V pričakovanju

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Čeprav se v ožjem smislu božični čas končuje (traja sicer še do svečnice), pa so evangeljske besede o tem, da je ljudstvo živelo v pričakovanju, še kako aktualne. Ko je namreč enkrat človek krščen in se nad njim odpre prej zaprto nebo, mora živeti tako – v pričakovanju. Živeti mora vedno v adventu, torej v prepričanju, da Gospod še vedno prihaja, čeprav se je en njegov prihod že zgodil. Gospod je prišel k nam in je bil krščen, da bi mi postali Božji. Mi nismo tu, da bi ostali ljudje, torej takšni kot doslej, ampak je k nam, v naš čas, prišel Kristus, da bi postali bolj kristjani, ker od krsta naprej nosimo njegovo ime.

To, da je prišel v naš čas, je sicer ključno, a je ključno tudi to, da je naše razpoloženje še vedno in je celo življenje adventno. Njegov prihod se namreč še ni popolnoma dovršil, še ni prišel do svoje polnosti. Kakor pravi v naslovu razlagalec Conzelmann, je Kristus središče časa, našega časa. Ta čas se je z njim spremenil v čas pred Kristusom in v čas po njem. V tem oziru je do ene polnosti že prišlo. A ta milostni čas, ki ni več kronos, temveč kairós, pomeni tudi primerni, odločilni čas. Pomeni, da prave polnosti še ni bilo. Nismo še prišli do konca, do cilja. Takšno mora biti naše življenje in to nam sv. Janez Krstnik sporoča – čeprav smo morda napredovali, pa še ni konec. Kdor ne napreduje, nazaduje. To je duhovno življenje. 

Zato je ključno vprašanje, ali bom tisti dan, ko bo prišla moja osebna polnost časa, vreden odvezati jermen Kristusovih sandalov? To je namreč bilo služabnikovo delo. Na tem svetu namreč nisem, da bi hodil pred Kristusom, ampak za njim, tako bom vredno opravljal svojo vlogo njegovega služabnika. Nisem je še tako dobro opravil, da je ne bi mogel še bolje, da bi torej ne mogel še napredovati. Tako velja za kristjana v odnosu do Boga in do svojega bližnjega. Imamo torej še ogromno neizkoriščenih rezerv.

Na obisk

Misel na 4. adventno nedeljo

Marija se odpravi k svoji sorodnici Elizabeti. Zakaj se odpravi tja? Ker mora tisto, kar je doživela deliti z njo, ki je doživela nekaj podobnega. Dva obiska sta torej v tesni povezavi – obisk Božjega angela in Marijin obisk Elizabete. Kakor sta tudi tesno povezana tisto globoko veselje in milost, torej tisto nezasluženo, a čudovito, kar se nam v življenju zgodi. Mislim, da to opazimo kar sami, kako nas takšni izredno lepi dogodki, presenečenja, kar sami od sebe do vrha napolnijo z veseljem, čutimo pa tudi, kako moramo to z nekom deliti. Marijin obisk sorodnice, ki ga naredi kljub svoji nosečnosti z Božjim Sinom, izraža njeno veliko ponižnost in tenkočutnost. 

V tistih časih ni bilo kar tako oditi več kot sto kilometrov daleč - treba se je bilo pošteno organizirati in pripraviti. Danes takšne razdalje premagujemo kot za šalo, še posebej pa lahko z veliko lahkoto delimo z drugimi tisto, kar se nam zgodi. To velja že kar nekaj časa, saj že nekaj desetletij obstaja telefon, še hitrejše pa je to sporočanje in deljenje postalo danes. Elektronska pošta v trenutku doseže predal željene osebe, še bolj pa lahko zadeve delimo na t.i. socialnih omrežjih, ko lahko npr. na FB (Facebooku) napišemo par besed, ki opisujejo, kar se nam je zgodilo, nato pa kliknemo na: "Deli z ostalimi," in je zadeva rešena. 

Toda, smo res tisto, kar se nam je zgodilo, na ta način delili z drugimi? Če tako pogledamo, smo še vedno ostali na svojem mestu, torej se nismo nič premaknili. Zato tudi tistega, kar se nam je zgodilo, nismo zares delili z ljudmi, ker se nismo zares delili z ljudmi, ker se nismo z njimi srečali osebno, »iz obličja v obličje«. Nekaj je, ni pa to osebno se odpraviti do ljudi, kakor se je Marija odpravila k Elizabeti. Mora se zgoditi srečanje dveh oseb v celoti, ne le deloma, ko sta po teh družbenih omrežjih, če sta, od petih telesnih čutov prisotna zgolj dva, pa še to v okrnjeni obliki - vid in sluh, namreč. V teh časih ljudi še bolj hromi marsikaj, tudi določen strah, pa je treba vse to premagati in iti. 

Govorimo o obisku sorodnikov in prijateljev, a se zadeva lepo preslika tudi na naš odnos z Bogom, do katerega se je potrebno prav osebno odpraviti tja, kjer se obhajajo sveti zakramenti, posebej sveta maša. A tudi tja, kjer se v spovedi lepo očistimo za pravo sodelovanje pri sveti maši. Elizabeta namreč nadene Mariji tisto, kar jo najbolj označuje, ko vzklikne: »Blagor ji, ki je verovala!« Marija je tista, ki je verujoča, zato se odpravi, zato ji ni težko sprejeti odločitve. Vera je tista sila, ki premaguje naše strahove, krepi našo voljo in naš razum, da se presežeta. Naredi, da se s tem končno odpiramo tisti sili, ki pravzaprav žene svet in vse, kar je—Božji milosti. Kot torej pravi Sveto pismo—danes ne zapirajte svojih src Božji milosti! Posnemajmo našo nebeško Mater Marijo. Kralja, ki prihaja, pridite molimo—osebno in z vsem srcem.

Od kod pravo veselje

Misel na 3. adventno nedeljo

Že je tu malo drugačna nedelja, 3. adventna nedelja, ki je nedelja veselja. Povabilo k veselju, ki je v vstopnem spevu svete maše, je vzeto iz Pavlovega pisma Filipljanom, ki ga prebiramo tudi pri sveti maši. Povabljeni smo k prav takšnemu veselju, da se prav tako razveselimo, kakor naj bi se Marija po angelovem pozdravu, in sicer zaradi prihoda Gospoda. 

Gre torej za tisti duhovni prihod Gospoda, o katerem govorijo cerkveni očetje in učitelji, predvsem miprihajajo na misel besede sv. Bernarda, za kar pa se je najprej treba pripraviti. Zato ljudje sprašujejo Janeza Krstnika, kaj naj storijo, da bi mogli pripraviti Gospodu pot, kar pomeni, kakšna dela pokore naj izvršijo. Vsak od nas bi takoj v teoriji naredil marsikaj, bi, kakor rečemo, premikal gore, a je to v praksi drugače. Sveti Jezusov glasnik zato vabi k temu, da vsakdo nekaj naredi v svojem položaju, kjer pač je. Vsakdo ima namreč svojo pot zveličanja najprej doma in na svojem delovnem mestu – tam je še ogromno možnosti za napredek. Janez sicer omenja le dve telesni deli do bližnjega – nage oblačiti in lačne nasičevati, vendar pa so mišljena tu prav vsa dela ljubezni do bližnjega, tako telesna kot duhovna. 

Z vršenjem del ljubezni do bližnjega nam, če jih delamo v ponižnosti, Bog naklanja dovolj pomagajoče milosti, da se spreobrnemo in se odločimo za Gospoda, ki nam po dobri spovedi spet podeli belo oblačilo posvečujoče milosti, svoje Božje življenje. Zato smo namreč bili krščeni in smo dobili Kristusovo ime, postali smo kristjani, da bi ne živeli več sebi, ampak Bogu, ki nas je ustvaril. Ni dovolj imeti samo zemeljsko življenje, ampak potrebujemo tudi tisto razsežnost življenja, ki si je sami nismo sposobni dati, da bi živeli v polnosti. V takšnem delu in prizadevanju, ki sicer ni lahko, prejemamo tudi dar veselja, ki se seveda širi še naprej. To je tista luč, ki sveti ljudem.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Od puščave do vode

Misel na 2. adventno nedeljo

Odločno smo zakorakali v adventni čas, ki nas spominja, da gre za tri vrste Gospodovega prihoda – za prihod v mesu, za duhovni prihod in za prihod ob koncu časov. Prihod v mesu se je zgodil v zgodovinskem času, kjer je najbolj natančen ravno sv. Luka. Slednji nam pove natančne zgodovinske okoliščine tudi okoli nastopa Krstnika. Vsako leto tako liturgično obhajamo pričakovanje izraelskega ljudstva in rojstvo, ki se je zgodilo v človeškem zgodovinskem času in v določenih materialnih okoliščinah. 

Seveda pa sv. Luka ni le odlični zgodovinar takšne in drugačne vrste zgodovine, torej kronološke in odrešenjske, ampak v svoji pripovedi napravi številne poteze s čopičem, ki nam pomagajo v duhovnem življenju. Tako izvemo, da se je Krstnik iz puščave premaknil k vodi. Seveda je to naredil tudi iz praktičnih razlogov, da bi namreč mogel vršiti svoj »krst spreobrnjenja«, vendar pa te besede nosijo tudi globoko simbolno sporočilo. Iz samotnega kraja, kakor je navadno označena puščava v evangeliju, kjer so pogoji ostri in ni vode, se je premaknil na kraj, kjer je dovolj vode in kamor zahaja veliko ljudi. Za advent vse to pomeni, da se moramo poslužiti tako posta, odpovedi, odrekanja, mrtvičenja, pokore in vsega podobnega, da bi pripravili telo za srečanje z Odrešenikom, po drugi strani pa smo poklicani tudi k živi vodi, ki jo v svetih zakramentih, posebej pa v sveti pokori, ker je le-ta »drugi krst«, nudi sam naš Odrešenik. Še več, tam se z njim srečujemo, a nikdar ne tako dobro, da bi ne moglo z naše strani to biti še bolje. Če se trudimo za redno , pogosto in dobro spoved, potem tudi po njej rastemo. Če rečemo s prispodobo, potem delamo vse boljšo in boljšo zemljo, da bi na njej zrastel zares odlični duhovni sad. 

Duhovno življenje je resnično nižanje gričev in višanje dolin, poravnavanje torej, ki pomeni odstranjevanje našega napuha in drugih moralnih ovir, ki ovirajo naše duhovno srečanje s Kristusom. Resnično gre za trdo delo, ki pa nudi neverjetno zadovoljstvo in pripravlja v našem srcu jasli, kamor potem pri sveti maši Božja Mati Marija more položiti svojega Sina, ki je Bog in Odrešenik. In ne pozabimo – to je tudi priprava na srečanje on koncu časov, ti pa so najprej za vsakega od nas smrt, na katero velja biti pripravljeni, saj ne vemo, kje, kdaj in kako bo prišla.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Dvignimo k nebu svoje glave

Misel na 1. adventno nedeljo

Ko vstopamo v novo cerkveno leto, se v začetku adventa vselej še mudimo pri premišljevanju poslednjih časov, zato pa tudi poslednjih človekovih reči. Zanimivo je rečeno v evangeliju, da se bodo ljudje pravzaprav izčrpavali zaradi strahu in pričakovanja tega, kar se bo zgodilo. Kot bi opisovalo naše čase, v katerih živimo. 

Velika večina ljudi je terorizirana pred tem, kar bo. Zdravi strah pred smrtjo je v današnjih časih postalteror, pa bi to še močnejše opozorilo na to, da nas ta ločitev s tega sveta pač vse čaka, moralo veljati kot opozorilo, da nas seveda mora biti strah, ampak pred tem, da nas ta trenutek ne bi našel nepripravljenih. V resnici bi morali, kakor nas opozarja naš Gospod, dvigniti glave. V svetu, ki živi v svojem napuhnjenem prepričanju, da bo vse zmogel brez Boga, je potrebno opozoriti, da tako ne bo šlo. 

Ne obstaja noben čudežni napoj, ki bi omogočil, da se prej ali slej ne bi morali posloviti od tod in se prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da položimo račune. Zato moramo bdeti nad samimi seboj, kar pomeni, da se moramo samo-obvladovati, da si moramo vladati, da moramo, skratka, biti podobe Kristusa-Kralja, za kar smo bili pri krstu in birmi tudi maziljeni. Gospod nas opozarja, naj naša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi, ker nam potem ni rešitve, če nas konec doleti v takem stanju, da smo že v bistvu živo truplo. Vemo, da se tam zberejo jastrebi – pride Božja sodba. 

Poskrbimo, da spet v polnosti zaživimo – obudimo svoje zaspano duhovno življenje, preveč oteženo s posvetnimi skrbmi. Antifona »O, Ključ Davidov« v božični devetdnevnici lepo kliče Gospoda, ki naj reši jetnika, ki sedi v temi in smrtni senci. Vendar bomo rekli skupaj s sv. Avguštinom, da ne bo šlo brez našega pristanka in dela: »Gospod, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe«. V adventu se torej znova močno povežimo z Bogom, Marijo, angeli in svetniki – k nebu povzdignimo solzne oči. Obnovimo in poglobimo svoje molitveno in zakramentalno življenje.

Objavljeno v tedniku Novi glas