petek, 15. avgust 2008

Olimpijske igre

Kot vedno, nam tudi ob tej priložnosti g. Messori ponuja zanimivo kritično razmišljanje. Za bralce portala sem ga prevedel in priredil, glede na to, da so se od trenutka pisanja odvile že štiri Olimpijade, zraven pa sem mestoma dodal še kaj aktualnega, kar zgolj potrjuje avtorjevo stališče.

Te dni v Pekingu potekajo olimpijske igre, za katere pa lahko ugotovimo, kako se v modernih utopijah, kar te igre zagotovo so, dogaja, da se prvotni nameni obrnejo v svoje protislovje. Baron De Coubertin je še eden izmed tipičnih predstavnikov humanitarne ideologije v smislu "gala plesov", ki zagotovo ni pozabil, da je Olimpijada prenehala leta 393 na pobudo več škofov (med njimi tudi sv. Ambroža), ki so v njih videli značilen primer izražanja poganskega duha. Umetno so Olimpijado torej priklicali k življenju leta 1896 (in to v Atenah, ki so bile v Pavlovem času nasprotnik Jeruzalema par excellence). Namen je bil preskočiti petnajst stoletij krščanstva, ki so ga obsojali zapostavljanja, če ne celo zaničevanja, telesa in lepote. K češčenju tega (telesa in estetike) so se torej želeli vrniti, zato so ustanovili neke vrste bogoslužje nove religije - religije športa, kjer bi istočasno lahko slavili bratstvo med narodi, mir med državami, amaterstvo, zastonjskost kavalirskih dvobojev.

Zgodilo se je seveda prav nasprotno. Prizorišča iger so že več desetletij polja, obkrožena z jarki in bodečo žico, ob njih pa je cela kopica oboroženih mož, ki želi preprečiti tiste atentate in pokole, ki so igre večkrat krvavo zaznamovale. Znotraj tega bunkerja najdemo sektaški nacionalistični duh, po katerem je vsako sredstvo dobro za povečanje bere odličij, da bi tako posamezna zastava plapolala čim više. Svetovne napetosti se v igrah zrcalijo tako, da je bilo število udeležencev večkrat prepolovljeno, enkrat zaradi bojkota Vzhoda, drugič Zahoda. Ne smemo pozabiti tudi prestiža (s tem pa tudi utrditve), ki so ga olimpijske igre dale nekaterim režimom, kot recimo nacističnemu, v Berlinu leta 1936, ali brežnjevskemu, v Moskvi leta 1980.

"Zastonjskost" se je prelevila v velik biznis in zlato žilo za vse, vključno s športniki, kar zagotavljajo razni sponzorji, vlade, medijske hiše. Kar se pa tiče poveličevanju telesa, je splošno znano, do kakšnih ekstremov nas je privedla želja po zmagi za vsako ceno. Dokaz za to je npr. oploditev atletinj na ukaz ter povzročitev splava v pravem trenutku, da bi pretentali naravo, ki, ob bližanju materinstva, utrdi telesne sposobnosti. Druge ženske (izgleda, da so prav one največje vrste velikega šova) razni genetski inženiriji maskulinizirajo že od malih nog, da imajo nazadnje od ženskega samo še osebno izkaznico. Kemija in biologija venomer iščejo novih in novih mamil in poživil, ki jih analize ne bi zasledile, ali delajo druge zadeve od menjav krvi do hormonov ter drugih vragolij, ki bi še kako razveselile dr. Jekyla (razmišljajo že, da bi, zaradi nemogoče situacije pri kontroli dopinga, kolesarstvo in dviganje uteži umaknili z Olimpijade).

Vse to pa dopolnjuje še hinavščina bakel, himen, govororov političnih in športnih oblasti, ki nas ganjene "spodbujajo" in "upajo". Gre za tisto hinavščino, ki želi zanikati resnico celo, ko gre za številke: Olimpijada v Pekingu je namreč predstavljena kot XXIX. moderne dobe. Kaj pa v resnici? V resnici je bilo iger le 26, glede na to, da, zaradi svetovnih vojnih viher v letih 1916, 1940 in 1944, takrat olimpjskih iger ni bilo. Je kdo rekel besedo na V? Ta beseda sploh ne obstaja, saj je Ustanovni kongres v Parizu, leta 1894, Olimpijado obudil od mrtvih, da bi dosegli svetovni mir in edinost! Treba se je torej obnašati, kot bi vojn v tistih letih ne bilo in bi se torej igre tedaj tudi dejansko odvile...

4 komentarji:

Aljoša pravi ...

"Igre v bunkerju" so žal sindrom moderne družbe, kjer ljudje si želimo biti blizu vendar se tako hitro ranimo. In napadi nosijo pomen. Sporočilo peščice ljudi, ki hoče vplivati na večino.

Druga peščica, ki drži v rokah monopol iger kroji tudi svetovno politiko. In dobro je, da lahko navadni smrtniki beremo tak članek ravno v obdobju, ko so igre najbolj sveta stvar na svetu.

Kaplan Marko pravi ...

Malo mi gre na živce, da kristjani vedno stojimo na okopih in spet zatrjujemo, da je neka stvar zarota proti nam. Meni se ne zdi nič spornega, da so "obudili" igre. Navsezadnje takrat ni šlo za oponiranje krščanstvu, ki je igre "ukinilo", ampak bolj priložnost za srečevanje športnikov. Danes je žal to vse preveč povezano z denarjem (od najrazličnejših dopingov do tekmovalnosti), ampak kaj pa ni? Me pa vseeno veseli dejstvo, da lahko pred ekran sedem z veliko željo, da bi naši dobili kako medaljo, če jim bo šlo. S tem si povečujem domovinsko ljubezen in iskreno navijanje. Pa čeprav vem, da je za tem tudi denar. Ni pa treba, da si s tem pokvarim veselje, ko se dvigne naša zastava. To je pač nesmrtno, prek denarja.

Aljoša pravi ...

Marko, odlično razmišljanje! Res je, da je pogosto taktika Cerkve bolj v obrambi (večna apologija same sebe) kakor v inovativni konstruktivnosti.

Tudi sam sem zelo ponosen, ko naši kaj dosežejo na mednarodni ravni... Spremljam in navijam za svojega sokrajana Vasilija Žbogarja.

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Tudi sam sem ponosen na dosežke naših športnikov in rad gledam šport. Mislim, da želi avtor opozoriti, da se ciljev, ki so vzvišeni, dobri... ne da doseči na tak način, z olimpijskimi igrami. Mislim, da se to navezuje na Aljošovo temo o nasilju in izvirnem grehu... Nisem zasledil tega, da bi pisalo o kaki zaroti proti krščanstvu, ampak je bolj opozorilo na slabe strani iger in mislim, da je večina zajetih. V obdoju utopičnih idealizmov pa je čisto logično, da so iznašli eno tako zadevo, ki pa žal ni rešila težav in ni dosegla zadanih ciljev, ampak nasprotje teh ciljev.

Moram še pripomniti, da smo mi kot majhna država še dovolj ponižni in simpatični, spremljam pa italijanska poročila in prenose, kjer se resnično grebejo in se obnašajo gospodovalno. Pa poglejmo Kitajce, ki jim je bil edini cilj, da dosežejo največ odličij in mislim, da pri tem niso izbirali sredstev. Zanima me, kdaj bodo koga od njih ujeli pri dopingu ali drugačnemu goljufanju. Pri Američanih je morda najlepši primer Marion Jones, pa tudi Justin Gathlin, ki ne more braniti svojega naslova na 100m zaradi dopinga. Pri nas je zaenkrat še precej drugače, vendar se bojim, da Jolanda Čeplak ni edini dopinški primer.