Ko odpihne naše gotovosti

Po pomnožitvi kruha in rib Jezus takoj prisili učence v čoln. Ljudje, vsaj neko število med njimi, so namreč imeli napačno predstavo Mesija, pa so ga hoteli v triumfu peljati v Jeruzalem, da bi ga postavili za kralja (prim. Jn 6,15). Tudi apostoli so bili še precej polni tovrstnih idej, pa je obstajala upravičena bojazen, da bi se pridružili množici in idejo uresničili. Jezus jih je tudi, kakor se zdi, hotel naučiti, naj bežijo daleč stran od prazne slave (sv. Janez Krizostom).  

Mar nimamo tudi danes podobnih težav? Mislimo, da ko bomo dobila »kruha in iger«, da bo poskrbljeno za vse, tisti, ki bi poskrbel za to in samo za to, pa je pravi voditelj. Ali pa je danes to tisto, kar resnično potrebujemo? 

V našem odlomku vidimo, kako dela vera v Kristusa čudeže, pa je tudi Peter lahko celo hodil po vodi. Pravijo pa cerkveni očetje, da je potem, ko svojega pogleda ni imel več usmerjenega v Gospoda, njegovo vero brez težav odpihnilo. Ko je človek usmerjen le v samega sebe, potem vse skupaj tudi gradi na sebi, torej so tudi temelji zgradbe takšni, kakršen je on sam – krhki in minljivi. Ni potrebna velika sila, da se vse skupaj sesuje kot hišica iz kart ali kakor grad iz mivke (prilika o dveh hišah, Mt 7,24-27). Zato je tako pomembna povezanost z Bogom, kar nam Kristus pokaže s svojo napotitvijo na goro, ki pomeni kraj Božje navzočnosti. 

Vidimo, kako se je po Sloveniji marsikaj od tega uresničilo, še pred tem pa smo podobne slike lahko videli po sosednji Italiji. V neki meri gotovo gre tudi za Božja opozorila, da moramo svoj življenjski pogled s samih sebe preusmeriti spet na Kristusa in na njegovo Mater Marijo, ki nam jo je dal na križu tudi za našo Mater. To so prva dejanja in prvo delo, kar mora kristjan storiti. Nuditi materialno pomoč je seveda dobro, tisto, kar je narobe, je trobiti povsod to zadevo: "Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo." (Mt 6,2). Kakršnakoli materialna pomoč mora torej biti dana brez neke reklame po vseh kanalih, češ: "Glejte me, kako sem dober!" Za vse to prejmemo pač le plačilo tega sveta. Tega populizma smo se dovolj nagledali v preteklih dneh, žal je ostalo tudi pri dušnih pastirjih, duhovnikih in škofih, samo pri materialni plati. Potrebno je oznaniti evangelij spreobrnjenja, sploh ob takih primerih. Četudi namreč govorimo o evangeliju kot o veseli in dobri novici, pa to še ne pomeni, da gre za oznanilo, ki bi bilo dobro ali po volji človeku kot takemu. Velikokrat gre za trdo besedo, ki je človek noče slišati.  

Potrebna je ne samo molitev, ki je seveda kristjanova vsakdanja hrana, vsak verni laik pa naj bi molil vsaj petnajst minut dnevno v osebni molitvi, prav toliko pa naj bi bilo še skupne molitve, temveč resnična Božja navzočnost v zakramentih, posebej sta mišljena zakramenta pokore, ki je drugi krst po svetih očetih, in osrednjega zakramenta presvete evharistije. V tej moči potem namreč stvari v življenju uspevajo, tam se pa tudi učimo tistega, kar naj bi potem, kakor smo zadnjič dejali, ponesli v življenje. Učimo se samoodrekanja, trpljenja, odpuščanja, umiranja sebi, da bi potem tudi vstali in vse to ponesli v svet. Na ta način tudi prepoznavamo Božje delovanje v svetu, pa smo po tej plati podobni veliki začetni veri apostola Petra, hkrati pa moramo skrbeti, da ne bi tudi naše vere odpihnilo, kakor je njegovo. Pa seveda ne gre nujno za velike čudeže, ampak za tiste male vsakdanje čudeže, ki nam vlivajo dovolj moči, poguma, upanja in vere za to, da hodimo pogumno naprej po sicer težki poti življenja.  

Spremenimo se

 Misel na praznik Gospodovega spremenjenja na gori

Letos Gospodovo spremenjenje na gori praznujemo na nedeljo. Dogodku so bili priča le trije apostoli, in sicer Peter, Janez in Jakob. Šele šest dni je minilo od Petrove izpovedi vere, ti trije pa so vsi Gospodovi ljubljeni učenci, a vendar se tudi tokrat zgodi, da v ključnem trenutku spijo, vendar pa moramo vedeti, da se je, kot nam poroča evangelist Luka, spremenjenje zgodilo ponoči, zatorej ni nič čudnega, da so spali. Izročilo, da gre za goro Tabor, ki je 9 km jugovzhodno od Nazareta, izhaja od sv. Cirila Jeruzalemskega in sv. Hieronima. Spremenjenje je izraženo z izrazom »metamorfoza«, kar navadno prevajamo kot »preobrazba«, vendar nam evangelist hoče povedati, da je slednja bila vidna z očesom. Obraz se Jezusu sveti kot sonce, kar je, čeprav imamo mi občutek rumene barve, najbolj bela možna barva, medtem ko imamo v slovenščini skladno z izvirnikom, da so postala oblačila bela kakor luč. 

To je torej bil trenutek, ko je Gospod deloma dopustil, da se je izkazala njegova blaženost, a le deloma, saj je na ta način, kakor nam pravijo sveti očetje, želel tri ljubljene učence pripraviti, da bi bili sposobni prenašati vse tisto hudo, ki se bo zgodilo v Jeruzalemu. Mojzes in Elija sta najpomembnejši osebi Stare zaveze, eden predstavlja postavo, drugi pa preroke, z Jezusom pa sta se pogovarjala o njegovem odhodu s tega sveta prek trpljenja in smrti, ki se bosta izvršila v Jeruzalemu. Velja pa pri obeh starozaveznih likih še za dva, ki sta, prav tako kot Jezus sam, šla skozi štiridesetdnevni post, kar ju tudi postavlja za tovrstni zgled v postnem času (2. postna nedelja). To kaže tudi nam, kako je treba sebe premagati, doseči oblast nad svojimi čuti in podobnim, da bi tudi nas lahko Gospod napolnil s svojo blaženo lučjo, pa bi se vsaj malo počutili tako, kot so se trije apostoli. Potrebno je torej tisto, kar se je včasih reklo mrtvičenje, potrebno je zadoščevanje za naše grehe, za zlo, ki smo ga storili, zlasti s svojimi slabimi besedami in dejanji, pa tudi za vse naše opustitve. To se doseže prek posta in molitve. Pravzaprav je tako, da v življenju pridemo do pomembnih reči samo prek odrekanj, žrtev in z določeno pomočjo, za katero je pa vselej treba prositi. 

Gre za podobo našega življenja, a tako kot se Jezusovo blaženo gledanje odseva, čeprav tu na omejeni način, na njegovo telo in ga poveliča, tako se tudi naše dobro duhovno življenje odseva na naše siceršnje življenje. Tako, da je res danes podvig takšen vzpon na goro, kar pomeni, da se odločimo za Božjo bližino, to pa potem tudi čim bolj skušamo uresničiti, vendar to ni nikdar zaman. Na gori je oblak, ki pomeni Božjo navzočnost, resnično Božjo navzočnost, zato še bolj kot neka splošna molitev, to spremenjenje na gori pomeni svete zakramente, kjer je Gospod resnično navzoč. Gre torej v prvi vrsti za povabilo k izboljšanju našega zakramentalnega življenja, predvsem s pomočjo tistih dveh zakramentov, ki ju lahko pogosto prejemamo, to pa sta sveta pokora ali spoved in sveta evharistija, ko sveto Rešnje Telo vredno prejmemo pri svetem obhajilu. 

Če sebe ne očistimo s pomočjo vseh orodij, ki jih imamo na voljo, potem v naša srca ne bo mogel prodreti noben žarek Božje milosti in torej blaženosti. Tako je, če se sveto mašo pojmuje le kot neko pravico, kakor se pojmuje tudi sveto obhajilo, ni pa vse to velika Božja milost, za kar bi se veljalo ustrezno in temeljito pripraviti, s postom, molitvijo, a tudi dobro in temeljito sveto spovedjo. Današnjemu človeku pa se zdi, da se ni potrebno iz zemeljske sivine dvigovati k Bogu. A potem se naj nikar ne pritožuje nad sivino življenja, kakor tudi ne nad raznimi preizkušnjami, ki pridejo. Postavili bi si naše človeške šotore, da bi vztrajali v lepem in prijetnem, pa vidimo, kako hitro jih odpihne. Potrudimo se, da bi Božja milost razsvetlila naše življenje z blaženimi žarki, da bi lahko premagovali vse ovire in z radostjo v srcu nosili vsak svoj križ.

Milost vere

Na Belo nedeljo vidimo človeško krhkost, ki potrebuje Božje pomoči in moči. Ob izrednem dogodku človeka takoj premaga strah, medtem ko je bil morda še malo prej, vsaj navidez, najvažnejši in najpogumnejši na svetu. V strahu so se znašli apostoli, brez Tomaža, ki so se zaklenili, ker so se bali Judov, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ob vseh dogodkih bi namreč, po njihovem prepričanju, kaj lahko prišlo do preganjanja. 

Ker pa naključij ni, so apostoli podobni nam danes, ki se prav tako bojimo in se zapiramo v nekem strahu – če pustimo, da nam je v določeni meri to tudi ukazano in naročeno, pa pač ubogamo, a bolj ciljamo na drugačne vrste zapiranje, na tisto, ko se človek zapre vase, v svoj svet, ki si ga zgradi iz nekih paranoičnih strašnih predstav in fantazij. Določene tovrstne predstave so se sicer vrtele v glavi tudi Gospodovim učenkam, vendar je treba tudi reči, da se one niso razbežale, temveč so mu sledile vse do križa in še naprej do pokopa. Od apostolov se je edini spreobrnil in šel vse do vznožja križa le Janez, zato pa je dobil kot predstavnik vsakega učenca Marijo za mater, kot edini pa je umrl naravne smrti in mu mučeništvo ni prišlo do živega. 

Skratka, v dvorani zadnje večerje se zgodi izredni poseg Božjega veličastva in milosti in kakor je malo prej Božja moč odvalila kamen z groba, tako sedaj ne prodre samo skozi zaprta vrata dvorane, temveč tudi skozi zaprta vrata človekovega srca, če tako hoče. Kot rečeno, pa je to izredni poseg, redno tega Bog ne počne, vendar pa tu potrebuje priče za največji čudež, ki je vstajenje. Če smo pozorni, tukaj Bog preustvari človeka, ki ne prejme le duha navadnega življenja, temveč Svetega Duha novega, Božjega življenja, kar je posvečujoča milost. Torej ne gre več samo za vsakdanjo ali pomagajočo milost, ki jo ima vsakdo in s pomočjo katere sploh more delati dobro, temveč gre za deleženje v samem Božjem življenju in za milost Božjega otroštva. Kako velik je tako zakrament svete pokore ali spovedi, ki se rodi kot dar Božjega vstajenja.

Učenci se seveda razveselijo oz. se vzradostijo, saj edino Božja navzočnost v naša srca prinaša pravo veselje, ki ni samo človeško čutenje in lepa čustva. Gospod jih sicer pozdravi z običajnim judovskim pozdravom, vendar pa ima sedaj vse skupaj čisto drugačen pomen, saj je on, Božji Sin, tisti, ki prinaša vselej pravi mir v naša srca, zato je sprožena ta radost, o kateri smo pravkar govorili. Gospod želi, da se učenci, vsi po vrsti, dotaknejo njegovih ran, tako da ni nič čudnega, če je to hotel tudi apostol Tomaž, ki ga tam ni bilo, saj je to bilo nekaj potrebnega za njihovo trdno prepričanje in nazadnje vero, kar je Gospod vedel. A pravzaprav se jim ran niti ni bilo potrebno dotakniti, ampak jih je bilo že dovolj videti kot poveličane, saj je Gospod s svojim prihodom pri zaprtih vratih vsem pokazal moč svojega božanstva.

Prikazal se je še enkrat, ker je on začetek in konec oz. še bolj vir in vrhunec vsega, zato pride prvi in osmi dan, da pokaže, kako iz njega vse izvira in se vanj vse izteka. Tudi nam sporoča, kako je on Gospodar zgodovine in našega časa, nobena kruta usoda ali zlo mu nič ne moreta, ker on lahko še tako veliko tragiko obrne v dobro, obrne v še večjo Božjo slavo. Ko pa človek spozna ta dejstva, ko se mu razodene Božje veličastvo in v njem več ni ovir za priznanje vsega tega, ostane brez pravih besed, lahko samo zavzdihne: »Moj Gospod in moj Bog!« 

To je torej vsa velikonočna drama, ki smo ji priča vsakokrat pri sveti maši, kjer se izvrši prav Kristusova krvava žrtev, nato pa se nam ob povzdigovanju prikaže kakor učencem, s poveličanimi ranami svojega trpljenja in smrti – če smo seveda tam, pa ne le fizično, ampak res v celoti. Zato nismo Tomaži samo tedaj, ko nismo fizično prisotni pri (nedeljski) sveti maši, ker je to samo vrh ledene gore, temveč je ta »biti z njim« vprašanje vsega kristjanovega življenja. Kot smo namreč videli, vstalega Kristusa štiri stene, mišljeno tako in drugače, ne ujamejo. Žal pa je današnji kristjan zmotno prepričan ravno v to, da je Kristus ujet in omejen samo med zidove cerkve in da ga ne pošilja, da bi sveto mašo, torej celotno velikonočno skrivnost, po kateri se tema čudežno spremeni v največjo svetlobo, ponesel v svet. Samo pripravljeno srce pri sveti maši in drugače razume tamkajšnje sporočilo velikega četrtka, ki je v tem, da je treba Kristusovo žrtev ponesti v svet, začenši pri vseh, ki so del našega življenja. Četudi učenci sami fizično tako niso bili navzoči pod Kristusovim križem, kjer je bilo njihovo mesto, tako Gospod v svoji vsemogočnosti poskrbi, da to lahko še vedno storijo. Prav to pa omogoča tudi vsem nam, ko se nam daje v svetih zakramentih, posebej v sveti pokori in sveti maši.

Težiti k polnosti

Živimo v času in v svetu, kjer je človek prepričan, da lahko vse spreminja po svoji mili volji. Nič ni trajno, še manj stalno. Gospod Jezus uporabi izraz »zavezati-razvezati« za Staro zavezo, danes se največ uporablja za zakon, sklenjen pred državo, sploh za »razvezo«. Zagotovo smo že večkrat slišali, da so za koga dejali, da je na neki način starozavezen, a se s tem misli predvsem kakšno zahtevo po maščevanju "oko za oko in zob za zob". To še ne pomeni vsega, ker je starozavezno tudi hujše maščevanje, vse kakor pa drži nekaj, na kar morda ne pomislimo, to pa je preveč človeško pojmovanje, kakor se želi žal prepogosto interpretirati tudi Novo zavezo Svetega pisma. 

Staro zavezo je potrebno vedno gledati v luči Nove zaveze, torej v Kristusovi luči, saj je slednji v Stari zavezi skrivnostno navzoč, čeprav se še ni učlovečil, pravzaprav pa v Stari zavezi tudi večkrat ljudstvu spregovori, navadno po očakih in prerokih. Takšna beseda je seveda popolna, bilo je vse povedano, spet pa imamo težavo s prevodom. Slednji nam tokrat govori, da je prišel Gospod »postavo in preroke«, kakor je označena Stara zaveza, »dopolnit«, kar pa seveda ni ustrezen prevod, kot se rado dogaja. Grške besede imajo precej bogate pomene, ki jih le težko ustrezno izrazimo v narodnih jezikih, zato pogosto velja tisto, kar je govoril Cervantes o prevajalcu, da je namreč »traductor – traidor«, torej da je prevajalec izdajalec. V našem primeru gre za to, da je Božji Sin prišel, da končno da postavo (pravzaprav celotno Staro zavezo) v njeni polnosti. On je to postavo sam dal, vendar pa je bila težava vsakokrat v človeku, ki jo je sprejel – eden je (bil) popoln, drugi pa seveda ne. 

Nekaj čudovitega je, da je Najvišji hotel tudi svojo besedo dati ljudem na njihov način, torej skozi človeško pamet, z njihovimi čustvi, napisano, če je bila napisana (ni bila vsa!), s človeško roko. Ker pa je človek omejen, zmotljiv, končen in grešen, je nevarno, da bo zadeve predvsem razlagal, vsaj nekoliko, po svoje. Razen, če bi Gospod sam povedal, kaj neke reči pomenijo, v polnosti pa je to lahko storil šele tedaj, ko je postal človek in te reči določenim tri leta do dobra naredil. Kakor je lepo rečeno ob koncu Janezovega prologa: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Božji Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil«. Sčasoma je torej nastala težava, da so si ljudje pričeli stvari razlagati preveč po svoje. Prilagodili so zakone preveč po svojih slabostih in se premalo ravnali po Božji večnosti, češ da je maksimalno izpolnjevanje postave za ljudi nemogoče, pa jo je potrebno prilagoditi. 

Po rimskem pravnem načelu, da je pa zakon moralni minimum (»Lex est minimum morale«), se človek vedno nagiba k najmanjšemu skupnemu imenovalcu, nevarno pa je, da postane ta prag splošnega konsenza ali strinjanja sčasoma zelo nizek oz. se prične med moralno uvrščati tudi sicer vselej nemoralne zadeve. Tako se torej zgodi, da tudi reči, ki so po naravnem pravu nemoralne, sčasoma postanejo moralne. To je vedno zato, ker se ne, poleg naravnega, upošteva še nadnaravno pravo. Šele slednje napravi neke reči splošno veljavne, skorajda večne, ker bodo pač veljale vse do tedaj, dokler bo obstajal ta svet. A seveda človek, ki teži k Bogu, torej k popolnosti, ne more imeti za cilj minimum, temveč maksimum, popolnost, ki pa je Bog sam. Zato bomo prav naslednjič tudi to slišali. 

Skratka, človek se mora premagati, iti preko sebe, če hoče res biti človek. Če hoče priti k presežnemu, mora samega sebe preseči. To nam sporoča izraz »askeza«, ki pomeni, če ga prevedemo, »podvig«, kar moramo vsake toliko ponoviti. Kdor teži k minimalnemu, se ne bo izboljševal, temveč se bo slabšal. To lepo sporočilo nam prinaša recimo zgodba o Ostržku. Človeku samemu je seveda ta maksimum nemogoč, vendar pa nismo sami, odkar je tu Emanuel, Bog z nami. Gospod nam daje po Sv. Duhu svojo milost, moč svojega življenja, da premagujemo vse ovire in težave, ki bi v življenju prišle. Tako je še največja zgolj človeška pravičnost krivičnost, tudi zato, ker si ljudje radi prizanašamo in recimo gledamo samo, če smo koga telesno ubili, ne pa še kako drugače. Samo človeško je nemogoče odpuščati in sprejemati tudi tiste, ki jih določimo za »sovražnike«. Brez Božje milosti je človek le težko zvest.

Kristusova okus in luč za svet

V Jezusovem govoru na gori sta dve primeri - soli in luči, s katerima Gospod označi svoje učence. Kakor pa je razvidno že iz t.i. »blagrov«, poslanstvo Kristusovih učencev ni enostavno, temveč sta mu lastna preganjanje in trpljenje. Da bi vse to učenci prenašali z veseljem v srcu, pa daje Jezus takšni primerjavi iz narave. Ne gre le za apostole in dvainsedemdesetere učence, ki so bili takrat z Gospodom, temveč za vse učence vseh časov. Za govor na gori je tako ali tako rečeno, da je »postava« nebeškega kraljestva, tudi zato, ker pokaže tisto postavo, ki je bila dana Mojzesu, v njeni polnosti. Postavodajalec sam govori, kako je treba postavo ne le izpolnjevati, ampak jo živeti. 

Biti sol tako pomeni imeti veliko vrednost in dostojanstvo v Božjih očeh. Tudi največji zvezdnik ravno toliko vreden v Gospodovih očeh, kot kdorkoli od nas, je dejal znani ameriški duhovnik, Fr. Z, ko je komentiral smrt Kobeja Bryanta in hčerke ter ostalih. Ameriški duhovnik nas je povabil, naj se zresnimo, pričnemo živeti bolj goreče in naj gremo lepo k sveti spovedi čim prej, ker bi lahko bila tudi zadnja. Kot pravzaprav še marsikaj, kar si mislimo, da imamo oz. celo posedujemo in naj nam tega nihče ne bi mogel vzeti. Postni čas je že pred vrati, zato je čas, da si že zastavimo neke reči, ki jih bomo bolj intenzivno prakticirali med samim postom. Postavimo si že molitveno pravilo, ki ga zdaj kak dan prakticirajmo, postavimo si hranilnik, kjer bomo zbirali miloščino za pomoči potrebne, počasi se že začnimo odpovedovati in se navajati na post z vsaj kakim dnem posta. Tako bomo manj mlačni kristjani - postajali bomo bolj polni okusa. 

Kakor Jezusovi tedanji učenci niso bili le sol Palestine, temveč vsega sveta, kar kaže tudi na to, da se bo potem vera širila po vsem svetu, tako smo tudi danes kristjani sol sveta. Živimo v svetu, kjer imamo same enake kopije, glede na to, kako se vsi enako obnašajo, govorijo, oblačijo, mislijo in tako naprej. Katoliški pisatelj Bernanos je nekoč lepo dejal, da Gospod pravi, da smo sol in ne med. Tako je knjigo napisal tudi duhovnik Luigi Maria Epicoco. Ne govori torej evangelij o osladnosti in všečnosti, temveč o tem, da dajemo okus in da kdaj naše besede in dejanja tudi pečejo, kakor peče sol, če se jo uporabi za rane. 

Pomembno pa je še nekaj – sol se je uporabljala tudi za konzerviranje hrane. Vse, kar imamo glede vere, pa tudi samo Sveto pismo, so nam apostoli izročili in je šlo iz roda v rod. Nekega dne sta se dva človeka nekako vzvišeno in posmehljivo odzvala na razlago nekega evangeljskega odlomka, ker sem dejal, da je to uradna cerkvena razlaga. Dejala sta, da se že dovolj dobro razume odlomek sam. Na podlagi protestantizma namreč danes premnogi trdijo, da si lahko vsakdo razlaga stvari po svoje, kar je kasneje prešlo tudi v t.i. hermenevtiko po Heideggeru in še zlasti po njegovih učencih. Tu je tudi nevarnost tega, da so 3. nedeljo med letom, ki jo je papež razglasil za »nedeljo Besede«, torej Božje besede, večinoma narobe razlagali, namreč kot samo Svetega pisma kot Božje besede, v slovenščini pa so tudi kratko malo to nedeljo označili kot »nedeljo Svetega pisma«. Razlaga mora biti prava, rečemo ji s tujko »avtentična«, torej takšna, kakršno so nam izročili. Zato je treba paziti tudi na to, kakor je pravil kard. Ravasi, da ne prihaja do »eisegeze«, temveč do »eksegeze« - prva pomeni, da vsakdo razlaga po mili volji, drugo pa je razlaga na podlagi tega, kakor se je Sveto pismo vedno razlagalo. Tudi slednje lahko namreč na ta način izgubi svojo slanost, prav kakor je veljalo za tisto sol, ki je padla na tla in so jo ljudje pohodili, ko so razdeljevali bloke soli ljudem. Prav nič drugače ni niti s stalnim katoliškim naukom, ki bi ga radi neprestano prilagajali na mode določenega časa, ki pa nimajo nič stalnega, ampak so, kakor je dejal Bauman, tekoče.