Biti duhovnik ni lahko 21

Misli iz knjige-intervjuja Pietrantonia Belline.

Kakšen je bil Castellerio? Kakšen vtis je napravil na dečke, ki ste pravkar izšli iz gnezda in ki ste prihajali tudi iz najbolj nepoznanih furlanskih vasic?

»Tovarna duhovnikov (kakor reče Beline semenišču) je bila gromozanska zgradba, postavljena na čudovit kraj, saj je bila na vrhu rahlega klanca, ki so ga omejevale živa meja in stoletna drevesa. Na vrhu klanca je bil spomenik sv. Pavlina Oglejskega, oglejskega patriarha, ki je ob koncu 8. stoletja bil prijatelj in svetovalec Karla Velikega. Spomnim se, kako neskončno veliki so bili prostori, s tistimi neskončnimi hodniki, spomnim se prostornih dvorišč, polnih dečkov in duhovnikov, spomnim se, kako so bile v spalnicah postelje postavljene v vrstah, kakor tudi mize v jedilnicah. Kontrast z mojo borno domačo hišo, ki smo jo takoj po vojni za silo popravili, ker je bila bombardirana, je bil prevelik, da ne bi bil prevzet. Toda ta prostornost in grandioznost se je hitro prelevila v zadrego in strah, da si venomer na nepravem kraju.

Treba je imeti pred očmi, da sem bil sam navajen spati skupaj s svojimi brati – trije smo bili skupaj v eni postelji. Jedli smo s skodelo v naročju. V sedmih smo živeli v eni kuhinji in treh majhnih sobah, umivali smo se v umivalnem koritu, svojo potrebo pa smo opravljali v hlevu, zraven repa naših krav.

V semenišču si lahko slišal govoriti karnijsko, furlansko, slovensko, italijansko, benečansko iz okolice reke Piave, furlansko iz Doline Asio, čeprav je bil edini dovoljeni jezik italijanski, kakor je strogo določal stoti člen semeniškega pravilnika: »Vsi bodo vedno morali pravilno govoriti v italijanskem jeziku.« Ta člen so napisali tisti, ki so ga sto in sto krat tudi sami kršili. Bilo je izredno težko, kakor tudi neumno in kruto, porezati kulturne in bivanjske korenine. Velika večina študentov je namreč izhajala iz družin, kjer je materni jezik bila furlanščina s svojimi številnimi različicami in izrazi, ki smo jih srkali vase kot materino mleko.

Ko sem gledal nazaj, sem se pogosto spraševal, kako smo lahko prizadejali takšno škodo naši kulturi v Božjem imenu… Pa kakšnega Boga so imeli?«

Koliko vas je tisto leto vstopilo v semenišče?

»Bilo nas je 75. V škofijskem tedniku La Vita Cattolica je bil takrat članek, ki je, potem ko je povedal, koliko Božje milosti je bilo podarjene naši nadškofiji, z velikim realizmom postavil vprašanje: »Koliko jih bo prišlo do cilja?« Anonimni pisec članka si najbrž še zdaleč ni mogel predstavljati, da se bo avantura tistih petinsedemdesetih spremenil v »kobariško katastrofo« (poraz pri Kobaridu, ki mu mi pravimo »čudež«, uporabljajo Italijani tudi v tem oziru, op. prev.). Samo enajst nas je namreč prišlo do konca.«

Kakšen je bil »tekoči trak« tiste tovarne?

»Natančno se spomnim monotonega ponavljanja dni v semenišču. Dovolj bi bilo opisati en sam dan. Tako je npr. napravil Solženicin, saj je, ko je hotel opisati življenje v koncentracijskem taborišču, omejil le na to, da je opisal »En dan Ivana Denisoviča«. En dan v semenišču je bil sestavljen iz natančnih urnikov, molitev na povelje, študija in rekreacije, ki so jih merili s prav bolno natančnostjo in ponavljanjem. Da bi si lahko bolje predstavljali naj povem, kako je duhovnik Titta Compagno, ki je bil rojen leta 1906 in posvečen leta 1935, imel istega rektorja, istega spirituala (predstojnik, ki je v semenišču zadolžen za duhovno življenje, op. prev.), enake knjige za dogmatiko, moralko, kanonsko pravo, enak urnik, enake pobožnosti in pravila in celo enak jedilnik. Dan po mojem vstopu v semenišče je bila sreda, pa smo za kosilo jedli testenine. Zadnjo sredo v juniju leta 1965 smo spet jedli testenine. Prav mogoče je, da jih je celo skuhala ista redovnica. Je lahko še kaj bolj podobnega tekočemu traku?!« 

Objavljeno v Novem glasu

Med plačancem in dobrim pastirjem

Jezus se predstavi kot dobri pastir, ne pa kot najemnik oz. če bi vzeli dobesedno – kot plačanec. Danes nas ljudi vodijo takšni plačanci. Razlika med enim in drugim vodnikom je očitna, ker je njuna razlika v ljubezni. 

Plačanci so tisti, ki ničesar ne delajo zastonj, ampak v zameno za svoje usluge zahtevajo zelo veliko. Današnji človek je nagnjen k temu, da živi nekomu in za nekoga, kateremu na takšen ali drugačen način plačuje. Pa ni nujno, da so ti naši plačanci ravno ljudje, ker so to lahko vsi tisti maliki, ki jih imamo, ki jim služimo. Zakaj to delamo? Ker ne verjamemo v pravo ljubezen, ker ne verjamemo v zastonjskost Gospoda Jezusa. In zato si vedno želimo, da bi nad sabo imeli še nekoga, nekega gospodarja, najemnika – kot je rečeno v evangeliju. 

Toda, ta se vendarle postavi med mene in Jezusa Kristusa. Želimo si nekoga, ki pa nas bo ob prvi nevarnosti – ko pride volk – pustil na cedilu. Mi toliko govorimo o tem dobrem pastirju, katerega ljubezen je – kot je jasno iz evangelija – nora, zastonjska, darovanjska: »Za ovce dam svoje življenje.« (Jn 10,15). Vendar si raje izbiramo plačance, da nas vodijo – to je za nas nekaj normalnega, običajnega. 

Odpreti se dobremu pastirju namreč ni prav nič lahko, ker potegne za seboj marsikaj – zato je namreč treba nekoliko kritično presoditi svoje odnose. Jezus zahteva celega človeka. Zanj se moramo odločiti z vsem srcem. On se mi namreč ponudi kot tisti, ki se bo boril z volkom – ki se bo torej boril z zlom, z ničem. On je tisti, ki bo tudi krvavel zame. 

Na takšno ljubezen pa ne morem odgovoriti polovičarsko, temveč lahko odgovorim le z vsem svojim bitjem, z vsem, kar sem. Za dobrega pastirja se je treba zavestno odločiti. To pa je danes težko. 

Odločati se danes ni več moderno, ni več »in«, ni več »trendovsko«. Vedno si želimo pustiti nek izhod v sili, vedno želimo malo taktizirati, biti malo tu in malo tam. Vera, zakon in podobne zadeve se nam zdijo neka kletka. Smo pač v tej tržni logiki in iščemo vsi svoje lastne koristi... In vendar si v svojem srcu želimo te prave ljubezni, želimo si dobrega pastirja – Jezusa Kristusa, pa tudi drugih dobrih pastirjev, takšnih, ki se trudijo ljubiti kakor on. 

Cerkev danes posebej moli za duhovne poklice, za duhovnike (tudi redovnike in redovnice, misijonarje in misijonarke) torej, ki se moramo upodabljati po Jezusu Kristusu in njegovi ljubezni. Ne smemo biti najemniki, plačanci, ki bi videli v ozadju le svoje koristi, temveč tisti, ki se razdajamo. Vsak na sebi lasten način. Drugače lahko takoj zapremo »barako«, kot rečemo na Primorskem. 

Pa ne le duhovniki – po dobrem pastirju in njegovi ljubezni se mora upodabljati vsak kristjan v svojem stanu. Zakonci, starši... Le tako imajo naše skupnosti, naše družine, vse naše vezi, tudi naša prijateljstva – tisto pravo trdnost in vsebino. 

Moramo pa tudi vedno ohraniti tisto zaupanje, kakršnega imajo do svojega pastirja ovce. Krščanska vera je namreč v zaupljivem odnosu z Jezusom Kristusom. Ne dajajmo svojega srca naprodaj, to mislim precej dobesedno, ampak ga izročimo edinemu pravemu dobremu pastirju. Le tako bomo zares svobodni in srečni. Z Jezusom kot dobrim pastirjem, lahko resnično zaživimo. Vse drugo je životarjenje in blodenje po svetu brez cilja.

Življenje novo se budi

Ko se Jezus prikaže svojim apostolom, torej sedaj enajsterim, saj enega več ni, le-ti mislijo, da je prikazen. To srečanje se zgodi po tistem emavškem, saj prav  tista dva učenca, ki se jima je to zgodilo, sedaj pripovedujeta apostolom o tem dogodku. Kristus se ne pojavi kot neka ideja, duh, ni plod domišljije, temveč je konkretna oseba. 

Mi smo danes zelo podobni apostolom, saj se s temi Kristusovimi zadevami soočamo navadno na zelo razumarski, intelektualni način. Vse to bi radi na takšen ali drugačen način dojeli. Večinoma mi živimo to naše krščansko življenje z našimi človeškimi očmi, z očmi sveta, tuzemskimi. Tu ima še kako prav nemški filozof Arthur Schopenhauer, ki pravi: »Vsak od nas zamenjuje meje svojega vidnega polja z mejami sveta.« Mi sami, ljudje, smo torej mera vsemu. Resnično je zgolj tisto, kar lahko izmerim, stehtam, dokažem, česar se lahko dotaknem, kar lahko spoznam s svojim razumom.  

Če je nekaj sprejemljivo, verjetno, prepričljivo, možno, presojamo iz tega, kar nas obdaja in s tem, kar smo kot ljudje sposobni dognati. Zato bi se res lahko reklo, da je Jezus Kristus vélika prikazen življenja mnogih kristjanov. To pomeni, da je Kristus neka ideja, celo neka lepa, čudovita ideja, ni pa nekaj stvarnega, konkretnega, s katerim lahko skupaj večerjaš (prim. tudi Raz 3,20). Ni nekdo, ki je tudi v resničnosti s teboj. Jezus pa učencem pravi: »Duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« (Lk 24,39). Vstali Jezus je torej resnično navzoč, je tu ob meni, kakor lepo pravi slovenski prevod pesmi J. S. Bacha: »Jezus vedno je ob meni.« 

Mi mislimo, kako je Jezus »tam zgoraj«, »v nebesih«. Za nas je zelo oddaljen. Tam pač dela svoje reči, mi, male »mravljice« pa tu s težavo vlečemo svoj življenjski voz naprej. Jezus je tako za nas neka ideja, neka romanca, ki nam nekoliko polepša to naše bivanje. Imamo Jezusovo rojstvo in vstajenje, ki pa sta nekaj »tako lepega«, »družinski praznik«, nekaj tako romantičnega… Onostranstvo je seveda tudi tako neka simpatična, a nedoločna misel, vsekakor pa ne nekaj konkretnega.  

Ne, Jezus je »meso in kosti«, je resnično med nami, je navzoč v evharistiji. Je nekaj resničnega, kar se da izkusiti, ki lahko postane vsebina oznanila. Naše oznanilo ni ideja. Kaj je tisto, kar oznanja nekdo, ki je Vstalega srečal? Mar oznanja moralo? Oznanja morda, kako je nujno treba spopasti se z določenimi problemi ali z ne vem, čim? Ne, takšen človek oznanja svoje spreobrnjenje in odpuščanje grehov. To nam evangeljski odlomek ponuja kot cilj prikazanja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kaj pa sta ti dve zadevi? 

Jezus se prikaže, da bi se celemu svetu oznanilo, da se nekdo lahko spremeni. To je spreobrnjenje: Lahko spremenim svoje življenje. Ni res, da smo obsojeni, da nam je usojeno ostati tisto mizerno bitje, na kar smo se že navadili, da smo. Ni res, da moramo ostati v tistih šablonah, shemah, ki so v resnici sheme iz našega otroštva – to smo pač prejeli od svojih staršev in bomo vedno ostali v tem. Ne, človek se lahko znova rodi. Človek lahko doživi nekaj novega. Ljudem lahko oznanjamo spremembo, spreobrnjenje – radikalno spremembo smeri življenja. Nekomu lahko oznanjamo spremembo njegovih motivacij, globoko, korenito, bistveno spremembo njegove biti. Lahko mu oznanjamo, kako lahko spremeni svojo miselnost, da jo poglobi vse dotlej, dokler ne pride do tistega, kar v resnici je, kakor si ga je Bog zamislil. 

To pa je mogoče še z eno drugo zadevo, s katero gresta z roko v roki: odpuščanje grehov. Ni spreobrnjenja brez odpuščanja grehov. Nekdo lahko postane nekaj novega, novi človek zato, ker mu je odpuščeno. Sunek, ki ga nekdo doživi ob tem je tako močan, da mu popolnoma, radikalno spremeni življenje. Ko je Kristus komu odpustil grehe, mu je dejal: »Pojdi in odslej ne greši več.« (Jn 8,11). Vedel je torej, da nekomu lahko podari neko drugačno življenje, življenje, ki ga je odpuščanje popolnoma spreobrnilo. Podari lahko življenje v polnosti: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10).  

Veliko ljudi se da pozdraviti samo z ljubeznijo. Da bi spreobrnili srce mnogih ljudi, jih je treba imeti rad. Treba jih je vzeti takšne, kakršne so. Ljudje so namreč takšni, kakršni so zato, ker mislijo, da ni druge možnosti, ker so se navadili spretno krmariti po neki strategiji, ki je ta, da se nekako prebijajo naprej v svetu šibkih, krhkih ljudi. Ljudi, ki jih zate zanima do določene mere. Odpuščanje grehov pomeni: Lahko se spremeniš. Doživeti odpuščanje grehov pomeni izbris tistega dela nas, ki niso naša resničnost, niso tisto, kar v resnici smo – to so naši grehi. 

Zakaj lahko vstali Gospod vse to naredi? Ker se dotakne naše zlaganosti. Kaj pa je greh? To je nujno treba povedati, če želimo ljudem oznanjati odpuščanje grehov. Razumeti moramo, kaj je v človeku greh. Greh ni naša resnica, naša resnična podoba. Greh je naš tumor, naš rak. Je tisti zgrešeni in nenadzorovani, kvarni proces, ki se dogaja v nas. Kadar naše celice ponorijo. Človek ni resničen, kadar greši, ampak, kadar ne greši. Ni res on, kadar dela zlo, temveč, kadar dela dobro. Dobro je moja resničnost. Odpuščanje grehov pomeni, da najdem samega sebe. Da končno res lahko zaživim tako, kot v resnici sem. Greh namreč v meni povzroči misel, ki mi pravi, da je edina resnica ta, da bom umrl, da je edini cilj, ki je pred menoj, grob. Kakšno je torej neko življenje, katerega cilj je grob, kakšno pa je, po drugi strani, življenje, katerega cilj je vstajenje, ki se ne konča v grobu, ki je večno? Popolnoma drugačno. Če nek človek lahko vstane od mrtvih in se prikaže, pa ni neka prikazen, neka ideja, nekaj abstraktnega, ampak je »meso in kosti«, nekaj konkretnega, potem se pojavi neko novo obzorje, neka nova možnost. To obzorje je popolnoma drugačno. Nisem obsojen na propad, pred mano ni več slepih ulic, temveč samo pragovi, ki jih je treba prestopiti. Karkoli slabega mi naredimo, izhaja iz tega strahu pred smrtjo, pred končnostjo. Če pa je nek človek vstal od mrtvih, je ta konec premagan. Ne živimo več v suženjstvu groba. Tisti, ki je bil položen v grob, je prevzel pobudo, prihaja nam naproti. 

Učenci so seveda prestrašeni, to je logično, ker živijo v tej človeški miselnosti, da je enkrat konec, kadar nekdo umre. Vendar to ni res – kadar nekdo umre, se začne nekaj drugega, ker je Bog močnejši od vsega tega.  

Kadar se torej oddaljim od Kristusa kot ideje, kot neke miselne kategorije, in začnem vzpostavljati odnosom s Kristusom kot osebo, se začne tudi moje življenje spreminjati. Začne se postopek spreobračanja. Ta nedelja prihaja, da nam je oznanjeno novo življenje, življenje v luči vstajenja. Življenje, ki se rojeva iz Kristusa in ne iz nas.

Vstajenje – nezasluženi dar

Apostoli na Kristusovo vstajenje niso pripravljeni. Prevzemata jih groza in strah, zato se skrijejo in zaprejo, saj je rečeno, da so bila vrata prostora, kjer so se zadrževali zaklenjena. Kako smo jim podobni, kadar sami doživimo kaj hudega. Tudi mi se pred svetom zapremo.

Duccio - Kristusovo prikazanje pri zaklenjenih vratih

Toda, zgodi se nekaj popolnoma nepričakovanega. Vstali se učencem prikaže kljub temu, da niso v primernem položaju, da niso pripravljeni. Bojijo se, da bi se jim lahko zaradi njihove povezanosti z Jezusom kaj zgodilo. Pa ne le tisti, ki so zbrani v dvorani, tudi Tomaž ni v pravem stanju, da bi lahko Kristusa sprejel. Razjedajo ga dvomi in ne more verovati. Smo mi pripravljeni, da pride k nam vstali Gospod?

Če bi bili, potem ne bi prav pri vsaki maši ponavljali tistih stotnikovih besed: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni…« (Mt 8,8). Pravzaprav nikdar nismo pripravljeni, nikdar nismo povsem vredni tega.

Iz tega dejstva nam postane jasno, kako vstajenje ne spada v naše kategorije, ni posledica nekih naših dognanj. Vstajenje je Božje delo v nas. Gospod Jezus Kristus prodre v našo notranjost in jo preustvari. Tega ni mogoče razložiti. Treba je v veri sprejeti. Gre za Božji dar. Do vstajenja se nihče ne more dokopati sam, ampak lahko le Jezus Kristus to v njem naredi.

Temu posegu pravimo Božja milost oz. milostni dar. Gre za Božjo pobudo. 

Hvala Bogu, da nismo vredni oz. da se te svoje majhnosti in nebogljenosti zavedamo, ker to pomeni, da si Vstalega vendarle želimo srečati. Za apostole lahko rečemo, da si v srcu želijo, da bi Jezus prišel k njim. Zaklenjena vrata gotovo ne morejo biti neka omembe vredna ovira. Tudi Tomažev dvom ni dovolj velika ovira, ker si Jezusa želi srečati. Tisto, kar od nas odbija druge ljudi, ne odbija tudi Boga. Kaj je tisto, kar odbija od nas druge? Naše slabosti, pomanjkljivosti, napake, zmote… Pri Bogu je ravno obratno – vse to ga še bolj privlači. Zakaj? Ali ni rečeno, da je Bog ljubezen?

Ljubezen, če je prava, vstopi v naše rane in jih ozdravi. Če smo na tleh, nas vzame v naročje in nese naprej. Takšen je naš Bog! Da bi nas rešil, je vstopil celo v našo smrt, ko se je dal križati. Zakaj? Ta odgovor ve samo on sam, mi tega ne bomo nikdar doumeli, vsaj ne v tem zemeljskem življenju. Takšna ljubezen je namreč za nas nekaj preveč norega. Najbrž zato, ker nas neskončno presega.   

Spustimo Vstalega v svoje grobove

Marija Magdalena je šla h grobu, ko je zunaj še tema. To je tema tega sveta, ki tako zlahka vstopa v srca ljudi, in jih dela temna, umazana. V tolminski župnijski cerkvi imamo lepa Kregarjeva barvna okna, ki jih ob sončnih dnevih presvetlijo sončni žarki – eno stran dopoldan, drugo popoldan. To je res spektakel barv in luči, pa tudi sicer je naša cerkev tako svetla čez dan. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi bila ta okna zamazana z blatom? Notranjost bi postala temačna in nevljudna, ne bi si želeli vstopiti. Podobni smo čokoladnim pirhom, ki so zaviti v barvasti celofan. Naše oči in naša ušesa gledajo na to, kar se na prvi pogled sveti, hkrati pa to okoli naših src dela neke vrste zlato kletko, ki preprečuje, da bi videli in slišali tisto, kar je zares dobro in lepo, kar lahko obogati in razsvetli našo notranjost. Ne nazadnje ves ta svetleči se celofan v naša srca ne pusti niti Boga in njegove luči, ki je vendarle »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). Ta naš barvni celofan je sestavljen iz številnih 'zlatih telet', ki smo si jih izbrali, da bi razsvetljevali naše življenje in navidez je res tako. V resnici se vse skupaj sveti le na zunaj, znotraj nas pa je tema. Nanjo smo se sčasoma že tako navadili, da smo jo na nek način vzljubili, si jo vzeli za sopotnico in si niti ne predstavljamo več, kakšno bi naše zemeljsko bivanje bilo brez nje.

Ta celofanski ovoj nas pravzaprav dela apatične. Pomembnih bivanjskih vprašanj si več ne zastavljamo. Govorimo, kako nas ta vprašanja zaenkrat ne zanimajo, kako zanje niti nimamo časa. Za svoje bivanje imamo dovolj, tudi za bivanje svojih najbližjih. Delo je še kar v redu, dobro plačano, imamo avto, stanovanje, otrokom ne manjka nič, starši so v domu ostarelih tudi zadovoljni… Tako mi živimo. Če smo pošteni, smo individualisti, tudi v naših domovih. Kdaj smo se v družini nazadnje zares srečali, se pošteno in iskreno pogovorili? Nas poleg tega, da našim otrokom "nič ne manjka", zanima še kaj? Je to vse, kar jim želimo zapustiti v življenju? Povejmo si pošteno, da se naši otroci danes več družijo z Messijem, Cristianom Ronaldom in Lady Gaga kot pa s svojimi starši. Njihovo in naše življenja ter mnenje oblikujejo avdiovizualna sredstva in internet. Drug za drugega se pravzaprav kaj malo zanimamo. Govorimo pa, sprijaznjeno, kako je na svetu preveč zla in trpljenja. Vendar mi za to nismo krivi, krivi so tisti "zlobneži", ki jih ne manjka, krivi so "njihovi" in ne "naši", krivi so tisti pokvarjeni politiki in duhovniki, s papežem na čelu. In kriv je Bog… no, bodimo pošteni – kriv je bog (z malo začetnico), ker smo si o njem izoblikovali neko čisto svojo podobo, ker smo iz njega naredili avtomat za kavo, ki bi nam za nekaj deset centov moral dati kavo, kakršno želimo.

Magdaleno ob praznem grobu zajame panika. Panika in strah zajameta ob najmanjšem pišu tudi današnjega človeka, saj se temelji zgradbe zamajejo. Samo poglejmo, kaj je nastalo pred dobrim letom na Japonskem, ob potresu in cunamiju, ko je prišlo tudi do jedrske katastrofe. Govorimo o deželi, kjer je zaradi stalnih potresov karseda poskrbljeno za ustrezno gradnjo hiš in ostalih objektov. Vse skupaj gradi človek, ki ne more obvladati vseh sil, čeprav bi rad. Današnjega človeka tako zajameta velik strah in tesnoba, ko se sreča z vprašanjem smrti, ko gre za njegov obstoj. Vsi tisti temelji, na katerih je gradil svoje življenje, se izkažejo za krhke, za peščene (Mt 7,26-27). Ob takšnih "ekstremnih" vprašanjih, kakršno je vprašanje smrti, se čuti izpraznjenega, brez neke pametne vsebine. S psalmistom ugotovi, da je »podoben živalim, ki poginejo« (Ps 49,13).

Prav tu pa se ponuja priložnost. Nikdar namreč ni prepozno, da bi svojo hišo, torej svoje življenje, svoje bivanje, postavili na drugačne temelje. Na začetku javnega delovanja je Jezus – po evangelistu Marku – tudi povedal, kateri so ti temelji oz. ta temelj. Če prevedemo glede na pomen, nam pravi: »Spreobrnite se in verujte, temelječ na evangeliju« (Mr 1,15). Vsak dan je za to spreobrnjenje, za radikalno spremembo pogleda na svet in življenje, nova priložnost. Vrnimo se k naši podobi čokoladnega pirha. Predstavljajmo si majhnega otroka, ki potrebuje pomoč odraslega človeka, da pride do dragocene vsebine, ki se skriva v celofanu. Najprej je veliko že to, da ugotovi, kako potrebuje pomoč, da sam ne bo zmogel – to lahko ugotovimo za naše življenje tudi mi. Predstavljajmo si, kako npr. oče (njegov pomen je treba spet odkriti in ga poudariti!) odvije tisto vrvico, razpre celofan in seže z roko vanj ter vzame ven dragoceno vsebino. Otrok srečen in zadovoljen. Lahko otrok tudi sam zmore odviti celofan. Tudi mi lahko postanemo srečni in zadovoljni, ko je ta celofan enkrat odvit. Nekateri izmed nas potrebujejo koga, da jim pomaga odviti ovoj okrog srca, drugi to zmorejo sami. Vstali Gospod ne potrebuje velike odprtine, dovolj mu je najmanjša špranja, da vstopi v temo našega groba in jo premaga s svojo Božjo močjo. Sposoben je na dan potegniti – kakor tisto čokoladno jajce – vse dobro, ki se je toliko časa skrivalo v tistem celofanskem ovoju. Božja ljubezen vseskozi obkroža ta ovoj, a spoštuje našo svobodo in je potrpežljiva (1 Kor 13,4), ko pa enkrat vstopi, izmije vso umazanijo z barvnih oken našega srca, da v polnosti in vsej lepoti zasijemo.

Kdor se sreča z vstalim Gospodom, ne more ostati ravnodušen. Svoje veselje želi naznaniti celemu svetu. Današnjemu zbeganemu, izpraznjenemu, naveličanemu, raztresenemu človeku povejmo, kje lahko najde počitek. Od tistega velikonočnega jutra naprej namreč Kristusov mir napolnjuje srca tistih, ki verujejo vanj.

Objavljeno v reviji Oznanjevalec in v tedniku Novi glas