Pri maši slišim o Odrešeniku in odrešenju... Česa moramo biti
odrešeni, če danes sploh nimamo več občutka greha, v času finančne
krize, razpada družin in splošne zmede pa doživljamo dosti drugih stisk?
Najprej mislim, da se je treba nekoliko osvoboditi tistih človeških
meril ali kategorij, kjer vse merimo količinsko. V to past je padel
tudi sodobni človek in potem samega sebe pojmuje kot nekaj tehničnega
merljivega. Krščanstvo govori o odrešenju in govori o zgodovini
odrešenja, vendar je čas, ki je tu mišljen nek drug čas - t.i. milostni
čas, ki se z zgodovinskim, človeškim časom sem pa tja stakne in takrat
govorimo o odrešenju. Vem, zdaj malo govorimo v prazno, ampak bi rad
povedal, da je za milostni čas tako, da se z vsakim človekom zgodovina
začne na novo, ker je pomemben ta človek v vsem, kar je.
Človek je
ustvarjen kot dober, da ne bo tu pomote, je pa tudi že od začetka
zaznamovan ravno s to nagnjenostjo k zlu, h grehu. Vendar velja še
nekaj - človek je svobodno bitje. V tej svobodi si lahko prizna, da ni
popoln, da je grešen, lahko pa se tudi odloči, da bo tako pojmovanje
zavrnil, da bo rekel, kako greha ni. Če bi temu res bilo tako, potem bi
imel prav Rousseau, ki je trdil, da je otrok kakor nepopisan bel list
in ga z vsem vzgajanjem le pokvarimo. To je poskušal s svojimi otroki,
rezultati pa so bili katastrofalni. Priznajmo si torej, da ne živimo v
raju in da nismo srečni, si pa vsak od nas želi, da bi temu bilo tako.
Živimo v svetu, kjer je še do pred kratkim veljalo, da smo živeli s
krščanskim pojmovanjem Boga položenim v zibko. Danes temu ni več tako
in se čedalje več ljudi sprašuje, čemu je vsega tega treba, zakaj bi
hodili k maši, izpolnjevali neke zapovedi, se držali nekih pravil, ko
pa se da ravno tako dobro živeti brez tega?
V prvi številki naše nove
priloge sem pisal ravno o tem, da so se ljudje navadili živeti brez
Boga, da ga za svoje življenje ne potrebujejo. In res gre zadeva precej
enostavno naprej v svojem sivem vsakdanu, v vsakdanjem enakem ritmu:
'kuća-pos'o, pos'o-kuća'. Gre naprej, dokler ne pride človek do roba
svojega preživetja, ko vidi, da to vse skupaj ni nič, da tako ne more
naprej, da ni srečen. Na voljo ima samo še eno, temljno stavo, če se
naslonimo na Pascala: Bog ali nič. Če je Bog nek zlobni tiran, ki se
kakor z marjonetami z nami igra, potem izberem nič, ker itak ni važno.
Lahko pa je Bog nekaj povsem drugega. Naj nam pomaga sv. Jožefina
Bakhita, doma iz Darfurja, ki je bila pri devetih letih ugrabljena s
strani trgovcev s sužnji, pretepena do krvi in prodana kar petkrat.
Zadnji gospodar jo je vsak dan pretepal do krvi, od česar ji je do
smrti ostalo 144 šivov. Naposled jo je kupil italijanski trgovec in jo
peljal s sabo v Benetke. Tu je spoznala nekega povsem drugačnega
gospodarja. Do tedaj so jo vsi gospodarji zaničevali, jo pojmovali kot
predmet, zdaj je spoznala Gospoda nad vsemi gospodi, ki jo je končno
pojmoval drugače - zanj je bila dragocena. Ugotovila je, da je
ljubljena in, da je tisti, ki jo ljubi, resnična Ljubezen. Ugotovila
je, da jo ta Gospod, pozna v vsej njeni biti, da jo ljubi tako kot je
in jo pričakuje. Zvedela je, da je ta, ki jo pričakuje tudi sam doživel
njeno isto usodo. Dobila je upanje - ne samo delno upanje, da bo imela
manj krute gospodarje, temveč je začutila v sebi veliko upanje.
Začutila je, da je ljubljena v vsej svoji globini, pa naj se zgodi kar
koli.
Pridemo torej spet do tistega, kar smo v začetku rekli - Božji
čas se dotakne našega časa, kadar se odpremo Bogu in njegovi ljubezni.
Takrat smo odrešeni, odvzeto nam je to težko breme bivanja in vemo, da
se tisto hudo ne more vrniti, ampak lahko naša sreča postane samo še
večja, popolnejša. Zato moramo spet odkriti osnovno krščansko oznanilo:
"Jezus je Gospod." Pomeni, da je kakor mi trpel in umrl, a se s tem ni
vse skupaj končalo, ampak je tudi vstal od mrtvih, šel v nebesa... Ne
bom nadaljeval tistega, kar vsako nedeljo pri maši izpovemo po pridigi,
pa ne vemo, kaj govorimo - to je vendar tisto, zaradi česar hodimo k
maši. Vprašajmo se kdaj, kaj izpovedujemo in če res verujemo in upamo v
to, da smo po Njem odrešeni, da nam greh in smrt nič ne moreta, če je
Kristus z nami. "Če pa je Bog za nas, kdo je zpoer nas" (Rim 8,31)?
Objavljeno v Novem glasu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar