Pridige 3

Za dober »rating« poslušanja obstaja še eno zlato pravilo, ki ga lahko zaobsežemo v glagol poosebiti. Nikoli ne smemo pozabiti, da človeka najprej zanima človek. Če torej želimo posredovati ideje, moramo to bolj kot prek abstraktnega umevanja storiti preko natančno določenih oseb, z imenom, priimkom, starostjo… Ljudi ne zanimajo razglasi, temveč izkušnje, ne zanimajo jih teorije, ampak zgodbe. O čemerkoli že hočemo govoriti, moramo upoštevati človeško ozadje teme.

Pozabiti je treba na razne »kumštne« tujke, ki se ponavadi končajo z obrazilom –cija ali –ija (pneumatologija, transsubstanciacija…), saj akademska učenost ubija, medtem ko spontanost poživlja (kolikokrat bi učenjaki, namesto da bi enostavno dejali: »Nebo je modro«, uporabili vse mogoče ovinke in citate). Tisti, ki nas posluša, išče v nas človeka kot je on sam, ne pa pisatelja, predavatelja ali pridigarja. Treba se je ponovno zateči k vzgojni modrosti anekdot, pravljic, ki imajo na koncu nauk. Stvari, ki smo si jih po navadi najbolj zapomnili, so tiste, ki nam jih je pripovedovala npr. stara mama, začele pa so se z: »Pred davnimi leti…«.

Kristjanom bi poosebljanje moralo biti še posebej blizu, saj tudi Bog ni pisal nobenih navodil za uporabo, ampak je vedno želel s človekom komunicirati prek človeka, po prerokih, tako pa ohranil osebni odnos, ne pa brezosebne birokracije. Nazadnje pa se je sam Bog učlovečil, vrh svojega sporočila pa je podal s trpljenjem, smrtjo, vstajenjem in vnebohodom, kar se ne imenuje »teorija« ali »ideologija«, ampak »zgodovina« odrešenja. Tudi potem pa je nadaljeval v istem slogu, ko je ljudi zbiral v skupnost oseb, ki se imenuje Cerkev ter tako pokazal, da njegovo sporočilo ne sme toliko biti opisano z besedami, ampak živeto v dejanjih. Spodbudil je tiste pričevalce, ki jim pravimo »svetniki«. Kristjan mora torej govoriti tisto, kar živi, to bi naj bilo tudi tisto, v kar veruje.

V tem pogledu, bi bilo treba, ko govorimo in pišemo, ponovno odkriti prvo osebo ednine, jaz. Za to je seveda potrebnega veliko poguma, saj smo osebno vpleteni. Poleg tega pa moramo tudi spet odkriti ti. Nekoga moram nagovoriti osebno, ne govorim namreč množici, razredu ljudi, stranki, človeštvu, temveč prav tebi, konkretnemu človeku. To dvoje je potrebno, da pridemo tudi do pravega mi, do skupnosti posameznikov, oseb z imenom in priimkom.

Moderni izobraženec misli, da mora uporabljati zgolj razum (svoj razum), zato pa je tako neberljiv, neposlušljiv, neuporaben, če ne škodljiv. Skrivnost »krščanskega« sporočanja bi morala biti v dodajanju čutenja, veselja, bolečine, ker »srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna«.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.