Ali vedo, kaj delajo?

Ta teden smo na Primorski študentski skupini gostili dva bivša člana te skupine, ki sta se pred nekaj več kot dvema letoma poročila. Njuna izkušnja in njuno pričevanje sta bila zelo pristna in lepa za nas, saj sta pokazala, da zakon in družina še nista nekaj preživetega, kakor tudi niso preživete krščanske vrednote, ki spadajo zraven, pa tudi zahteve in načela ne. V italijanskem katoliškem tedniku 'Famiglia cristiana' sem tako zasledil zanimiv odgovor duhovnika paru, ki je že dolgo poročen in ki vodi priprave na zakon v svoji župniji. Njuno vprašanje je bilo predvsem, če ne bi bil že čas, da povemo, v čem se razlikuje krščanski zakon od izkušenj, ki jih mediji postavljajo na isto raven. Naj odgovor don Antonia služi kot lepo izhodišče za nas.

Na kaj mislita dva mlada, ki obhajata poroko? Vidimo ju pred oltarjem, ob njiju pa so priče, sorodniki, starši in prijatelji, v ozadju so rože in glasba. Toda, ali vesta, kaj počneta? Odgovor se zdi logičen: »Se poročata«. Ali, če povemo bolj poetično: »Uresničujeta svoje ljubezenske sanje«. Vstopita v obred in pod vodstvom duhovnika napravita vse, kar se zahteva po bogoslužnih predpisih ter si obljubita ljubezen za vedno. Toda, kaj je v resnici za to obljubo in temi dejanji? Kaj zanju pomeni »poročiti se«? To vprašanje ni nekaj odvečnega. Morda je tako bilo nekoč. Danes se več ne ve, kaj se razume pod besedo poroka. Posebej ne, kaj pomeni krščansko živeta poroka.

Ali je to mogoče? Kaj pomeni poročiti se kot kristjani? Danes se vse poroke zdijo enake: v cerkvi, na občini, v dvorcu, vili… Drugi je le kraj (v Italiji cerkvena poroka velja tudi pred državo op.p.), podlaga pa je vedno ista – torej lep okvir, kjer si dva izrečeta obljubo, da se bosta imela rada celo življenje, a s pridržkom, da si, če stvari ne bodo šle po načrtu, vsakdo lahko spet vzame nazaj svojo svobodo. Žal danes preveč mladih poroko razume tako. Nismo pesimisti, ampak realisti. Če bi imeli toliko potrpljenja, da bi skušali razbrati, kaj je v resnici v ozadju želje po poroki v cerkvi, bi morda našli pojmovanje, ki je daleč od zakramentalnega (da je torej poroka zakrament in, kaj to pomeni).

Ko je bil sedanji papež še prefekt Kongregacije za nauk vere, je zapisal: »Treba bi bilo razjasniti, če je vsaka poroka med dvema krščenima res ipso facto (z dejanjem samim) zakramentalna poroka«. Mnogi mladi se ne zavedajo obveze (s tem tudi teže odgovornosti op.p.), ki si jo naložijo, ko se poročijo v cerkvi. Pri zakramentu svetega zakona ne gre le za ljubezen za celo življenje, v spoštovanju in zvestobi. To velja tudi za civilni zakon. Gre za veliko več.

Pri civilni poroki sta navzoči le dve osebi, moški in ženska, ki se odločita svoji življenji združiti v ljubezenski odnos, ki naj bi trajal vse življenje. Pri poroki dveh kristjanov pa vstopi še neka tretja oseba – Bog. Stvari se tako globoko spremenijo, ker je navzočnost Boga drugačna od navzočnosti drugih povabljencev. Ne prihaja, da bi prisostvoval nekemu slavju, ampak da bi mladoporočencema dal ponudbo.

Obljublja, da bo njun odnos uspel, česar ne more obljubiti nobena ustvarjena oseba, niti mladoporočenca, vendar pod pogojem, da se bo njuna ljubezen zgledovala po njegovi, da se bosta torej ljubila s popolno, zvesto in usmiljeno ljubeznijo. Obljublja predvsem, da bo njuni ljubezni nekaj dodal, da se bosta lahko ljubila kakor ljubi On. V tem je velika razlika.

Gre za izviren in zahteven zakon, ki zahteva tudi resno pripravo. Model tega zakona ni ljubezen iz telenovel in ljubezenskih romanov, ampak Kristusova ljubezen, ki zastavi svoje življenje za odrešenje ljubljene osebe. Samo na ta način se moški in ženska lahko izročita drug drugemu, življenje v dvoje pa postane tedaj lepo in zaželeno.

Človeške moči niso sposobne zagotoviti take ljubezni, ki se za drugega zavzame na popoln način. Predvsem pa niso sposobne ljubljeni osebi podariti Boga, edinega, ki lahko poteši neskončpno hrepenenje, ki razvnema človekovo srce. Odnos med moškim in žensko lahko postane kraj sumničavosti, razočaranja, praznine, praznega pričakovanja, stalnega prizadevanja, da bi drugemu vsilili svoje lastne želje in izbire. Postane lahko neprestano merjenje moči, ki izčrpava in dela življenje grenko. Tako živeta poroka ne privlači nikogar, je grob ljubezni, kraj izgubljenih sanj. Zato ljudje bežijo v druge odnose (tudi s steklenico, igralnim avtomatom… op.p.).

Brez Boga resnična ljubezen ni mogoča, ker je Bog ljubezen, je vir vsake ljubezni. Niso besede ali reklame tiste, ki zagotavljajo preživetje poroke kot si jo je zamislil in jo ponudil Bog. Samo kdor svojo ljubezen živi z Božjo podporo, lahko z dejanji dokaže, da je krščansko živet zakon lep in osrečuje zakonce in njihove otroke.