Pravi pogled na življenje

Misel za 26. nedeljo med letom

Odlomek te nedelje se navezuje na tistega prejšnje, saj smo tam izvedeli, kako pravilno uporabiti svoje zemeljsko bogastvo, da bi si zagotovili večno življenje, tokrat pa vidimo, kakšne kazni doletijo tistega, ki svoje bogastvo zlorablja, nima pravega odnosa do njega, ki si ne skuša, kakor pravi Gospod v evangeliju, »narediti si prijateljev s krivičnim mamonom«. Pravilno zato označujemo to, kar dajemo od sebe, kot »miloščino«, vsebuje besedo »milost«. Ko govorimo o milosti, ne govorimo samo o ljubezni v tistem našem človeškem smislu, temveč o tisti poživljajoči Božji ljubezni, brez katere bi sploh nič in nikogar ne bilo. Zato ji pravimo tudi Božje življenje. Slednjega ne more posredovati nihče, kdor ga nima, zato je najprej potrebno živeti v tej »pravičnosti«, torej v pravem, sinovskem odnosu z Bogom ter v »občestvu svetnikov«, torej v tesni povezanosti z Devico Marijo, angeli in svetniki, kakor tudi v tesni povezanosti z vernimi dušami. 

 

Zanimivo je sestavljen ta evangeljski odlomek na dva dela, kjer se prvi odvija na zemlji, drugi pa v

onostranstvu, oziroma natančneje v »podzemlju« (hebr. Sheol). Lahko tako omenimo s C. S. Lewisom dve vrsti življenja, tudi na podlagi tega, kar evangelij pojmuje pod katero besedo. Namreč, biološko in duhovno življenje. Evangelij sicer za življenje uporabi tri izraze, kjer pa prvi, »bios«, pomeni tudi materialno bogastvo oz. sredstva, skratka imetje (ki ga je oče razdelil v 15. poglavju med dva sina), potem imamo za človekovo notranje doživljanje »psihé«, za celostno življenje, ki mu lahko rečemo res tudi »duhovno življenje«, pa je uporabljen izraz »zoé«. To pomeni, da je treba vselej na svoje bivanje na zemlji gledati presežno, da se torej slednje ob smrti »spremeni, ne pa uniči« (hvalospev pri mašah za rajne), da pa je potem lahko bodisi neskončno boljše, kakor je bilo na zemlji, bodisi neskončno slabše. 

 

V odlomku imamo tako poslednje človekove reči, kjer sta najprej smrt in sodba, saj je »ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba« (Heb 9,27). Zatem pa sta samo dve možnosti – nebesa ali pekel. Kakor nam pravi bl. Apostol Pavel, moramo biti »Božji ljudje«, ki bežijo pred pohlepnostjo in sploh vsemi grešnimi nagnjenji (1 Tim 6,3-10). 2. berilo je sicer nadaljevanje teh priporočil sv. Timoteju, kjer nam je rečeno, naj si prizadevamo za »pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost« (1 Tim 6,11). Apostol nas spodbuja k temu, da smo pogumni duhovni bojevniki, ne pa poženščeni in pomehkuženi ljudje, ki so jim glavni cilj v življenju udobje in užitki, kjer vse ostalo in vsi ostali nimajo nobenega mesta. Četudi bi kaj dali od sebe, to ni nikakršna žrtev, temveč zgolj in samo »drobtinice«. 

 

Od kod nam v resnici prihaja pomoč? Ubožčevo ime Lazar, ki je okrajšava hebrejskega imena Eleazar, nam lepo pove, da nam pomoč prihaja od Boga. To pomeni, da nam materialne dobrine, užitki, kakor tudi čustvene zadovoljitve nudijo le trenutno in začasno ugodje ter tolažbo, ne pa večnega. Pa bo kdo rekel, češ zakaj omenjamo čustva. Odgovor je v evangeliju, kjer po apostolu Mateju Gospod Jezus lepo pravi, da kdor išče »psihé«, ga bo izgubil. Ne smemo se torej ustaviti tam, temveč iti še naprej, k samemu izviru vsega življenja, torej k Bogu. Pri bogatašu so tudi čustva otopela, da ni opazil Lazarja, ki ni mogel odgnati od sebe niti psov, ki so mu lizali rane, tako slaboten je bil. 

 

Skratka, naše življenje se spremeni, ne pa uniči, ker izhajamo iz Boga, ne iz nič in ne kar tako slučajno, k Bogu pa se tudi vračamo, da nam potem odkaže ustrezno mesto. Ljudje se v svojih presojah (pre)pogosto motimo, potem pa se izkaže prava, Božja, pravičnost. Četudi so bogataša pokopali z vsem pompom (kakor je razvidno iz izvirnika), pa je šel v pogubo. Že sedaj se torej vsak dan odločamo o svoji večni usodi.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Izjemnost krščanstva (1)

Skozi drugačno prizmo (17)

Profesor in bloger Pietro C. nam podaja zanimiv pogled na današnje pojmovanje krščanstva in na našo krščansko zavest. Zavest naše »Stare celine« (kako na mestu je ta pridevnik!) o izjemnosti krščanstva se je v stoletjih izgubila. Kako hudo je, ko se izgubi spomin, ki ga označujemo kot »zgodovinski«. Druga plat medvojnih in povojnih zločinov je jasen pokazatelj te izgube zgodovinske zavesti in spomina. 

 

Del Človeka je, da ima neka jasna znamenja, na katera se lahko opira na tej življenjski poti. Ko torej hodimo po tem našem zemeljskem življenju, potrebujemo nujno neke oporne točke, ki nam kažejo in nas usmerjajo k presežnemu. S prihodom krščanskega Razodetja so bila človeštvu poklonjena takšna znamenja, takšne oporne točke. Danes je npr. zelo težko razumeti smisel razodetja Boga kot troedinega, pa čeprav to vsakokrat pri sveti maši izpovedujemo. To delamo, kakor je dejal Armando Matteo, na Schumacherjev način, torej na hitro, lahko pa tudi rečemo, da zelo mehansko, površno, brez neke globlje zavesti o besedah, ki jih izpovedujemo, ne le izgovarjamo. 

 

Oče je tako le neka abstraktna ideja Stvarnika vsega, kar je. Navadno je to deistično pojmovanje, da je sicer nekako pognal ves proces, a se potem oddaljil, da je torej nekje daleč in zviška gleda na vse, kar pa seveda ni dobri Oče, nasprotno. O Sinu imamo kristjani navadno povsem človeško podobo, da je torej bil neke vrste hipijevski družbeni pravičnik, potujoči modri mislec, ki se je boril le za zemeljsko pravičnost, mir in ljubezen. O Svetem Duhu nima niti smisla izgubljati besed, ker sploh nimamo nekega pojmovanja ali koncepta, pa je nekaj povsem meglenega. Če že imamo neki koncept, gre za bolj psihološki, v smislu, da se računa predvsem na posameznikova čustva, potem pa se to prodaja kot »duhovno« ali celo od »Svetega Duha«. 

 

Upravičeno lahko vse to trdimo za vsaj 90% katoličanov, če optimistično ocenjujemo. Nekaj sicer verujemo, a zgolj nekako mentalno, ni poglobljeno, tako da je zanimivo vzporediti z izkušnjo spreobrnjenega muslimana. Slednji govori, kako ta edinost Boga, ki ni krščanska enost, popolnoma izključuje pojmovanje Boga v treh osebah. Ne samo edinost, lahko bi to označili tudi kot izključnost. Vse to se namreč odslikava na življenje tistega, ki ima takšno verovanje. Njegova vera je samo intelektualna, v smislu da je Boga mogoče spoznati, npr. po nekem redu in harmoniji v stvarstvu, a se ga ne da izkusiti, ni mogoče vzpostaviti pravega odnosa z njim, kakršen je med očetom in sinom. Bog ostaja popolnoma izven in onkraj vsake ustvarjene resničnosti. Je najvišji in popolnoma drugi. Velika težava, če stvar opazimo tudi pri kakem profesorju teologije. Z razmišljanjem o izjemnosti krščanstva nadaljujemo v še enem zapisu.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Sredstva in cilji v našem življenju

Misel za 25. nedeljo med letom

Ta nedelja velja na Slovenskem tudi za Slomškovo nedeljo. Prav je, da ponosno praznujemo tega modrega in svetega škofa in dobrega vzgojitelja. Ko premišljujemo priliko o krivičnem oskrbniku, naj veljajo njegove besede o življenju: »Ni v naši moči prešteti liste v knjigi življenja. To pa je v naši moči, da vsako stran popišemo z dobrimi deli«. Dobra dela pa niso, kakor danes zmotno mislimo, tista dejanja, ki bi jih bili dolžni storiti, temveč tista, ki so storjena potem, ko smo svoje dolžnosti že izpolnili. So torej nekaj več.

Evangelij nam sicer ne govori ravno o tem, saj vidimo, da oskrbnik ni bil zgleden izvrševalec svojih dolžnosti. Sv. Avguštin nam pove, česa nas uči ta prilika: »Jezus je svojim učencem priporočil oskrbnikovo zvitost, previdnost in otroško zaupljivost.« Pomembno je torej, da na neki točki v življenju odkrijemo, kaj je v življenju cilj, kaj pa sredstvo za dosego nekega cilja, potem pa da se teh sredstev tudi poslužujemo, da bi dosegli zastavljeni cilj, ki so, kot radi rečemo nebesa. Seveda pa cilj človeka v življenju ne more biti predmet, pa če je slednji še tako plemenit, temveč mora vselej biti nekdo. Človekov cilj je torej, če nadaljujemo z jezikoslovjem, osebek, ne predmet, je Oseba in oseba, z veliko in z malo začetnico. Ne želimo si torej le nebes, temveč Boga, ki je v nebesih, njega si želimo večno uživati, kakor nam pravi psalmist: »Da bi zrl Gospodovo milino in občudoval njegovo svetišče.« (Ps 27,4). Sv. Pij X. Nas zato v svojem katekizmu uči, da moramo Bogu služiti v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem. 

Pa bo kdo dejal, da je krivični oskrbnik izkoristil svoje podrejene služabnike kot sredstvo za dosego cilja, vendar nam Gospod ne govori tako, temveč nam pravi tudi on, da izkorišča denarna sredstva, da bi si pridobil prijatelje. Zanimivo nam v tej smeri govori sv. Janez Zlatousti: »Bogastvo je posojilo, ki nam ga je dal Bog in ga je potrebno dati revežu, če si želimo pridobiti stokratno povračilo, kajti ta naš prijatelj bo namreč v večnih bivališčih.« Pridemo do tega, o čemer smo govorili – oskrbnik je končno videl v teh služabnikih osebe s svojimi težavami, ki jim jih je pomagal rešiti, to pa je pohvalil tudi gospodar, ki, ne pozabimo, edini vidi v človekovo srce. Oskrbnik se tudi prvič ne ozira samo na trenutne zadeve, ampak ga zanima njegova nadaljna usoda. Zaveda se namreč, da bo trenutno službo v vsakem primeru izgubil, pa vendar izkoristi še zadnje, kar lahko, da bi si zagotovil boljšo prihodnost. 

Vprašajmo se, kako v luči povedanega pojmujemo svoje življenje. V knjigi E. E. Schmitta »Oskar in gospa v rožnatem« beremo nekaj v smeri besed sv. Janeza Zlatoustega, ki smo jih prej navedli: »Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki.« V današnjem svetu žal opažamo ravno nasprotno težnjo tu navedeni, zato pa je potrebno spreobrnjenje naše miselnosti. 

Omenimo še enkrat bl. Antona Martina, kaj moramo ukreniti, da se poslovimo od tega sveta kot je treba: »Za srečno smrt so potrebne tri reči: storjeno krivico brez odloga popraviti; vedno v božji milosti živeti; dobro delati, dokler utegnemo«. Ko delamo dobro bližnjemu, služimo našemu Gospodu Jezusu Kristusu. Katoliški nauk pa nas uči, da nam na koncu rešitev (četudi bo ptrebnega kaj očiščevanja) zagotovi prav dejanje ljubezni.

Kako biti v življenju zadovoljni

Misel za 24. nedeljo med letom

Evangelij te nedelje nam ponuja celotno Lukovo 15. poglavje, ne le t.i. "Priliko o izgubljenem sinu". Tudi slednja je sicer usmerjena predvsem v starejšega brata, kar je značilno za judovski način pripovedovanja, ki se mu reče "vključevalna pripoved" ali "inkluzija". Gospod namreč vse tri prilike pripoveduje vsem tistim, ki ne potrebujejo odrešenja, ozdravljenja... pravzaprav Božje milosti. Prav zato obstaja nevarnost, da se poslužujemo nekega stereotipnega gledanja na farizeje in pismouke, češ kako grdi so. Že s tem početjem se kažemo kot na las podobne tem ključnim evangeljskim likom, saj se postavljamo nad druge ljudi, pa čeprav neupravičeno. 

Večkrat se mi je že zgodilo, da mi je kdo dejal, kako na življenje gledam preveč črno-belo, češ da življenje ni črno-belo. Žal se tu ne morem strinjati, saj je življenje prav črno-belo, nekatere stvari so namreč dobre, torej bele, spet druge zle, torej črne. Res pa je, po drugi strani, da se ljudje ne delimo na črne in bele, v smislu tega, da bi bili nekateri dobri, drugi pa slabi. Nimamo tega tako značilnega pogleda na ljudi, ki ga zasledimo v ameriških filmih, kjer so na eni strani dobri fantje (good guys), na drugi pa podli fantje (bad guys). Prvi seveda morajo druge vsaj pošteno naklestiti, si jih pokoriti, jih ponižati, če že ne iztrebiti. Resničnost človeka je seveda zelo drugačna. Po prvem padcu namreč drži, da: "Nihče ni dober, razen enega, Boga!" (Lk 18,19). Padli človek je torej vedno samo "črn", zaznamovan z zlom. Zato pa prav vsak izmed nas potrebuje ozdravljenje in odrešenje. 

Težava je pa v človekovi "trdosrčnosti", kjer si domišlja, da z njim pač ni nič narobe, da je že "v redu, kakor je". Tudi sveti oče se večkrat obregne ob takšne kristjane, ki bi se zadovoljili s "status quo", pa ne bi nič spremenili, pri sebi seveda. Pri drugih bi vse spremenili. To so tisti zdravi, ki ne potrebujejo zdravnika (Lk 5,31). Kaj pa, če vsi trije "iskalci" iz evangelija, ki jih sveti Ambrož označuje kot Cerkev (žena), Kristusa (dobri pastir) in Očeta z neverjetno potrpežljivostjo (Tertulijan) skušajo najti prav te "zakrknjence"? Tu je napuh in ponos sodobnega samozadostnega človeka, ki ne potrebuje Kristusove žrtve na križu, torej njegovih svetih zakramentov, ki so privreli iz njegove strani, prebodene iz nore ljubezni do nas. 

Pa vendar Kristus s svojim telesom nosi vsakega od nas, saj je nase prevzel vse naše grehe (sv Ambrož). Cerkev išče vsakega izmed nas, kakor žena drahmo, ker se v vsakem od nas skriva neka vrednost. Želi nas pripeljati na pravo pot, nas vzeti v zavetje ladje, da bi bili varni pred valovi zla. Ponuja nam Kristusov nauk, da bi bili "beli" in ne "črni", da bi imeli življenje in ne bi živeli smrti. Za modernega človeka seveda krati njegovo svobodo, ki bi naj bila v tem, da dela, kar hoče. Ta sodobni človek pa ne potrebuje niti presežnega, temveč je zanj edino, kar obstaja, zemeljsko. Ne potrebuje torej, da bi ga Oče oblekel v dostojanstvo, za katero ga je ustvaril (sv. Ambrož). Ne zaveda se, da je, kakor pravi Job, prišel nag iz materinega telesa in da se tudi nag vrača v zemljo. 

Brez Boga smo torej povsem goli in bosi. Potrebno je zato to spreobrnjenje, torej popolna sprememba miselnosti, da bomo sprejeli Kristusovo usmiljenje, posredovanje svete Cerkve (najvišje za Bogom so tu Marija, angeli in svetniki, vsi "nebeščani") in spravo z Bogom Očetom (sv. Ambrož). Tako bomo tudi mi usmiljeni, bomo odgovorni in skrbni posredniki za naše brate in sestre, začenši doma, pa seveda v miru tudi s seboj, z drugimi in z vsem stvarstvom. Kdor je (že) zadovoljen s sabo, ne bo v resnici nikdar zadovoljen - s sabo, z drugimi, z življenjem.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Med drobtinicami in konkretnostjo

Skozi drugačno prizmo (16)

Za razliko od raznih italijanskih navijačev, sam sicer imam določene ekipe, za katere navijam, vendar pa predvsem rad spremljam in gledam nogomet. Slednji se je v času prcej spremenil, žal v marsikaterem pogledu predvsem na slabše. Tokrat bodo lahko najbolj zadovoljni navijači milanskega Interja, tudi drugi pa lahko upravičeno občudujemo takšne nogometaše, četudi nam je bolj pri srcu kak drugi klub. Ko je imel mega zvezdnik Lionel Messi poroko v svojem rodnem mestu Rosariu v Argentini, je pozval povabljene k zbiranju sredstev za določeno dobrodelno organizacijo (Techo Argentina), namesto poročnih daril. 260 skrbno izbranih svatov, med katerimi je bil tudi še en superzvezdnik, Neymar, pa še kdo, je skupaj zbralo 10 tisoč evrov, kar znaša 37 evrov na vsakega. 

Zares gre za drobtinice. O zadevi poroča športni novinar Ziliani, ki pa se spominja zgodbe drugega

Astutillo Malgioglio med mladimi nogometaši

Interjevega vratarja iz Trapattonijevih časov, Astutilla Malgioglia iz Piacenze. Slednji je v svojem rodnem mestu odprl telovadnico za otroke z gibalnimi motnjami, ki jo je poimenoval ERA 77 (po hčerki Eleni, rojeni prav leta 1977, ženi Raffaelli in sebi). V ustanovi je delal zastonj, pomagala pa mu je žena. To je delal na skrito, ker v svetu nogometa pač niso radi videli, da bi se profesionalec preveč posvečal drugim dejavnostim izven nogometa, pa tako ne bi bil predan svojemu poslu. Razen, če bi srečal primerne ljudi, kakršna sta bila v času njegovega dela pri Romi švedska trenerja Niels Liedholm in Sven Eriksson, ki sta mu prek predsednika Viole omogočila uporabo telovadnice v kraju Trigoria (trening center Rome), da bi delal tudi v Rimu tisto, kar je počel v Piacenzi. Drugačni ljudje v drugačnih časih. 

Združenje italijanskih nogometašev je sicer organiziralo zbiranje sredstev med vsemi porofesionalnimi nogometaši, a je več kot tisoč profesionalcev tudi takrat darovalo le drobtinice. Je pa zelo zanimalo nemškega soigralca in tedanjega superzvezdnika Klinsmanna, kam vsakokrat tako hitro in skrito izginja Malgioglio. Slednji je Nemcu povedal, na kar je le-ta dejal, da bi drugi dan šel z njim, da bi na lastne oči videl, kaj dela. Tako sta se z razmajanim Malgioglievim hroščom odpeljala po treningu v Piacenzo. Ko je Klinsmann videl, kaj dela njegov soigralec, je brez besed in z rosnimi očmi vzel čekovni blokec in napisal ček za 70 milijonov lir ter ga izročil Malgiogliu. To je bilo stokrat več, kot je uspelo zbrati skupaj več kot tisoč profesionalnih nogometašev, ne drobtinice, temveč konkreten dar res velikega športnika in človeka. Drugačni časi in … drugačni zvezdniki!

Objavljeno v tedniku Novi glas