Med znanstvenimi raziskavami in stereotipi
Spet je prišla ven ena od številnih znanstvenih raziskav o
čokoladi, ki jih je bilo v zadnjih desetletij že pravo morje. Še dobro, da
nimamo samo tistih “proti”, temveč tudi tiste “za”, kakor velja npr. tudi za
kavo in druge podobne “razvade”. Pri znanstvenih raziskavah pa je vedno tudi
tisti pozitivni vidik, ki se nanaša na pravkar povedano, da se jih da povečini
tudi ovreči – razen, če obravnavajo moško plešavost (tu sem neposredno
vpleten, pa ne zato, ker bi bil raziskovalec, ampak zato, ker sem pač plešast).
Morda prav v tem tiči razlog, zakaj se sladkosnedi vsega sveta ne ozirajo kaj
preveč na te razno razne študije in statistične podatke o čokoladi, ter se pridno
in z zadovoljstvom še naprej sladkajo. Zadnji podatki pa ne zadevajo našega
trebuha ali bokov, ki naj bi se zaradi čokolade nezadržno večali, ampak
govorijo o vplivu te slaščice na možgane. Kaj se je zgodilo? V laboratorij so
zaprli podgane (lahko bi jih prišli nekoliko poloviti okrog našega župnišča, da
ne bi toliko skrbelo župnika, da bi katera vdrla v hišo). Niso pa jih hranili z
običajno hrano, temveč z znanimi bomboni M&M’s. Prišli so do izsledkov, da
se nevroni tistih, ki jedo čokolado, tako sprožijo, kot bi uživali kako drogo.
Možgani debelih ljudi (vem – sem politično nekorekten, ker bi moral napisati,
kako imajo “prekomerno teleseno težo” ali, kakor je pisalo na bratovem izvidu –
“prekomerno prehranjenih”) se na čokolado odzovejo, kakor da bi osebek kadil
opiat, nevrotransmiterji pa sprožijo proces odvisnosti.
Kaj naj rečem na to? “Stari, vsi smo zadrogirani!” Zato bodo
najbrž vsi tisti starši, ki bodo tole prebrali, svojim otrokom prepovedali
jesti čokolado, kakor jim tudi najbrž ne bodo več dovolili namazati si na kruh
Nutello, saj bi to bilo, kot bi jim dovolili skaditi “špinel”. Sam sem že
sklenil, da vuredništvo ne bom več nosil čokolad in "čokolatinov", ker ne bi rad
izpadel “diler” … Dobro, če damo šalo na stran, se večina ljudi najbrž ne bo preveč
obremenjevala s tovrstnimi študijami, saj bo tudi to raziskavo uvrstila med
stereotipe o čokoladi.
Stereotipov je seveda veliko, tudi takšnih, ki bi se radi
izkazali za znanstvene, pa to v resnici niso. Pa jih poglejmo nekaj. Nekaj časa
so govorili, kako čokolada pomaga hujšati in kako jo lahko celo uvrstimo v
uravnovešeno dieto. To je seveda mogoče, vendar mora to biti košček čokolade,
ki je še boljše, če ga pojemo po nekaj urah zelo konkretnega športnega
udejstvovanja. Toda, ali ni čokolada afrodiziak? Najbrž je večji afrodiziak
denar, ki ga ima tisti, ki si lahko privošči tovrstne igrice – namreč, mazanje
telesa s čokolado ali celo čokoladna kopel. Bolje je ljubljeni osebi kupiti
škatlo čokoladnih bombonov, za katere velja, po besedah Forresta Gumpa, da
nikdar ne veš, kaj najdeš notri. Je, s tem v povezavi, čokolada
kinematografska? Povejmo iskreno, da je “Chocolat” še lepši in boljši, ker v
njem igra Johnny Depp, ne zato, ker se mažejo po telesu s čokolado – kdo od vas
je sploh gledal ta film? “Bela čokolada ni prava čokolada.” Seveda je, lahko se
zanesete. “Čokolada je dobra le, če ima visoko vsebnost kakava”. To je predvsem
modna muha, ko mora biti v čokoladi vsaj 70, 80 ali 90% kakava. Takšna čokolada
se seveda v ustih ne topi kaj preveč, okusne brbončice pa razdraži slabše od
kislega limona. Osebno raje ostanem pri klasični mlečni čokoladi, kadar jo pač
vzamem. Seveda tudi ni nobenega dokaza, da čokolada res zdravi ljubezenske
rane, kakor prijateljice prepričujejo Bridget Jones. Osebno se na te razno
razne znanstvene in manj znanstvene raziskave ne oziram. Čokolada bo še naprej
zvesta spremljevalka mojega ustvarjanja. Treba pa se bo seveda potruditi, da v
zmernih količinah.
Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek!'
Ni komentarjev:
Objavite komentar