Ogenj

Smo v adventu in pričakujemo luč, obenem pa na venčku in še kje prižigamo svečke in te gorijo s plamenčkom, z ogenjčkom. Z vami bi rad delil razlago simbola ognja, ki sem jo našel in prevedel ter nekoliko skrčil iz lepe knige: R. Lupi, Simboli e segni cristiani, San paolo, Cinisello Balsamo 2007.

Je simbol ljubezni (agápe), saj ta element, vir toplote in luči, simbolizira moč in strast ljubezni. Simbolično ogenj ljubezni greje naša srca, s tem pa premaguje hladnost in brezbrižnost, ki pogosto pestita našo družbo. Nadalje ima ogenj to moč, da izzove našo pozornost in, da okrog sebe zbira ljudi. To se zgodi ob kresu, kjer se krog ljudi zbere, da bi v bratski povezanosti peli in plesali, ali pa tudi domače ognjišče, ki zbere okrog sebe družino. Poslanstvo Božjega Sina lahko primerjamo, ki je poslanstvo ljubezni, Jezus sam primerja z ognjem: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49).

Glede ljubezni najdemo številne primere v svetem pismu, mi pa bi nadaljevali pri naslednji simboliki ognja. Ogenj namreč simbolizira tudi Svetega Duha. Ko Janez Krstnik predstavi Jezusa pravi, da on krščuje z vodo, ta, ki pride pa nas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem (prim. Mt 3,11). Na Binkošti se je nad apostole spustil Božji Duh v obliki ognjenih jezikov, o čemer najdemo pričevanje v Apd (Apd 2,2-4).

Naloga Svetega Duha je ta, da ogreje srca ljudi, da bi ti lahko potem bili priče Božje ljubezni. Kadar se namreč odpremo Svetemu Duhu, naše srce gori kakor učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24,32), ker nas Duh približa Gospodu (Redemptor hominis 10).

Liturgičnih trenutkov, ko ima simbol ognja pomembno vlogo je mnogo. Med velikonočno vigilijo prižgemo ogenj, ob katerem potem prižgemo velikonočno svečo. Ta ogenj simbolizira zmago luči nad temo, ljubezni nad sebičnostjo. Tudi ob posvetitvi cerkve se na oltarju prižge ogenj, ki predstavlja očiščujočo navzočnost Boga, ki prevzame posest nad krajem, kjer se bo vršila evharistična daritev. Plamen, ki žari na svečah in svetilkah predstavlja vztrajno in potrpežljivo vero, kakor je bila vera pametnih devic, ki so s prižganimi svetilkami pričakovale Gospoda (prim. Mt 25,1-13).

Znamenja in simboli so res zanimive in skrivnostne stvari, ki pa potrebujejo razlage, kakor je tudi Kristus svojim učencem prilike še dodatno razlagal (Mr 13,34). Mene osebno take lepe in bogate razlage pritegnejo, hkrati pa mi je všeč, ker me peljejo v globino bogoslužnega obhajanja. Zunanji blišč teh praznovanj je sicer veličasten, a kaj, ko potrebuje vsako tako praznovanje ponotranjenje, to pa je mogoče, če vsaj nekoliko razumemo simboliko.