Pot sreče

Zagotovo bi lagali sami sebi, če bi dejali, da naša največja življenjska želja ni v tem, da bi bili srečni – to si v globoko v sebi, v samem svojem bistvu, želi vsak izmed nas. Današnji človek je seveda nagnjen k temu, da bi vse rad dobil takoj, torej bi tudi srečen rad bil v trenutku, morda z enim tleskom.

Sreča je tudi ključna beseda t.i. »blagrov«. »Novi Mojzes« - Jezus – se povzpne na goro, kakor se je v Stari zavezi prvi Mojzes povzpel na Sinaj. Kakor je s prvim Mojzesom dobilo izraelsko ljudstvo Postavo, deset zapovedi, tako sedaj novi Izrael, ki se oblikuje, krščanska skupnost, dobiva dopolnjeno Postavo. Tako v Stari kot v Novi zavezi pa ne gre za navaden zakonik, ampak gre za pot, lahko ji rečemo »pot človekove sreče«. Sreča, ki jo Bog želi za človeka pa ni samo tista zemeljska – v blagrih jasno vidimo, kako je življenje pravzaprav večinoma nekaj zelo težkega in je srečnih trenutkov bolj malo – ampak je blaženost, večna sreča torej. V tem Jezus dopolni Postavo.

Naša pot sreče ima torej cilj – blaženost. Se pa moramo vrniti k poti. Jezus bi kaj lahko napisal nek zakonik in bi rekel, naj se vsega skupaj lepo držimo, in bomo srečni. Pa ni tega napravil. Mi namreč ne potrebujemo novih zakonov, ampak več kot samo zakone, potrebujemo pot. Po definiciji rimskega prava namreč vemo, da je zakon moralni minimum (lat. Lex est minimum morale), mi pa se ne moremo zadovoljiti s tem, ampak moramo stremeti k popolnosti. Že res, da je popoln samo Bog, toda mi smo vendarle narejeni po njegovi podobi, najbolj pa smo mu podobni, kadar znamo ljubiti.

In kdaj ljubimo? Kadar je naše srce odprto, »ubogo« – ubogi v duhu niso tisti, ki spadajo v umobolnico, ampak so tisti, ki so v svoji notranjosti pravični, blagi, ponižni, zvesti. Kadar se znamo veseliti z veselimi in jokati z jokajočimi (Rim 12,15). Kadar znamo voljno potrpeti, če nam kdo stori krivico, če nas preganja - in ga v mislih celo blagoslovimo (Rim 12,14). Kadar si prizadevamo, da se tudi na zemlji uresničuje Božje kraljestvo in Božja volja, torej si prizadevamo za Božjo pravičnost. Kadar znamo biti usmiljeni in se trudimo odpuščati. Kadar smo odkriti, resnicoljubni in ne hinavski (Rim 12,9.16). Kadar se trudimo ljudem prinašati Kristusov mir.

Blagrov torej ne upoštevamo, jih ne izpolnjujemo, kakor to počnemo z zakoni, ampak se jih trudimo živeti. Življenje pa je ena sama pot, a vodi k sreči, tisti večni – blaženosti. Mnogokrat nam bo težko in se bomo našli v katerem izmed blagrov, ker bomo žalostni, lačni in žejni pravičnosti, zaradi iste pravičnosti in zvestobe preganjani. Toda takrat se spomnimo, da zadnja beseda ni trpljenje in smrt, ampak vstajenje in vnebohod. Če bomo znali v težkih trenutkih spustiti v svoje srce žarek upanja, tedaj blagor nam.