Umor očeta in avtoritete

Zaskrbljujoča kriza družine (3)

Zadnjič smo s sociologom Robertom Volpijem ponovno zatrdili, kako tradicionalna družina ostane trdna in za vse njene člane, zlasti otroke, varna resničnost. Nadaljujemo v tej smeri. K tradicionalnosti je včasih spadala tudi zgodnja starost tistih, ki so se poročili, kakor nas spomni tudi toskanski strokovnjak: “Ljudje so se poročili mladi, povprečno so imele ženske 24 let.” Danes verjamemo šele študijem, ki nam povedo nekaj samoumevnega, da je najbolj rodovitna v vseh pogledih doba med dvajsetim in tridesetim letom, kasneje je vse težje – včasih so ljudje že tradicionalno to vedeli, danes nam morajo tovrstne reči pojasniti strokovnjaki. Čakamo in preračunavamo, ura pa tiktaka, biološka namreč, potem pa otrok ni. 

Nadaljujmo z besedami Volpija: “Boj za ločitev je meril na ta tradicionalni model, ki je slonel

na nerazveznosti in zvestobi … bolj se je toleriralo, tako družbeno kot moralno, moško nezvestobo, kot pa ženino, ker je bila s tem povezana tudi večja moška avtoriteta (vsaj javna, pred družbo – saj vemo, da pogosto znotraj družine temu ni bilo tako)”. Uporabili so tako dvojno orožje, da so ubili moško avtoriteto oz. dosegli freudovski umor očeta, očetovske figure. To dvojno orožje predstavljata ločitev in feminizem, zlasti v oziru do ženskih reproduktivnih organov, pod geslom: “Maternica je moja in jaz z njo upravljam”. Kot bi to bil še en od tehničnih pripomočkov, strojev, kakršni so aparati v kuhinji!

Ko je tako prišlo do tistega, kar danes lahko le še žalostno konstatiramo, do umora očeta, je prišlo tudi do uničenja tradicionalne družine: “Sprva so v dveh tretjinah primerov bile ženske tiste, ki so sprožile ločitveni postopek, saj so v ločitvi videle možnost, da argument moči premaknejo na svojo stran«. Poroka je iz zakramenta ljubezni in vzajemnega izpopolnjevanja postala »odnos moči« - feminizem je bil tudi to, vojna proti pravim odnosom in čustvom, proti pravi ljubezni, da bi na njeno mesto postavili kaj drugega, četudi govorimo danes o ljubezni, pa gre bolj za simulaker le-te. Saj veste, kako velja – ljubezen je, dokler je »feeling«, če tega ni, je ni več, treba je narazen. 

Avtor intervjuja postavi nato zanimivi vprašanji Volpiju, če se je stanje namreč v zadnjem času vseeno kaj izboljšalo, pa tudi, če je jug Italije, ki je takrat večinoma glasoval proti ločitvi in splavu, zdržal. Pričakovano je odgovor v obeh primerih negativen – stanje je namreč še precej slabše, jug Italije, pa je bil, dobesedno, »homologiran v preostanek države«, po zakonu močnejšega je torej tudi jug Italije šel po slabi poti. »Avtonomne pokrajine, kjer je najnižja rodnost, so prav južne – Molise in Basilicata, treba pa je prav izpostaviti Sardinijo, ki je lider v nerodnosti in neporočenosti«. Volpi nato preide na še en fenomen, ki je povsod v porasti, zlasti v velikih severnih mestih, namreč na »izvenzakonske skupnosti in na izvenzakonske skupnosti, kjer par ne biva skupaj«. Italijanov, starejših od 25 let, ki bivajo iz različnih razlogov sami, bodisi po lastni izbiri bodisi, ker jih je pustil »partner« (danes je treba že uporabljati ta izraz, da se ne užali koga... op. a.), je danes že več kot 5 milijonov!

/se nadaljuje

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Tradicionalne in zato trdne družine

Zaskrbljujoča kriza družine (2)

Zadnjikrat smo s sociologom Robertom Volpijem ugotovili, da je v naši zahodni družbi prišlo do “antropološke mutacije”, sredstva za to pa so bila čisto legalne narave, zlasti dve uzakonitvi – uzakonitev ločitve zakonske zveze tudi v tradicionalno katoliških deželah, kakršna je tudi Slovenija, potem pa še uzakonitev splava. Kot smo dejali, lahko z Italijo, o kateri pretežno govori toskanski sociolog, povlečemo številne vzporednice. Legalizacija ločitve zakona je napravila velik preobrat v družbeni mentaliteti, tudi v simboličnem smislu, saj se je na glavo obrnila perspektiva, kjer je bila družina vedno v središču, otroci pa so imeli gotovost, da bodo imeli iste starše vse do njihove smrti. “Vse do takrat so v Italiji tako katoličani kot tudi laiki (bolj so tu mišljeni neverujoči kot nekatoličani, op. A.V.) prisegali na takšne vrste zakona, ki je bil močno cerkveno navdahnjen, saj je vse do konca 60-ih let 20. stoletja bilo kar 98 odstotkov porok cerkvenih”.

Kot vemo, je bila Italija zahodna dežela, ki je imela največje komunistične in socialistične stranke, pa je bila vendarle še vedno vezana na svoje krščansko izročilo, ki ga je ljudstvo vseeno imelo za dobro in koristno. O tem nam pričajo tudi zapisi Giovannina Guareschija, zlasti zgodbe o Don Camillu, kjer so komunistični literani junaki še vedno vezani na to krščansko izročilo v marsičem. Poglejmo pa še, katera so bila načela, ki so bila značilna za to tradicionalno družino po Volpiju: “Nerazveznost, zvestoba in ubogljivost otrok družinskim avtoritetam, zlasti očetu, to so bile osnove te družine”. 

Zanimivo je tako ugotoviti, kako je bilo v letih šestdeset v Italiji veliko več krščanskega in bibličnega razumevanja družine v pripadnikih “laičnih” strank, kakor ga najdemo danes pri mnogih, ki se štejejo za katoličane – pa ne govorimo le o tistih, ki so katoličani le na papirju, temveč tudi o mnogih, ki morda celo hodijo v cerkev vsaj kolikor toliko redno. Podobno lahko zatrdimo tudi za Slovenijo, da je bilo med komunisti tudi še to tradicionalno razumevanje družine, ki ga ne najdemo danes več pri mnogih katoliških vernikih. Zanimivo bi bilo postaviti zelo konkretna vprašanja nedeljnikom glede enosti in nerazveznosti zakona, zvestobe zakoncev ter seveda, kaj si mislijo o pomembnosti avtoritet, zlasti v družini, za vzgojo otrok. 

Kar vidimo, bi nas moralo skrbeti, saj praksa kaže, da te zadeve niso niti cenjene v teoriji, iluzorno je potem, da bi bile še postavljene v prakso. Kdor še tako razmišlja in počne, tudi med katoliškimi verniki, je heroj prve vrste, za družbo danes pa gotovo čudak prve vrste. Ko je veljal koncept “družinske avtoritete”, kakor to imenuje Volpi, so bile družine trdne, enotne, povezane, rodovitne, predstavljale pa so tudi varno zavetje za otroke in otroke otrok. Danes je avtoriteta praktično izginila, tudi v Cerkvi. Toda, ali brez jasnih avtoritet sploh še obstajajo tudi druga načela, kot sta v družini zvestoba in nerazveznost? Je lahko družina sploh še trdna in povezana? Kakšna je brez avtoritete vzgoja? Kako je še z opominjanjem in oblikovanjem otrok, zlasti, če bi bilo treba kaj popraviti v njihovem vedenju? Tega ni več, saj je to privedlo do permisvne vzgoje, če temu sploh lahko rečemo vzgoja, sadove tega pa imamo ne le na očeh, temveč nam povzročajo nerešljive uganke in nam najedajo živčno ter družbeno tkivo.

/se nadaljuje

Antropološka mutacija zahodne družbe

Skrb vzbujajoča kriza družine (1)

Ob vsakem začetku novega koledarskega leta po naših cerkvah objavimo tudi t. i. “versko statistiko”, tudi z namenom, da bi se celotna skupnost zamislila nad podatki, glede na to, da že kar nekaj časa ne gre ravno za rožnate zadeve. Tako v naši župniji v Novi Gorici, ki je med največjimi v koprski škofiji, pa tudi na širšem Primorskem (ima kakih 10.000 prebivalcev), lani praktično nismo imeli nobene “normalne” poroke, glede na to, da je v obeh (da, samo dve cerkveni poroki!) primerih, ko je le-ta bila v naši župniji, šlo pravzaprav za starejši par, ki se je lahko poročil, v drugem primeru pa za par, ki se je po več letih civilne poroke odločil še za cerkveno. 

Najbrž ni treba velikih strokovnjakov, da ugotovimo, kako veliko parov, ki dajo krstiti svoje otroke,

bodisi ni cerkveno poročenih bodisi so le civilno poročeni. Zelo dobri so spisi toskanskega sociologa, statistika in demografa Roberta Volpija, ki je sicer poročen in oče treh otrok. On seveda obravnava zlasti problematiko italijanske družbe, a ne samo, saj je odličen poznavalec tudi splošnega položaja v Evropi in drugod na Zahodu, saj v svojih knjigah utemeljeno (na podlagi statistik in dokumentov) kritizira družinsko politiko številnih zahodnih držav (zlasti v knjigah 'La fine della famiglia' in 'Il sesso spuntato'), ki gredo vse pravzaprav na neki način v protidružinsko smer. Volpi pa tudi opozarja na pogubne posledice, tako socialne kot tudi moralne narave, izgubljanja očetovske in materinske vloge. 

Nazadnje je lani objavil zanimivo knjigo, ki nosi naslov: 'Ali naša družba še potrebuje družino?' ('La nostra società ha ancora bisogno della famiglia?', Vita e Pensiero, Milano 2014), pred Božičem pa je bil v 'Avvenire' zanimiv intervju z njim, ki sem ga tudi sam prebral. Marsikaj, kar govori o Italiji, velja tudi za Slovenijo – z ozirom na tisto, kar sem dejal v začetku -, pa tudi za Evropo. Kot posledica “seksualne revolucije” iz leta 1968 se je drastično povečalo po Evropi število ločitev, zakoni, ki so legalizirali ločitev, pa so bili sprejeti tudi po deželah s katoliško tradicijo (v Italiji je bila leta 1970 ločitev uvedena in potem leta 1974 potrjena z referendumom), prav tako pa je bil legaliziran splav (v Italiji leta 1978). Število porok in rojstev se je po letu 1975 začelo zmanjševati praktično po vsej Evropi, v Sloveniji tudi počasi, čeprav se je drastično zmanjševanje začelo s kakim desetletnim zamikom. V Italiji so bile katastrofalne posledice sprejetih zakonov zelo hitre, saj je ta dežela že v devetdesetih letih imela eno najnižjih stopenj rodnosti na svetu. Upravičeno so tisti, ki so želeli uvesti omenjene zakone, v družini videli simbol vere, moči in enotnosti, kar je vse v zadnjih petdesetih letih postalo majavo in vprašljivo, prešli smo namreč v globoko moralno in versko krizo, zato ni čudno, da je v krizi tudi družina. V nekaj desetletjih je, po Volpijevih besedah, prišlo do revolucije, ki je pustila strašanske posledice, za katerih odpravo bi potrebovali več desetletij, pod predpostavko, da bi se začeli s tem takoj spopadati – a na to ne kaže. Zakaj? Ker Volpi pravi, da je prišlo do prave “antropološke mutacije”. Zagotovo se je ta mutacija zgodila tudi pri nas v Sloveniji, katoliški verniki pa očitno niso imeli pravih protistrupov, glede na žalostno statistiko, omenjeno na začetku. Zanimiv intervju nadaljujemo prihodnjič.

/ se nadaljuje

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Središče našega življenja

Gospod Jezus je šel na sobotni dan v shodnico, tokrat v Kafarnaumu, kjer se je nahajal. Evangelist Luka temu doda, ko poroča o obisku rojstnega Nazareta, da je to bila njegova navada (4,16). Gospod Jezus nam tako daje najprej zgled, kako je na Gospodov dan potrebno narediti svojo dolžnost, da gremo k bogoslužju. Slednje je celo na prvem mestu, saj je rečeno, da je šel k bogoslužju »takoj v soboto«. Najprej je treba dati tako čast Bogu, saj vemo, kakor nam pravi tudi pregovor, da če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Središče našega življenja, iz katerega črpamo potrebno moč, je, po besedah tudi zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora, bogoslužje (B 10). Tja gremo seveda tudi zato, ker smo navajeni, ker je to naša dobra navada. Tja gremo, ker je tako prav, saj gre Bogu čast, hvala in zahvala. Ne sme pa ostati le pri tem. 

Mnogi pravijo, kako je vseeno, če ob nedeljah gredo k maši ali ne, misleč, da je to le neka moralna ali celo finančna obveza, a temu seveda ni tako, ker gre za veliko več, kar nam, kot bomo videli, evangelij tudi sporoča. Sv. Janez Pavel II. pravi: »Liturgija (sveta maša, op. a.) je središče življenja Cerkve in nobeno drugo religiozno izražanje tega ne more zamenjati ali biti na isti ravni« (21.9.2001). Molitev in branje Svetega pisma doma sta seveda pomembna, vendar nikdar toliko kot molitev in Božja beseda pri sveti maši. A zakaj je sveta maša, zlasti nedeljska tako pomembna? To je zato, ker je glavni protagonist Gospod Jezus Kristus sam. Ko molimo, beremo ali premišljujemo Sveto pismo sami ali še z drugimi doma ali drugod, je Gospod Jezus duhovno navzoč, v cerkvi pa je resnično navzoč, še zlasti pri sveti maši.

Mnogi mislijo, da je središče nedeljske maše pridiga, zato tudi temu prilagajajo obisk ali celo pogojujejo, da mora biti tam, kamor hodijo, zlasti odličen pridigar. A seveda osrednja oseba nikdar ni in ne sme biti duhovnik, temveč je osrednja oseba Gospod Jezus. Pri sveti maši je on sam, ki govori, je on sam, ki deluje, ki se daruje in se nam celo daje v hrano. Duhovnik je pomemben le zato, ker je orodje, po katerem nam Gospod Jezus govori, zlasti, ko slovesno bere ali poje evangelij. Duhovnik je pomemben zato, ker je orodje, po katerem k nam pride Gospod sam pod podobo kruha. Duhovnik je pomemben, ker Gospod Jezus po njem odpušča naše grehe. Duhovnik je kot kladivo, ki ga potrebujemo zato, da zabijemo žebelj. Orodje torej, a v Gospodovih rokah.

Gospod Jezus je namreč tisti, ki ima oblast, zlasti seveda pri svetih zakramentih, da dela velika dela v nas. Zato je prav, da se vsakdo vpraša, zakaj gre k sveti maši, kaj se tam dogaja, kdo tam v resnici govori in deluje. Vsakdo naj se vpraša, kaj želi od Gospoda Jezusa? Kaj ga mora prositi, za kaj se mu zahvaliti? Kaj je tisto, česar naj bi ga Gospod rešil? On ima namreč oblast nad vsem zlom in hudim v nas, kakor smo slišali pri evangelistu Marku. Potem pa, ko bomo Gospodu dovolili, da bo kaj napravil v naši notranjosti, poskrbimo, da se bo glas o njem razširil po vsej okolici, prav kakor se je zgodilo v evangeliju v Galileji. Pričujmo z besedo in dejanji, kdo je tisti, ki zares osvobaja in rešuje človeka.

Napredovanje znotraj okvirov

Božja beseda ima danes za skupno besedo »spreobrnjenje«. Ta beseda dobesedno pomeni popolno spremembo svoje miselnosti, svojega gledanja na svet in na življenje. Pomeni obrat nazaj, da bi potem lahko šli naprej, po pravi poti. Najbrž nam je vsem znano, kako to izgleda, ko se človek izgubi – navadno je treba nazaj na določeno križiščno točko zato, ker smo ljudje pač tako narejeni, da silimo z glavo skozi zid, prepričani, da bo naša pot že tista prava, tako ali tako pa bi moral vsakdo najti še eno novo pot in poizkusiti še kaj novega, česar pred nami še niso odkrili. 

Ta avanturistični duh v nas se lahko iz dobrega prelevi v nekaj slabega, če smo preveč zagledani vase

in v svoj prav, nič pa nas ne zanimajo avtoritete in izročilo, tisti torej, ki so našo pot že prehodili, izročilo pa so nauki in nasveti, kako čim bolje prehoditi tisto pot. Mi seveda zmotno mislimo, kako je pravi izziv, prava avantura v tem, da se popolnoma odtrgamo od tistega prej, da bi našli nekaj povsem novega, v resnici pa je pravi izziv in avantura najprej v poslušanju avtoritet in izročila, zatem pride načrtovanje, priprava, nazadnje šele prava, pravcata pot. Na tej poti pa bo še vedno veliko prostora za osebni okus, za improvizacijo... Na tej zemlji je pač tako, da človek nikdar ni povsem svoboden in neodgovoren, temveč je svoboden vedno znotraj določenih okvirjev, nikdar pa ne odgovarja samo sebi, temveč je treba vselej dajati odgovor še nekomu drugemu. 

Glede določenih reči pač nimamo izbire, v brk zmotnemu učenju mnogih. Marsikaj nas pogojuje in uokvirja, ne moremo izbirati, kar smo, ker bi radi bili kaj drugega ali, ker bi radi bili kdo drugi – ne gre. Tudi vlak ima tračnice, po katerih mora voziti, da bi prispel do cilja, ne more se s tračnic kar preseliti v bližnjo reko, kot da je podmornica, potem pa pluti tam proti cilju. Ne morem torej spremeniti tistega, kar sem, lahko pa sem bolj to, kar sem. Spreobrniti se, pomeni, da bom v nečem jutri boljši kot sem danes, pa še vedno slabši kot pojutrišnjem. Gre za neprestano delo za izboljšavo predvsem in najprej samega sebe, ne najprej drugih. Kako bom boljši moški in ženska, boljši oče ali mama, boljši soseda ali soseda, boljši prijatelj ali prijateljica, pa seveda, kako bom boljši kristjan. 

Hodimo k nedeljski maši, pa že mislimo, da smo dobri kristjani – ne, poziv je namenjen prav nam! Najslabše je tisto mišljenje, da sem že dober kot sem, a se moramo v resnici vsak dan znova spreobračati, da pridemo spet na pravo pot. Nikdar ne bomo v tem zemeljskem življenju popolnoma prišli do cilja, ampak bo vedno še kaj prostora za izboljšavo. Za nekatere bo šlo za spreobrnjenje od greha k življenja po evangeliju, kot pravi odlomek, za druge bo šlo za izboljšanje in poglobitev, da bi iz mlačnosti prešel k gorečnosti, za najbolj odprte in radodarne pa bo šlo še za korak naprej, torej bodo od gorečnosti uspeli preiti celo do svetosti.