Čemu trpeti?

To vprašanje je še kako aktualno, ni pa več aktualen simbol trpljenja, križ. V tolikih stoletjih krščanstva se je namreč ta simbol globoko vpletel in ukoreninil v življenje naših prednikov. S pomočjo znamenja križa, ki je bil vedno na vidnem mestu v vsakem domu, so premagovali težave življenja. V težkih trenutkih so se kakor Izraelci v puščavi na kačo, ozrli na Križanega, da bi tako lažje prenašali svoje breme.

Od tedaj se je spremenilo marsikaj. Revolucionarne spremembe so od nas pregnale lakoto in nalezljive bolezni, vendar pa so hkrati pregnale iz našega življenja tudi Boga, na njegovo mesto pa postavile razne sodobne malike. Skupaj z Bogom je iz našega življenja izginilo še marsikaj. O izginotju greha sem že pisal v članku z naslovom Prilika o pšenici, potem bi lahko rekli, da so osebne odnose nadomestili neosebni, če jim sploh lahko rečemo odnosi. Izginilo pa je tudi trpljenje.

No, ni ravno izginilo, le potisnili smo ga tja, kamor smo potisnili Boga, v zasebnost. Trpljenje bližnjega se nas tako več ne tiče, ker je njegova stvar, mi imamo tako ali tako že dovolj lastnih problemov. Toda tu je že prva resnica - križ je lažje nositi v dvoje. To je seveda prvi vedel Bog, zato pa dal v smrt svojega sina. Ta Sin nam pomaga nositi križ, sam je namreč izkusil, kaj je to trpljenje in, kaj je to smrt.

Vendar pa nam je Kristus lahko zgled še v nečem. Danes je namreč moderno v težavah usesti se in jokati nad samim seboj in svojo nesrečo. Kristus nam je pa zgled, kako se je treba križu zazreti v oči, ga objeti in voljno nositi do konca. Tudi mi se moramo svojim težavam zazreti v oči, kot so se Izraelci zazrli v bronasto kačo. Težave moramo prepoznati in jih priznati, pot do rešitve potem niti ni več tako oddaljena.

Najprej si je težave in križe treba priznati samemu sebi. Vendar pa, kot smo že rekli, je križ lažje nositi v dvoje. Vsakdo mora imeti nekoga, da mu svoje težave zaupa, da mu pomaga iz stiske. Če sam rešitev težko vidim, jo bo zaupna oseba najbrž videla prej.

Ne smemo pa pozabiti na Kristusa. Njegov križ ni konec, ampak že kaže naprej, na velikonočno jutro, ko je bila smrt za vedno premagana. Križ je torej naš kažipot v nebo in zagotovilo, da za vsakim dežjem resnično posije sonce. V težavah torej ne obupujmo, ampak se zazrimo v Križanega. On nam bo dal moči, da se bomo s svojimi težavami lahko spoprijeli, da bomo radovoljno objeli svoj križ, si ga zadeli na rame in hodili za Njim, Življenju naproti.