sobota, 13. december 2008

Krščanska kontracepcija 2

Tako, dragi prijatelji, prišli smo do konca tega sklopa objav. Skušal sem vas popeljati skozi krščansko pojmovanje ne le spolnosti in kontracepcije, ampak tudi skozi širši kontekst teh problemov, če naj ju tako imenujem.

Naj pojasnim še par stvari. Najprej naj povem, da teh stvari Cerkev ne obravnava kot nekih dokončnih verskih resnic, s tujko rečeno, dogem, ampak ostaja odprta za morebitne novosti v razvoju problemov. To niso ne prepovedi ne zapovedi, ampak bolj smernice, ki naj bi jih kristjani kolikor toliko upoštevali. V preteklosti je prihajalo in mislim, da še vedno prihaja do določenih konfliktov, predvsem med duhovniki in laiki, še posebej med duhovniki in mladimi, slednji se namreč že v osnovni šoli, še bolj pa v srednji, znajdejo pred problemi, ki smo jih obravnavali v teh objavah. V tem oziru mnogi duhovniki še vedno delujejo, kakor da bi koncila pred več kot štirimi desetletji ne bilo, veliko pa je tudi takih, ki na vse skupaj gledajo vse preveč liberalno ali preozko in ne opazijo še vseh drugih težav, ki se sprožajo ob teh dveh ali pa posledic slabega razumevanja spolnosti in kontracepcije.

Problemi, ki so v Cerkvi še vedno prisotni, pa so naslednji: demoniziranje telesa kot odvečnega, propagiranje spolnosti kot nekaj slabega, popolno obsojanje užitka, prevelik poudarek prokreativnega (stvarjenjskega) vidika spolnega odnosa, težnje po zapovedovanju na področju spolne morale in še bi lahko naštevali. Veliko dobrega je na tem področju naredil pokojni papež Janez Pavel II., katerega aktualnost in daljnovidnost odkrivamo šele zadnje čase, ko je izšla knjiga 'Teologija telesa za začetnike'. Janez Pavel II. sledi pravi smeri, ko nakaže pomembnost telesa kot tistega, ki ljubezen izkazuje. Pomembni 'novosti' sta tu še zagotovo nežnost in odnosnost. Pomemben se mi zdi tudi vidik, ki ga je izpostavil sedanji papež Benedikt XVI. v svoji prvi okrožnici 'Bog je ljubezen', in sicer neločljiva povezanost med pojmoma agápe (zastonjska ljubezen) in eros (strastna ljubezen).

To so nekatere težave, ki jih vidim na strani Cerkve. Stvari se vsaj nekoliko izboljšujejo v tovrstnem pastoralnem delu. O spolnosti tako danes predvsem govorijo in oznanjajo zakonski pari, imamo tudi krščanske psihoterapevte, ki so precej dejavni na tem področju, pa tudi tisti duhovniki, ki se bolj ukvarjajo s temi problemi se mi zdijo zelo odprti in se trudijo, da bi z mladimi našli stik tudi, ko je govora o takih vprašanjih.

Na strani širše družbe pa vidim spet drugačne težave, ki so posledica določenih ideologij. Leta 1968 se je sicer res 'ljubezen' osvobodila vseh tabujev, vendar je najbrž problem prav v tem, da meja več ni. Nihče ni predvidel ali pa vsaj pomislil na možnost, da bi se ta 'svobodna ljubezen' lahko začela obnašati kakor podivjan pes, če ga spustimo z verige. Tako smo od spolnosti brez užitka prišli do druge skrajnosti, do hedonizma, ko je cilj vsega stremljenja užitek . Meja na tem področju ni več ali pa so zelo ohlapne, kar seveda ni dobro. Posledica takega mišljenja so strašanske: v teh štirih desetletjih so splavi in AIDS terjali več žrtev kot vse vojne po svetu. Parola 'Make love, not war' se je tako sprevrgla v nasprotje same sebe.

Moja priporočila kar se vsega tega tiče? Predvsem to, da delajte po pameti in v skladu s svojo vestjo. Bodite odgovorni in preden greste v spolni odnos, pomislite tudi na morebitne posledice in če ste jih pripravljeni prenašati. Ob svetovnem dnevu boju proti AIDSu so priporočali predvsem zvestobo. S tem se strinjam, a bi dodal še nekaj, o čemer bi veljalo premisliti: ČISTOST. Ta ne pomeni le neprakticiranja splonih odnosov pred poroko, ampak je prisotna tudi v zakonskem odnosu in vsepovsod v našem življenju. Gre za čistost našega pogleda (misli), da bližnjega ne popredmetimo, čistost besed, ki prihajajo iz naših ust in čistost naših dejanj, kjer je zelo važen naš odnos do samih sebe in našega telesa ter do drugih in njihovega telesa, pravzaprav tudi duše.

Gre za neko pot, po kateri hodim tudi sam. Pridejo padci, katerim sem podvržen tudi sam. Pridejo vprašanja, ki si jih zastavljam tudi sam. Vendar pa je tudi naš Gospod vselej po padcih tudi vstal, zato lahko po padcih tudi mi vstanemo. Vsekakor je križ v dvoje veliko lažje nositi, zato si med seboj velikodušno pomagajte, obenem pa se obračajte in odpirajte tudi Bogu, ki ljubi in blagoslavlja nas in naše odnose, tudi spolne.

Ni komentarjev: