sobota, 23. julij 2011

Biti duhovnik ni lahko 18

Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (Toni Beline).

“O semeniški vzgoji bi lahko govoril ure in ure, saj imam še svež spomin na profesorje, ki so se zvrstili v trinajstih letih. Spominjam se njihovih manij, njihove nadutosti, njihove nesposobnosti poučevanja, ki je v nekaterih primerih bila popolna. Spominjam se strahu, ki nam ga je kateri od njih vzbujal, krutosti, s katero so obravnavali najbolj uboge fante, ki so že tako ali tako bili zaznamovani zaradi svojega družbenega izvora, saj so po večini izhajali iz najbolj revnih družin ali iz najbolj odročnih krajev. Namesto da bi jim pomagali pri rasti ali pri razvijanju sposobnosti, so se prav obsesivno in sadistično spravljali nad ugotavljanje njihovih slabih strani, z dramatičnim koncem, seveda. Človeku so odvzeli vse samozaupanje in trdnost, počutil si se popolnoma nepomemben, umazan in slab. Ko so ti odvzeli prepričanje vase, si se moral nujno oprijeti strukture, ki te je upravičevala in plemenitila. Poleg tega so se spravili še nad čustvovanje, na neki način so ti odvzeli srce. Spominjam se zelo žalostnega primera. Šlo je za dedovanje in neki duhovnik si je z brati hotel razdeliti celo kuhinjski pribor. Ko so se le-ti pritoževali nad takšnim pohlepom in neobčutljivostjo, je ostarela mati dejala: ‘Ne razburjajte se nad njim, temveč nad duhovniki, ki so ga vzgajali. Oni so tisti, ki so mu odstranili srce’.
 
Predvsem v začetku je med učitelji bilo le malo takih, ki bi imeli diplomo, na splošno so namreč za profesorje postavili tiste, ki so ob koncu študija imeli dobre ocene, pa seveda odlično oceno v obnašanju.
Prva in najpomembnejša ocena je namreč bila iz obnašanja. Navadno je bila vmesna in končna ocena popolno presenečenje, saj je bila ocena obnašanja še bolj samovoljna od tiste pri izpraševanju pri katerem koli študijskem predmetu. Nikdar nisi vedel, ‘kako si se odrezal’, ker so profesorji ocene skrivali, v redovalnico pa so jih vpisovali šifrirano.

V obnašanju je vsak normalen bogoslovec vedno moral imeti oceno deset. Če je bilo kaj narobe, so dali oceno deset minus, če si bil nekoliko bolj nemiren, so ti lahko dali poleg desetke dva minusa. Če so se jim pomanjkljivosti zdele resnejše, si lahko dobil oceno devet in pol. Oceni devet in devet minus sta bili najnižji še dovoljeni oceni in prava znaka za preplah, saj sta pomenila, da je za vogalom izključitev iz semenišča.

Ko sem pisal o ‘desetkanju v nasprotni smeri’, sem se nanašal na način klanovanja s strani nadrejenih v prvi svetovni vojni, ko so iz desetine izbrali enega in mu naprtili kazen. Morda je bila primerjava z obsodbo na strelski vod v vojski pretirana, čeprav je izključitev iz semenišča v tistih časih na neki način pomenila obsodbo na smrt, in sicer v družbenem in psihološkem smislu. Zakaj pa v obratni smeri? Ker so v semenišču predstojniki odstranili devet ljudi in prihranili po enega.

Najprej so odstranili tiste najbolj sposobne, čeprav bi logika predstojnike morala voditi k temu, da bi tiste, ki jih je narava najbolj obdarila, morali držati čim bolj blizu sebe, saj bi le tako lahko dvignili splošno raven v Cerkvi. Nasprotno pa so ti bili najbolj na udaru – v semenišču se izključitve niso bali najbolj neumni ali najbolj zaspani, temveč najpametnejši in najbolj živahni”.

V letniku pre Tonija je v začetku bilo 75 bogoslovcev, do konca pa jih je prišlo le 11, leto kasneje pa jih je začelo 115, do konca jih je prišlo manj kot 10. S kakšnim pogumom lahko prosimo Gospoda, naj pošlje delavcev v svojo žetev, če so jih pa toliko na tako lahek način zapravili?

“Neki duhovnik je na srečanju s škofom to primerjal s tovarno avtomobilov Fiat in vprašal, kako bi taka tovarna lahko poslovala, če bi na vsakih sto izdelanih avtomobilov devetdeset uničili? Nadškof Battisti je dejal, da ne moremo primerjati tovarne Fiat in semenišča in na ta način seveda ni odgovoril na vprašanje, ker tudi ni mogel. Da sedaj prosimo za nove poklice, potem ko smo se tolikim tako zlahka odrekli, je neverjetna predrznost.

Prazno semenišče je seveda težko gledati, ker daje občutek konca nekega obdobja. Toda meni zaradi tega, ker se določena semenišča zapirajo, ne gre na jok, kakor tudi ne obžalujem, da so se zaprla koncentracijska in prevzgojna taborišča”.

Ni komentarjev: