Glede Jordana je francoski pisatelj F. R. de Chateaubriand zapisal leta 1806 v svoj dnevnik: "Videl sem velike ameriške reke in njihovo samoto. Videl sem Tibero in grške reke. Ne morem pa opisati, kaj sem začutil ob pogledu na Jordan: je edina reka na zemlji, ki popotnika spomni na zemeljske in nebeške stvari." Čeprav gre za majhno reko, pa je ta voda v vseh pogledih polna življenja. Je tista žila, ki prečka Sveto deželo, hkrati pa se razprostira po vsem Svetem pismu, v Stari in Novi zavezi. Ta voda napravi ntorej nekakšno znamenje križa.
Tudi v našem življenju.
Najprej poglejmo tisto navpično razsežnost, ki jo krst prinaša v naše življenje. Ko rečemo "navpična razsežnost", nas večina navadno pomisli na tisto zapoved: "Ljubi Gospoda, svojega Boga..." Tudi to je možna smer razmišljanja, a vendar nam Božja beseda te nedelje Jezusovega krsta spregovori o obratni smeri. Navpična razsežnost krsta je ta, da nas Bog ljubi, da pri krstu nad vsakim izmed nas izreče: "Ta je moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje." Toda, zakaj smo Božji otroci, po čem to vemo?
To je nakazano v evangeljskem odlomku. Janez Jezusa ni hotel krstiti, češ da tista voda, s katero on poliva, za Božjega sina nič ne velja. Jezus je tisti, ki prinaša in podarja Svetega Duha, ki odvzema grehe, ki ne potrebuje spreobrnitve... Pa vendar želi Jezus postati eden izmed nas, želi res biti "Bog z nami" v vsem. Zato se da tudi krstiti. V našem krstu je vedno tudi on, v vsem, kar smo in kar počnemo, je on. Postal je naš brat. S tem smo mi postali Božji otroci.
Jezus je prišel v našo puščavo, da bi nam prinesel vodo življenja. Da bomo lahko vedno našli "počitek svojim dušam", tudi ko bo vse drugo odpovedalo. Od krsta naprej teče v našem življenju neka posebna reka Jordan, torej reka življenja - Bog je z nami.
Če torej še tako skrenemo s poti in zablodimo, je on še vedno tam, ker nas ljubi. Nas ljubi tako močno, kot starši svoje otroke in še bolj. Starši namreč lahko tudi gredo po svoje in otroke zapustijo, nasprotno pa: "Gospodova zvestoba traja na veke" (Ps 117,2).
Ko človek začuti, da je ljubljen, se lahko preda v objem, lahko vrača to ljubezen po svojih najboljših močeh, z vsem, kar je in kar ima - "z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem" (5 Mz 6,5). Ta ljubezen pa se mora širiti še naprej. In tako lahko pridemo do tiste vodoravne razsežnosti.
Ljubezen ne more, ne da bi se širila naokrog. Življenje lahko samo kipi in se širi. Gospodov "ljubljeni otrok" ljubi tudi svoje brate in sestre - v Kristusu, se razume.
Križ je tako popoln. Nakazan že na začetku javnega delovanja Božjega sina. Brez Kristusa pa ni križa, vsaj ne v pravem, polnem pomenu. Brez križa ni odrešenja. Brez odrešenja ni življenja. Potrebujemo Kristusa, potrebujemo Boga. Potrebujemo njega, ki je vir "žive vode". S Samarijanko vsak izmed nas v svojem srcu Jezusa prosi: "Daj mi te vode, da ne bom žejen" (Jn 4,15).
Ni komentarjev:
Objavite komentar