To nedeljsko razmišljanje je nastalo zelo na hitro, ker sem
prišel z Nizozemske, potem pa ga, s pomočjo nekega drugega, napravil za
večerno mašo... malo se je mudilo. Vseeno upam, da boste našli kaj zase.
V
začetku je bila beseda in beseda je bila Bog. Janez svoj evangelij
začenja s pesmijo, ki Jezusa iz Nazareta takoj popelje proti začetku
vsega in proti Božjemu. Nobena druga pesem in nobena druga zgodba ne
more iti bolj nazaj od te. Nič ne more leteti višje od teh besed, ki v
sebi skrivajo začetek vsega: vse je bilo narejeno po Njem, po Bogu. Nič,
prav nič ni bilo narejeno brez Njega. V začetku, vse in nič. Te tri
besede nas postavijo v odnos z najpopolnejšim, z absolutnim, z večnim.
Božja roka bdi nad vsem, kar napolnjuje stvarstvo, nad vsemi
stvaritvami. »Božje žari iz globine vsakega bitja« (Teilhard de
Chardin). Ta velika pripoved nas resnično popelje v višave, da se nam
kar zvrti, vseeno pa se na koncu umiri in potihne v eno samo besedo:
SPREJETI.
Toda njeni je niso sprejeli, pravi Janez. Tistim
pa, kiso jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci. Sprejeti,
torej – lepa beseda, ki kar pričara pred oči vrata, ki se odpirajo,
roke, ki sprejemajo darove, srca, ki v sebi napravijo prostor za
življenje. Beseda je tako preprosta in vendar tudi tako pomembna, ker je
vrhunec vsake naše rodovitnosti. Boga si ne moremo zaslužiti, ampak ga
lahko samo sprejmemo. In takrat beseda »sprejeti« postane življenje, ker
nekdo postane to, kar sprejme vase.
Če bomo torej
sprejemali prazne stvari, bomo tudi sami postali prazni. Če bomo vase
sprejemali nered, bomo širili nered okrog nas. Če pa bomo sprejemali
vase svetlobo, bomo tudi izžarevali in naprej podarjali svetlobo.
Kristusov
božič se je že zgodil, zdaj je čas za naš božič. Za božič vsakega izmed
nas. Kristus je prišel in je v nas kot moč za rojevanje. Kristus se je
rodil, da bi se tudi jaz rodil. Da bi se pravzaprav ponovno rodil,
postal nekaj novega in drugačnega (Jn 3,3-9). Bog želi, da se rodim kot
njegov otrok!
Božja beseda je kot seme, ki rojeva glede na
svojo vrsto – Bog ne more drugače, kot da rojeva Božje otroke. Zakaj je
Bog postal človek? Da bi se Bog rodil v duši, da bi se duša rodila v
Bogu (Mojster Eckhart).
In beseda je postala meso. Ni
postala samo Jezus, ni postala samo človek. Postala je več kot to: meso
pomeni človekov obstoj, njegovo bivanje, eksistenco, če rečemo bolj
učeno. Bog je postal umrljiv, krhek, a solidaren z nami. Ne drobi več
človeka v prah, kakor v začetku, ampak sam postane drobljiv prah. Lončar
postane glina svojega majhnega vrčka. Če kdo od nas joče, se bo tudi on
naučil jokati. Če moramo mi umreti, bo tudi on deležen smrti.
Od
tistega prvega božiča je v vsakem od nas nekaj večne Besede, v vsakem
človeku je tudi nekaj Božjega. V vsakem življenju je svetost in luč.
Beseda vstopi v svet in v nas prinese Božje življenje. Tu so torej tiste
nezaslišane višave, ki jih dosežemo – Božje življenje samo je v meni, v
mojem mesu. To je globoko sporočilo božiča: Bog je v mojem mesu. Usoda
vsake stvari pa je ta, da postane meso, prežarjeno z nebeško lučjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar