Da, to se mi je vrtelo po glavi ob poslušanju Božje besede. Kakšna je povezava med trpljenjem in ljubeznijo? Ali ni ljubezen vendarle nekaj lepega, čudovitega, najlepšega, kar obstaja v življenju? In ali ni nasprotno trpljenje nekaj slabega, grdega, zadnje, kar si nekdo želi v življenju? To so vprašanja, ki se pojavijo in, priznajmo, so na mestu, so legitimna, saj si z njimi lahko resnično pomagamo, da si odgovorimo, kaj je ljubezen in kaj trpljenje oz. ali ima trpljenje smisel.
Kaj je torej ljubezen? Ponavadi dobimo odgovor, da je to čustvo. Podoben odgovor dobimo tudi za veselje, žalost ipd. Toda čustvo naj bi bilo nekaj človeškega, človek pa je minljiv, je tudi zelo krhek. Če je torej ljubezen čustvo, čustvo pa nekaj človeškega, je tudi krhko in minljivo kot človek sam. Iz življenja vemo, da ne moremo biti ves čas veseli, ampak smo tudi žalostni, kakor velja tudi obratno. Torej pomeni, da tudi ljubiti ne moremo ves čas. No, če je ljubezen nekaj samo čustvenega, človeškega, potem to gotovo drži. Kaj pa, če ljubezen ni le čustvo, ni le nekaj človeškega, ampak je nekaj več, nekaj, kar človeka presega?
Jaz stvar doživljam tako, da ljubezen presega zgolj človeško čustvo - zame je božji dar, z apostolom Janezom celo lahko rečem, da je Bog sam ljubezen oz. Ljubezen. Vendar o tem lahko govorim bolj tako razumsko, kakor lahko o tem še in še razpravljamo, a samo in zgolj razumsko, vendar to ni dovolj - ljubezen se ne da ujeti v razum, kakor se tudi Ljubezen ne da - Bog torej. Pridemo do točke, ko nam razum prav nič ne pomaga, ko nas pravzaprav izda. Pridemo do točke, ko se je treba nekomu izročiti. Popolnoma. Do tiste točke nas razum že lahko pripelje, tam pa se ustavi. Potem nas vodi le še srce. In mi se z vsem srcem izročimo - nekomu. Mnogi svoji ženi ali svojemu možu, nekateri pa Bogu.
Vedno bolj pa izkušam, kako je treba tu za vsa dejanja ljubezni ali iz ljubezni, zlasti taka odločilna, imeti tudi vero in upanje. Poleg ljubezni nas to dvoje pripelje v Nebeški (Novi) Jeruzalem (o njem smo slišali v drugem berilu iz knjige Razodetja - Raz 21,2) k pravi in večni Ljubezni, tisti torej, ki nikoli ne mine. Od tam, od Boga pa tudi k nam prihaja tista prava ljubezen, prav od nikoder drugod - sami, tako doživljam, je nismo sposobni. Kako pa bi nekdo lahko sam obljubil, da bo nekoga ljubil, ga spoštoval in mu ostal zvest za celo življenje? Po mojem je ravno v tem vsa poanta svetega zakona. Zakonca se popolnoma izročita drug drugemu in postaneta na nek način eno, potem pa se popolnoma izročita Bogu - on je tisti, ki v to zvezo vstopi v zakramentu in ki sicer ne vstopi.
Pri posvečenju, pa naj bo to diakonsko, mašniško ali škofovsko, se tudi 'kandidat' z vsem, kar je, izroči Bogu in ve, da brez njega ne bo mogel držati prav nobene od danih obljub. Na zadnje vprašanje "Ali hočeš...", zato ne odgovori le s "Hočem", ampak: "Hočem, z Božjo pomočjo."
Kaj pa trpljenje? V tem zemeljskem življenju je, kot vidim, bistveno povezano z ljubeznijo. Lahko bi kar rekli, da kdor resnično ljubi, tudi trpi. Rekel bi, da je to nekakšna preizkušnja ljubezni, prave ljubezni. S trpljenjem ljubezen zori, se krepi, se žlahtni. S pomočjo trpljenja nekako lahko v življenju preidemo na višjo raven odnosa, torej tudi na višjo raven ljubezni. Trpljenje nas tudi očiščuje, osvobaja samih sebe. Že res, da vsakdo trpi sam, a je treba trpeti s smislom, verovati je treba, kot je dejal sv. Frančišek, da ima trpljenje smisel. Ljubezen je naš cilj in smisel. Kdor torej veruje v ljubezen, veruje tudi v smisel trpljenja. In če verujemo v Ljubezen, potem so besede apostolov iz prvega berila, da je treba skozi veliko stisk, da pridemo v Božje kraljestvo (Apd 14,22), za nas res spodbuda.
Spet razglabljanje? Drži, treba je še malo osebne izkušnje. Izkušnja mi pravi to, da nas trpljenje odpira k drugemu. Mora nas, ker se sicer, če se v trpljenju zapiramo vase, uničujemo. Dvema je veliko lažje nositi križ. Če nekoga res ljubim, pa je moj križ njegov križ in obratno. Skupaj ga nosiva skozi življenje. In tu je Bog, ki je sam že davno sprejel tudi naš križ - in sicer iz ljubezni do nas - na svoje rame in od nas tudi danes pričakuje, da mu izročimo svoj križ. Vem, da to ni lahko, saj se je treba odpovedati svojemu ponosu in priznati, da ne moremo sami, kakor je treba tudi priznati, da je nekdo večji in močnejši od nas. Vem pa tudi, da se splača.
Ljubezen in trpljenje torej sta povezana, ta povezava je čudovita, hkrati pa tudi skrivnostna. O njej lahko veliko razglabljamo, kakor lahko razglabljamo o ljubezni in trpljenju, pa stvari ne bomo prišli do dna. Vsaj sami ne. Nekoč pa... bomo najbrž o tem vedeli kaj več, a do tam so vera, upanje in ljubezen. "In največja od teh je ljubezen." (1 Kor 13,13).
Ni komentarjev:
Objavite komentar