Tokratna evangeljska zgodba je zgodba o dveh pogledih na
življenje, ki je tudi naša zgodba. Gre za nasprotje med realnim in virtualnim
pogledom na svet in na življenje. Ob kratkem pogovoru v pripravi na nedeljo, mi
je naša župljanka dejala, kako premalokrat v naših pridigah sliši kaj o smrti.
Zadeva daje misliti. Sama je o njej v teh dneh razmišljala, ker so pokopali
prijatelja, ki je umrl prezgodaj – za naše predstave seveda. Kaj to pomeni
prezgodaj? Seveda, smrt želimo premakniti v prihodnost, čim bolj daleč, se ji
izogniti. Želimo jo pregnati, jo izgnati, da ne rečem celo »eksorcirati«.
In vendar je del našega življenja, vsak posameznik bi jo
moral vključiti, jo vkomponirati vanj in jo imeti pred očmi. Sicer ne živimo v
realnem svetu, temveč v svetu sanj in iluzij. Seveda, je čas odraščanja in
mladosti, ko ne moremo brez sanj, saj nas tudi te ženejo naprej, vendar pride
tudi čas, ko se je treba soočiti z resničnostjo. Ta je tudi kruta, kakor jo
pogosto označujemo, a nas hkrati tudi obdrži z nogami na tleh, da ne zletimo v
neko fantaziranje o nekem »velikem« svetu tam nekje.
Tudi kariero, o kateri so sanjarili apostoli, lahko uvrstimo
v tovrstno fantaziranje, ne pa v nekaj resničnega. Pri don Camillu, ki ga
počasi prebiram (skupaj je to kakih 3000 strani) vselej najdem kako življenjsko
modrost, ki jo je veliki Giovannino Guareschi položil v usta svojemu
podeželskemu župniku. Tokrat gre za besedni dvoboj z nekom, ki je prav tako
smrt prelagal nekam v nedogled, ko se je v svojem malem pehal za malo boljšim
zaslužkom za vsako ceno. Župniku don Camillu je to opravičeval takole: »Treba
je misliti na svoje preživetje.« Nakar mu je župnik odvrnil: »Treba je predvsem
misliti na svojo smrt.« Težke, a resnične besede. Se še spomnite, kaj je ob
koncu evangelija dejal zadnjič Jezus? »Kdor
namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje
življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35).
Ne živimo v nekem
namišljenem »velikem« svetu, temveč živi vsakdo v svojem malem svetu. Tudi
Guareschi govori o »Malem svetu« - tam se odvijajo dogodivščine don Camilla in
Pepponeja. Vsakdo ima ta svoj mali svet. To je kraj, kjer živi, njegovo okolje,
njegovo delovno mesto. Pravo življenje se odvija tu, ne po nekih bleščečih
dvorih in podobnih zadevah, kjer bi se nam vsi klanjali. Nihče se nam ne bo
klanjal, prej bo veljalo obratno. In ne, nihče mi ne bo dajal odgovora, temveč
sem jaz tisti, ki bom dajal odgovor. Nadrejenim, zlasti pa Bogu.
Zato je pomembno, da mislim
na svojo smrt. Tako bom namreč lahko res živel, živel v polnosti. Videl bom, da
nisem jaz najpomembnejši, ampak drugi oz. Drugi. Vera je namreč to – odpiranje drugemu
in Drugemu. To me naredi zares močnega, ne pa slava, kariera ali karkoli
drugega. Biti moram kot otrok. Ta se zaupljivo prepušča očetovim rokam. Če se
tega v življenju naučim, potem mi misel na smrt ne bo nekaj, česar se je treba
znebiti, temveč mi bo nekaj prijetnega in nujnega, da bom bolj polno živel
sedanjost. S pomočjo tistega »pogleda čez« bom vselej izhajal iz resničnosti in
ne iz virtualnosti - iz "kaj bi bilo, če bi bilo".
Ni komentarjev:
Objavite komentar