Zakaj je učlovečenje Boga tako pomembno

Pomen Božiča za človeštvo

V časih, ko spremljamo namesto adventnega časa le še neko obdobje zabave v decembru, ki ga navadno imenujejo »veseli december«, je dobro premišljevati o vsebini božičnega praznika. Pomaga nam ameriški katoliški raziskovalec in pisec, ki je sicer kratek čas tudi učil na katoliški univerzi, a le dokler ni nastopil zoper splav, to pa je precej znani dr. E. Michael Jones. »Pomen Božiča je najprej v tem, da Bog ni zapustil človeštva.« Pravi nam, da naj beremo Homerja, da bi razumeli zadeve: »Homer govori ne samo o tem, da se ti ljudje vseskozi bojujejo, temveč tudi o tem, da samo o tem govorijo. Zato je »logos«, razum in govor postala zelo pomembna tematika za Grke. Oni so iznajditelji filozofije in iznajditelji praktično prvega razumevanja Boga kot Logosa, kot »Uma«, kot Stvarnika vesoljstva. To naredijo na način, ki na tej točki še ni bil preveč jasen. Ko sta dva od največjih mislecev, Platon in Aristotel predlagala tovrstno miselnost, so se Grki le-tej uprli in jo zavrgli, kar nam sporoča že usmrtitev Sokrata. Na tej točki vidimo, zakaj je bil potreben človeštvu odrešenik. Zaradi tega, ker ljudje vedno stvari zamočijo. Si lahko zamislimo, da so umorili Sokrata, enega od največjih mislecev? In vendar so to storili. Ena od največjih civilizacij, ki je proizvedla tri od največjih mislecev, je umorila možakarja. Zato človeštvo potrebuje odrešenika, ker tu vidimo tragedijo človeške zgodovine. Tako se kakih tristo let kasneje zgodi nekaj, o čemer Grki niso niti vedeli, v Betlehemu se rodi majhno dete. Nihče tega ni vedel, pa vendarle se je prav od tam razvila cvetoča civilizacija, ki je Evropa s svojimi kolonijami, kar so tudi ZDA, ta civilizacija pa traja že več kot dva tisoč let, kljub vsem trudom in naporom, da bi jo ljudje uničili, kar je trud, da bi uničili sami sebe.«

Poganske korenine?

Dandanes mnogi govorijo o poganskih vplivih na krščanstvo, sploh v povezavi z Božičem. Jones

pravi, da je gotovo največji poganski vpliv prevzetje grške in latinske kulture: »Krščanstvo je prevzelo grščino in latinščino, ne govori recimo »krščansko«, temveč grško in latinsko. To, da je krščanstvo prevzelo grščino, je imelo globok vpliv na človeško zgodovino. Govorimo namreč o »Logosu«, o razumu, Bog je Logos. To je tretji stavek Janezovega Prologa, da je namreč Logos Bog. ... Jezus Kristus je učlovečeni Logos. Nihče, niti Arijci niti Grki si tega niso mogli predstavljati niti v svojih najbolj divjih sanjah. Judje so sicer res pričakovali Mesija, vendar pa druga ljudstva te zadeve nikakor niso mogli razumeti. Ko je sv. Pavel recimo šel v Grčijo in je govoril na Areopagu, so si morali misliti, da je nor. Zato so mu dejali, da bodo z njim govorili kdaj drugič. Čudno se jim je namreč zdelo, da je Bog umrl, ko pa Bog ne more umreti. Razumem, kaj so hoteli reči, kajti Bog zares ne more umreti. Zato Grki tam Pavla niso hoteli poslušati, ker je to bila tako nova miselnost, ki je zasenčila vse ostalo, kar je bilo prej. Sveti Janez je zato, ko je enkrat govoril grško (kar pomeni, da je vstopil v to miselnost, to kulturo, op. A. V.), sklenil, da napiše evangelij zares v grščini, a na način, da vse popelje na višjo raven, to se je zgodilo z Božičem.« Vidimo torej, zakaj ljudje poslušamo vsak Božič ta uvod v Janezov evangelij – v njem je namreč ves naš smisel.

Sprememba paradigme

Upokojena italijanska kirurginja, ki je sedaj postala precej znana pisateljica fantazijskega žanra, Silvana De Mari, nam lepo pojasnjuje, kako se je s krščanstvom spremenila človeška logika. Pravi, da se je spremenila človeška etika zato, ker se je spremenila najprej človeška epika. Če se vrnemo k prej omenjenemu Homerju, zares vidimo, kako se je spremenila paradigma, kakor se temu pravi. V Iliadi je žena z detetom zavržena – dete je vrženo prek obzidja, ženo pa si močnejši pač vzame kot sužnjo, vendar ne v smislu, da bi mu kuhala in ribala pod, temveč praktično kot seks-lutko, če tako rečemo. Ne moremo torej resnično govoriti ne o spoštovanju ženske niti o spoštovanju človeškega deteta. V krščanstvu pa osrednje mesto prevzame prav žena z detetom in spoštovanje do le-te. Spet nam torej apostol Janez spregovori, tokrat najdemo zapis v knjigi Razodetja, o tem, kako sile zla pravzaprav delujejo proti temelju prave človeške civilizacije, če kot temelj le-te vzamemo ženo z detetom. Na tem temelju se zgradi krščanska civilizacija, potem pa pride do upora prav temu temelju naše civilizacije. Človeštvo namreč ponovno zavrača spoštovanje do žene z njenim zarodom. Uresničujejo se, znova in znova, besede iz prve Mojzesove knjige, o sovraštvu do žene in njenega zaroda. Če človeštvo ne sprejema učlovečene Božje logike, ki je Kristus, potem služi tistemu, ki zavrača ženo z njenim zarodom, ne zavedajoč se, da si tako žaga samo se bi vejo, na kateri stoji.

Kulturne vojne 

Prej omenjeni dr. Jones je tako sčasoma prišel do precej logičnega spoznanja, da smo spet v času, ko je človeštvo obsedeno z vojskovanjem, le da se danes večina človeštva vojnih časov, v katerih smo, sploh ne zaveda. Svojo revijo »Fidelity« je zato sčasoma spremenil v revijo »Culture Wars«, vidimo, da si je besedo izposodil na našem prostoru, saj je »kulturni boj« bil precej znana zadeva v 19. stoletju, nato pa je vse preraslo, s pogubnimi posledicami, na vse tisto, kar se je zgodilo v 20. stoletju, kar pa se rado pozabi tudi na »drugi strani«. Skratka, človeštvo bije sedaj drugačne boje, ki so kulturne narave, vedno pa gre prav za spopad med Bogom in jegovo logiko ter njegovim sovražnikom, ki je tudi sovražnik človeštva, in njegovo miselnostjo. V svojem Prologu nam zato sv. Janez na kratko pove tisto, kar najdemo praktično skozi ves Evangelij (kar pomeni celotna Nova zaveza), ko smo povabljeni k temu, da se spreobrnemo in prevzamemo povsem drugo miselnost. Ko Janez pravi, da se je ta večni Um učlovečil, nam sporoča, da je to nekaj, kar je za človeštvo mogoče in za kar se splača potruditi. V istem besedilu pa nam tudi sporoča, da je to težak boj, ker sile teme te iste logike ne sprejemajo in delajo vse, da bi se ji odpovedalo tudi človeštvo. Tako bi se namreč odpovedalo sami svoji istovetnosti oz. identiteti.

Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

Božično upanje

V ta letošnji božič vstopamo kot tisti, ki več ne vemo, kdo smo, zato smo, kot rečemo, v krizi identitete. Mudimo se ob posameznih težavah, mnoge od katerih sploh niso težave, če tako pogledamo. Vsako leto bi se tudi radi spet in spet sami sebe prepričali, da bomo odgovore na svoje težave dobili drugod. Vsekakor se vedno zatekamo v to, kar nam narekuje sodobna družba, misleč da bomo tako vsaj malo zbežali od vseh težav, ki nas tarejo.

Pravzaprav je vsako leto, vsak advent eno in isto, je »copy-paste«, tako glede običajnih tematik, ki se znajdejo v medijih, kakor tudi, kar zadeva nas, ki smo podobni kakemu medvedu ali drugi živali, pa gremo v neko zimsko spanje, da bi se nato naenkrat prebudili, kakor bi kdo pritisnil gumb na »telekomandi«. Ko so prazniki mimo, ponovno hibernacija ali zimsko spanje do naslednjih božičnih praznikov. vmes se medvedje prebudimo o Veliki noči, da bi se malo nahranili z blagoslovljenimi jedmi, potem spet spanje.   

In vendarle je Božič vsakokrat rojstvo nekega tako trdnega upanja, da ga nobena slaba reč našega življenja ne more ugasiti. To upanje se rojeva iz samega dejstva, da je Bog samega sebe ponižal in spremenil v preprostega in nebogljenega otroka. On, ki je vsemogočen, postane odvisen od tega, kar bosta zanj naredila mlado dekle, najstnica, in res globoko verujoči mož. Bog je torej tako močno ljubil svet in človeka, da je v človeško zgodovino, saj o njej pravzaprav vztrajno govori evangelist Luka, vstopil na takšen način, kakor je vanjo vstopil vsak od nas – bili smo preprosti dojenčki, ki smo potrebovali vsako skrb s strani naših staršev, potem ko je za nas ustrezno poskrbelo osebje porodnišnice. Za marsikoga bi se v nasprotnem primeru kaj klavrno končal ta obstoj na tem svetu, tudi zame. 

Najvišji se torej pusti dotikati in varovati vsem nam po svojih starših in ostalih, ki so zanj poskrbeli, toliko da je tudi njegov obstoj odvisen od staršev, saj kmalu že bežijo v Egipt, da bi ne bilo po njem. Ta novost pa je tako velikanska, da se spremeni tudi vse drugo z naše strani – Bog namreč ni nekje daleč, da ne vpliva na naše življenje, da ga ne bi zanimalo za nas, temveč je postal Emanuel – Bog z nami! On je z nami vse dni, do konca sveta! Kar je bilo prej za ljudi ne samo nekaj oddaljenega, temveč nekdo, ki so se ga bali na nepravi način, sedaj postane nebogljeni in vse pomoči potrebni otrok. On, ki je ljubezen sama, potrebuje našo skrb in ljubezen. Kako bi se vendar lahko bali dojenčka? Dojenčka lahko samo imamo radi, tisti pa, ki tega ne počne, se nam upravičeno ne zdi ravno normalen! Kdo se vendar ne razneži ob novorojenčku? Kdo se mu ne muza in pači, da bi se mu mali posmejal? Dojenčka torej lahko samo ljubimo in se mu predamo, ko ga občudujemo! 

Upanje, ki ga torej prinaša Božič, je v tem, da sta naša vsakdanja rutina, z vsemi skrbmi in bolečinami, križi in težavami, kakor tudi naša osebna zgodba za Boga pomembna, da vse to zanj še kako šteje! To nam Bog pokaže tako, da se rodi na takšen način, da prevzame našo človeško naravo in vse naše odvisnosti – telesne, od staršev, kakor tudi kulturne in družbene odvisnosti. 

Krščansko upanje je torej učlovečeno v svetu, v preprostih in banalnih stvareh življenja vsakega človeka. Bog je v njih, le da ga moramo mi tam tudi poiskati, kakor so ga poiskali in našli pastirji ter vsi tisti, ki so se za to res potrudili v vsej človeški zgodovini, posebej od te noči naprej. Od Kristusovega rojstva je Bog torej še bolj navzoč v teh naših življenjskih zadevah, in sicer duhovno, vendar pa se pri sveti maši zgodi tudi čudež učlovečenja tako, da ga lahko uživamo in jemo pod podobo kruha, ki je še bolj ponižna in preprosta od podobe otroka, a prav tako dostopna. Jaslice so zato za nas znamenje radosti in sreče. Zato jih postavljamo, da bi danes še posebej temu pozabljivemu svetu pokazali, da kljub vsemu Bog še ni obupal nad nami, temveč nam tudi dandanes  pošilja žarke upanja, sreče, zadovoljstva in miru. 

Blagoslovljen Božič!

Družina kot Sveta dežela

Misel na 4. adventno nedeljo

Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri apostolu in evangelistu Mateju čas pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih čudnih »sodobnih« razlag, tokrat pa bomo tudi na kratko povedali zadeve glede na katoliški moralni nauk. Poznati moramo najprej tedanje judovske navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom, ženin pa je lahko svobodno hodil k njej. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud. Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne smrti.   

Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je

zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.

Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic – Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da Fant in dekle skleneta zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le biološko.  

Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega zemeljskega očeta, ne samo nebeškega. 

Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem. Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža – da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam. 

Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena, potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno, kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Veselje v Bogu ali nič

Misel za 3. adventno nedeljo

V obeh spokornih časih imamo nedeljo veselja oz. radosti. Zadnji starozavezni prerok, Janez Krstnik, pa nam nakazuje, da tu ne gre za navadno človeško veselje, temveč da je to stanje duha. Okoliščine, v katerih se je Kristusov predhodnik in glasnik znašel, namreč niso nič kaj vesele, če vzamemo tako človeško, saj je zaprt v ječi v trdnjavi Maheront. Čeprav pa ima težak in brezizhoden življenjski položaj, ne obupuje, saj ima v sebi nekaj, kar ga dviga. Po svojih učencih namreč pošlje Jezusa vprašat, če je resnično on »ta, ki mora priti«, kar pomeni, če je on Mesija, torej Božji Maziljenec, kar se, izhajajoč iz grščine, reče 'Kristus'. Slišal je namreč, da se po njem dogajajo takšne reči, ki potrjujejo starozavezne prerokbe. Želi pa, da se njegovi učenci prepričajo o reničnosti vsega, da na lastna ušesa slišijo, kakor potrjujeta tudi sv. Hieronim in sv. Hilarij iz Poitiersa. 

Kasneje Jezusu na sodnem procesu tudi veliki duhovnik zastavi neposredno vprašanje, če je namreč on Mesija, Božji Sin. V dveh različnih odzivih na odgovor na pravzaprav isto vprašanje pa se skriva drama, ki se odvija že skoraj celi dve tisočletji, ali nekdo sprejme ali zavrne »tega, ki mora priti«. Kot se rado zgodi v življenju, je mnogo tistih, ki so v težkem življenjskem položaju trdno prepričani, notranje gotovi, da je prav Jezus Kristus odrešenik. Da torej nobena druga stvar, kakor tudi nobena druga oseba ne more potolažiti človekovega nemirnega srca, ampak se slednje spočije samo v Kristusu, kakor nam je dejal sv. Avguštin. 

Zadnji starozavezni prerok torej kaže na vso množico tistih, ki so imeli vero za trdno oporo skozi vso zgodovino do nas, ne pa samo za neko čustvo. Za Janeza in ostale, ki gredo po poti za Kristusom (ali smo mi med njimi?), je vera trdnost in gotovost, zato pa so trdno prepričani tudi v večnost, da torej izhajajo iz Osebe in ne iz slučaja ali Slučaja, torej iz nič, pa tudi vračajo se k tej isti Osebi, ne pa v nič. Kakor namreč pravi psalmist, imata namreč Gospodova dobrota in zvestoba temelje v nebesih, torej so večni (Ps 89,3). Samo na takšni podlagi ima lahko človek v sebi pravo veselje, kajti to ni možno brez večnih temeljev. To so, če vzamemo apostola Petra, razlogi upanja, ki je v nas, Janez Krstnik pa jih želi podati ne samo svojim učencem, temveč vsem ljudem vseh časov. Gre torej za sporočilo, da nobena ovira ni tako velika, da je s pomočjo Božjega Sina ne bi mogli premagati, je pa res tudi, da ni večje slepote in gluhote od duhovnih. 

Težava je, da vse presojamo, kakor nam pravi častitljivi Božji služabnik Fulton Sheen le s svojimi lastnimi močmi. Vendar smo prišli do konca, kakor pravi, »po-renesančnega obdobja«, pred našimi očmi pa se drobijo v prah tri temeljne dogme moderne dobe: »Prva je dogma ekonomskega človeka ... človek nima drugih funkcij v življenju, kot le proizvodnjo in nabiranje bogastva, potem pa tako kakor pašna živina postarati se in umreti. Kot drugo, izginja ideja o naravnem božanstvu človeka, ki nima potrebe po nikakršnem Bogu, ki naj bi mu dajal pravice, ali po Odrešeniku, ki naj bi ga odrešil krivde, ker je napredek postal nekaj avtomatskega, zahvaljujoč se znanostim, vzgoji in evoluciji, kar naj bi nekega dne napravilo iz človeka neke vrste boga. Pred našimi očmi razpada tudi racionalizem oz. ideja, po kateri naloga človeškega razuma ni v odkrivanju pomena in smisla življenja, torej rešitve duše, temveč v iznajdbi novih tehničnih napredovanj, da bi človeško mesto tu na zemlji prevzelo mesto Božjemu mestu. ... 

Znamenja časa nam kažejo tudi drugo resnico, da smo namreč gotovo na koncu neke neverne dobe civilizacije, s čimer mislim na dobo, ki je pojmovala vero kot neki privesek življenja, neki dodatek pobožnosti, neki moralni element za posameznika, vendar brez vsakršnega družbenega vpliva, Boga pa kot tihega sopotnika, čigar ime podjetje uporablja, da bi si zagotovilo neko spoštovanje, ki pa nima prav nič opraviti s tem, kako je potrebno voditi posel.« Z besedami ameriškega škofa, ki bi moral biti že v tem decembru razglašen za blaženega, a žal še ne bo, lahko rečemo samo, da imamo lahko takšne in drugačne temelje v svojem življenju, na koncu pa vedno gre za odločitev za Kristusa, ali proti njemu – Janeza Krstnika in velikega duhovnika in vse ostale, ki mu skozi zgodovino sledijo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Z Brezmadežno v naše boje

Misel za 2. adventno nedeljo

Tokrat praznujemo na 2. adventno nedeljo veliki Marijin praznik – njeno brezmadežno spočetje, ki pomeni, da je bila po svojih starših, sv. Joahimu in Ani spočeta brez vsakršnega madeža greha. To pa seveda ni njena zasluga, temveč je to 'Božja moč', kar pomeni ime nadangela Gabriela. Kako to, da beremo ravno odlomek angelovega oznanjenja Mariji na ta praznik? Morda najbrž tudi zato, ker v tem odlomku o Mariji nimamo veliko podatkov, je pa poudarjeno, torej imamo edino pravo informacijo, o Marijinem devištvu. Slednje Marija podari Bogu, kar tudi nas kliče k največjemu daru, ki ga lahko kot ljudje in Božji otroci naredimo, to pa je darovanje svojega življenja Bogu, in sicer v obliki darovanja svoje volje. Devica Marija to potrdi na koncu, ko izreče tiste znamenite besede, ki jih molimo pri 'Angelovem češčenju': »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«, s čimer potrjuje popolno podreditev svoje volje Božji volji.

Lahko celo razberemo njeno zavest, kako se zaveda svoje popolne pripadnosti Bogu, saj se ne označi

le za deklo ali služabnico, temveč za sužnjo. Podobno se kasneje za Kristusovega sužnja izreče blaženi apostol Pavel. In res, tako kot je po Svetem Duhu prišel na svet po Mariji Devici Odrešenik, tako tudi vsakemu človeku prihajajo dobri darovi – prav vsak od njih je pa Božji dar, odvisno le, ali in koliko človek to priznava. Vse, kar smo namreč do sedaj povedali, nas vodi k vprašanju čistosti, katere najlepši zgled nam je Devica Marija. Gre za pravilno usmeritev svojih misli, želja in čutov, za nadzorovanje, da bi dosegli zares prave in velike cilje v svojem življenju. Vse to pa je pomembno tudi zato, ker če se človek ni sposoben nadzorovati in se prepušča svojim mislim, ki postanejo fantazije, željam in čutom, potem se tudi prepusti temu, da ga drugi nadzorujejo, za kar je izkoriščena prav človekova nečistost.

Seveda je to področje veliko bojno bolje, potrebno se je močno boriti, človek pa je šibak – vendar pa imamo vendarle pomoč od zgoraj: »Moč Najvišjega te bo obsenčila!«. Dolžni smo se torej boriti, saj smo za to prejeli ne samo vse potrebno orodje, torej sredstva, temveč prav orožje, kakor nam lepo pravi Apostol. Kristusovi vojaki smo postali pri birmi, ko smo prejeli zaščito in napadalno orožje, kakor nam sv. Pavel pravi v Pismu Efežanom (Ef 6,17), namreč »čelado odrešenja« in »meč Duha«. Marija je seveda »prenapolnjena« z vsemi milostmi, zato je bila tudi z »močjo Najvišjega« napolnjena v največji možni meri, a tudi mi lahko prejmemo prav lepo mero te Božje moči in seveda Marijine pomoči, če le naredimo svoj delež.

Kakor smo pa že zadnjič govorili, imamo tudi tokrat zgled, kako se vse skupaj odvija v kristjanovem vsakdanu. Sveta Božja Mati ni počela nič posebnega, če tako rečemo, ni iskala neke kariere ali česa podobnega, bila je čisto običajna judovska žena v tem pogledu, vendar pa je vse počela v soju Božje luči, a je bila roditev in vzgoja Božjega zaroda, ki ni bil samo, kot se je kasneje izkazalo, v Božjem Detetu, temveč v celotni Božji Cerkvi, najpomembnejše možno delo. Tako velja za žene in dekleta tudi danes, če se res hočejo »izpolniti«.

Ne smemo pa pozabiti še na enega čistega bojevnika, varuha svete Družine, to pa je prečisti ženin sv. Jožef, ki ga je prav tako na to mesto postavila 'Božja moč'. Premalokrat morda poudarimo, da Marija ni bila mati samohranilka, ampak je ob sebi imela čudovitega moža, ki je prav tako zmagal zaradi svoje čistosti. Kakor so se tudi v zgodovini vedno najbolje borili prav takšni bojevniki. Ne bo narobe, če se bomo zato večkrat na dan obračali k naši Brezmadežni Devici slavni, ki je zmagala v vseh pravih bojih, rekoč: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«. 

Objavljeno v tedniku Novi glas