanja, sooča tudi s tematiko človekovega odrešenja. Zgodba kot je tista o Harryju Potterju, ki se neposredno spopada s sodobnim destrukcionizmom, ki propagira kaos, pomanjkanje smisla in nihilizem, je vsekakor velika zgodba, ki je vredna branja in pripovedovanja.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Kam gledaš ti?

Jezus gre na samo molit, učence pa pošlje na drugo stran jezera. Ko se potem razvname vihar, se učenci čutijo zapuščene sredi nevarnosti. Nahajajo se namreč na jezeru, ki za judovskega človeka vedno pomeni ne varnost ali vsaj negotovost, breg pa je 'veliko stadijev' oddaljen od njih. Koliko krat tudi mi čutimo ali smo tudi mi čutili, kako je Bog v težavah molčal, bil daleč od nas. In vendar pravi vernik nikdar ne more reči, da bo nekaj naredil 'on sam, z lastnimi močmi', saj nismo nikdar sami - z našim dihom se prepleta Božji dih, z našo močjo Božja moč.
   

Saj Bog je na jezeru, vendar na drugačen način - v rokah tistih, ki veslajo, ki krmarijo, ki vežejo in razpenjajo jadra, kakor je tudi v očeh vseh, ki iščejo varen pristan. Kako prav je imel François Mauriac, ko je dejal: "Včasih mislimo, da Bog ne sliši naših prošenj, v resnici pa smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov." Bog odogvarja in uslišuje na drugačen način kot si mi mnogokrat predstavljamo. Samo poglejmo, kako gre čoln, ki je tu simbol krhkosti našega življenja, kljub vsemu naprej, odločno proti drugemu bregu. Pa ne zato, ker bi ponehale nevihte v njem, ampak zaradi tega, zaradi ponižnega in skromnega čudeža veslačev v čolnu, ki se vsem težavam navkljub nikdar ne predajo, ampak se med seboj celo bodrijo in spodbujajo.

Bog ne deluje namesto nas, od nas ne odvrača neviht in viharjev, ampak nas v vseh težavah življenja podpira. Težav nam ne prihrani, ampak nam v njih daje moč in pogum, da jih premagamo. To nam še kako koristi v življenju, saj pravi pregovor, da kar človeka ne ubije, ga utrdi.Koliko je ljudi, ki bi radi živeli brez trpljenja, preizkušenj in težav, pa se zato zapirajo pred svetom. Koliko staršev je dandanes zapira svoje otroke v 'kristalne gradove', kjer jim nič ne manjka, pa jim vendar manjka vsega, ker jim manjka boja na morju življenja. Dandanes se ni težko umakniti, vsaj navidez, pred svetom in njegovimi težavami, toda to pomeni tudi odločitev za to, da ne bomo zares živeli. Jezus bi učencem lahko prištedil nevarno potovanje, toda potem se ne bi ničesar naučili, se ne bi utrdili, ne bi spoznali, kdo vresnici so oni sami in kakšen je njihov in naš Bog.

Če pa znamo vztrajati, se zgodi nepričakovano - ko smo že obupali nad vsem, pride tudi Bog, ko ga nihče več ni pričakoval (ob četrti, torej zadnji nočni straži). Da bi ga lahko spoznali, se moramo osvoboditi svojih predstav in strahov in vsaj posumiti, da bi lahko bil to Gospod. 

Tako je storil Peter, ko je dejal: "Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi." Prvak med apostoli prosi za dve stvari - ena je pravilna, druga zgrešena. Najprej prosi, da bi šel h Gospodu, kar je zelo lepa, odlična prošnja. Tudi mi si tega želimo v svoji globini. Težava je v tem, da želi priti h Gospod tako, da hodi po vodi, kar seveda ni potrebno. Boga ne bomo srečali v blesku nekih čudežnih voda, ampak v vsakdanjih dejanjih, v prahu cest, če hočete, kakor se je zgo dilo usmiljenemu Samarijanu.

Niso pomembne postranske stvari, ampak je pomembno svoj pogled usmeriti na Jezusa, kot je to storil Peter. Ko nas obdaja tema, ko smo sredi nevihte, nam Jezus prihaja naproti. Takrat se moramo osvoboditi vsega balasta in pazljivo prisluhniti, kaj nam ima povedati. Prav zate, dragi kristjan, zate osebno, ima Jezus besede, ki jim velja prisluhniti.

Dokler ima Peter svoj pogled usmerjen samo na Kristusa, tu evangelist jasno nakaže, da gre za vstalega Kristusa ('Gospod'), mu njegova vera omogoča tudi nekaj, kar bi sicer bilo nemogoče. Potem pa ga premoti močan veter in prevzame ga strah, začne se potapljati. V le nekaj korakih je mogoče iz trdne vere preiti v strah in negotovost - to dvoje pa je kakor močvirje, ki te začne srkati vase. Dokler človek hodi, pa čeprav po vseh štirih, ostaja na površju tega morja življenja, ko pa ga strah ohromi, se začne potapljati.

Koliko krat se nam dogaja kakor Petru - dokler je naš pogled usmerjen v Boga in njegovo moč, v dobro, smo sposobni premagati vsakovrstne težave. Brž pa, ko se s pogledom usmerimo na težave, na našo omejenost, na zlo, ohromimo. In vendar tudi iz tega obstaja rešitev. Kakor Peter lahko še vedno zakličemo: "Gospod, reši me!" To je klic upanja, ker v globini vendarle vemo, da za vso to temo mora obstajati svetloba. In tu je že objem: "Gospod, imam malo vere in veliko dvomov, vendar vseeno zaupam vate, pomagaj mi!"

In prav tam nam naproti pride Gospod. Boga ni, kjer je vse popolno in zdravo, ampak je tam, kjer je trpljenje, bolečin in omejenost. Prav tam, v naši šibki veri, se nahaja. Proti nam steguje rešilno roko. Ne kaže žugajoče in obtožujoče s prstom na nas, ampak nas vleče v varen objem. 

Čoln, kamor Jezus potegne Petra, tako ni več krhka lupinica, ampak je varen pristan, ker pomeni skupnost. To je skupnost ljudi, ki ima šibko vero in veliko dvomov, vendar pa so zbrani okrog vstalega Gospoda - ob njem, z njim in v njem smo kristjani močni in nič nam ne manjka.

Dajte jim vi jesti

Jezusu je sledila velika množica ljudi in ko se je zvečerilo, so učenci, ki so bili precej praktični in iznajdljivi, to jim je treba priznati, dejali Jezusu: »Odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano« (Mt 14,15). Vedeli so namreč, da ljudje ne bodo šli od tam, če jim tega ne bo on rekel. Jezus pa gleda na zadevo precej drugače – njegov pogled ni praktičen, s človekom ima drugačne načrte, ker človeka pozna do obisti, pozna ga 'v srce'. 

Množice ne odpusti, ker še nikdar nikogar ni pregnal. Namesto tega reče svojim učencem: »Vi jim dajte jesti!« Jezus sicer na ta način svoje učence razoroži, predvsem pa naredi nekaj drugega – njihov pogled počasi preusmerja in preoblikuje, da bi vsaj malo gledali in videli kakor on sam. Bog nikogar ne zapusti, ampak želi nahraniti prav vsakogar, ki se obrne nanj. Kakšna materinska podoba Boga! Nobena mati namreč ne more svojega otroka pustiti brez hrane, tako telesne kot tiste druge, še pomembnejše: skrbi, ljubezni, nežnosti... Koliko krat želi v evangeliju Kristus svojo jed deliti z drugimi, s tistimi, ki so ob njem. Ta 'jesti skupaj' postane simbol celotnega Jezusovega življenja in evangelist že kaže s pripovedjo proti neki drugi resničnosti. Jezus želi reči nekako takole: »Ko bom odšel in vas ne bom več mogel zbrati skupaj in vam dati kruha, ga razlomiti in ga razdeliti, se boste vi vseeno lahko zbrali v mojem imenu in jedli mene.«

Pripoved torej cilja na zadnjo večerjo in na postavitev svete evharistije, vendar pa je v njej še nekaj drugih čudežev, ki jih morda niti ne zapazimo, zato jih skupaj poglejmo. Prvi čudež je v tem, da je množica, čeprav je bila na samotnem kraju in je že padel mrak, ostala tam z Jezusom, ker jih je privlačilo nekaj, kar lahko da samo on in nihče drug. 

Drugi je v tem, da mu nekdo da tistih pet hlebov in dve ribi. Tu ne gre le za to, da nekdo to hrano ima, temveč za to, da se na Jezusa popolnoma zanese in mu podari vso svojo hrano, ne da bi kaj preračunaval ali zadržal zase – morda je mislil to podariti modremu učitelju, za kar je imel Jezusa, pa vendar je s tem dal na razpolago tisto malo, kar je imel. 

Tretji čudež je v tem, da je tega kruha in rib dovolj za vse ljudi in sicer zato, ker to učenci razdelijo. Po neki skrivnostni božji logiki, po nekem čudežu pravzaprav, se vse, kar človek dobrega deli z drugimi, pomnoži. Jezus bi lahko iz nič ustvaril dovolj hrane za vso množico, ampak potem človeka ne bi naučil ničesar. Tako pa nas uči, da je za to, da nasitimo soljudi potrebno sodelovati in (se) darovati. Bog deluje v svetu po nas in nas pri vsaki sveti maši uči, da se tako, kakor se on daruje in razlamlja za nas, tudi mi za druge – vsaka sveta maša se nadaljuje v življenju: »Pojdi in delaj ti prav tako« (Lk 10,37), pravi vsakemu izmed nas.

Morda mislimo, da smo in imamo malo, da smo nepomembni. Pa ni res! V pripovedi nam Jezus sporoča, da je malo lahko veliko, celo drobtinice so pomembne: pobrali so dvanajst polnih košar. Dvanajst – kolikor je Izraelovih rodov in kolikor je mesecev v letu. Če znamo tisto malo dati na razpolago, je dovolj za vse in za ves čas. Res je, kakor učenci moramo tudi mi spoznati, da smo majhni in kako pravzaprav imamo zelo malo, skoraj nič. Toda Jezus nam pravi, da ljudem mi lahko damo jesti, ker jih po nas lahko hrani on sam. Kakor pravi Pavel, se nimamo s čim hvaliti, če ne z našo krhkostjo, nepopolnostjo in slabostjo. Vendar, če znamo to dati pred Gospoda in mu to popolnoma in v vsej zaupljivosti izročiti, se po nas lahko dogajajo čudeži. Naj velja za nas, kar je dejal sv. Frančišek Asiški – naj bomo čim boljše orodje v Božjih rokah. Gospod, »naredi nas za orodje svojega miru«.

Projekt

Še s tremi podobami o nebeškem kraljestvu zaključujemo Matejevo trinajsto poglavje. Jezus govori o zakladu, zakopanem na njivi, o biseru na tržnici in o mreži, ki jo ribiči vržejo v morje. V svetu, zaznamovanem s tržnim gospodarstvom, večkrat slišimo besedo 'investicija', ki pomeni, da določena svoja denarna sredstva vložimo v nekaj, lahko tudi v nek projekt, saj slišimo, kako je bilo potrebnih več 'investitorjev', torej tistih, ki so vložili svoj denar, za izgradnjo določenega objekta. 

Nič drugače ni tudi v primeru nebeškega kraljestva. Tudi to je nek 'projekt', v katerega se nam, po Jezusovih besedah, splača 'investirati'. Razlika z vsakdanjim življenjem je, poleg nekoliko abstraktnega projekta, tudi v sredstvih, ki jih je treba vložiti. To niso denarna sredstva, ki jih nima vsak človek veliko, temveč le nekateri mogočneži. Sredstvo, ki ga lahko oz. ki ga moramo vložiti v projekt 'nebeško kraljestvo' imamo vsi ljudje. 

Po preroku Izaiju nam tako govori: "O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko" (Iz 55,1). Bog nam pravi, da za to, da si pridobimo nebeško kraljestvo ne potrebujemo denarja, ampak nekaj drugega. Navezanost na zemeljske dobrine nas v tem primeru celo ovira pri odločitvi, ker le-te za nas niso bistvene za projekt 'Nebeško kraljestvo' - zato kakor mladeniču tudi nam pravi: "Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih" (Mt 19,21) ... ali, v našem primeru: "In našel boš zaklad na njivi." 

Kaj je torej treba investirati v ta projekt? Svoje življenje vendar, ki nam ga je Bog po starših podaril ob spočetju.Saj pravi Jezus na več mestih, da nam ta pretirana skrb za minljivo življenje ne koristi, koristi pa nam nasprotno, zlasti za naš projekt, če svoje življenje 'izgubimo', če ga torej žrtvujemo za ta naš projekt. V tem primeru se žrtvovanje življenja za kariero res splača in družina in družba zaradi tega ne trpita, še več, zaradi tega sta lahko samo še bolj zadovoljni. Žrtvovati svoje življenje za nekoga namreč pomeni nekoga zares ljubiti. Več prave ljubezni, torej tiste, ki se je sposobna darovati, se žrtvovati za drugega, pa je za svet oz. za človeštvo nadvse koristno, bolj kot ves denar in oblast. 

Seveda so besede eno, resničnost pa nekaj drugega. "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati" (Jn 6,60), pravimo. Zato, da bi 'se šli ta projekt' je namreč potrebna vera. In prav zaradi tega "Projekt Nebeško kraljestvo" ni za vsakogar prava investicija, kakor tudi drži, da tega projekta ne zmore vsak, pa čeprav ima zanj tako možnost kot sredstva.