Potrebna je vera kot osnova

Misel na 14. nedeljo med letom

Naš Gospod ni v svojem domačem kraju mogel narediti, razen majhnih izjem, nobenega čudeža, ker tam ni bilo vere. Tisto, kar je tam bilo navzoče, je bila tiste vrste zakrknjenost, ko ljudje pravimo, da že vse vemo mi sami, da pa bi kak tak navaden in ponižen človek lahko napravil kaj posebnega tam, to ni mogoče. Najprej so se odrekli Jezusovemu nauku zaradi tega, ker niso sprejeli slednjega, ni bilo niti čudežev. Zakaj se Gospod čudi? Ker je preživel otroštvo in mladost med njimi in so lahko določene stvari videli in izkusili, najbolj njegovo neverjetno versko znanje, ki ni moglo biti človeško, a gotovo je bilo še kaj posebnega, čeprav seveda pred javnim nastopom svojega poslanstva ni delal čudežev – so pa zagotovo morali kaj slišati o tem. 

V glavnem, če prestavimo v naše čase in razmere, potem lahko zlasti rečemo to, da mi že vse vemo in znamo, vera, potemtakem pa Gospod Jezus, ne more pomagati nič v našem življenju, ker je vendarle samo navadni človek. Res je, tam v Nazaretu je bil resnično skromnega porekla, saj so rojaki že pozabili na kraljevsko rodbino v tolikih stoletjih, četudi je Jezus po obeh starših izhajal iz Davidovega rodu. Sedaj je bil sin skromnega obrtnika, nič posebnega, tudi danes pa Kristus ni nič posebnega. Njegov nauk je »peace and love«, pa ne pomeni nič, življenje, tisto pravo, pa naj bi šlo naprej po nekem drugem tiru. 

Sobrat don Alberto Secci je dejal, da je glavna stvar liberalnega krščanstva oz. katolištva v tem, da vsemu drugemu dodamo še Boga, seveda na koncu, nazadnje. Bog je neka dodatna oprema, ki samo malo poveča udobnost, ni pa seveda nekaj bistvenega, pa se da biti tudi brez njega. Tisto, kar nam je všeč, vzamemo, ostalo pustimo. Dokler nas krščanstvo potrjuje v naših življenjskih odločitvah, četudi zmotnih, je v redu, ko gre proti njim, pa ne. Dokler se dobro počutimo, je vera koristna, ni pa resnična in ne vpliva zares na naše življenje. Zato katoliški raziskovalec, dr. E. Michael Jones, večkrat izreče še kako resnično frazo: »Znanost je resnična, vera pa ti daje dobro počutje.« 

Vendar pa je dnevu dovolj lastna teža, ni potrebna še pretirana skrb za jutri. V današnjem dnevu pa so stvari v mojem življenju, kjer lahko pomaga le Jezus Kristus, duhovno in resnično – resnično mi podeli svoje Božje življenje v zakramentu spovedi, nato pa se z mano združi v sveti evharistiji. Zato, da zame sploh bo obstajal neki jutri, pa da me ne bo življenje s svojo težo zmečkalo, pa da bo ob koncu tega življenja konec vseh teh tegob. Nekateri že govorijo o tem, naj se pazimo, ker bo jeseni še hudo, sam pa jim pravim, da najprej nimam kristalne krogle, kot drugo pa imamo Kristusa – če pa je Bog z nami, kdo bo proti nam? Ampak vzemimo resno ta odnos in ne iščimo le zadovoljitve čustev in ne iščimo nekega, kot pravi sv. Pavel Timoteju, čehljanja ušes. Sicer niti v našem življenju ne bo mogel ničesar storiti, ker pač ne bo našel pri nas vere.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Brez Boga ne moremo biti zdravi

Misel na 13. nedeljo med letom

V teh časih je ena glavnih tem pogovorov in želja zagotovo tudi zdravje. V latinščini imamo zanj besedo »salus«, ki pa pomeni zdravje ne samo telesa, temveč tudi duše, ko pa je nekdo zdrav, rečemo, da je »sanus« in je beseda tudi »sanitas«. Odtod tudi italijanski izrazi »salute«, »sano«, »sanità«. Žal se že vse od Descartesa naprej človeka pojmuje kot nekakšen stroj, ki mora delovati dobro, če pa kaj ne deluje, je to potrebno popraviti. Seveda je stroj treba tudi redno servisirati. Notranje težave se pojmuje podobno, saj bi naj bile to »mentalne« težave, ki jih potem rešuje medicinska znanost, če jih še ne more, jih pa bo. Da bi tu šlo za duhovni boj in da bi naj tu bile vpletene tudi zle sile, se dandanes oz. že kar dolgo izključuje. Vera je po tem pojmovanju sicer dobra stvar, ker omogoča dobro počutje, dokler se pač dovolj dobro počutimo, drugače pa nima nobene posebne koristi in je pravzaprav brezvezna. 

Tako se to pojmuje. Molitev bi naj bila izguba časa, prav tako pa tudi sveti zakramenti, kjer v bistvu še pred samo sveto mašo odpade najprej zakrament pokore, spoved. Po načelu, da je človek sam svoje sreče kovač, v smislu, da sam, popolnoma sam vodi in določa svoje življenje, nima duhovnik kaj iskati v tem življenju, in sicer zato, ker je najprej Kristus tisti, ki nima kaj iskati v tem človekovem življenju. Kristus je neki dobri hipijevski učitelj, čigar besede, ki nam godijo, vzamemo, ostalih pa ne. To je vse. 

Zato nismo kakor Jair, ki pade na obraz, ki se pokloni do tal pred tistim, ki je Bog, zato, ker bi naj mi pač bili več kot on, le da potem mi hitro pridemo do meje, ko ne moremo storiti več nič. Kakor Jairovi hčeri, se je oni dan sicer zgodilo danskemu reprezentantu Christianu Eriksenu, ki ni umrl, ampak le spal, kar pomeni, da še ni dokončal romanja na tem svetu – šele takrat namreč, po pojmovanju Svetega pisma, umremo. To pomeni, da umremo takrat, ko to hoče Gospodar življenja. Tudi telesno ozdravimo, kadar on to hoče in vidi, da je to koristno, da se oznani njegova slava in oblast, ker je resnični vladar nad življenjem in smrtjo. Sv. Jožef Moscati, raziskovalec in primarij v Neaplju, je na bolnih organih videl duhovno bolezen pacientov. Nekoč je opazoval bolna jetra bolnika in ga vprašal, koliko časa le-ta ni bil pri spovedi – odgovor je bil, da kakih trideset let. 

Tu vidimo, kako je vse povezano. Duša in telo sta eno. Skrbimo za svoje dušno, za svoje duhovno zdravje, da bi bili zdravi. Četudi pa bomo imeli težave s telesnim ali duševnim zdravjem, pa bomo vse to, če bo naše duhovno zdravje pravo, precej bolje prenašali.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ko nič več ne pomaga

Misel na 12. nedeljo med letom

Na 12. nedeljo med letom prebiramo pri Marku odlomek o pomiritvi viharja na morju. Ko so učenci odslovili množice, so Jezusa, kakor komentirajo, precej nepripravljeni vzeli s seboj v čoln, da bi se umaknili. Včasih se je potrebno precej hitro umakniti iz nekega položaja, skoraj vedno ne preveč pripravljeni na tisto, kar nas čaka – lahko bo vse prav mirno, lahko pa tudi ne. No, tu so se učenci dobro zavedali, da na Genezareškem morju kar precej tvegajo, saj se razmere tam zelo hitro spremenijo v slabe, kakor nam je bilo lepo pojasnjeno, ko smo bili tam. Včasih se je res potrebno soočiti z veliko možnostjo takšne ali drugačne »nevihte«, mimo katere se ne da. V življenju takšne nevihte pač so, tako da ni vprašanje, ali bodo, temveč, kako se bomo z njimi spopadli. Današnji človek bi rad seveda vse imel pod nadzorom, vendar to ni mogoče. Zelo verjetno je, da bomo kdaj ujeti še kar nepripravljeni, kljub temu, da smo se vselej imeli za tiste, ki imajo vse pod nadzorom. Prav je, da pridejo tisti trenutki, ko ugotovimo, da smo vendarle samo ljudje, da ugotovimo, kako smo ljudje v nekaterih položajih zelo krhki in majhni, da ugotovimo, da brez Boga ne bo šlo naprej. So stvari, ki so pokorne edinole tistemu, ki je Gospod. Nanj se je potrebno obrniti. 

Marko pa nam lepo predstavi pojmovanje Kristusa, kakršnega vidimo tudi pri premnogih današnjih kristjanih – imajo ga za nekega dobrega in modrega učitelja. No, če se res iz srca obrnemo po pomoč k njemu, čeprav ga še nismo zares spoznali in priznali za tistega, kdor je, torej za Gospoda in Boga, bo, če je to za nas dobro, razodel, kdo je v resnici. Pa tu ne govorimo o neki spektakularnosti, kakršno bi si na podlagi evangeljskega odlomka želeli tudi sami, ampak govorimo o tistem položaju, ko je človek v nekem obupanem in/ali izgubljenem položaju, pa se po pomoč obrne h Kristusu, čeprav ga do tedaj ni kaj preveč dobro poznal. 

Zelo podobno pa velja tudi za našo Mater Marijo. Zato naj tu navedemo besede čudovite molitve sv. Bernarda; »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.« Ko se res nanju obrnemo kot »zdihujoči grešniki«, nas bosta uslišala, seveda na pravi način, ne na tak, na kakršnega bi želeli mi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Zaveza v Kristusovi Krvi

Misel za Telovo

Kristus je tisto pravo velikonočno jagnje, njegova kri pa zagotavlja posebno osvoboditev. Njegova prelita kri je njegovo življenje, ki se je za nas prelilo, se še preliva in se tudi bo prelivalo do konca sveta, da bi ne bili več zapisani zlu, bolečini in smrti, temveč bi v moči te svete hrane lahko te stvari bile le prag, ki ga je potrebno prestopiti, da se zares osvobodimo, da rastemo in zares zaživimo, kakor tudi, da temu življenju ne bo konca. 

To so tako velike skrivnosti, da lahko tu na široko blodimo in debatiramo, vseeno pa nam prav simbolika krvi da razumeti, kaj pomeni tista »zaveza v krvi«, o kateri govori apostol Pavel, kakor tudi evangelist Luka v svojem pasijonu. Zaveza pomeni, da se neka oseba popolnoma podari, z vsem svojim življenjem, drugi osebi, če pa hoče druga oseba s prvo biti zares združena, se mora tudi sama podariti z vsem svojim bitjem, z vsem, kar je in kar ima, prvi osebi. Sicer bo kdo rekel, da to nima smisla, ker se ne vidi, vendar temu ni tako. Če se dve osebi ne podarita druga drugi najprej na duhovni ravni, se to ne bo nikdar zgodilo še na duševni oz. psihični ter na telesni oz. fizični ravni. Ne gre le za izmenjavo dveh volj ali za izmenjavo na ravni želja, niti za neko čustveno podaritev, kakor tudi ne za zgolj telesno podaritev, temveč je zadeva bistveno globlja in vse omenjeno vključuje. Ko nam Kristus izroča svoje telo, izroča sebe v celoti. V današnjem svetu, ki ga zaznamujeta tržna in materialistična logika, to seveda težko razumemo, vsem pa so na očeh posledice tega, da med dvema osebama velikokrat ne pride do te »zaveze v krvi«, temveč je vse le na fizični in čustveni ravni, globlje od tega pa ne gre. 

Do te omenjene zaveze v krvi mora prihajati najprej pri sveti maši, pa tudi seveda pri drugih zakramentih, da bi do nje prihajalo tudi v našem vsakdanjem življenju, zlasti v naših medčloveških odnosih, še zlasti po naših družinah, naših delovnih mestih, v naših prijateljstvih in še kje. Vsakdo od nas je poklican k temu, da pri sveti maši svoje življenje popolnoma razgrne pred Troedinim Bogom, sveto Materjo Marijo, angeli in svetniki, vsemi blaženimi, vernimi dušami, torej pred Bogom in celotno Cerkvijo, ki je z nami še posebej navzoča prav pri sveti evharistiji. Če je Jezus dal do zadnje kaplje svojega življenja zame, sem poklican, da mu tudi sam izročim svoje življenje v celoti. Zato se pri maši zahvalim za vse dobro in lepo v življenju, kakor tudi za vse ljudi mojega življenja, ker je maša zahvalna daritev. Gospodu izročim tudi vse prošnje, ki jih nosim v svojem srcu, ker je maša prosilna daritev. Potožim mu tudi vse gorje, torej vse tisto, kar me teži in boli v življenju, kar so mi prizadejali drugi, pa tudi to, kar sem sam prizadejal hudega, kakor tudi vso svojo nezvestobo, površnost, nedoslednost, ter svoje opustitve, ker je maša spravna daritev. Na ta način pa Gospoda resnično hvalim in slavim, ker je, kot pravi sv. Irenej, »Božja slava živi človek«, sveta maša je namreč hvalna in slavilna daritev. 

To je najboljše možno sodelovanje pri maši, saj Gospod sprejema naše darove, ki mu jih prinašamo, da jih poveliča ter nam jih kot takšne potem izroči. Potrudimo se za takšno sodelovanje pri maši, da bomo prejemali sadove Duha, ki si jih želimo in jih omenja sv. Pavel: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23a). Če bo to postala vsakodnevna pobožna vaja zvečer, preden ležemo v posteljo, bomo še lažje vse to prinesli Gospodu vsakokrat, ko pridemo k sveti maši. Saj velja že med nami pravilo, da je največje darilo prav tisti človek sam, ki pride na obisk, zato se pa velja potruditi, da se v celoti izročimo tistemu, ki se nam sam izroča, da bi ga lahko zares sprejeli vase. Sam namreč pravi »(S)prejmite in jejte … (S)prejmite in pijte,« kakor se glasi pravilni prevod posvetilnih besed (gr.: »Labete!«, lat.: »Accipite!«). 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Polnost življenja iz Boga

Misel na Sv. Trojico

Na praznik Svete Trojice beremo zaključek Matejevega evangelija, kjer dobijo apostoli navodilo, naj iz vseh narodov sveta naredijo Gospodove učence tako, da jih krstijo. Prevajamo, naj jih krstijo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, v izvirniku pa piše, naj jih krstijo v ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Krst namreč pomeni dobesedno "potopitev", torej potopitev v Sv. Trojico. Mi bomo rekli še, da je treba biti krščen iz imena Očeta in Sina in Svetega Duha, kar je nadvse primerno za naš praznik. Poudariti želimo namreč najprej izvor iz Boga, potem pa seveda tudi biti v Bogu. 

Za človeka je, da bi imel polnost življenja krst nekaj nujnega. Ne gre torej le za to, da bi bil človek zveličan ob koncu življenja, temveč tudi za to, da bi že v času tega zemeljskega življenja živel v polnosti oz., če uporabimo današnji razširjeni izraz, da bi »živel na polno«. Opozorilo, ki nam ga je na Binkošti podal sv. Pavel že to vsebuje: »Po duhu živite…« (Gal 5, 16). Če ni tega duhovnega življenja, je človek pač, kot smo videli v tem berilu (Gal 5), sposoben le »del mesa«, ne pa vsega vzvišenega, kar pa človek doseže z Božjo milostjo in nič drugače. Polnost našega življenja, kakor vidimo v evangeliju, izvira iz življenja Svete Trojice. 

Že splošno je tako, kakor nas je opozoril sv. Tomaž Akvinski, da vsako dobro izhaja od tam, da je dar Svetega Duha in sv. Klara nas opozarja, kako je vse milost. Ni kar tako, ali smo kristjani ali ne, ali smo krščeni ali ne, saj po zakramentih prejmemo ne samo tisto dejansko ali pomagajočo milost, ki je tista splošna moč, da delamo dobro, temveč prejmemo celo samo Božje življenje, ko prejmemo posvečujočo milost. Imamo namreč zakrament »drugega krsta«, ki je po svetih očetih spoved, pa vidimo, da šele po tem zakramentu dejansko »živimo iz krsta«, kakor je tista stalno ponavljajoča se fraza, ki jo slišimo v cerkvenih krogih. Do posvečujoče milosti in zveličanja ni mogoče brez Kristusa, njegovi postanemo in njegovo ime prejmemo pri svetem krstu. 

To je redna pot. Izredna pot je seveda lahko tudi drugačna, vendar izredna pot ni naša stvar, temveč Božja. Mi vemo za redno pot in po tej moramo peljati ljudi. Nekateri za to pot vejo, pa so z nje skrenili, nekatere je potrebno sploh še usmeriti nanjo. Gre za prizadevanje vsakega kristjana. In ne, ni dovolj reči samo, da je nekaj nad nami, ali da verujemo v nekega ne točno določenega Boga. Verovati je treba v Sv. Trojico, še več, verovati je treba iz Sv. Trojice. Vse, kar mi dobrega smo, imamo in prejmemo, je že v Bogu, torej v Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Tam je resnična Ljubezen, ne samo ljubezen, ker je popolno dajanje in popolno sprejemanje, brez kakršnegakoli zadrževanja zase. Res tista ljubezen, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5). Prav je zato sv. Pavel v Atenah povedal, da četudi se ne zavedamo, v Troedinem Bogu »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28).

Objavljeno v tedniku Novi glas