Delajmo za jed, ki ne mine

Prav zanimivo je pogledati vzrok, zaradi katerega množica ljudi v tokratnem evangeljskem odlomku išče Jezusa - zato, ker je pomnožil kruh in ribe ter jih tako nasitil. Slediti pa so morali učencem, ker za Jezusa ne vejo, kako je prišel na drugo stran – hodil je namreč po vodi, a oni tega niso videli. Ljudje bi si seveda radi zagotovili, da bi imeli vselej dovolj hrane, zato bi Jezusa, kot smo slišali zadnjič radi postavili za kralja. Danes bi prav tako radi imeli za političnega voditelja tistega, ki bi nam zagotovil čim večje blagostanje. Mislimo, kako bo z neko materialno in ekonomsko gotovostjo rešeno tudi vse ostalo. Mislimo, da bomo vsi med seboj lepo prijatelji, da bodo "štimali" tudi naši odnosi.

Jezus svoje poslušalce, kakor tudi nas opomni, da je treba iti globlje: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« (Jn 6,27).

Ob tem sem se spomnil na naše sosede Italijane, ki že več desetletij trumoma obiskujejo našo deželo ob koncih tedna ali ob praznikih, ko to zapazimo po registrskih oznakah. Le-teh ne najdemo največ pred našimi naravnimi ali kulturnimi znamenitostmi, čeprav jih tudi najdemo, marveč jih je največ pred našimi gostilnami, restavracijami, celo okrepčevalnicami, kot lepo priča tista na Dolgi njivi. Enostavno pridejo jesti, ker (še vedno) za manjšo vsoto kot v svoji državi, dobijo veliko večjo »porcijo« hrane. Vsak pogovor z njimi, ko jim poveš od kod si ali, kje deluješ, se začne okrog gostiln. Kaj želim s tem povedati? Da ti ljudje že leta in leta hodijo k nam, pa nas ne poznajo, ker jih več kot to, da napolnijo trebuh, nikdar ni zanimalo.Tudi mi vse prevečkrat ostanemo s tem stremljenjem zgolj za zadovoljitvijo svojih želja, na površju. Morali bi se bolj potruditi in seči globlje, da pridemo do česa globljega, kar ne mine.

Jezus vzame neko vsakdanje dejstvo, kot je tisto, da človek pač mora jesti. Toda, važno je, kje je tu poudarek. Treba je namreč jesti, zato da (pre)živimo in ne živeti, zato da jemo. Pomeni, da vsi mi za svoje življenje in preživetje potrebujemo tisto »jed, ki mine«. Vsi potrebujemo materialne in ekonomske dobrine, ki pa morajo vselej ostati sredstvo in ne cilj. Sem bi postavil tudi zdravje, ki ga danes tudi marsikdaj zelo napačno pojmujemo zgolj kot nekaj biološkega, kot odsotnost bolezni, pa zdravje ni samo to.

Kako podobni smo tisti množici, ki ni iskala Jezusa iz pravih razlogov, kar jim le-ta tudi pove: »Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.« (Jn 6,26b). Torej, množica ni skala Gospoda, ker bi razumela smisel znamenj, marveč zaradi priložnosti, da si zagotovijo neko materialno varnost. Kako bi naobrnili to na nas danes? Predvsem tako, da Jezusa Kristusa ne iščemo in potrebujemo vse do tedaj, ko nam gre dobro, v materialnem in zdravstvenem smislu, temveč ga iščemo šele tedaj, ko pride kaka stiska, v vsakem smislu besede. Takrat pa bi seveda Jezus moral delati čudeže. Je neke vrste bog-avtomat, bog po moji meri (zato tudi z malo začetnico).

Težava je ista, kakršno je videl že veliki G. K. Chesterton, da iščemo čudeže Boga in ne Boga čudežev. Naša največja skrb pa bi, nasprotno, morala biti v iskanju in poglabljanju odnosa z Gospodom Jezusom. Morda se zdi, da je to navidez brez nekega smisla, ker ni nekih takojšnjih in otipljivih rezultatov, pa vendar se to na nek način nalaga nekje, na nek račun, ki je pri Bogu, da bomo ob pravem času lahko z njega tudi kaj dvignili. Za to pa je seveda bistvenega pomena vera v posmrtno življenje, ki je tudi vera v vstalega Kristusa. S to vero delamo za jed, ki ne mine, sicer pa za minljivo.