Odpreti vrata Kristusu

»Če ne vidim, če se ne dotaknem, ne položim roke, ne bom veroval!« Tomaž hoče biti gotov, želi imeti zagotovilo. Kakor vsi ljudje, ki nam ni dovolj beseda, dvomljivi kot smo, ampak hočemo fizičnih dokazov. Konec koncev je to katoliška kultura, na podlagi katere se je razvila na t. i. Zahodu tudi znanost. Vsaj zadnji dve leti pa je zadeva bila v veliki krizi, ki se še nadaljuje. Tudi vera potrebuje razumnost ali racionalnost, potrebuje dokaze. Če Jezus resnično živi, vse spremeni, pravzaprav se vse obrne na glavo, pa ne le v Tomaževem življenju, ampak za vsakega človeka, za vse človeštvo. Kakor mi, tudi Tomaž izkuša, kako težko je verovati, pokaže na človeški faktor ali na faktorje, ki pri tem vplivajo. Vera si postavlja vprašanja, kakor nas uči celo naša Mati Marija, pa je tista, ki je verovala! Ni takoj odgovorila z »da«, ampak je najprej postavila vprašanje: »Kako se bo to zgodilo…« Že res, da je na koncu tisti korak vere, ko enostavno rečemo: »Zgôdi se!« tudi treba narediti, vendar pa do tega koraka ne pridemo kar tako, ampak mora biti to neke vrste premišljeno, razumno dejanje – ne vedno, ampak za velike odločitve v življenju to gotovo velja.

Za Tomaža vemo, da se ni dal kar tako prepričati. In vendar se je njegova negotovost vedno spremenilav blagoslov za celotno skupnost, posledično pa tudi za celotno Cerkev, saj so te zadeve zapisane v evangeliju. Pomislimo samo na tisti dogodek pri zadnji večerji, ko je apostolom Jezus dejal: »Kamor jaz grem, poznate pot.« Takrat ga najbrž nihče izmed apostolov ni razumel, pa vendar so bili vsi lepo tiho, kakor smo bili navadno vsi tiho v razredu ali predavalnici, četudi nismo razumeli tistega, kar nam je učitelj ali predavatelj razlagal. Če takrat Tomaž ne bi na glas povedal, kaj misli in kaj ga muči, bi najbrž ne dobili enega od najlepših in najvišjih evangeljskih stavkov: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,1-14). Kakor piše Gregor Véliki, »je bila Tomaževa nevera bolj koristna kakor vera učencev, ki so verovali.« Na ta način je namreč ta iskreni in neposredni »negotovež« Jezusa malodane prisilil, da mu da bolj »otipljiv« dokaz vstajenja.

Vernik pri maši je v zelo podobnem položaju, v kakršnem je bil Tomaž. Pri maši pri spremenjenju namreč Gospod prihaja prav tako med nas »pri zaprtih vratih«, od znotraj. Prosi nas, naj odpremo vrata svojega uma, da bi ga srečali in se dotaknili njegovih ran, vendar pa moramo mi še bolj Jezusa prositi, da bi se on dotaknil naših ran, da bi jih ozdravil. Doživljamo izkušnjo gobavca, ki mu je rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti.« Jezus pa se ga je dotaknil in mu odgovoril: »Hočem, bodi ozdravljen« (Mt 8,2-3). Zato molitev pri obhajilu: "Gospod, nisem vreden..."

V primerjavi s Tomaževo situacijo pa je težja, ker se od današnjega vernika, od današnjega Jezusovega učenca zahteva več. V četrti kitici pesmi »Molim te ponižno« pravi sv. Tomaž Akvinski, ki se imenuje po apostolu: »Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj.« Apostol Tomaž je videl Jezusove rane in je veroval – mi moramo verjeti, ne da bi jih videli. Toda, imamo nekoga, ki nam prihaja na pomoč, kakor smo dejali od znotraj, le odkrito mu moramo povedati, kaj nas muči, kakor je to znal Tomaž. Jezusa moramo res iskreno in iz srca prositi, naj »pomaga naši neveri« (Mr 9,24).

In prav s to prošnjo se končuje ta četrta kitica čudovite evharistične pesmi sv. Tomaža Akvinskega, ki je tudi moje novomašno geslo. Dobesedni prevod iz latinskega izvirnika je na tem mestu boljši: »Daj, da bom vate čedalje bolj veroval, zaupal in te ljubil.« (Fac me tibi semper magis credere, in te spem habere, te diligere). Skupaj papežem Janezom Pavlom II. moremo tako klicati: »Vi, ki vas razjeda dvom, ne bojte se sprejeti Kristusa in njegove moči. Ne bojte se! Odprite oz. na stežaj odprite vrata Kristusu. Njegovi odrešilni moči … Pustite Kristusu, da spregovori človeku! Samo on ima besede življenja. Da, večnega življenja!« (22. Oktober 1978 na trgu sv. Petra)

Luč v temo grobov

Kristusov grob je podoben vsakemu od naših grobov, ker je tudi njegova smrt takšna kot so naše smrti oz. je bila celo nasilna, kar naše večinoma sicer niso. Po medijih pa vidimo veliko teh okrutnih smrti, zato lahko rečemo, kako je ta konec človeškega zemeljskega življenja danes postal spektakel, da bi postala smrt nekaj oddaljenega, da je nihče od nas ne bi ozavestil. Ko vendarle doleti koga od naših bližnjih pa veste sami, kako ni prav nič nekaj oddaljenega, temveč postane smrt tudi moja. Ko doživimo smrt, nastane gosta tema in zbeganost. Na neki način tudi sami vstopimo v grob tistega, ki je umrl, sploh, če je to bil kdo od res bližnjih ali tudi kdo, ki smo ga poznali. Rekel bi, da je prav, da je tako. To je nujno dejanje, če hočemo to veliko zlo smrti kakorkoli osmisliti, najti vsaj majhen razlog za to, da upamo in verujemo.

Grob pa ne predstavlja samo smrti, temveč zlo nasploh. Gre predvsem za vse tisto zlo, ki človeka doleti, tega pa je kar veliko, če pogledamo, koliko je bolečine, bolezni in trpljenja na svetu, vsi pa smo ga v večji ali manjši meri deležni. Bilo bi utopično pričakovati, da v življenju tega zla ne bi bilo – tudi to je resničnost in del življenja. Bolj kot pa to zlo odrivamo nekam stran, da bi šlo v pozabo, bolj pride po neki drugi poti spet nazaj, saj vemo, kaj pravi ljudski pregovor, da »srečo iščemo, nesreča pa pride sama«. Na tem svetu je tako, da poleg luči obstaja tudi senca, še tako dobra stvar pa ima tudi svoje slabe plati. Tako je pač z zemeljskimi in človeškimi stvarniki. Nerealno bi zato bilo pričakovanje, da grobov ne bo več, lahko pa se zgodi nekaj drugega.

Na veliko soboto zvečer pride v cerkev le majhen plamenček, ki pa se nato od sveče do sveče razširi po celotni notranjosti stavbe. Morda se zdi to simbolno dejanje nekaj banalnega in brez veznega, vendar pa nam hočeš, nočeš sporoča, da je edina rešitev za nas ljudi ne v tem, da se skušamo svojih grobov znebiti, temveč raje ta, da vanje spustimo majhen plamenček luči, ki je sposobna pregnati temo. Verjamem in želim verjeti, da se za Veliko noč zbere malo večje število ljudi tudi zato, ker nas je še vedno veliko takšnih, ki želimo upati in verovati, da smrt ni zadnje dejanje našega življenja. Želimo res verovati skupaj s sv. Janezom Zlatoustim, da s prihodom Jezusa Kristusa med nas ljudi, zadnje dejanje ni več smrt temveč »zaspanje«, kot to pravijo vzhodni bratje kristjani, da bi se potem zbudili v neko naročje, v neki objem. Želimo upati in verovati, da nas čaka topel sprejem in objem našega dobrega nebeškega Očeta, našega brata Jezusa Kristusa in naše ljube Matere Marije. Spet ne govorimo le o smrti, temveč o vsem zlu, ki je del našega življenja – Kristusova vstajenjska luč sporoča, da nobeno zlo nima zadnje besede, četudi bi se sprva tako zdelo, temveč z njegovo pomočjo vse to postanejo premagljive ovire. Še vedno so ovire, a so tudi premagljive.

Noben naš grob ni in ne more biti kraj smrti oz. kraj, kjer bi zlo in smrt imela zadnjo besedo. V vsak grob lahko posije luč, pa če se zdi še tako brezupno. Francoski škof in duhovni pisatelj Charles-Louis Gay pravi lepo: »Je bil tisti Jezusov grob morda kraj smrti? Vsak grob je kraj smrti. V resnici pa, zaradi vere, ki je prava luč, ali je tisti grob skrival v sebi življenje ali smrt? Bilo je to življenje, tiho življenje, če hočemo, življenje, ki je bilo skrito in kot vsejano, čakajoč pravi trenutek, da se odpre in se razodene svetu, in vendar je šlo prav za življenje, in to kakšno življenje! Bilo je to vzvišeno, polno, kraljevsko življenje, ki je imelo oblast nad sabo, ki se je, potem ko je to svobodno želelo, skrilo za tri dni, da bi kmalu vzniknilo na plano ter preplavilo počasi vse, ker je močnejše od časa, širša od vesolja in globlja od pekla. Da, vse to, kar je umrlo v tebi, o moj Bog, je bolj živo od vsega ostalega, kar živi na nebu in na zemlji. Pšenično zrno spet vzcveti v klas – ne postane le en klas, temveč neskončna žetev, ki napolnjuje zemljo, obstane vse do zadnjega dne in božansko hrani našo borno človeškost. Vse življenje Cerkve, vse do konca sveta, vse nadnaravno življenje, podarjeno ustvarjenim bitjem, izvira iz tiste izdolbene skale, kjer je tvoje telo počivalo tri dni…«

Bratje in sestre, ne recimo tudi mi, da je vse zaman, da je vse zastonj. Nobena zahvala, nobena prošnja, nobena tožba, nobena solza niso zastonj! Ni zastonj nobena naša, še tako majhna molitvica, ni zastonj priti v domačo Cerkev. Tu namreč najdemo tistega, ki je sicer drobna lučka, a edini lahko razsvetli naše grobove, vse naše temine. Če najde le majhno špranjo, bo to naredila. Kot smo pa videli, ima ta lučka tudi to lastnost, da se veča in širi, dokler nas v notranjosti ne popolnoma razsvetli. Kot rečeno, verjamem, da si te luči želimo, zato ji odprimo vrata svojega srca. Svetloba slavno vstalega Kristusa naj razsvetli temino naših grobov! Blagoslovljeno Veliko noč! Kristus je vstal, resnično je vstal! Aleluja! 

Iz tišine

Ob znanem evangeljskem odlomku o prešuštnici obhajamo tiho nedeljo. Prepoznati se moremo tako v grešnici, kot tudi v pismoukih in farizejih. Tisto: "Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen..." je še prelahko nalepiti vsakemu od nas kot specifikacijo, ker smo namreč grešniki prav vsi ljudje: "Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave" (Rim 3,22-23). Smo pa tudi vsi mi kot evangeljski pismouki in farizeji. Ne izkoristimo namreč priložnosti, da bi ostali tiho in se zamislili nad samimi sabo, temveč govorimo veliko in preveč - posebej o drugih. 

Zanimivo je tako opazovanje reakcije našega Gospoda, ki ostane lepo tiho. Oglasi se šele, a zelo na kratko, kar pa je dovolj, ko sogovorniki ne nehajo pritiskati vanj. Spet nam tiha nedelja ponudi tišino kot izredno pomembno, če ne ključno orodje, da bi lahko potem primerno uporabljali dar besede in govora. Prava beseda in pravi govor se morata namreč vselej roditi iz tišine in poslušanja. Pri nas ljudeh temu seveda večinoma ni tako, temveč velja prej tisto pravilo, da je treba govoriti in govoriti, kričati in kričati - nekaj bo že ostalo. Ostane res marsikaj, veliko pravzaprav. Vendar so to ruševine in prizadetost, kar pač ostane za našimi besedami in hrupom. 

Tako je na tem svetu, da se najboljše rodi iz miru in tišine. Ko govorimo o cerkvenih zadevah, se je iz tišine recimo rodila koralna glasba, ki je latinskemu bogoslužju lastna. Seveda pa tišine in miru danes ne maramo, ker nas praktično prisilita, da se ukvarjamo sami s sabo in s tistim, kar nas označuje. Vendar, kaj je krščanska vera brez tega? Kvečjemu neka ideja ali filozofija, kar so danes zagotovo postale ljubezen, usmiljenje, pravičnost... 

Vse skupaj smo popredmetili, zato pa GOVORIMO O - marsičem. Govorimo o ljubezni, usmiljenju in pravičnosti. Veliko tudi govorimo o ljudeh, zlasti drugih. V zvezi z ljudmi, je danes nekaj izredno modernega veliko govoriti o odnosih. Ko tako govorimo o razno-raznem, pomeni, da je vse to predmet našega opazovanja, torej tudi naši odnosi. Torej smo prav taki, kakršni so pismouki in farizeji v evangeliju, ki so govorili o ženi, o postavi, o Mojzesu in o Bogu. Kristjani smo velikokrat prav takšni.

Na drugi strani imamo Kristusa, ki GOVORI Z nekom - s pismouki in farizeji, s prešuštnico... Seveda pa veliko tudi govori z Bogom, da bi potem lahko ljudem tudi govoril o njem. V svoji prvi okrožnici nam je papež Benedikt XVI. lepo povedal naslednje: “Kristjanova vera ne izvira iz neke etične odločitve ali velike ideje, temveč iz srečanja z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje, s tem pa tudi odločilno usmeritev.” (Benedikt XVI., Bog je ljubezen, 1). Tako vidimo, kako niso bistveni zares naši odnosi, ki so vselej le sredstva, temveč osebe, z veliko in malo začetnico. Kot je lepo dejal don Giussani, je bilo v preteklosti veliko osebnosti, o katerih se da marsikaj povedati, ni pa mogoče govoriti z njimi. Zelo žalostno bi bilo tako v tem pogledu, če bi tudi danes Bog, Jezus Kristus, pa tudi naši bližnji bili le osebnosti. Niso namreč najpomembnejši odnosi, temveč osebe - brez njih ni nobenega odnosa. Govoriti o nekom je lahko, govoriti z nekom je precej težje. Tudi zato, ker to zahteva tišino in poslušanje.

Zato smo povabljeni, še zlasti v tem drugem delu postnega časa, da bi znali malo več prisluhniti tišini in drugim, šele nato pa tudi k temu, da bi bolj umerjeno (torej s pravo mero in pretehtano) ubesedili, kar je treba. Tako bomo znali prav ceniti dar besede in govora, pa tudi dar oseb, ki so nam dane v življenju, z veliko in malo začetnico.

Usmiljeni Bog

Skozi celotno 15. poglavje Lukovega evangelija, ki ga najbolj poznamo po priliki o "izgubljenem sinu" se naš Gospod neizmerno trudi, da bi osredotočenost s človeka premaknil na Boga. Ne gre toliko za to, kakšni smo ljudje, ker smo takšni in drugačni, vsekakor pa ne samo takšni ali samo drugačni. Pomeni, da nihče od nas ni podoben samo tistemu izgubljenemu sinu, kakor po drugi strani tudi nihče izmed nas ni podoben samo starejšemu sinu. Vsak od nas je nekoliko mlajši in nekoliko starejši sin, nekateri se nagibamo bolj na eno, nekateri bolj na drugo stran, a to ni toliko važno. Morda smo preveč okuženi s tisto miselnostjo iz ameriških filmov, kjer so zadeve strogo ločene, in so na eni strani dobri (“good guys”), na drugi pa slabi ali zlobni (“bad guys”). Vendar pa to ne drži za nobenega človeka, v nobeni družbi in nikjer na svetu. Še tako dober človek je tudi v določeni meri slab, kakor po drugi strani tudi drži, da je še tako slab in zavožen človek v določeni meri tudi dober in ima možnost, da se vrne vse do zadnjega. Dejstvo pa je, da vsi ljudje, tisti boljši in tisti slabši potrebujemo odrešenje, da potrebujemo usmiljenega Boga, do katerega pa pridemo le po eni poti – po Jezusu Kristusu. 

Vsak dan mora vsak od nas priti do preproste ugotovitve, ki je ta, da je zaznamovan z grehom, da jetorej grešnik. Vsak grešnik pa potrebuje odpuščanje. Vendar pa ne potrebujemo tistega človeškega odpuščanja. Je sicer lepo, če si med seboj znamo odpuščati, če si za to v naših odnosih prizadevamo, a v končni fazi lahko človek preživi tudi brez tega človeškega odpuščanja. Lahko me tudi ves svet zaničuje, me sovraži, mi ne odpusti. Lahko me tudi vsi ljudje, ki se zberejo v nedeljo k maši, gledajo po strani. To ni toliko važno. Pravzaprav je tako, da nisem nič drugačen od drugih, če me zanima samo, kaj si o meni mislijo drugi ljudje. To me ne sme preveč zanimati, ker je predvsem važno, kakšen sem jaz pred Bogom. 

Mi smo pogosto tako zazrti samo v ta naš mali svet, v nek delček, da iz zavesti izgubimo celotno stvarnost. Tako za nas kristjane pogosto drži, da zelo omejeno in omejujoče pojmujemo Cerkev. Kako pogosto jo res pojmujemo kot skupnost pravičnih in svetih, ki se zbira skupaj, pozabimo pa na veliko večino, ki sicer sestavlja Cerkev. Če pogledamo najprej na to, koliko se nas ob nedeljah zbere pri sveti maši, je že na dlani ugotovitev, da je več tistih kristjanov, ki jih ob nedeljah ni pri sveti maši v domači cerkvi. Tudi oni so Cerkev in ne samo “mi, tukaj zbrani”. Pa tudi, če bi prišlo vse mesto k nedeljski maši, to ne bi bila vsa Cerkev, ker jo sestavljajo še vsi drugi bratje in sestre po veri, ki so razkropljeni po vsem svetu, vendar pa tudi to še ni celotna Cerkev, ampak le manjši del. To, o čemer smo do sedaj govorili, je le vidni del Cerkve, obstaja pa še nevidni del. Sestavljen je po eni strani iz “očiščujoče se Cerkve”, ki jo predstavljajo verne duše v vicah, po drugi strani pa tudi iz “zmagoslavne Cerkve”, ki jo predstavljajo vsi tisti, ki so v nebesih – angeli in svetniki. Prav s slednjimi se je v življenju zelo dobro primerjati, koliko jih kaj dosegamo, saj s posnemanjem svetnikov lahko pridemo tja, kjer oni že so – v nebesa. 

Če je naš pogled napačen, nismo nič kaj drugačni od obeh bratov iz prilike, ki sta bila, vsaj pred spreobrnjenjem (hočemo verjeti, da se je kasneje našel in spreobrnil tudi starejši sin), usmerjena predvsem v njun mali svet. To je tudi naša nevarnost. Potem se pa zgodi tisto, kar vidimo tudi v evangeliju – v ospredju sem samo jaz, jaz in spet jaz. V ospredju pa mora biti Gospod. Samo tako lahko imam pravi pogled na življenje in samo tako bo moj pogled zelo širok. Posledica bo to, da se bom znal veseliti tudi drugih ljudi, če se bodo vrnili nazaj, pred tem pa mi seveda ne bo vseeno, če so zablodili in se izgubili, kakor mi tudi ne bo vseeno, če bodo v kakršnikoli stiski.

Smrt in potem

Misel na 3. postno nedeljo

Dogodek iz "črne kronike", ki mu Gospod doda še enega, je zelo podoben vsemu, kar lahko tudi danes najdemo v naših medijih, kjer se je tudi smrt "spektakulariziralo", da je torej postala spektakel. Nad Herodovo veliko obredno skrunitvijo pa so bili ljudje upravičeno ogorčeni in škandalizirani, kakor so tudi danes nad številnimi obrednimi skrunitvami, pa tudi nad spektakularizacijo obredov samih, v katerih so duhovnik in sodelavci avtorji spektakla, osrednji osebi, ki pa sta Kristus in njegova Cerkev, sta postavljena vsaj na stranski tir, če že nista povsem izginila iz obredov. Vendar pa velja tudi danes, kar je veljalo takrat, da nas hoče naš Gospod peljati še onkraj tega, da bi se spopadli z vprašanji, ki so vzrok temu. Skratka - takšno obnašanje ima svoj duhovni vzrok. Če se ne reši temeljnih vzrokov ali temeljnega vzroka, se bo zadeva nadaljevala ali celo poslabšala. Da bi se z vprašanjem vere v posmrtno življenje spopadli, se je potrebno spopasti z vprašanjem človekovih poslednjih reči, ki so v postu še kako na meniju, posebej je tu vprašanje smrti, pa tudi sodbe.

Kakor v evangeliju, tudi danes smrt v kroniki ni moja, ampak je nekoga drugega in je oddaljena, pa se z njo ne preveč ukvarjam. Vajeni smo sicer, da smrt »vidimo«, pa ne le v filmih, kolikor bolj v črni kroniki, ki zavzema čedalje več prostora po časopisih, televizijskih dnevnikih in drugod v medijih, sploh če kažejo podobe neke vojne, pa če so te prave ali ne. Ta črna kronika nas je kar nekako navadila, da se srečamo s surovostjo smrti in danes lahko smrt vidimo celo v neposrednem prenosu. Vsekakor pa gre za »tisto« smrt, morda gre od nas »tista« znana osebnost, »tista« oseba, morda celo otrok, ki pa ga sploh osebno nikdar nismo ne srečali ne poznali. Znajdemo se pred prav paradoksalno situacijo – po eni strani je smrt neki tabu, kot smo zgoraj dejali, nekaj zoprnega in motečega, po drugi strani pa je, zlasti prek TV in interneta postala neke vrste šov in spektakel, pred katerim se – čeprav to težko priznamo – vendarle radi ustavimo. Nekako si želimo krvi, smo je željni in žejni.

Smokvino drevo nam govori tudi to, da bo treba nekega dne položiti račun in Očetu prinesti sadove našega zemeljskega življenja. V tem oziru utegne biti šok terapija tudi uspešna. Takšne šok terapije smo deležni ob obisku nekaterih naših pokopališč. Napis na prvačkem te npr. ne more pustiti ravnodušnega: "Mir. Tudi ti boš umrl." (V Vipavi piše: "Umrl boš."). Ni torej pomembno le, kako se obnašamo na pokopališču, na kar se nanaša tisti naš napis, ampak tudi v življenju nasploh. Če imamo dejstvo, da bomo umrli, pred sabo, bomo morda na zemeljsko življenje začeli gledati drugače. Še bolj nas morda strese smrt nekoga, ki smo ga poznali ali, kar je še močnejša zadeva, s to osebo preživeli del življenja. Telo umrlega za nas postane simbolični kraj vezi, zgodb, smisla, radosti, neskončnih spominov, ki so sedaj prišli na konec in nimajo možnosti vrnitve. Smrt drugega začne naenkrat postajati tudi »moja« smrt, nekaj osebnega.

Morda se začnejo sprožati vprašanja in strahove, ki nazadnje privedejo do tistih: »Kdaj pa bo prišla moja ura? Kakšna bo moja smrt? Bom trpel in povzročal bolečino tudi svojim dragim? Kdo bo ob meni, če bom potreboval pomoč?« Predvsem pa: »Kaj bo ostalo od mene in vsega tistega, kar sem naredil do zdaj in še delam?«

Ne glede na vse življenjske težave in ovire, nihče od nas ne bi rad umrl, četudi kdo tako kdaj reče. Navezani smo na tisto, kar imamo tu na zemlji, pa tu ne govorimo o neki slabi navezanosti, ker bi bili neki uživači, bogataši in pogoltneži, ampak gre predvsem za to, da delamo in živimo v dobri veri, se trudimo in si želimo in bi radi bili prepričani, da se bo vse to ohranilo tudi takrat, ko nas na zemlji več ne bo. Skratka, želimo, da bi ostali neki sadovi. V evangeliju beremo, da to tudi Bog želi za vsakega od nas. Zato nas Jezus opozarja na smrt in zato nas poziva k spreobrnjenju. 

Spreobrnjenje je tu mišljeno v obeh jezikovnih pomenih - hebrejskem in grškem. Hebrejski shub' pomeni vrnitev k začetkom, k izviru, h koreninam. K temu nas kliče tudi postni čas. Poklicani smo, da uredimo zadeve v svojem življenju, svoje odnose. Najprej moramo utrditi razrahljani in načeti odnos z Bogom, potem pa tudi z ljudmi, ki so nam najbližji in s katerimi preživimo največji del življenja. To je ena od poti do roditve sadov. Druga je tista pot, ki jo narekuje grški izraz za spreobrnjenje, metánoia. Dobesedno pomeni "iti preko". Preko česa moramo iti? Prek zla, tragičnosti in smrti. 

To ne pomeni, da jih izbrišemo z našega obzorja, temveč, da jih vzamemo kot nekaj, iz česar lahko izhajamo. Nekaj, iz česar se lahko kaj naučimo. Niso bili krivi za takšno usodo tisti Galilejci, niti tisti Jeruzalemčani, na katere se je zrušil stolp, kakor nihče od nas ni kriv, da bo umrl. To je pač dejstvo, ki ga moramo vzeti v zakup. Nima smisla, kakor smo imeli že priložnost reči na 1. postno nedeljo, spraševati se, zakaj zlo in smrt. Nima smisla niti, spraševati se, kdo je kriv. Vprašajmo se raje: "Kaj lahko iz tega potegnem zase in za svoje življenje?" Morda me to spodbudi k temu, da bom svoje in drugih življenje bolj cenil. Bog želi, kakor si želimo tudi mi sami, ne da bi bili pogubljeni, temveč, da bi v polnosti zaživeli na vseh ravneh - fizični, duševni in duhovni, pa tudi v vseh vrstah odnosov - do Boga, bližnjega in sebe. Tako gre razumeti tisti Božji poziv: "Nočem smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in zaživi."