Imeti čas za prijatelje

To stvar sem se že dolgo časa spravljal pisati, pa mi nekako ni uspelo, bodisi zaradi pomanjkanja poguma bodisi zato, ker sem se bal, da ne bom imel kaj povedati o temi, ki se me zelo tiče in verjamem, da se še marsikoga.

V življenju je pač tako, da imamo ljudje določene vrednote, če jih imamo, ena od njih pa so prijatelji. Prijatelje, pravijo nekateri, si izbiramo sami, jaz pa nisem tega mnenja in jih vidim kot dar. Kot velik in neprecenljiv dar. Naj bo naše pojmovanje tako in drugačno, smo si najbrž dokaj enotnega mnenja, da prijatelje potrebujemo.

Andrej Šifrer poje, kako si je treba za prijatelje vzeti čas. Morda niste o tej trditvi nikdar veliko razmišljali, ali pa ste in se tako pridružujete mojemu mnenju, da gre za modro trditev. Moja izkušnja je taka, da nisem še nikdar obžaloval, ko sem se odpovedal kaki svoji zadevi, ki bi naj bila v danem trenutku najpomembnejša, in se odpravil na srečanje s prijateljem ali prijateljico, največkrat ob kavi. To je bil vedno milostni čas, torej, kot smo ugotavljali v eni od prejšnjih objav, kairós. Vedno sem se sprostil (in se še), povedal svoje težave in prijatelj ali prijateljica mi je povedala svoje ali pa ne, to niti ni važno, pa tudi kakšna resna debata se je vnela.

Če pa je to vedno bil milostni čas, potem to pomeni, da ima tu prste vmes tudi Bog. Zame je namreč prijatelj velik Božji dar, velika milost, ki mi je bila dana, čeprav si tega morda ne bi zaslužil. Če pa je temu tako, potem se je treba za prijatelje zahvaljevati, se kdaj nanje spolniti, posebej v molitvi. No, kdaj pa kdaj jim je treba nakloniti tudi kakšno pozornost, vsaj po mojem mnenju.

Najprej sem se veliko obremenjeval s tem, da se tisti, ki sem jih imel za prijatelje velikokrat na moja povabila na kavo in na moje pozornosti niso kaj prida odzivali. Potem sem se s tem nehal obremenjevati, ker sem svoj človeški egoizem, ki zahteva plačilo za vsako stvar, zamenjal z mislijo, da je vse to treba delati drugače, da mora torej biti zastonj. Potem sem postal pozoren na druge stvari, ki sem jih včasih morda prezrl. Čeprav bi si želel, da bi kdaj dobil nazaj vsaj tisti 'hvala', kar je s človeškega vidika razumljivo. No, majhne stvari, majhni odzivi so potrjevali, da so ljudje pravzaprav hvaležni za vsako misel (lahko razumete tudi ne dobesedno kot modri izrek ali podobno), ki so je bili deležni z moje strani.

Ker pa si človek glede na svoje kratko življenje in svojo šibkost ter krhkost ne more privoščiti, da bi se vsem posvečal z isto količino časa, energije, ljubezni, potrpežljivosti... si ljudje potem res moramo izbrati, kateri so bolj prijatelji od drugih. Tu pa naletimo na prvo težavo. Ko se na kateri koli ravni v naši družbi zgodi nek izbor, se tistim, ki niso bili izbrani, to tudi jasno pove. Pomeni, da je potrebna neka neposrednost. Te po mojem mnenju danes manjka v naših odnosih. Preveč je nekega slepomišenja. Če ti nekdo ni všeč ali di ni kaj preveč do njega, mu je treba to jasno povedati, da nima tisti nekih praznih upov. Seveda to boli in marsikdaj se ne da izogniti določenim čustvenim izbruhom, a na koncu vsi preživimo.

Druga stvar, ki tudi ne sme manjkati v nobenem odnosu, je iskrenost. Je tudi povezana z neposrednostjo, a ne nujno. To pomeni, da smo pred prijateljem taki, kakršni smo, brez nekih mask in igranja, sicer se tako prijateljstvo kmalu konča. No, vsaj močno se okrni. To ne pomeni, da pred prijateljem nimamo skrivnosti, te imamo, ker ni naša žena ali mož, pred komer ne smemo imeti skrivnosti, morajo pa biti zreducirane na minimum. Imamo jih torej toliko, kolikor je nujno potrebno, a še vedno ostajamo mi, brez maske in igranja.

Za prijatelje nam potemtakem ne sme biti težko, vzeti si čas. Tudi nobenih neumnih izgovorov ne sme biti za to, še posebej ta, da nimamo časa. Čas imamo! Morda ne takoj, ampak čez kakšno uro, morda ne danes, temveč jutri, a čas imamo. Da ne bomo podobni tistemu, ki je rekel, da ne more na svatbo, ker mora iti pogledat njivo, ki jo je bil kupil. No, nek egitovski puščavnik je rekel, da zaradi tega ne verjame več v resničnost evangelijev, saj moraš stvar vendar videti, preden jo kupiš. Brez neumnih izgovorov torej!

Velika nemška filmska igralka Marlene Dietrich je nekoč rekla, da je pravi prijatelj tisti, ki ga lahko pokličeš tudi ob štirih zjutraj. Vzemite si torej čas za prijatelje in imeli boste plačilo v nebesih! (Najbrž pa že prej)