Ja, zelo pogosto se srečujem s to težavo. Odgovor staršem bom skušal
podati tu ob koncu. Moderna nedelja zgleda nekako takole (povzeto po
bovškem kaplanu Niku Čuku): "Današnji 'mladič' se v
nedeljo zjutraj
zbudi v topli sobici (centralna gori že najmanj 3 ure prej), pride v
pižami v dnevno sobo, si prižge televizijo, kjer je vse močno podprto s
podobo (tv je od pomožnosti kakšen LCD z nevemkakšno diagonalo in z
nevemkakšnim zvočnim sistemom - to itak vsi kupujejo tudi tisti, ki
nimajo
denarja - pa vzamejo kredite) in na mizi ga že čaka topel kakavček. Vse
je OK, dokler se ne začne prepir: 'Odpravite se hitro, ura bo kmalu
10.00'... 'Joj pa kaj že, a ne morejo te maše prestavit na malo
kasneje?" Potem mama vzroji na drugega sinčka, ker je mislila, da je že
zdavnaj
vstal, on pa še vedno (dvajset minut pred mašo) trdno spi. In v avto se
odpravijo vsi z dolgimi rilci. Po možnosti se tudi starša med sabo
skregata (če seveda - to je že visok ideal - gresta sploh oba k maši).
In potem 'mulo' pride v cerkev, vidi tistega župnika pri oltarju, ki ga
je par let moril pri 'nauku' (če so imele preostale ure nauka
katehistinje) in se 'vtabori' v mrzli cerkvi - nekje pri vratih zadaj,
na
mrzlem tlaku in ob mrzlih pogledih drugih ljudi. Če stoji
zraven kak sovrstnik, gotovo ne udarita kake verske
debate, ampak čisto kaj drugega. Nazadnje ugotovita, da bi se isto stvar
ravno tako lahko zmenila zunaj. Po obhajilu mladostnikov že ni več v
cerkvi
(mogoče - če vrata niso preveč glasna - gredo ven tudi med pridigo."
Kritika vsem nam, ki se z otroki ukvarjamo pred birmo. Kritika zato, ker
otrokom bolj kot vsebino, zaklad vere, vsiljujemo nek legalizem, nekaj,
kar morajo. Dejstvo je, da je nekaj narobe z našo 'predbirmansko'
versko vzgojo, a o tem tu ne bomo razpredali, ker bo za to še
priložnost.
Vsem staršem, ki se sprašujete o tem, kaj storiti z otroki,
ki nočejo več v cerkev pa odgovarjam z besedami pre Tonija: "Pridigati
mlademu
človeku ob nepravem trenutku, je pogosto izgubljen čas, če se
že ne zgodi, da se grdo odzove. Po navadi te taki niti ne poslušajo,
ker imajo npr. slušalke v ušesih, denar v žepu in so torej v vsem
preskrbljeni. Imej potrpljenje in počakaj, da ga mine, da pride pravi
čas, v katerem bo bolj dovzeten za poslušanje, ker ga bodo manj
raztresale druge stvari in puhlosti. Kaj je treba medtem storiti?To,
kar so počele naše mame in none - treba je ohraniti stanovanje toplo in
razsvetljeno, treba je napraviti tako ozračje, ki lahko ogreje telo in
srce. Prišel bo čas, ko se bo otrok vrnil in poslušal, kar mu imamo
povedati. Če pa v peči ne bo našel niti malo žerjavice ali prižgane
sveče in nekoga, ki bi ga čakal in bdel, molil, jokal, ne bo prišel več
blizu. Isto velja tudi za Cerkev."
Mnogi starši in vzgojitelji smo tako
poklicani, da postanemo večji pričevalci za te naše 'pobirmance' (glej
prvo številko priloge Bodi človek). Za nas je to priložnost, da
prečistimo in poglobimo svojo osebno vero, svoj osebni odnos z Bogom.
Gotovo je to nekaj težkega, zahtevnega, a druge izbire ni. Za to ne
obstajajo neke hitre kure, ki bi jih predpisal kak zdravnik.
Objavljeno v Novem glasu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar