Gomorra

Potem ko sem si omislil knjigo Roberta Saviana, sem že nestrpno pričakoval LIFFe, da bi si ogledal še film. Končno je festival prišel, žal pa sem si uspel ogledati le dva filma, Katyń in Gomorra. Na festivalu je sicer bilo vsaj nekaj filmov, ki bi si jih želel ogledati, a žal ni zneslo. Vsega se pač ne da.

Pa preidimo k bistvu. Najbrž sem si za ogled izbral napačno uro, čeprav dosti izbire več nisem imel, razen, če bi si ga ogledal enkrat po festivalu. Izbral sem si 22. Uro zvečer. Problem ni v tem, da gre za dokaj pozno uro, ampak to izpostavi predalčkanje, ki si ga ljudje privoščimo. Pričakoval sem namreč film v slogu ameriških mafijskih kriminalk á la Boter, a se je kasneje izkazalo, da sem se krepko motil. Po ogledu filma sem prišel ven čustveno čisto razrvan, nekako podobno kakor po ogledu Auschwitza (ne filma, ampak dejanskega taborišča). Prav to pa je bila režiserjeva genialna poteza. Pozna namreč mlačnost današnjega človeka, kateremu ni dovolj pripoved zgodbe, da bi si jo lahko živo predstavljal, ampak ga mora film tako prizadeti, da se vsaj malo zamisli. Gre za prvovrstni filmski realizem, kjer so tudi igralci po večini vzeti iz običajnega prebivalstva, pa tudi iz mafijcev samih, kar dokazuje aretacija enega od protagonistov kmalu po snemanju filma.

»Pozabite torej na epiko Botra ali na privlačnost Brazgotinca (Scarface) in se pripravite na kruto, nepredstavljivo in ekstremno resničnost. Na podlagi iz krvavega boja med klani na oblasti in razkolniki, v pogubnem okolju Vele di Scampia (nedokončani betonski bloki v obliki jader v Scampii, neapeljskem predmestju), se odvija senčna stran naše družbe, tisto, kar je pod predpražnikom, tisto, o čemer si ne upamo govoriti« (Città nuova, 10.6.2008).

Matteo Garrone se namesto novinarske reportaže, uporabljene v knjigi posluži prepletanja zgodb ljudi, ki govorijo strogo v neapeljskem narečju in mafijskem argoju. Osebe so tiste, ki jih režiser uporabi kot ključ interpretacije. »V primerjavi s knjigo se morda res izgubi celostnost podobe, dimenzija problema, razvejanost zla, vendar pa s pomočjo petih zgodb, niti ne najbolj okrutnih iz knjige, nam Garrone predstavi zlo, kot smo ga le malokrat lahko videli. Temu pa se je vsaj nekdo sposoben upreti« (10.6.2008).

V filmu boste tudi videli nekaj zamenjav in prilagoditev. Tako Angelino Jolie zamenja Scarlett Johansson, pisec knjige pa prvoosebno nastopa le v eni zgodbi. Tudi zgodbe so nekoliko spremenjene. Režiserji se pač knjig ne držijo kot pijanec plota, ker želijo izraziti to, kar čutijo, vidijo… Vsekakor je ta film vreden ogleda, a se je treba znebiti apriornih sodb in si iz glave izbrisati slike hollywoodskih kriminalk. Kot zadnje pa – ne naredite iste napake kot jaz, temveč si film oglejte raje ob zgodnejši uri.