Vprašanje, ki ni fakultativno

Evangelij nas vse bolj sprašuje bistvena življenjska vprašanja, kamor spada tudi tisto o večnosti. Pri tem vprašanju si bomo pomagali z enim od velikanov krščanske misli, Pascalom namreč, ki pravi, da nazadnje ostane ena sama stava: ali Bog je ali Boga ni – na nekaj od tega dvojega je treba staviti. Podobno je treba staviti tudi na to, ali je vstajenje ali ne. Če ga namreč ni, potem tudi Boga živih ni, ni Boga Abrahama, Izaka in Jakoba, katerega je začutil tudi francoski matematik in mislec.

Toda, danes bi mnogi dejali takole: »Zakaj bi se s tem vprašanjem večnosti sploh še ukvarjali, to je stvar nekih časov, ki jih ni več. To vprašanje za nas zdaj ni pomembno, ker je na stotine, na tisoče drugih stvari za postoriti – urnik je natrpan. Kaj bi izgubljali čas in si belili glavo s tovrstnimi vprašanji.« In drvimo od tu do tam, da bi izpolnili vse obveznosti. Časa za tista t.i. »komplicirana« vprašanja ni. Vsak dan podoben scenarij. Sivi vsakdan, ki ni narejen za to, da se sprašujemo take reči.

Saduceji so se odločili, na podlagi nekih bolj ali manj razumskih dokazov, da vstajenja pač ni – predstavijo ga kot nekaj neumnega, nerazumnega, smešnega. Tudi danes je veliko takih, ki na podlagi »znanstvenosti« skušajo dokazati, da Boga ni, posledično tudi ni vstajenja, če pa Bog že je, gre za neko hladno in oddaljeno bitje, ki z nami nima kaj dosti opraviti. Toda ti na vprašanje o Bogu in vstajenju, čeprav negativno, vsaj skušajo odgovoriti, vse več pa je takih, ki si teh vprašanj sploh ne zastavljajo, ampak jih potiskajo čim bolj proč kot nepotrebna, kot nebistvena za življenje.

Vsi pa, čeprav je to morda zadnja stvar, ki bi si jo želeli, pridemo v življenju do nekih čudnih, nerazumljivih in nerazložljivih stvari. Ko se npr. srečamo s smrtjo, neizogibno na naša vrata potrka tudi vprašanje o vstajenju mrtvih, če seveda želimo razmišljati o življenju in njegovi minljivosti ter o tem, ali sploh še kaj bo po tem zemeljskem življenju.

Zadeve si potem marsikdaj skušamo razložiti na poenostavljen način in z našimi kategorijami, našimi merili in pogledi, s kakršnimi so si v besednem dvoboju z Jezusom pomagali tudi saduceji. Če vstajenje mrtvih že je, potem bi po našem prepričanju to moralo biti neko podaljšanje in izboljšanje tistega, kar imamo na zemlji – celo vezi bi morale biti prav takšne, kakršne so, v večnosti bi morali veljati prav takšni zakoni kakor tu.

Zaradi tega poenostavljanja, razlaganja s človeškimi kategorijami ipd. pa tudi vzamemo kot sprejemljive za naše »življenje« po smrti samo tiste strani življenja, ki so nam všeč, ki nam ustrezajo, ki niso zahtevne, v katerih uživamo. Če bomo torej nekoč umrli – kar v teh časih ni nujno, da se bo zgodilo prav hitro – tako ali tako ni nobene težave, ker je naša duša neumrljiva – tako vsaj pravijo svetovne religije in ne le krščanstvo - in se bo pač nekje reinkarnirala, da bi se uživanje nadaljevalo. To pojmovanje reinkarnacije je seveda napačno, saj le-ta pomeni kazen, dovršitev pride, ko se ta krog ponovnega rojevanja prekine in se duša združi z Najvišjim. Tudi od krščanstva vzamemo tisto, kar nam ustreza, stvari poenostavimo, jim dodamo še malo vzhodnih prvin, ki so spet poenostavljene in prikrojene po tem, kakor ustreza zahodnemu človeku, in smo spet na začetku. Nismo si pa še zastavili vprašanja o vstajenju mrtvih, kaj šele, da bi o njem temeljito razmislili.

Do enaintridesetega leta življenja si tudi naš Pascal ni zastavil tega vprašanja. Potem pa se je vse spremenilo. Ko je spoznal Boga, je videl, da si vprašanje o večnosti vsak mora zastaviti, ker odgovor nanj pogojuje življenje vsakega posameznika – kot zakleto, smo vsi neizogibno pred možnostjo A oziroma B. Na eno je treba staviti.

Ko pa že odgovarjamo, na vprašanje ne smemo gledati z zemeljskimi, »materialističnimi« očmi, ker te ne vidijo v globino stvari. Treba je gledati s povsem drugačnimi očmi - z očmi vere, ki so edine sposobne prodreti v globino stvari in gledati preko navideznega in z drugimi kategorijami, kakor želi Jezus povedati tudi saducejem.

Prav je, da uporabimo vse darove, ki nam jih je Bog dal, da na to in podobno pomembna vprašanja odgovorimo. Zlasti je tu mišljen dar razuma, ki pa pride do skrajne točke, po Pascalu, ko si moramo razumno priznati, da je cela kopica stvari, ki ta naš razum presegajo. Tu vstopi vera.

Ko začnemo gledati z očmi vere, dobijo naenkrat vse stvari v življenju drugačno podobo in marsikaj je kakor, da bi to prvič videli. Vidimo odtenke in vidike dogodkov in ljudi v življenju, kot jih še nikdar nismo videli. Vidimo drugačno lepoto stvari in ljudi.

S takšnimi očmi lahko tudi razumemo, da bo v nebesih vse tako bistveno drugače, da bomo to lahko v polnosti razložili šele tam. Tudi sorodstvene vezi – te bodo seveda ostale, ampak bodo zelo drugačne. Šele tedaj bomo lahko zares v polnosti ljubili tudi vse svoje drage, saj vemo, kako nepopolno nam to uspeva na tem svetu in si gotovo ne želimo, da bi tako ostalo tudi v nebesih.